Omar Bakri Muhammad
Fetva izdana 20. junija 2001
Vprašanje:
Kakšen je islamski predpis o tistih, ki sodelujejo na splošnih volitvah v Britaniji in predpis o glasovanju?
Odgovor:
Hvala pripada Vsemogočnemu Allahu in naj sta Allahov salavat in selam na poslanca Muhammeda, njegovo družino, njegove ashabe in na vse tiste, ki jim sledijo.
Da bi bili v stanju odgovoriti na nujno vprašanje o sodelovanju v britanskem parlamentu in o glasovanju za kandidate, ki želijo sodelovati v parlamentu, moramo razumeti stvarnost (realnost), saj fikhski princip ukazuje, da je razsojanje o nečem pogojeno z njegovim razumevanjem, tj. razumevanjem njegove stvarnosti.
Zato moramo razumeti stvarnost dveh stvari:
- Stvarnost britanskega parlamenta, v katerem nekateri želijo sodelovati in
- Stvarnost volitev, v katere ljudje želijo biti vpleteni, tj. stvarnost glasovanja.
Moramo si zapomniti, da je del našega imana v Allaha – tevhid, kar pomeni pokoravanje, sledenje, čaščenje in poveličevanje samo Vsemogočnega Allaha, brez pridruževanja nekoga drugega Njemu ali Njegovim lastnostim in da je nasprotje tega pridruževanje Allahu – dejanje širka, ki povzroči, da oseba izstopi iz okvira islama. Zaradi tega je tevhid osnovni temelj islama.
Ena od Allahovih lastnosti je, da je On Tisti, ki predpisuje zakone, Tisti, ki ukazuje in da je On Tisti, ki ima absolutno pravico in moč, da ukazuje in predpisuje, ter da si nihče te absolutne moči ne deli z Njim.
Allah pravi:
Sodba (zakonodaja, predpisovanje zakonov) pripada samo Allahu. (Kur'an; 12:40)
In Allah pravi:
In ni za vernika in ni za vernico, ko Allah in Njegov Poslanec odloči stvar, da bi imeli izbiro pri njihovi zadevi. In kdor ne posluša Allaha in Njegovega Poslanca je zagotovo zablodil v jasno zablodo. (Kur'an; 33:36)
Potem, ko smo utemeljili to absolutno dejstvo, si poglejmo stvarnost parlamenta, ali – kakor ga imenujejo – "zakonodajnega telesa" za ljudi; to je njegov opis po pravnikih, ki ga imenujejo kot zakonodajno telo, oblikovano za prinašanje zakonov. Tisti, ki so pridruženi temu telesu se imenujejo delegati; tj. zastopniki ali narodni poslanci, ki so izbrani s strani ljudi. Nihče se ne razhaja, niti v vzhodnih, niti v zahodnih državah, da je glavna naloga parlamenta predpisovanje zakonov in da je vloga zastopnikov medsebojno izbiranje ministrov.
Glavne dolžnosti tega zakonodajnega telesa ali parlamenta lahko povzamemo kot:
- Predpisovanje (prinašanje) zakonov.
- Dajanje glasu zaupanja premieru in njegovemu kabinetu kot vladi.
A kar se tiče izvora zakonodaje za parlament, to vključuje:
- Mišljenje in želje predstavnikov (zastopnikov) ali ministrov, kot predstavnikov v imenu ljudstva.
- Mednarodne institucije ali tako imenovani mednarodni zakon.
Danes je vera večine ljudi na svetu sekularizem, ki izjavlja, da ima Bog suverenost (oblast) samo v Raju ali znotraj cerkve in na mestih čaščenja (obredov), medtem ko ima človek, tj. ljudje, suverenost (oblast) na Zemlji in vseh ostalih sferah življenja. Vera sekularizma izjavlja, da je vera osebna stvar med posameznikom in nadnaravno božjo silo, kot je sonce, krava, kipi ljudi itn. To je stvarnost parlamenta in osnova, na kateri je zgrajen.
A kar se tiče stvarnosti glasovanja; volivci imajo skupno suverenost (oblast) kot narod, ki predpisuje zakone za njihove zadeve (stvari) v družbi, zato kot telo utemeljujejo mehanizem, s katerim imajo predstavnike izmed sebe, katere izbirajo in za katere volijo, ti potem postanejo zastopniki (predstavniki), ki prinašajo zakone in v njihovem imenu ukazujejo za svoje lastne interese. To je izraženo v političnem človeško narejenem pravilu (principu), ki izjavlja, da "vladavina pripada ljudstvu, z ljudstvom in za ljudstvo". Od tod lahko rečemo, da so ljudje izvor zakonodaje.
Realnost volivca je ta, da izbira svojega predstavnika, kar povzroči njegovo odgovornost za vse, za kar je predstavnik izbran in kar mu je zaupal. Tukaj je naloga predpisovanje zakonov, da bi se vodilo s človeškimi interesi.
V zaključku, parlament je telo, ki prinaša zakone, ljudje so suveren (vladar) in izvor zakonodaje, a poslanci (zastopniki) so izbrani s strani ljudi, da v njihovem imenu predpisujejo zakone.
Islamski predpis na zgornje:
- Vsak, ki veruje, da Vsemogočni Allah ni edini, izključni Zakonodajalec in Naredbodajalec – je kafir (nevernik).
- Vsak, ki veruje v Vsemogočnega Allaha, vendar mu pripiše partnerja, kršeč dejstvo, da je On edini Zakonodajalec in Naredbodajalec – je mušrik (tisti, ki je Allahu nekoga pridružil, tj. mu pripisal partnerja).
- Vsak musliman, ki voli za osebo, zavedajoč se, da je parlament telo predpisovanja zakonov – je murtedd (odpadnik).
- Vsak musliman, ki sodeluje na volitvah, da bi postal zastopnik, poznavajoč stvarnost parlamenta kot zakonodajnega telesa – je murtedd (odpadnik).
Kar se tiče božanskih dokazov za zgoraj omenjene predpise, so iz dejstva, da Allah pravi:
Oponašajo besede tistih, ki niso verovali v preteklosti. Naj jih Allah uniči! Kako se odvračajo. Vzeli so rabine in duhovnike za gospodarje poleg Allaha, in Mesijo, Marijinega sina. In ni jim bilo ukazano, razen da častijo Enega Boga. Ni boga razen On. Slavljen naj je On od tistega, kar mu pridružujejo. (Kur'an; 9:30-31)
Okoliščine, v katerih je bil ta ajet razodet so bile sledeče:
Ahmed, Et-Tirmizi in Ibn Džerir od Huzejfe, naj je Allah zadovoljen z njim, beležijo, da je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem recitiral ta verz, pa mu je 'Adijj, naj je Allah zadovoljen z njim, rekel:
O Allahov poslanec, mi jih (menihe in svečenike) nismo častili.
Na to mu je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem odgovoril:
Ali vam menihi in svečeniki niso prepovedovali tisto, kar je Allah dovolil in vam dovoljevali tisto, kar je Allah prepovedal, a vi ste jim v tem sledili? To je v bistvu vaše čaščenje njih.
V dodatku na to Allah v drugem jasnem in izrecnem dokazu pravi, da je pokoravanje kateremukoli človeško narejenemu sistemu, s prepričanjem poznavajoč njegov izvor, ki je nasproten Allahovemu – riddet (odpadništvo), saj Allah pravi:
In ne jejte tistega, pri čemer ni bilo omenjeno Allahovo ime in resnično je to velik greh. In resnično so hudiči navdihnili svoje zaščitnike, da razpravljajo z vami in če se jim pokorite boste resnično mnogobožci. (Kur'an; 6:121)
Obrni pozornost, da Allah pokornost glede vprašanja zakonodaje (predpisovanja) v primeru dovoljevanja nezaklanega mesa – opisuje kot dejanje širka, čeprav ljudje niso častili kipov, niti so se jim klanjali. Pa jih Allah kljub temu imenuje mušriki? A kar se tiče okoliščin tega verza, El-Hakim je od Ibn Abbasa, naj je Allah zadovoljen z njim, zabeležil hadis, da je ta verz usmerjen k muslimanom, ko je skupina mušrikov z njimi razpravljala okrog vprašanja zakonodaje. Mušriki so rekli:
Vi ovco pri čigar klanju ni omenjeno Allahovo ime imenujete mrhovina. Kdo jo je ubil?
Muslimani so rekli:
Allah.
Mušriki so odgovorili:
Torej, tisto kar je ubil Allah je haram, a tisto kar ste zaklali vi – halal?
Nato je Allah razodel zgoraj omenjeni verz.
V tem verzu je Allah tistega, ki se pokorava drugemu mimo Allaha, razglasil za mušrika, čeprav mu ne dela sedžde. Pa kaj potem reči o tistemu, ki se pokorava in voli za drugega, da ljudem predpisuje zakon in jim ukazuje? Allah pravi:
Ali imajo partnerje, ki so jim predpisali od vere tisto česar Allah ne dovoljuje? Če ne bi bilo odločujoče besede, bi jim bilo (v trenutku) presojeno. In resnično je za krivične boleča kazen. (Kur'an; 42:21)
Še več, mi zelo dobro vemo, da Allah pravi:
In On v Svoji sodbi nima nobenih partnerjev. (Kur'an; 18:26)
V islamu je dobro znano, da je vsak zakon, ki se razlikuje od Allahovega zakona – tagut, a Allah nam prepoveduje, da se obračamo k tagutu:
Mar ne vidiš tistih, ki trdijo, da verujejo v to, kar je razodeto tebi in kar je bilo razodeto pred teboj. Želijo si oditi na sojenje pred taguta, čeprav jim je zapovedano, naj ne verujejo vanj. Hudič jih želi zapeljati v daljno zablodo. (Kur'an; 4:60)
V zvezi s povodom razodetja zgornjega verza je zabeleženo, da so nekateri svetohlinci trdili, da so muslimani, pa so se v svojih sporih vseeno poskušali obračati k človeško narejenim razsodbam nekaterih takratnih predstavnikov kot zakonodajalcev, kakor so Amr ibn Luhajj, El-Khuza'i, Ka'b ibn el-Ešref ter drugi menihi, svečeniki in predstavniki, ki so jim prinašali zakone, namesto odhoda k Allahovemu Poslancu in iskanje sodbe pred Vsemogočnim Allahom.
Glede tistih ljudi, ki so zablodeli (odvedeni v zablodo) in padli v ta očitni riddet (odpadništvo) in zločin, je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, rekel:
Ena od stvari, katerih se najbolj bojim za moj ummet, so zablodeli imami (voditelji), ki bodo del mojega ummeta odvedli v čaščenje kipov in ostale iz mojega ummeta vodili, da sledijo mušrike.
Zato, kdorkoli glasuje ali sledi kateregakoli od teh zablodelih zakonodajalcev in jim daje glas, omogočujoč jim, da predpisujejo zakone, je v bistvu izbral gospodarja, da za njega predpisuje, a to je pridruževanje Vsemogočnemu Allahu drugega zakonodajalca in naredbodajalca. Allah pravi:
So mar boljši neenotni gospodarji ali Allah, Edini, Tisti, ki vse pokorava? Vi namesto Njega ne častite drugega kot imena, ki ste jih poimenovali vi in vaši predniki, Allah pa o njih ni spustil prav nobenega dokaza. Oblast pripada edino Allahu. On je ukazal, da ne častite nobenega drugega razen Njega. To je pravilna vera, vendar večina ljudi tega ne ve. (Kur'an; 12:39-40)
To je realnost nove vere in gospodarstva, vere, ki razglaša suverenost (oblast) človeku, kar je večina ljudi sprejela. To je razlog, zakaj bo vse, kar človek dela kot dobro dejanje, in kar musliman dela kot molitev, post in druga dobra dela, a zatem naredi ta riddet in se ne pokesa zanj – takrat bodo vsa njegova dela uničena, saj Allah pravi:
To je Allahova usmeritev, On z njo usmeri kogar hoče od Njegovih sužnjev. A če bi delali širk, bi zagotovo propadlo kar so delali. (Kur'an; 6:88)
Kar se tiče tistih, ki pravijo:
Mi jih ne kličemo stvarniki, ampak jih preprosto (samo) imenujemo naredbodajalci.
Spomnili jih bomo, da Allah pravi:
Brez dvoma je njegovo ustvarjanje in upravljanje. Blagoslovljen naj je Allah, Gospodar svetov. (Kur'an; 7:54)
Torej, kakor nikomur ni dovoljeno, da bi bil Njemu pridružen v Njegovi absolutni moči ustvarjanja, podobno temu nihče nima pravice, da se Mu pridruži v Njegovi absolutni pravici ukazovanja in predpisovanja.
Na koncu bi želel naglasiti, da zgornji predpisi ne vključujejo tistega, ki je glasoval pod prisilo (ikrah).
Vzvišenega Allaha prosim, naj odpusti vsem tistim, ki delajo grehe kot plod napake in da vse nas usmeri, da delamo na izvajanju Njegovega ukaza in na vzpostavljanju Njegove vere, da oblast ne bo za nikogar, razen za Allaha in da je premoč islama dominantna nad celim svetom. Vsa slava in zahvala pripada Njemu Edinemu.
Komentarji
Objavite komentar