V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega. Hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov, naj je mir in blagoslov na Poslanca Muhammeda, njegovo družino in vse ashabe, a zatem.
Vzvišeni Allah je rekel:
In reci Mojim vdanim sužnjem, naj govorijo, kar je najboljše. Resnično hudič seje razdor med njimi. Hudič je zares človeku jasen sovražnik. (Kur'an; 17:53)
V zadnjih letih se je med muslimani razširilo vprašanje, ki je pripeljalo do razhajanja v nekaterih meselah, s katerimi so se poigrala srca in jeziki - kar je pripeljalo do slabšanja odnosov med različnimi stranmi v sporu, a teh vprašanj (o slabšanju odnosov) niti za en dan ne smemo zapostaviti, saj nas je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem opozoril in nam zapustil v vasijet, da to brije (uničuje) vero, ko je rekel: "Ker slabšanje odnosov zares brije (uničuje) vero." (zabeležil Et-Tirmizi, hadis je hasen-sahih)
Raziskali smo bistvo tega spornega vprašanja, in sicer predpis tistega, ki zastane pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu, kakor tudi govore, ki se vežejo nanj. Prišli smo do zaključka, da med tistimi, ki se ne strinjajo, obstajata dve mišljenji, ki sta se oddaljili od pravilnega (tj. resnice) med popuščanjem in pretiravanjem, sledi pa pojasnitev obeh govorov, kakor tudi tisto, kar izpovedujemo Allahu kot resnico glede tega vprašanja.
Prvi govor:
Kdor zastane pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu, je prav tako mušrik kot oni, saj je tekfir od osnove vere (aslu-din). Tako tisti, ki zastane, kar se tiče njih, postane kakor oseba, ki časti nekoga drugega poleg Allaha, zato se prišteva mednje (mušrike) tako po imenu kot po predpisu na splošno.
Drugi govor:
Tekfir ni od osnove vere (aslu-din), vendar je od njenih obveznih delov (lavazim). Tako tisti, ki zastane pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu, ne bo postal nevernik, dokler se nad njim ne vzpostavi dokaz (hudža), odstrani nejasnost (šubha) in dokler ne izgine njegovo tolmačenje (te'vil).
Tisto, na kar se v obeh govorih cilja z izrazom "osnova vere" (aslu-din), je tisto, s čimer se uresničuje tevhid pred poslanskim dokazom (el-hudže er-risalijje).
Po raziskovanju tega vprašanja, okrog katerega se vodi razprava, iščemo pomoč od Allaha in pravimo:
1) Prvi govor vsebuje nepravilen pomen, saj ima veliki širk svoje bistvo in opis. Ko se udejani, se tistemu, ki ga počne (tj. če naredi širk), daje ime mušrik. A če bi vedno izenačevali tistega, ki zastane pri tekfiru mušrikov, ki častijo nekoga drugega poleg Allaha, bi nas to nujno obvezalo na tekfir tistega, ki zastane pri njem (tj. tistemu, ki zastane pri tekfiru tistega, ki je zastal pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu), saj v velikem širku ni opravičila z neznanjem. Tako je tisti, ki zastane - glede na prvo mišljenje - mušrik, to pa obvezuje, da je tisti, ki zastane pri njem (tj. osebi, ki zastane pri tekfiru), prav tako mušrik in tako naprej.
In to je resnični lazim, ki ni zamišljen pri tej meseli in vodi v novotarski, nepravilen, verižni tekfir, kar je dokaz, da je ta govor na novo vpeljan in novonastal zaradi napačnega razumevanja šeriatskih tekstov, in ga ni možno precizno definirati, zaradi nepravilnosti obveze - zato je zavrnjen.
2) Tudi drugi govor vsebuje nepravilen pomen, saj tekfir mušrikov spusti na stopnjo nejasnih, manj znanih vprašanj v veri, pri katerih ni potrebno vzpostaviti dokaza, niti se ne sme tekfiriti tistega, ki zastane pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu, vse dokler pri njem obstaja šubha ali te'vil glede tega vprašanja, a to je zares nepravilno negiranje predpisov - kdor ne tekfiri kafirja, je tudi sam kafir -, ki negirajo islam, okrog katerih obstaja konsenz, saj je obstoj nejasnosti (šubhe) novonastala stvar, ki jo je treba odstraniti. Če bi se ta novonastala stvar naredila za osnovo, na kateri se bodo gradili predpisi, potem to pomeni izničevanje teh predpisov in zoperstavljanje pomenom izpovedovanja vere, kar je nasprotno temu, kar je preneseno od predvodnikov vere, zlasti imamov Nedžda, naj se jih Allah usmili.
3) Izogibanje uporabe "asl in lazim" (osnova in obvezni del) pri vprašanju šehadeta la ilahe illallah in kufru v taguta na ta razpravljalski način, saj je ta govor uveden in od njega ni plodov, Allah pa nas z njim ni obvezal. Glede na to definicijo iz njega izhajajo nepravilni pomeni, kakor je izpuščanje iz osnove vere (aslu-din) tisto, kar je potrjeno s poslansko risalo muslimanov, na primer iman v poslanstvo Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem. Če bi se reklo, da verovanje v Muhammedovo poslanstvo je aslu-din, osnova vere, bi se iz tega razumelo, da prejšnji narodi niso imeli osnove vere, tj. tevhida. Ali če bi se reklo, da Muhammedovo poslanstvo ni aslu-din, osnova vere, bi se iz tega lahko razumelo, da je tisti, ki ne veruje v Muhammedovo poslanstvo, lahko musliman.
Takšni govori so pripeljali do nestrinjanja med muslimani o tem, kaj spada in kaj ne spada pod pomen "osnova", in prav na to opozarjamo ter se trudimo, da se ta izraz ne uporablja v tem kontekstu, saj je razhajanje pri tem vprašanju nevarno in bo tistega, ki se ne strinja z njim, odpeljalo v razglašanje drugih za novotarje in nepravičen ter nasilen tekfir.
Šejh Sulejman ibn Abdullah ibn Muhammed ibn Abdul-Vehhab je bil vprašan o podobni meseli: "Šesta mesela o prijateljevanju in sovražnosti; ali je od samega pomena (bistva) la ilahe illallah, ali le od njegovih obveznih delov?"
Odgovor je, da se reče: Allah najbolje ve, vendar vsak musliman mora vedeti, da ga je Allah obvezal s sovražnostjo do mušrikov in da ne prijateljuje z njimi, in obvezal ga je, da ljubi vernike in z njimi prijateljuje. Obvestil je, da je to od pogojev imana, in negiral iman tistim, ki so v ljubezni s tistimi, ki so nepokorni Allahu in Njegovemu poslancu, četudi bi bili to njihovi očetje ali sinovi, njihovi bratje ali sorodniki. A kar se tiče vprašanja, ali je to od pomena la ilahe illallah, ali od njegovih obveznih delov, Allah nas ni obvezal, da to raziskujemo, temveč nas je obvezal, da spoznamo, da nam je Allah to naredil za fard in vadžib (dolžnost), in delo po tem naredil obveznim. Tako je to dolžnost in neizogibna stvar, v katero ni dvoma. A kdor spozna, ali je to od njegovega pomena ali od njegovih obveznih vprašanj, potem je to lepo in povečanje v dobrem. A kdor tega ne spozna - potem ni obvezen tega spoznati - zlasti če se okrog tega vodi razprava in (spodbuja) razhajanje, ki pripelje do zla in nesloge; in pripelje do razhajanja med muslimani, ki so naredili obvezne stvari imana in se borili na Allahovi poti, izkazali sovražnost do mušrikov, prijateljevali z verniki. V tem primeru molk postane obvezen in to je tisto, kar jaz vidim, tj. da je razhajanje blizu, kadar gre za vprašanje pomenov, a Allah najbolje ve. (Ed-Dureru Es-Senije; 8/166)
4) Izogibanje uporabe izraza tekfirul-azir (tekfir tistega, ki opravičuje) za opis predpisa tistega, ki zastane pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu, saj je to neprecizen izraz.
Poleg govora, da ni opravičila z neznanjem v velikem širku, se iz tega uvedenega, novotarskega in nepravilnega govora opravičevanja z neznanjem, kljub temu ne obvezuje nujno, da tisti, ki opravičuje, zastane pri tekfiru. Kajti med njimi so takšni, ki opravičujejo z neznanjem, vendar tekfirijo mušrike, saj je nad mušriki dokaz že vzpostavljen. Takšna oseba se torej ne more prišteti med tiste, ki zastanejo pri tekfiru.
Prav tako se zastajanje pri tekfiru mušrikov ne nanaša le na opravičevanje z neznanjem, saj nekdo pri tekfiru mušrikov lahko zastane zaradi oholosti, odbijanja, sledenja strastem ali zaradi dokazovanja s splošnimi dokazi, ki kažejo na vrednost besed la ilahe illallah.
Tako vidimo, da je ta izraz tekfirul-azir neprecizen izraz za opis tistega, ki zastane pri tekfiru mušrikov, na katere so učenjaki ciljali pri tej negaciji islama.
5) Tisti, ki zastane pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu, izvršuje delo, ki negira islam po konsenzu, a njegov kufr se izraža z vzpostavitvijo dokaza (ali možnostjo vzpostavitve dokaza) glede tega vprašanja, za razliko od tistega, ki časti nekoga drugega poleg Allaha.
➤ Tekfir mušrikov je vprašanje, ki je potrjeno z jasnimi, verodostojnimi besedili, pri razumevanju katerih so vsi ljudje enaki, vzpostavitev dokazov glede tega vprašanja pa je prihod Kur'ana v stvarnosti ali v predpisu. Vzvišeni je rekel:Muhammed ibn Abdul-Vehhab je rekel: "Vedite, da je dokazov za tekfir dobrega muslimana, ko bi Allahu pridružil družabnika, ali bi bil z mušriki proti muvehidom, četudi (pri tem) ne naredi širka, več kot bi se jih dalo prešteti: iz Allahovega govora, govora Njegovega poslanca in govora vseh učenjakov." (Ed-Dureru Es-Senije; 8/10)
In rekel je šejh Abdul-Latif ibn Abdur-Rahman ibn Hasen: "Pravi se: Allahova knjiga, sunnet Njegovega poslanca in govori učenjakov so jasni, številni in vidni po vprašanju tekfira tistega, ki kliče nekoga drugega poleg Allaha, ali ga kliče za nekaj, česar ni zmožen storiti nihče poleg Allaha, a celoten Kur'an nas usmerja na ta pomen in ga potrjuje, čeprav se razlikujejo poti in načini za pojasnjevanje in opozarjanje na to." (Ed-Dureru Es-Senije; 16/190)
Nekateri učenjaki dave Nedžda so rekli: "Kdor ne tekfiri mušrikov, ne verjame v Kur'an, kajti Kur'an tekfiri mušrike in ukazuje, naj se jih tekfiri, in da se do njih izkaže sovraštvo in ukazuje borbo proti njim." (Ed-Dureru Es-Senije; 9/296)
➤ V tej meseli lahko pride do nejasnosti po vprašanju nekaterih mušrikov, ki se pripisujejo islamu, a le zaradi razprostranjenosti neznanja in slabosti dave ter širjenja nejasnosti. In tukaj se dokaz vzpostavi s tem, da se pojasnijo jasni dokazi, ki usmerjajo na nevero teh mušrikov, a če zastane tudi po pojasnitvi, postane nevernik.
Šejh Sulejman ibn Abdur-Rahman je rekel: "A če podvomi v njihov kufr, ali ne bo vedel za njihov kufr, se mu bodo pojasnili dokazi iz Allahove knjige in sunneta Njegovega poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, o vprašanju njihovega kufra. A če tudi po tem podvomi, ali se spreneveda, potem je po konsenzu učenjakov kafir; kadar gre za vprašanje tistega, ki podvomi v kufr kafirjev, potem je takšen tudi sam kafir." (Ed-Dureru Es-Senije; 8/160)
➤ Ko torej ta mesela postane jasna, ko bo vera gornja in ko se okrepi njen glas ter pride njen poziv, potem se šubha pri vprašanju negacije šeriatskega predpisa ne upošteva, in to je znano od imamov Nedžda, ki so se ukvarjali s tem vprašanjem in so preminuli na dobrem.
Nekateri učenjaki dave Nedžda so rekli: "Tako tisti - ki ne tekfiri mušrikov Turške države, častilce grobov, kakor so prebivalci Meke in drugih mimo njih od tistih, ki častijo dobre ljudi in odstopajo od Allahovega tevhida v širk, menjavajo sunnet Allahovega poslanca sallallahu alejhi ve sellem z novotarijami - takšen je kafir, kakor so oni, četudi bi preziral njihovo vero, ali jih sovražil, ali ljubil islam in muslimane, saj kdor ne tekfiri mušrikov, ne verjame v Kur'an, kajti Kur'an tekfiri mušrike in ukazuje, naj se jih tekfiri, in da se do njih izkaže sovraštvo in ukazuje borbo proti njim." (Ed-Dureru Es-Senije; 9/296)
Daije in tisti z znanjem morajo opozarjati ljudi na širk in padanje v njega, ali na zastajanje pri tekfiru mušrikov, da razkrijejo šubhe tistih, ki razpravljajo v njihovo obrambo, in tako izpolnijo obvezo opozarjanja ter dostavljanja, kar je vera vseh poslancev.
Šejh Abdul-Latif Alu Šejh je rekel: "Poučevanje nevednežev s strani učenjakov o temelju islama, osnovah imana, kategoričnih tekstih in vprašanjih konsenza je dokaz pri učenjaku, s katerim se vzpostavi in na katerem se gradijo predpisi - predpisi riddeta in drugi - a Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je ukazal, naj se od njega dostavlja in k temu spodbujal. Allah Vzvišeni je v kontekstu dokazovanja in opozarjanja v Svoji plemeniti Knjigi rekel: '... da bi z njim (Kur'anom) svaril vas in vsakega, komur bo dostavljen. (Kur'an; 6:19)' " Pa vse dokler ni rekel: "Tako je splošen dokaz v vsakem obdobju pri učenjakih, naslednikih Poslanca." (Misbahuz-zalam Fir-Reddi ala Men kezzebe šejhal-Imam ve nesebehu ila tekfiri ehlil-Imani vel-Islam; 1/208)
Jasnost vprašanja tekfira mušrikov je temelj, zato morajo daije in tisti z znanjem opozarjati, dostavljati in poučevati predpise šeriata, ter odstraniti, kar se je na te predpise prilepilo od šubuhat, sem pa spada tudi tekfir tistega, ki zastane pri tekfiru mušrikov, ki se pripisujejo islamu - a ne da gradijo na šubhah zgub in to naredijo za osnovo, ki bo uničila šeriatski predpis, okrog katerega obstaja konsenz, naj nas Allah obvaruje.
Poleg tega opozarjamo na obveznost enotnosti in zavračanje razhajanja, medsebojnega sovraštva in nesloge med muslimani.
In pokoravajte se Allahu in njegovemu Poslancu ter se ne prepirajte, saj boste tako postali malodušni in bo izpuhtela vaša moč. Bodite potrpežljivi, zakaj Allah je resnično na strani potrpežljivih. (Kur'an; 8:46)
Zares s tistimi, ki so se v svoji veri razdelili in so postali ločine nimaš prav nič skupnega. Odločitev o njih je pri Allahu, ko jih bo obvestil o tem, kar so bili počeli. (Kur'an; 6:159)
In Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Ali hočete, da vas obvestim o tem, kaj je boljše od posta, molitve in miloščine?" Rekli so: "Seveda!" pa je rekel: "Dobri odnosi, ker slabšanje odnosov zares brije (uničuje) vero." (zabeležil Et-Tirmizi, hadis je hasen-sahih)
V drugem rivajetu je prišlo: "Ne pravim, da brije lase, temveč da brije vero."
In naj je mir in blagoslov na našega Glasnika vere Muhammeda, na njegovo družino in na vse njegove ashabe.
Napisao je??
OdgovoriIzbriši