Hvala in zahvala pripada Allahu, Gospodarju vseh svetov, naj je salavat in selam na Njegovega Poslanca Muhammeda, na njegovo častno družino in vse družabnike.
Resnico je rekel Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, da je bogastvo ena od stvari, zaradi katere se najbolj boji za svoj ummet. Danes so ljudje s hrepenenjem po bogastvu zaslepljeni do te mere, da so zapostavili vero in verske predpise. Namesto zavedanja, da jim taguti ne morejo prinesti nič dobrega – saj povzročajo le nered, krivico in zmedo – prav nasprotno odhajajo k njim in pri njih iščejo izgubljene pravice.
Tehakum (obrniti se na nekoga za sodbo) je v islamu dejanje čaščenja. Iz tega razloga mora biti usmerjeno samo k Allahu in po zakonu Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem. Kljub temu obstajajo nekateri posamezniki, ki si izmišljajo izgovore in poskušajo upravičiti sojenje pred tagutom. Vzvišeni Allah pravi:
Mar ne vidiš tistih, ki trdijo, da verujejo v to, kar je bilo razodeto tebi, in v to, kar je bilo razodeto pred teboj - želijo si sojenja pred tagutom, pa čeprav jim je zapovedano naj ne verujejo vanj. In hudič želi zanje, da zablodijo v najhujšo zablodo! (Kur'an; 4:60)
V omenjenem verzu vidimo, da Vzvišeni Allah tistega, ki se prostovoljno pravda pred tagutom, zaradi tega dejanja tretira kot vernika vanj (v taguta). Šejh Abdur-Rahman bin Hasan Ali Šejh je v komentarju tega verza rekel: "Zato ker je pravdanje pred tagutom – iman v njega." (Fethul-Medžid, str. 345)
Drugi dokaz v tem verzu so besede trdijo.
Sulejman bin Abdullah Ali Šejh je rekel: "Besede Vzvišenega: trdijo, predstavljajo negiranje tega, kar oni sebi pripisujejo od imana. Iz tega razloga On ni rekel: 'Mar ne vidiš tistih, ki verujejo?' Ker če bi oni zares verovali v Allaha – si nikoli ne bi hoteli soditi pred tagutom, niti bi Allah za njih rekel besedo trdijo, ker se ta beseda v večini primerov uporablja za tistega, ki nekaj lažno govori, saj dela v nasprotju s tem, kar te besede zahtevajo in dela po tem, kar jih negira." (Tejsirul-Azizil-Hamid, str. 418)
Nadaljuje: "V omenjenem verzu je dokaz, da je opuščanje pravdanja pred tagutom (to pa je vsaka sodba mimo Kur'ana in Sunneta) od strogih obvez, ter da tisti, ki se sodi pred tagutom, ni vernik (mu'min) v bistvu sploh ni musliman." (Tejsirul-Azizil-Hamid, str. 419)
Tretji dokaz v omenjenem verzu je govor Vzvišenega: "In hudič želi zanje, da zablodijo v najhujšo zablodo!" Vzvišeni Allah nam pojasnjuje, da besede najhujša zabloda pomenijo veliki širk in kufr kakor stoji v verzu: "A tisti, ki dela širk Allahu, je odšel v najhujšo zablodo." Vzvišeni prav tako pravi: "Kliče poleg Allaha, kar mu ne škoduje in kar mu ne koristi. To je najhujša zabloda." Vsak, ki moli k nekomu drugemu mimo Allaha, je odšel v najhujšo zablodo, ker je molitev k nekomu drugemu poleg Allaha vrsta velikega širka. Tisti, ki se bo pravdal pred nečem drugem mimo Allahovega zakona, je odšel v najhujšo zablodo, zato ker je pravdanje pred tagutom vrsta velikega širka. Zato bo tisti, ki sledi Kur'anskim verzom videl, da se povsod, kjer Allah omeni najhujšo zablodo, to nanaša na veliki širk in na veliki kufr.
Šejh Sa'di je v komentarju tega verza rekel: "Tisti, ki se bo pravdal pred nečem drugem mimo Allaha in Poslanca, je to vzel za svojega gospodarja in se tako sodil pred tagutom." (Kavlu Sedid 'ala Kitabit-Tevhid)
Vzvišeni Allah pravi:
Oblast (sodba, zakonodaja, predpisovanje zakonov) pripada edino Allahu. On je ukazal, da ne častite nobenega drugega razen Njega. (Kur'an; 12:40)
V omenjenem verzu vidimo, da Allah svoj govor začenja z besedami: "Oblast (sodba, zakonodaja, predpisovanje zakonov) pripada edino Allahu," to pa je sojenje po Njegovih predpisih in predpisovanje teh. To je od Allahovega rububijjeta, zato ker je to od Njegovih dejanj. Vsako dejanje od Allahovih dejanj za seboj nujno povleče ibadet usmerjen k Njemu Vzvišenemu s strani Njegovih sužnjev. Tako iz imana v Allahov rububijjet izhaja tevhid el-uluhijjet. Od Allahovih dejanj je na primer, da On Vzvišeni spušča dež, oskrbuje stvaritve in daje dobro ter odklanja slabo. Ibadet, katerega sužnji usmerjajo k Njemu, je iskanje dežja, oskrbe in iskanje pomoči ter zaščite, zato ker je On Tisti, ki lahko prinese dobro ali odkloni slabo. Ko suženj verjame, da Allah oskrbuje in pomaga nesrečnemu, vendar kljub temu usmerja molitve stvaritvam in od njih išče pomoč – takšnemu njegov iman in priznavanje Allahovega rububijjeta ne koristi, zato ker je mušrik v uluhijjetu, saj je usmeril molitev in iskal pomoč pri nekom drugem poleg Allaha. Prav tako tisti, ki priznava in verjame, da Allah sodi v akidi, ibadetu in šeriatu; iz tega verovanja v rububijjet Vzvišenega izhaja, da je On Sodnik in da se ibadet sojenja (pravdanja) lahko usmeri samo k Njemu tj. po njegovem zakonu in sodbi. Če človek ibadet sojenja usmeri k nekomu drugemu, ali po nekem drugem zakonu ali sodbi mimo Njegove sodbe – takšen je naredil širk v uluhijjetu in takrat mu ne koristi iman niti priznavanje rububijjeta, tj. njegovo prepričanje, da je Allah Sodnik. To se jasno vidi iz Allahovih besed: "Oblast (sodba, zakonodaja, predpisovanje zakonov) pripada edino Allahu." Najprej je omenil rububijjet, zatem pa je na to navezal uluhijjet, a to so besede: "On je ukazal, da ne častite nobenega drugega razen Njega."
ŠUBHE TISTIH, KI DOVOLJUJEJO TEHAKUM PRED TAGUTOM
To ni sojenje; mi tja odhajamo, da zahtevamo vrnitev naših pravic.
Nekateri ljudje trdijo, če ne bomo odšli na sodišče in se borili za naše pravice, jih bomo izgubili. Zato trdijo, da se ne sodijo pred tagutom, ampak tja odhajajo po zahtevo svojih pravic.
Pomembno je imeti v mislih, da bo človek odgovoren za vsako izgovorjeno besedo. Allah pravi:
Niti besede (človek) ne izusti, da ni pri njem pripravljen čuvaj (ki jo zabeleži). (Kur'an; 50:18)
In kdor stori dobro kolikor je težak drobec, ga bo videl, in kdor stori zlo kolikor je težak drobec, ga bo videl. (Kur'an; 99:7-8)
Torej odgovoren boš za vse, kar storiš in rečeš; pravzaprav je ena sama beseda dovolj, da te odpelje v Pekel. Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Resnično bo človek rekel besedo, ki razjezi Allaha, medtem ko se (človek) ne zaveda njenih posledic. Za to eno besedo po padel v Pekel za 70 let." (zabeležil Ibn Madža)
Tej napačni trditvi se lahko kljubuje na sledeč način: Realnost stvari se ne spremeni s spremembo njihovih imen; zato se rezultat vzame po pomenu, ne po besedilu ali strukturi.
Na primer, nekateri ljudje preimenujejo demokracijo in jo namesto tega imenujejo šura (posvetovanje). Vendar sprememba njenega imena ne spremeni njene realnosti – v demokraciji je vir zakonodaje človek, ne Allah.
V islamu sojenje velja za ibadet (čaščenje) in pomen tevhida (monoteizma) je, da izpostavimo Allaha v našem ibadetu. Ker je tehakum (sojenje) čaščenje, je edini, ki si ga zasluži, Vsemogočni Allah. Oseba, ki ponudi dejanje čaščenja nekomu drugemu poleg Allaha, je mušrik.
Sojenje pomeni obrniti se k nekomu za sodbo in sprejemanje tistega, ki ima pravico soditi in izdajati odloke. Tako je tehakum sojenje pred nekom, ki ima pravico do odstranitve ali rešitve sporov. To obračanje k nekomu za sodbo je tehakum, ki je funkcija udov, ne srca. Ker je to dejanje udov, je nijjet (namera) nepomemben, ker je tehakum (odhod na sodišče) funkcija udov, ne srca.
Nekateri posamezniki trdijo, da se lahko imenuje tehakum samo, če je bil nijjet osebe odhod tja in sojenje ob verovanju, da je tagut enak ali boljši od Allaha. To je napačno in to je kot bi rekli, da sedžda nekomu ne more biti širk, razen če verjamejo, da je tisti, pred komur padajo na tla, bog. Sedžda je funkcija udov, amalul-džavaarih, zato je nijjet nepomemben. Če bi bil pogoj, da morajo ljudje v srcu verovati v širk, ko naredijo neko dejanje, ne bi mogli nikogar imenovati mušrik.
Opomba: Ko je človeku v neki državi kufra odvzeta pravica – storjena mu je krivica, tako da mu je nekdo vzel premoženje ali pa ga je fizično napadel in podobno – takrat se klicanje policije, da bi mu pomagala proti temu nasilnežu, ne tretira kot tehakum (sojenje pred tagutom) in to ve vsak, ki ima vsaj malo znanja o tej meseli. Takšna stvar se tretira kot pomaganje s kafirom proti kafiru (isti'ana) in takšna stvar ni kufr. Če musliman primer lahko reši sam ali pa s svojimi brati muslimani, je to vsekakor boljše. Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Močan vernik je boljši od šibkega vernika, a v obeh je dobro." Ta hadis se nanaša na telesno moč, kakor tudi na moč verovanja.
Iskanje zaščite ni sojenje pred tagutom.
Še eden izgovor, katerega ljudje uporabljajo za upravičevanje sojenja pred tagutom, je trditev, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem naredil tehakum pred El-Mut'imom bin 'Adijem, ko je vstopil v Meko, potem ko je zapustil Ta'if. To je neresnično. Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem se ni sodil pred njim, ampak je poiskal zaščito (himajah) pred ponovnim vstopom v Meko in El-Mut'ima bin Adija vzel za telesnega stražarja, čeprav je bil mušrik. Tisti, ki ta scenarij poskušajo uporabiti kot izgovor za sojenje pred tagutom, ne razumejo pomena tehakuma.
Tehakum je obračanje in odhajanje k nekomu, ki rešuje spore (nizaa'). Allah, Slavljeni in Vzvišeni pravi:
O vi, ki verujete! Pokoravajte se Allahu in pokoravajte se Poslancu ter vodjem izmed vas! Če pa se zaradi kakšne zadeve sporečete, se glede nje vrnite Allahu in Njegovemu poslancu, če zares verujete v Allaha in v Zadnji dan. Tako je bolje in posledice so lepše. (Kur'an; 4:59)
V tem verzu nam Allah pove, če v katerikoli stvari obstaja spor (nizaa') med dvema stranema, se moramo obrniti k Allahu in Njegovemu Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem, če zares verujete. Če se zgodi spor med dvema posameznikoma in odideta k nekomu, da razsodi med njima, in če razsodnik ne sodi po šeriatu, je to obračanje k njemu za presojo kufr in širk ekber.
Iskanje zaščite ni sojenje (tehakum). Kar je naredil Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, se je imenovalo iskanje zaščite, ne sojenje. V bistvu je Ebu Bekr naredil enako z Ibnu Ed-Dughunnahom, ki je bil prav tako mušrik. Še več, ashabi so vstopili v zaščito En-Nadžašija, ko so pobegnili v Abesinijo. Vse to so primeri iskanja zaščite in aslum, ne sojenja pred tagutom.
Hilful-fudul.
Še en dogodek, na katerega se poskušajo nanašati, je hilful-fudul. To je bil dogovor sklenjen v hiši Ibnu Džad'aana v času džahilijjeta (predislamskega obdobja). Ibnu Džad'aan je poklical ljudi in jim rekel: "Ne morete biti tako razdvojeni, mi smo Arabci in spoštujemo naše goste, mi jih ne pobijamo; ljudje prihajajo opravljati hadž in ljudem ne smemo dovoliti, da jih ubijejo preden prispejo sem." Zato so se plemena dogovorila, da bodo vsakič, ko ljudje pridejo opraviti hadž, romarjem ponudili zaščito in varnost. Torej ta dogovor je bil glede ponujanja varnosti romarjem.
Tako so bila vsa plemena, mimo katerih so morali iti romarji na svoji poti v Meko, obveščena in dosežen je bil dogovor, da se romarjem ne sme škodovati. To brez dvoma ni bilo sojenje. Še več, tisti, ki so sodelovali pri hilful-fudul, niso bili taguti, rabini, duhovniki ali sodniki itn., ampak so bili poglavarji plemen, ki so lahko zagotovili varnost. Ljudje se niso sodili pred njimi; sodili so se pred sodniki, rabini in duhovniki, kakor je bil Ka'b bin Ešref, posameznik iz Džuhaina, ter Darun-Nedva (oblika vladajočega sveta, parlamenta v Meki).
Torej hilful-fudul je bil glede nusratul-mazlum, pomaganja zatiranemu in himajatud-da'if, varovanja revnih in šibkih. Ta dogodek je bil znan tudi kot hilful-mutajjibin in Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je o njem rekel: "Prisostvoval sem hilful-mutajjibin s svojim stricem, ko sem bil mlad; ne bi ga razdrl tudi za rdečo živino." (zabeležil Ahmed)
Če so pravični in pošteni, je sojenje pred njimi dovoljeno.
Nekateri ljudje trdijo, da se ni dovoljeno soditi, če razsodnik ni pravičen in prejema podkupnine, kakor Ka'b bin Ešref in sodniki v preteklosti. Trdijo, da je dovoljeno oditi na evropska sodišča, ker so pravična, medtem ko v drugih državah niso pravična, čeprav bi se tudi o pravičnosti evropskih sodišč dalo razpravljati.
Kljub temu je to neveljaven argument, zato ker nam Allah zavrnitve taguta ni ukazal, ker bi bili pošteni ali nepošteni, ali ker prejemajo podkupnine ali ne, ampak nam je ukazal, naj razglasimo kufr v njih, ker so taguti. Nihče ne more biti musliman, razen če razglasi kufr v taguta in to mora biti storjeno z izogibanjem njega. Tisti, ki se sodi pred tagutom, ni razglasil kufra v njega.
Ko obstaja spor, na primer med soprogom in soprogo, bosta odšla k nekomu spoštovanemu in modremu, kakor je učenjak ali nekdo z dobrim islamskim znanjem. Ampak odnesti zadevo na sodišče, kjer se sodi po zakonu kufra - to je sojenje pred tagutom.
Kur'anski verz v zvezi s sojenjem pred tagutom se nanaša na tiste, ki ne sprejemajo hukma (predpisa) Allaha in Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem; vendar, čeprav se mi sodimo pred tagutom, ne odbijamo hukma Allaha in Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem.
Allah pravi:
Mar ne vidiš tistih, ki trdijo, da verujejo v to, kar je bilo razodeto tebi, in v to, kar je bilo razodeto pred teboj - želijo si sojenja pred tagutom, pa čeprav jim je zapovedano, naj ne verujejo vanj. In hudič želi zanje, da zablodijo v najhujšo zablodo! (Kur'an; 4:60)
Nekateri ljudje trdijo, da se ta verz nanaša na tiste, ki ne sprejemajo hukma Allaha in Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem; zato je sojenje pred tagutom dovoljeno, vse dokler sprejemaš hukm Allaha. Pravijo, da je indikacija tega izraz juriduna, kar pomeni, da so imeli namero in irada (voljo) za to. Ta irada, pravijo, je šart (vnaprej potreben pogoj) za kufr.
Zato da bi upravičili to trditev, navajajo okoliščine razodetja tega verza, ki so bile sledeče: Dva moška, jud in munafik, sta imela spor. Jud je hotel oditi k Muhammedu, sallallahu alejhi ve sellem, saj je vedel, da je pravičen in ni prejemal podkupnin, medtem ko je munafik hotel oditi h Ka'bu bin Ešrefu. Vendar je jud temu nasprotoval, saj je vedel, da Ka'b bin Ešref prejema podkupnine, jud pa ni hotel plačati denarja. Jud je rekel: "Pojdiva k Muhammedu." Munafik je rekel: "Odšla bova h Ka'bu." Allah, Slavljeni in Vzvišeni je zatem razodel zgornji verz.
1) V tem verzu ni predložen noben pogoj ali šart. Ampak je samo opis tega, kar se je zgodilo (vasf ul-haal).
2) Trdijo, da se sodijo, ampak nočejo oditi na sojenje. Kako je to mogoče, če pa brez irada (volje) ni dejanja? Vsako dejanje združeno s svobodno voljo je izbira; in vsako dejanje brez svobodne volje je prisila oziroma narejeno pod prisilo.
Zato so tisti, ki pravijo, da so odšli, ampak niso hoteli iti, sekta murdžije (tj. ločujejo dejanja od imana). V islamu sodimo dejanja. Oseba ne more reči: "Odšel sem v nočni klub, da bi pozival v islam." Kot da na svetu ni drugega mesta za pozivanje v islam. Dejanje je prepovedano ne glede na namero.
Vsak irada ni nujno združen z dejanjem – včasih morda imaš voljo, da bi nekaj naredil, ampak tega nisi zmožen storiti. Vendar kar se tiče dejanj; ni dejanja brez irada, razen pod prisilo.
3) Če pozorno prebereš verz, v katerem Allah pravi: "Mar ne vidiš," tako da gre pri tej stvari za dejanje, ne namero. Bistveno je dejanje, ne pa kar so imeli namero. V bistvu je bilo obsojeno oboje, dejanje in kar so imeli namero. Če nekdo ni imel namere sojenja, zakaj je to storil?
4) Ne moreš pustiti jasnega (muhkem) – kar je dejanje – zaradi nejasnega (mutešabih) – kar zadeva namero. Allah jih je preklel, ker so se sodili pred tagutom, zakaj potem ljudje poskušajo metati dvome na tisto, kar je muhkem? Jasno je, da je bilo dejanje sojenja obsojeno.
Ko nam je Allah ukazal, naj zavrnemo taguta, mora biti to storjeno s srcem in manifestirano z dejanji. Allah nam je ukazal, naj ga zavrnemo, tako da je tisto, kar hočemo ali nočemo, nepomembno. Če nekdo verjame, da je čaščenje drugega poleg Allaha batil (zabloda), ampak to neprestano dela, on je kafir. Podobno, če nekdo zavrne idejo čaščenja nekoga drugega poleg Allaha, ampak kljub temu to naredi, on je kafir. Tako je trditev ovržena z dejanjem, saj dejanja govorijo glasneje od besed.
Ibn Tejmijje je rekel: "Tisti, ki reče ali naredi kufr, je storil kufr, tudi če nima namere postati kafir, saj nihče nima namere postati kafir, razen komur Allah hoče." (Es-Sarim El-Maslul, str. 177)
Tako da so tisti, ki naredijo kufr in širk, kafirji. Ali je imel faraon namero biti kafir? On je bil kafir zaradi tega, kar je rekel in storil. Ljudje zablode sami sebe ne smatrajo, da so ljudje zablode – oni verjamejo, da so na resnici.
Ibn Hadžer je v El-Fath (12/315) rekel: "So nekateri muslimani, ki odhajajo iz vere, ne da bi namerili odhod iz nje in ne da bi izbrali drugo vero od vere islama."
Učenjaki tega ummeta osebi nikoli niso dovolili, da bi storila dejanje čaščenja in zatem trdila, da ni imela namere za to. Če nekdo odide na hadž v ihramu, ga imenujemo muhrim, ne glede na njegovo namero, saj opravlja dejanje čaščenja. Še več, Allah v Kur'anu pravi, da mnogobožci govorijo:
Častimo jih samo zato, da bi nas še bolj približali Allahu. (Kur'an; 39:3)
Mušriki so zanikali, da so imeli namero čaščenja idolov. Trdili so, da je bila njihova namera približevanje Allahu. To je povsem enako, kakor nekateri posamezniki danes trdijo, da se ne sodijo pred tagutom; oni samo poskušajo dobiti nazaj svoje pravice.
Imam Es-San'ani je glede tistih, ki naredijo dejanje in trdijo, da niso imeli namere za to, rekel: "Če rečeš: Oni so nevedni o dejstvu, da so s tem, kar delajo, mušriki; pravim, fukaha so jasno izjavili v knjigah fikha v 'poglavju odpadništva', da tisti, ki izreče besedo kufra, ne veruje, tudi če ni nameril tega. In to je dokaz proti njim, (ker) ne razumejo realnosti islama in bistva tevhida. V tem primeru so kafiri v osnovi (ne odpadniki)." (Tathir-ul-I'tikad 'an Adran el-Ilhad)
Sojenje pred tagutom je mali širk, ne veliki širk.
To je argument nekoga, ki je obtičal in mora priznati, da je širk, vendar trdi, da je širk asghar, ne ekber. Ta argument je popolnoma napačen, saj je tehakum ibadet in če je kot takšen usmerjen k nekomu drugemu poleg Allaha, je to veliki širk. Kdor trdi, da je samo širk asghar, je zmeden.
Nekateri posamezniki bi lahko ugovarjali, da se priseganje pri nečem drugem poleg Allaha smatra kot širk asghar, čeprav je dejanje čaščenja. Rečemo, da je priseganje pri Allahu čaščenje, ker ponavadi vsebuje ta'zim (poveličevanje). Kdor poveličuje Allaha opravlja ta'zim, kar je čaščenje. Torej priseganje pri Allahu je čaščenje, če vključuje ta'zim; če priseganje pri nečem drugem poleg Allaha ne vključuje ta'zim, se smatra kot mali širk.
Na primer, ko oseba priseže pri svoji materi ali očetu, ne opravlja ta'zim (poveličevanja), kakor to dela z Allahom, zaradi tega je mali širk. Zato ker je ta'zim dejanje srca, ne moremo reči, ali nekdo v svojih prisegah dela ta'zim ali ne.
Še več, priseganje pri nečem drugem poleg Allaha na začetku ni bilo prepovedano. Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Resnično, Allah vam prepoveduje priseganje pri vaših očetih. Če mora nekdo priseči, naj priseže pri Allahu ali pa ostane tiho." (zabeležil El-Buhari)
Torej priseganje pri nečem drugem poleg Allaha na začetku ni bilo prepovedano. Sojenje pred tagutom (širk), pa je bilo prepovedano od samega začetka islama.
Če se sodimo in predpis nasprotuje šeriatu, ga ne bomo sprejeli, če pa se ujema s šeriatom ga bomo vzeli.
Naslednji izgovor nekaterih ljudi je trditev, da se bodo sodili samo, če je rezultat v skladu z islamskimi predpisi, drugače ga bodo zavrnili. To je batil (zabloda) iz sledečih razlogov:
1) Ne gledamo v rezultat presoje – ali bo presojeno pravično ali ne – ampak gledamo v ustavo in zakonik, po katerem se bo sodilo, ne glede na to, ali bo presojeno pravično. Dejstvo je, da se bo sodilo po tagutu. Ko je Vzvišeni Allah rekel: "Želijo si sojenja pred tagutom," pri tem misleč na Ka'ba ibn Ešrefa, je kot razlog kufra določil reševanje spora pri tagutu. Allah kot razlog kufra ni določil to, da je Ka'b ibn Ešref nepravično presodil, ker je prejemal podkupnino. Če bi bilo tako, potem bi to pomenilo, da bi tudi kadija, musliman, ki sodi po šeriatu; če bi v nekem sporu vzel podkupnino, postal kafir – ta govor pa je brez dvoma nepravilen.
2) Prav tako ne gledamo v pravico človeka – ali mu bo presojeno pravično ali ne – ampak gledamo v pravico Allaha, Silnega, to pa je tevhid in kufr v taguta, zatem zapuščanje tagutske sodbe, tekfir taguta, opozarjanje ljudi na njega ... Kako je mogoče, da ljudi opozarjate na taguta, potem pa ste prvi, ki se pred njim sodite in tako od njega prekletega iščete reševanje sporov?
Danes ni islamske države, ki bi lahko zaščitila in vrnila naše pravice, zato smo pod prisilo.
Naslednji izgovor, katerega ljudje uporabljajo je, da danes ni islamske države, zato smo pod prisilo in nimamo druge izbire, kot da se sodimo pred tagutom. Opozarjamo jih z govorom Allaha Vzvišenega ko pravi:
To je zato, ker so ljubili življenje tega sveta bolj kot onstranstvo in ker Allah ne vodi nevernih ljudi (ne pomaga jim) na Pravo pot. (Kur'an; 16:107)
Šejh Muhammed bin Abdul-Vehhab je v svojem delu Kešfuš-Šubuhat za ta verz rekel: "Jasno je rečeno, da ta nevera in kazen nista zaradi prepričanja, ali zaradi neznanja, ali sovraštva do vere in ljubezni do kufra. Ne, ampak je zaradi ljubezni do tega sveta, ki ga je odpeljal od vere."
Oseba lahko trdi, da je pod prisilo, v resnici pa daje prednost temu svetu pred onostranstvom. Zaradi vračanja njihovih pravic v tem življenju, so pripravljeni storiti kufr in širk. Nekateri ljudje to storijo zaradi službe, položaja, hiše itn., ampak pozabljajo, da je prvi cilj šeriata hifzud-din (obvarovanje vere). Še več, Allah, Slavljeni in Vzvišeni pravi:
Reci: "Če so vam vaši očetje, sinovi, bratje, žene, rod, premoženje, ki ste si ga težko prislužili, trgovina, za katero se bojite upada, in zadovoljiva bivališča ljubša od Allaha, Njegovega Poslanca in borbe na Njegovi poti, potem počakajte, dokler Allah ne izpolni Svoje odločitve. Allah pa ne vodi iztirjencev na Pravo pot." (Kur'an; 9:24)
Če nobena od teh osmih stvari ne more biti uporabljena kot izgovor za zapuščanje džihada, kako so lahko izgovor, da se zapusti tevhid?
Kar se tiče govora tistih, ki pravijo, da so primorani to narediti – ta govor je prav tako nepravilen iz dveh razlogov.
1) Potem ko nam je iz predhodnega govora postalo jasno, da je pravdanje zaradi reševanja spora 'ibadet, moraš vedeti, da so nekateri ljudje pomešali pojme in ne delajo razlike med stanjem nuje (darura) in prisile (ikrah), tako da so s tem našli opravičilo tistemu, ki stori kufr. Brez dvoma je to batil, saj je darura samo pri grehu (mimo kufra), kar pa se tiče kufra – človek ga ne sme storiti opravičujoč se, da je bil v stanju darure, ampak mora biti, da bi bil opravičen, prisiljen z ubijanjem ali mučenjem. Darura je, ko je človek v stanju nuje, da stori manjše zlo in se izogne večjemu zlu. Če bi imel na izbiro, da naredi prešuštvo ali pa poje meso mrhovine, bi dal prednost jedi mrhovine pred prešuštvom. Kar se tiče širka – širk je največji fesad in nič ni hujšega od širka. Prisila (ikrah) je mučenje človeka na takšen način, da mu grozi propad in samo v takšnem primeru je Allah Vzvišeni dovolil, da se izgovorijo besede kufra. Vzvišeni Allah pravi: "Kdor neha verjeti v Allaha po tem, ko je že veroval vanj - razen kdor je pod prisilo, medtem ko je njegovo srce predano veri." (Kur'an; 16:106) Allah v tem verzu negira vsako lažno opravičilo, s katerimi ljudje želijo opravičiti svoj kufr in kot opravičilo za storjeno dejanje kufra sprejema samo prisilo.
2) Tiste, ki to govorijo, bomo vprašali uporabljajoč primere: Če bi obstajala neka vlada, ki časti kipe in bi premagala nekega človeka, mu odvzela imetje, katerega mu noče vrniti, ter mu rekla: "Imetja ti ne bomo vrnili, vse dokler ne boš prinesel žrtve temu grobu in dokler ne boš delal tavaf okrog njega."
Naše vprašanje je: Ali je takšnemu človeku dovoljeno, da prinese žrtev temu maliku, zato ker je v stanju darure in tako vrne svoje imetje? Ali bo ta postopek od njega odklonil predpis širka, ki se veže zanj?! Želimo odgovor na to vprašanje.
Ko je bil Sulejman bin Sehman vprašan o sojenju (pravdanju) pred tagutom opravičujoč z daruro, je rekel: "Drugo stališče: Potem ko si spoznal, da je tehakum (pravdanje) pred tagutom kufr, vedi, da je Allah v Svoji Knjigi omenil, da je kufr hujši od uboja, pa je rekel: 'In fitna (tj. širk) je večja od ubijanja.' A na drugem mestu pravi: 'In fitna je hujša od ubijanja.' Zmeda (fitna) v teh besedah pomeni kufr, pa ko bi vaščani in meščani začeli vojno in tako vsi pomrli – je blažje, kot da ne Zemlji postavijo taguta, ki bi sodil v nasprotju z Allahovim zakonom, katerega je Allah poslal po Svojem Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem. Tretje stališče je, da rečemo: Če je pravdanje pred tagutom kufr, a vemo, da je predmet pravdanja tostranski, pa kako ti je lahko dovoljeno, da zaradi tega narediš kufr? Zares človek ne bo veroval, vse dokler mu Allah in Njegov Poslanec ne bosta dražja od vsega in dokler mu Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, ne bo dražji od starša, otroka in vseh ljudi. Pa ko bi ti celotno tostranstvo odšlo – ti zaradi tega ni dovoljeno soditi se pred tagutom. Ko bi bil v stanju darure, pa bi dobil pravico izbora; ali da se sodiš pred tagutom, ali da izgubiš celotno tostranstvo – bi ti bila obveza, da zavržeš imetje in ti ni dovoljeno sojenje pred tagutom." (Durer Es-Senijje, 10/510)
Opozorilo: Obstajajo tisti, ki govorijo, da so bili verzi: "Želijo si sojenja pred tagutom, pa čeprav jim je zapovedano, naj ne verujejo vanj," razodeti kot povod za dejanje munafika, ki je odšel h Ka'bu ibn Ešrefu, da mu presodi v sporu z nekim judom, ne želeč sodbe pred Allahovim Poslancem, sallallahu alejhi ve sellem, kar pomeni da je – poleg islamskega sodišča – odšel na tagutsko sodišče. Pravijo, da glede na to, ker danes ni islamskega sodišča, ni kufr oditi na tagutsko sodišče, tj. odhod k tagutu bi bil kufr samo v primeru, da obstaja islamsko sodišče. To dokazujejo z omenjenim povodom za razodetje verza.
Resnica je, da je bil verz razodet s povodom omenjenega dogodka. Vendar je verz prišel v splošnem smislu in ne obstaja nikakršen dokaz, s katerim bi se predpis (kufra) lahko zožal samo na primer, da obstaja islamsko sodišče. Bistvo je v splošnosti verza, ne pa v posebnosti povoda, zaradi katerega je razodet. Če bi predpise zožali samo na povode za razodetje verzov, potem od šeriata ne bi ostalo nič, saj je večina verzov razodetih zaradi nekega povoda, tako da na takšen način, s kakršnim dokazujejo, ni mogoče dokazovati. Torej verz je prišel v splošnem smislu, tj. da je vsako sojenje pred tagutom kufr, vi pa nimate dokaza, s katerim bi dokazali, da je verz specifičen samo za tiste, ki zapustijo islamsko sodišče in sprejmejo tagutsko sodišče, kakor munafik iz časa Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem.
Obstajajo učenjaki, ki so dali fetve, da je to dovoljeno.
Imam Ahmed je rekel: "Čudim se tem ljudem. Spoznali so pravilnost seneda (verige prenašalcev), pa se kljub temu držijo stališča Sufjana, a Allah Vzvišeni pravi: 'Zato naj se pazijo tisti, ki nasprotujejo Njegovim ukazom, da jih ne zadane skušnjava ali boleča kazen.' "
Ibn Abbas je rekel: "Bati se je, da se na vas ne strese kamenje z neba, jaz vam pravim, rekel je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, a vi govorite, rekla sta Ebu Bekr in Omer."
Imam Malik je rekel: "Od vsakega govora se vzema in zapušča, razen lastnika tega groba, sallallahu alejhi ve sellem." In pokazal na grob Allahovega Poslanca.
Imam Malik je jasno opozarjal, da se mora tisti, ki zapusti govor Omarja, a sprejme govor Ibrahima En-Neha'ija, pokesati. Kakšno je šele stanje tistega, ki zapusti govor Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, zaradi govora nekoga, ki je na nižji stopnji od Ibrahima En-Neha'ija in govora podobnih?
Sufjan ibn 'Ujejne je rekel: "Naslonil se je Rabi'a povešene glave in zajokal, pa so ga vprašali, kaj ga je spravilo v jok in je rekel: 'Vidno pretvarjanje (rija') in prikrita šehva (sledenje strasti). Ljudje so pri svojih učenjakih kakor majhni otroci pri svojih materah: kar jim prepovejo – takoj zapustijo, a kar jim ukažejo – delajo.' "
Abdullah ibn Mu'temir je rekel: "Ni razlike med živino in človekom, ki slepo sledi." (Medžmu'atut-Tevhid, risala 8)
REŠITEV
Allah, Slavljeni in Vzvišeni pravi:
Resnično! Tisti, ki verujejo in tisti, ki so bili begunci in tisti, ki so se borili na Allahovi poti, takšni lahko pričakujejo Allahovo milost. Allah pa oprošča in je Usmiljen. (Kur'an; 2:218)
Nato bo tvoj Gospodar do tistih, ki so se izselili, zatem ko so bili v skušnjavi in se borili ter bili potrpežljivi - tvoj Gospodar bo do njih zatem resnično Odpuščajoč, Usmiljen.(Kur'an; 16:110)
In kdor se izseli na Allahovi poti, bo na Zemlji našel številna zatočišča in obilje. Kdor pa zapusti svoj dom kot izseljenec k Allahu in njegovemu Poslancu in ga doleti smrt - njegova nagrada je že določena pri Allahu. In Allah največ oprošča, je Usmiljen. (Kur'an; 4:100)
Ti verzi izjavljajo, da boš našel rizk (oskrbo), kamorkoli greš. Torej če se znajdeš v fitni ali prisili, bi se moral preseliti in oditi tja, kjer ne boš pod prisilo. Imam El-Buhari je eno od poglavij v svojem Sahihu naslovil: "Poglavje: Del vere je pobegniti od fitan (skušnjav)."
In Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Prišel bo čas, ko bo najboljša lastnina muslimana ovca, katero bo odpeljal na vrhove planin in območja deževja (doline), bežeč s svojo vero od fitan (skušnjav)." (zabeležil El-Buhari)
Oseba bi morala, ali narediti hidžro ali pa se izolirati od fitan, če nima dovolj moči. Če to ni mogoče, morajo biti muslimani neomajni in pozivati v islam, ukazovati dobro in prepovedovati zlo, da spremenijo svojo situacijo in vzpostavijo islamsko državo.
Če ljudje nočejo narediti hidžre ali se izolirati, lahko kot skupnost živijo skupaj in izmed njih izberejo alima (učenjaka), ki bo vladal in sodil v skladu s tem, kar je Allah razodel in delajo na tem, da povečajo svojo moč. Če nimamo te vizije, bomo na koncu postali kot tisti, ki živijo, umirajo in so pokopani med neverniki.
Na koncu prosimo Vzvišenega Allaha, naj usmeri vsakega, ki je skrenil v tem vprašanju. Allaha prosimo, naj jim resnico prikaže kot resnico, ter jih oskrbi s sledenjem nje, in da jim neresnico prikaže kot neresnico, ter jih oskrbi z izogibanjem nje. Allaha prosimo, da nas združi na tevhidu in obvaruje vseh oblik kufra in širka. Gospodar naš, k Tebi se zatekamo, da ti zavestno ne naredimo širka in Tebe prosimo za odpuščanje v stvareh, katere storimo nevede.
Komentarji
Objavite komentar