Islam zajema vse kar je prišlo od Allaha in Njegovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, vseeno, ali gre za kategorične predpise, ali pa za metafizični svet in podobno. Musliman mora verjeti v vse, kar je razodeto od Allaha, vendar obstaja šest stebrov, brez katerih se oseba ne more pohvaliti, da je musliman.
- Verovanje v Allaha.
- Verovanje v angele.
- Verovanje v Knjige.
- Verovanje v poslance in glasnike vere.
- Verovanje v Sodni dan.
- Verovanje v usodo.
VEROVANJE V ALLAHA
Verovanje v Allaha je srž teh temeljev, najpomembnejša prioriteta in najbolj častno spoznanje.
To je čvrsto prepričanje v Gospodarja in Vladarja vsega; prepričanje, da je Allah Stvarnik vsega, da si samo On zasluži biti čaščen in da nima družabnika. Sem spada tudi čvrsto prepričanje v Allahove popolne lastnosti in lepa imena, ter da je čist od vsake pomanjkljivosti in da Mu nihče od stvaritev ni niti podoben.
To verovanje je vsajeno v naravo vsakega človeka, saj je vsak človek ustvarjen z verovanjem v svojega Gospodarja, s te naravnosti pa skrene samo tisti, na čigar srce pade nekaj, kar ga odvrne od nje.
Zato odločno usmeri lice k pravi veri, fitri (človeška prirojena čista narava) od Allaha, po kateri je ustvaril ljudi. (Kur'an; 30:30)
Allahova izvorna religija je islam, zato je vsakemu človeku prirojeno, da v težavah zatočišče išče pri Allahu. Tako človek, pa četudi nevernik in ateist, v primeru neke hude težave, ali ob grožnji neke nevarnosti, pozabi na iluzije in se zateče k Allahu. Ker je človek ustvarjen z verovanjem v Allaha, mu je vsajena tudi ljubezen do Stvarnika, priznavanje Njegovega obstoja in pravice do čaščenja izključno Njega.
V primeru, da bi bil človek s svojo izvorno religijo prepuščen samemu sebi, torej brez zunanjih vplivov, ne bi častil nikogar poleg Allaha. Torej, kakor organizem čuti potrebo po hrani in pijači, tako tudi njegovo srce in duša prepoznata tisto, kar jima odgovarja – verovanje v in čaščenje izključno Allaha. Zato je Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Vsak otrok se rodi v islamu (naravni religiji), potem pa ga njegovi starši vzgojijo kot juda, kristjana, ali častilca ognja." (zabeležila El-Buhari in Muslim) To pomeni, da se vsak otrok rodi z naravno religijo tj. islamom, saj v hadisu ni rečeno 'vzgojijo v muslimana'. Sprejemanje druge religije poleg islama predstavlja zapuščanje osnove in temelja pod vplivom zunanjega faktorja, saj starši otroka iz prirojene naravnosti lahko odpeljejo v judaizem, krščanstvo, čaščenje ognja ali pa v nekaj drugega, kar je v nasprotju s človekovo naravo.
Zdrav razum podpira zdravo naravo. Razum nas usmerja k verovanju v Allaha. Kdor pogleda vesolje in raznovrstne Allahove stvaritve v njem, kakor je Zemlja, nebo, gorovja, oceani, človek, živali, rastline, neživa narava in podobno dojame, da ima to vesolje svojega Stvarnika.
Logično razmišljanje o tem vprašanju se giblje v okviru treh predpostavk:
1) Vse stvaritve so nastale slučajno, brez Stvarnika.
To je nemogoče in razumsko nepojmljivo, saj vsi vemo, da nekaj ne more nastati brez Stvarnika. Obstoj teh stvaritev in tega urejenega sistema je v ozki povezavi med vzrokom in posledico, zato je nemogoče in nepojmljivo, da vse to nastane slučajno.
2) Stvaritve so ustvarile same sebe.
To je prav tako nepojmljivo in nemogoče. Vsak razumen človek je prepričan, da nobeno bitje ali stvar ne more ustvariti sama sebe, saj pred obstojem ni obstajala; kako bi potem lahko ustvarila sebe?
3) Stvaritve imajo svojega Stvarnika.
Allah je Stvarnik vsega. On ni nastal in ne bo izginil. Allah je v Kur'anu omenil ta neizpodbiten razumski dokaz:
Ali so ustvarjeni iz ničesar ali so oni sami stvarniki? (Kur'an; 52:35)
To je retorično vprašanje in pomeni, da niso ustvarjeni brez Stvarnika in niso ustvarili sami sebe. Vsaka stvaritev mora imeti stvarnika, posledica mora imeti vzrok, tisto kar ni obstajalo, mora imeti tistega, ki je to pripeljal v obstoj, in tisto kar je proizvedeno, mora imeti svojega proizvajalca.
To je jasno in instinktivno znano. Te stvari vedo in dojemajo vsi, ki so obdarjeni z razumom. To se šteje med razumske dokaze, sumničenje v njih pa je pokazatelj motnje razuma, ter dokaz intelektualne in logične zaostalosti. Resnični znanstvenik in tudi navaden človek, ne more biti drugo kakor vernik v Allaha. Nevero in ateizem sprejemajo samo polpismeni znanstveniki, ki so se nečesa naučili, vendar izgubili svojo naravo in zmožnost logičnega sklepanja.
Iskrenost poslancev je naslednji razumski dokaz za obstoj Allaha in obveznost čaščenja izključno Njega. Poslanci so potrjevali poslanstvo, s takšnimi trditvami pa prihajajo samo najbolj iskreni ljudje ali pa največji lažnivci.
Poslanci in glasniki vere so prišli s pozivom v čisti monoteizem, zato jih je Allah podprl, jim pomagal, vzdignil, uslišal njihove molitve in uničil njihove sovražnike. Če bi bili lažnivci, bi jih Allah uničil in ponižal, ter se obrnil proti njim, kakor je naredil s tistimi, ki so si lažno pripisovali poslanstvo. Allahova podpora poslancem je dokaz njihove iskrenosti, njihova iskrenost pa je dokaz, da so bili poslanci, ki so pozivali v odrekanje od lažnih božanstev in v čaščenje izključno Allaha.
VEROVANJE V ANGELE
Angeli so ustvarjeni in pokorni Allahu, nimajo lastnosti božanstvenosti, ne ustvarjajo, ne dajejo oskrbe in ni jih dovoljeno častiti poleg Allaha. Allah jih je odlikoval s popolno predanostjo Njegovi odredbi in z močjo, da jo izvršujejo. Njihovo število je ogromno, ne ve ga pa nihče razen Allah.
Verjamemo v tiste, katere poznamo po imenu, na primer Gabrijela. V tiste, katerih ne poznamo po imenu, pa verjamemo na splošno. Verjamemo, da konstantno in brez utrujenosti častijo Allaha. Nekateri od njih imajo posebne dolžnosti. Vemo, da je Allah angela Gabrijela z razodetjem pošiljal svojim poslancem in glasnikom vere. Angel Mihael je zadolžen za dež in rastline, točno določeni angeli pa so zadolženi za čuvanje ljudi.
Verovanje v angele daje čudovite plodove. Nekateri od njih so:
- Zavest o Allahovi veličini, moči in mogočnosti, saj moč stvaritev izhaja iz moči Stvarnika.
- Hvaležnost Allahu za skrb o ljudeh. On je zadolžil te angele, da čuvajo ljudi in zapisujejo njihova dela.
- Približevanje Allahu preko ljubezni do angelov, saj so v pokornosti Allahu.
VEROVANJE V KNJIGE
Beseda razodetje se nanaša na Knjige, katere je Allah razodel svojim poslancem, da bi ljudje dosegli srečo na tem in na onem svetu. Cilj razodetij je, da ljudje častijo samo Allaha, brez pripisovanja družabnikov in da usmerjajo človekovo življenje, ter osvetlijo poti tega sveta.
Pod verovanjem v Knjige se razume, da so razodete od Allaha. Verjamemo v tiste, katere poznamo po imenu; Kur'an razodet Muhammedu, Indžil (Evangelij) Jezusu, Tevrat (Tora) Mojzesu, Zebur (Psalmi) pa Davidu. V tiste, katerih imen ne poznamo, verjamemo na splošno. Verjamemo v tisto, kar v njih ni spremenjeno, merilo, ki ločuje laž od resnice, pa je poslednje razodetje človeštvu, Kur'an, ki je derogiral vsa prejšnja razodetja.
Kur'an je poslednje razodetje, njihov pečat. Vsebuje tisto, kar so vsebovale predhodne Knjige in dodaja v pogledu morale ter obvez do Allaha. Kur'an vsebuje novice o preteklosti in prihodnosti, vsebuje zakon, modrost in predpise. Kur'an je dominanten v odnosu do prejšnjih Knjig. Tisto kar potrjuje se sprejema, tisto kar odbija se zavrača, saj je bilo izpostavljeno spremembam in poneverbam ali pa je bilo derogirano.
Kur'an je prišel z vrhuncem jezikoslovne jasnosti in izražanja. Nadnaraven je v svojem pomenu in novicah, vseeno, ali gre za pretekle, ali za bodoče. Nadnaraven je v svoji zakonodaji in predpisih, ter vsemu kar vsebuje. Zato ga mora priznati vsak, ki sledi predhodne Knjige, saj so ga prav one napovedale in najavile.
Vsak človek se mora ravnati po Kur'anu. Pobožnost bo sprejeta samo, če je v skladu s Kur'anom, saj je on poslednje Allahovo razodetje človeštvu, za razliko od ostalih Knjig, ki so bile specifične za določene narode in določena obdobja.
Kur'an je zaščiten od dodajanja, odvzemanja in ponarejanja, saj se je Allah obvezal, da ga bo varoval:
Mi smo resnično spuščali Opomin (Kur'an) in Mi ga bomo zares varovali (pred izkrivljanjem). (Kur'an; 15:9)
Kur'an ima ogromen vpliv na človeška srca. Kdor ga pazljivo posluša občuti močan vpliv, pa četudi ne razume njegovega pomena in sporočila. Značilno zanj je tudi, da vsebuje številne nadnaravne fenomene. Pogostost branja in ponavljanja ne proizvede dolgočasja. Večkrat ko ga človek bere, vsakič je vzdušje prijetnejše.
Plodovi verovanja v Knjige so:
- Spoznanje o Allahovi skrbi za nas, saj je vsakemu narodu poslal razodetje.
- Spoznanje Allahove modrosti, saj je vsakemu narodu predpisal tisto, kar mu odgovarja.
- Osvoboditev od lastne presoje in pomanjkljivosti, ki so značilne za človeško dojemanje in njegovo zakonodajo.
VEROVANJE V POSLANCE IN GLASNIKE VERE
Poslanec je tisti, kateremu je Allah razodel zakon in mu ukazal, naj ga dostavi ljudem. Prvi poslanec je bil Noe, poslednji pa Muhammed sallallahu alejhi ve sellem. Allah je vsakemu narodu poslal poslanca s posebnim in neodvisnim zakonom, ali pa bi poslal glasnika vere, ki je obnovil predhodni zakon. Poslanci so ljudje, stvaritve, nimajo nikakršnih božanskih lastnosti, zato so imeli značilne človeške lastnosti, kakor so bolezen, smrt ter potreba po hrani in pijači. Poslanstvo je Allahov izbor in se ne doseže s trudom ali zaslugo. Poslanci so bili najboljši in najbolj iskreni ljudje.
Pod verovanjem v poslance se razume, da so njihova poslanstva resnična. Kdor zanika poslanstvo kateregakoli od njih, je zanikal poslanstvo vseh. Tako da kdor zanika poslanstvo Jezusa, Mojzesa, Muhammeda, ali kateregakoli drugega poslanca, zanika vse poslance. Kdor verjame v Jezusa, a zanika Muhammeda, s tem zanika in ne priznava Jezusa, saj je prav on razveselil svoje pripadnike in napovedal Muhammedov prihod. Smisel te radostne novice je v tem, da je Muhammed sallallahu alejhi ve sellem poslanec, preko katerega jih bo Allah rešil Ognja in usmeril na pravo pot.
Verjamemo v tiste, katere poznamo po imenu – Abraham, Mojzes, Jezus, Muhammed in številni drugi – v tiste, čigar imen ne poznamo, pa verjamemo na splošno. Verjamemo v tisto njihovo učenje, ki je verodostojno ohranjeno. Postopamo po zakonu poslednjega, ki je poslan vsem ljudem, to pa je Muhammed sallallahu alejhi ve sellem.
Nekatere koristi verovanja v poslance:
- Spoznanje Allahove milosti in skrbi za svoje sužnje. Poslal jim je poslance, da jih usmerijo na Allahovo pot, pojasnijo način kako Ga bodo častili in kako bodo v življenju odšli po Pravi poti, saj človeški um tega ni sposoben spoznati samostojno.
- Hvaležnost Allahu za to blagodat.
- Ljubezen in spoštovanje do njih na način, ki je temu primeren. Oni so Allahovi poslanci, ki so častili izključno Allaha in dostavljali Njegov poziv. Zato so najboljši, najbolj iskreni in najbolj pobožni ljudje.
VEROVANJE V SODNI DAN
Na Sodnem dnevu bo Allah ljudi oživel zaradi obračuna. Nato se bodo prebivalci Raja nastanili v Raju, prebivalci Pekla pa v Peklu. Verovanje v Sodni dan pomeni čvrsto prepričanje, da bo nastopil in pripravljanje na to.
To verovanje zajema verovanje v oživljenje; oživljenje mrtvih, ko se pihne v Sur, rog, v katerega bo pihnil angel Israfil. Ljudje bodo vstali pred svojega Gospodarja bosi, goli in neobrezani. To oživljanje je bistvo modrosti in zahteva, da Allah stvaritvam odredi mesto povratka, na katerem jih bo nagradil ali kaznoval za tisto, kar jim je postavil v obvezo preko poslancev.
Allahov suženj bo odgovarjal za svoja dejanja. Nagrajevanje in kaznovanje je srž in bistvo modrosti, saj je Allah objavil Knjige in poslal poslance, ter Svojim sužnjem postavil v obvezo, naj sprejmejo tisto, kar so poslanci prinesli in delajo tisto, kar jim je obvezno. Če ne bi bilo obračuna in nagrajevanja oziroma kaznovanja, bi bilo vse to poigravanje, od česar je Allah čist. Poleg tega so med ljudmi dobrodelniki in grešniki, verniki in neverniki; torej, ali je za Allahovo modrost primerno, da bi bili izenačeni!? Odgovor je:
Naj mar muslimane enačimo z zločinci?! Kaj vam je?! Kako presojate?! (Kur'an; 68:35-36)
Raj je mesto uživanja, katerega je Allah pripravil vernikom, bogaboječim, ki so verovali v tisto, s čimer jih je obvezal, se pokorili Njemu in Njegovim poslancem. To so tisti, ki so iskreno predani Allahu. Raj vsebuje raznovrstne blagodati in uživanja. Tisto kar oko ni videlo, uho ni slišalo, niti si razum ne more predstavljati. Pekel je mesto kazni, katero je Allah pripravil za nevernike in nasilneže, ki so Ga zanikali, ali pa častili nekoga poleg Allaha in bili na ta način neposlušni poslancem. Vsebuje raznovrstne kazni in mučenja, katerih si človek ni zmožen zamisliti. Pekel ima nadstropja in stopnje, njegovi prebivalci pa bodo kaznovani po stopnji slabih dejanj, katere so delali.
Plodovi verovanja v Sodni dan so:
- Motivacija za izvrševanje obvez in vztrajnost pri tem, ter težnja po nagradi na ta dan.
- Strah pred delanjem grehov in padanja v njih, zaradi kazni na ta dan.
- Odganjanje tesnobe zaradi neuresničenih tuzemskih dobrot, ter upanje na nagrado in uživanje na onem svetu.
- Prenašanje težav in nesreč, ter upanje na nagrado.
VEROVANJE V USODO
Smisel verovanja v usodo je človekovo verovanje, da Allah pozna sedanjost, preteklost in prihodnost. Allah je stvaritvam zapisal odredbo, tako da se nič ne zgodi, razen z Njegovim znanjem, določitvijo in voljo. Tisto, kar je človeka doletelo, se mu ni moglo izogniti in tisto, kar se mu je izognilo, ga ni moglo doleteti.
Verovanje v usodo, v srce in dušo prinaša mir in spokoj, ter zagotavlja psihološko stabilnost. V človeka vsadi hrabrost, podjetnost in optimizem, ter odbija pesimizem.
Zaradi tega verniki v Allahovi odreditvi najdejo mir in spokoj, katerega tisti, ki ne verujejo, nimajo. Tako imamo na področjih, kjer ljudje ne verujejo v Allahovo odreditev, razširjen pojav samomorov, pa vidimo da ljudje ne zmorejo prenesti niti najmanjših težav. Medtem ko je med verniki odstotek samomorov zelo nizek oziroma jih skorajda ni, saj so prepričani, da je tisto, kar jih je zadelo, Allahova odredba. Verjamejo, da bo Allah Svojemu sužnju, verniku, odredil samo dobro. Tudi ko je odredba grenka, bo končni izhod za vernika pozitiven, če je le zadovoljen z Allahovo odredbo.
Komentarji
Objavite komentar