Eno od pomembnih vprašanj, na katero Allah v Kur'anu obrača pozornost, je poudarjanje dokazov o popolnem ustvarjanju človeka, kot enem od načinov dojemanja Njegove moči. Ampak danes vseeno obstajajo nekatere ideologije, ki z določenimi neutemeljenimi idejami človeka skušajo oddaljiti od religije in dejstva ustvarjanja. Zelo razširjena ideologija je vsekakor materializem. Darvinizem oz. teorija evolucije je vodilna teorija, katero materialisti smatrajo za svojo domnevno znanstveno podlago. Teorija, po kateri naj bi se življenje slučajno razvilo iz nežive materije, je bila pobita, ko se je izpostavilo, da je vesolje ustvarjeno in ni obstajalo od vedno.
Allah je ustvaril vesolje in ga organiziral do najmanjših podrobnosti. Glede na to je teorija evolucije, po kateri živih bitij ni ustvaril Allah, ampak so produkt slučajnosti, absolutno neustrezna.
Če analiziramo teorijo evolucije pravzaprav opazimo, da je ta teorija pobita z znanstvenimi tezami in odkritji. Struktura živih bitij je veliko bolj kompleksna od strukture prisotne v neorganskem svetu. Tudi primerjave organiziranosti atomov v neorganskem in organskem svetu, so ob koncu 20. stoletja porazile darvinizem in teorijo evolucije. To vprašanje je velikokrat predmet podrobnega razglabljanja in razpravljanja. Zaradi velikega pomena tega vprašanja, ki je tukaj izpostavljeno v skrajšani obliki, vas spodbujamo, da se o tem vprašanju podrobno pozanimate tudi sami.
ZNANSTVENO POBIJANJE DARVINIZMA
Čeprav je to doktrina, ki se je pojavila že v času stare Grčije, je bila teorija evolucije podrobno izražena v 19. stoletju. Najpomembnejši trenutek, ki je to teorijo uvrstil na dnevni red znanstvenih krogov, je leta 1859 objavljena knjiga Charlesa Darwina, O izvoru vrst. Darwin se je v tej knjigi zoperstavil dejstvu, da je različne vrste, vsako posebej, ustvaril Allah. Po Darwinu naj bi vse vrste izvirale iz enega skupnega prednika, raznolikost vrst pa naj bi nastala s postopnimi spremembami v toku dolgega obdobja. Darwinova teorija ni bila zasnovana na konkretnem znanstvenem odkritju ali dokazu; kakor je tudi sam priznal, je bila to le njegova domneva. Darwin v dolgem poglavju Težave teorije priznava, da je zaradi pomanjkanja velikega števila kritičnih odgovorov teorija nezadostna. Darwin je vseeno upal, da bodo te težave teorije premagane z razvojem znanosti in da jih bodo nova znanstvena odkritja rešila. Popolnoma nasprotno od Darwinovega upanja so se z razvojem znanosti temeljne trditve teorije pobile. Poraz darvinizma proti znanosti se lahko analizira v treh temeljnih točkah:
• Teorija ne daje absolutno nobenega odgovora na vprašanje prvotnega nastanka življenja na Zemlji.
• Ne obstaja nobeno znanstveno odkritje, ki bi pokazalo, da mehanizmi evolucije, katere teorija izpostavlja, posedujejo moč za evolucijo.
• V nasprotju s predvidevanji teorije evolucije, so fosilni zapisi predstavili povsem drugačno sliko.
Na kratko bomo predstavili dejstva vezana za te tri temeljne točke.
PRVA NEPREMAGLJIVA OVIRA: KORENINE ŽIVLJENJA
Teorija evolucije trdi, da so se vse žive vrste razvile iz ene in edine celice, ki se je pred približno 3,8 milijardami let pod primitivnimi pogoji pojavila na Zemlji. Kako se je lahko zgodilo, da se je na milijone kompleksnih in različnih živih vrst razvilo iz ene same celice in če se je takšna evolucija zgodila, zakaj se sledovi tega niso našli v fosilnih zapisih? To so vprašanja, na katera teorija evolucije nima odgovorov. Vendar se je potrebno ustaviti predvsem na prvi stopnji domnevnega procesa evolucije. Kako je nastala omenjena prva celica?
Zato ker zanika ustvarjanje in ne sprejema nobene nadnaravne intervencije, izključujoč kakršenkoli koncept, načrt in organiziranost, teorija evolucije trdi, da je ta prva celica nastala povsem slučajno znotraj naravnih zakonov. Torej po Darwinu naj bi neorganska materija slučajno proizvedla prvo organsko celico. Vendar je ta trditev v konfliktu z osnovnimi zakoni biologije.
ŽIVLJENJE NASTAJA IZ ŽIVLJENJA
Darwin se v svoji knjigi ni dotikal vprašanja o izvoru življenja. Primitivno znanstveno razumevanje njegovega časa je predpostavljalo, da imajo živa bitja zelo preprosto zgradbo. Od srednjega veka naprej je bila na široko sprejeta teorija spontane generacije, po kateri se živo bitje lahko formira s slučajnim združevanjem neorganskih materij. Razširjeno je bilo verovanje, da se insekti formirajo od ostanka hrane, miši pa od pšenice. Izvajali so se zanimivi eksperimenti, da bi se dokazala ta trditev. Na umazano krpo so postavili malo pšenice in smatrali, da bo čez nekaj časa iz te mešanice nastala miš. Gnitje oz. črvivost mesa se je prav tako smatralo za dokaz spontane generacije. Vendar se je kasneje odkrilo, da črvi na mesu ne nastanejo sami od sebe, ampak se razvijejo iz ličink nevidnih prostemu očesu, prinesejo in odložijo pa jih mušice. Mišljenje, da bakterije lahko nastanejo iz nežive materije, je bilo v času, ko je Darwin pisal knjigo O izvoru vrst, v znanstvenih krogih široko sprejeto.
Vendar je pet let po tem, ko je Darwin objavil svojo knjigo, znan francoski biolog Louis Pasteur kategorično pobil to mišljenje, ki predstavlja osnovo teorije evolucije. Pasteur je na naslednji način povzel rezultat, do katerega je prišel po dolgotrajnem delu in številnih eksperimentih: "Trditev, da neživa narava lahko povzroči življenje, je za vedno pokopana v preteklosti." (Sidney Fox, Klaus Dose, Molecular Evolution and The Origin of Life, New York: Marcel Dekker, 1977, str. 2)
Vendar se je kasneje, ko je znanost dokazala kompleksno strukturo celice živega bitja, ideja, da življenje lahko nastane slučajno, soočila s še večjim zastojem.
NEUSPEŠNA PRIZADEVANJA V 20. STOLETJU
Prvi evolucionist, ki je v 20. stoletju razmislil o vprašanju nastanka življenja, je bil ruski biolog Alexander Oparin, ki je z različnimi tezami poskušal dokazati, da se živa celica lahko formira slučajno. Vendar so se vsa ta prizadevanja neslavno končala in Oparin je bil primoran priznati: "Na žalost izvor celice ostaja vprašanje, ki je pravzaprav najtemnejša točka teorije evolucije." (Alexander I. Oparin, Origin of Life, (1936) New York, Dover Publications, 1953 (Reprint), str. 196)
Evolucionisti, ki so sledili Oparinu, so si prizadevali za eksperimente, s katerimi bi rešili problem nastanka življenja. Najbolj znan eksperiment je leta 1953 izpeljal ameriški kemik Stanley Miller. Za eksperiment je skombiniral mešanico plina, za katero je domneval, da je obstajala v prvotni atmosferi Zemlje, ter mešanici dodal energijo. Sintetiziral je številne organske molekule (aminokisline), prisotne v strukturi proteinov. Komaj nekaj let kasneje se je razkrilo, da je bil ta eksperiment, ki je bil predstavljen kot pomenljiv napredek na polju evolucije, neveljaven, saj je bila atmosfera, uporabljena pri eksperimentu, zelo različna od resničnih zemeljskih pogojev. (New Evidence on Evolution of Early Atmosphere and Life, Bulletin of the American Meteorological Society, vol. 63, november 1982, str. 1328-1330) Po dolgem obdobju molka je Miller priznal, da je bil atmosferski medij nerealen. (Stanley Miller, Molecular Evolution of Life: Current Status of the Prebiotic Synthesis of Small Molecules, 1986, str. 7)
Tudi geokemik Jeffrey Bada z inštituta San Diego Scripps, je leta 1998 v članku revije Earth priznal: "Danes, ko zapuščamo dvajseto stoletje, smo še vedno soočeni z največjim nerešenim problemom, katerega smo imeli, ko smo vstopali v dvajseto stoletje: Kako je nastalo življenje na Zemlji?" (Jeffrey Bada, Earth, februar 1998, str. 40)
KOMPLEKSNA STRUKTURA ŽIVLJENJA
Eden od glavnih razlogov, zakaj se je teorija evolucije glede vprašanja nastanka življenja znašla v slepi ulici, je dejstvo, da imajo tudi najpreprostejša bitja neverjetno kompleksno strukturo. Celica živega bitja je bolj zapletena od vseh človeških tehnoloških proizvodov. Tudi v najmodernejših laboratorijih na svetu je nemogoče proizvesti živo celico s spajanjem neživih materialov. Pogojev za nastanek ene celice je preveč, da bi se lahko pojasnil s slučajnostjo. Verjetnost slučajne sintetizacije proteina, temeljnega kamna celice, je 1:950 na 10, za povprečen protein sestavljen iz približno 500-ih aminokislin. V matematiki se verjetnost manjša od 1:50 na 10 smatra za nemogočo. Molekula DNA, ki se nahaja v jedru celice in vsebuje genetske podatke, je neverjetna banka podatkov. Izračunano je, da bi - v kolikor bi poskušali zapisati informacije šifrirane v DNA - potrebovali knjižnico z devetstotimi knjigami s po 500 stranmi.
Tukaj se pojavi zelo zanimiva dilema: DNA se lahko replicira (kopira, razmnožuje) le s pomočjo nekih posebnih proteinov (encimov). Sinteza teh encimov pa se lahko realizira le s pomočjo informacij šifriranih v DNA. Ker sta obe medsebojno odvisni, morata za repliciranje obstajati istočasno. To dejstvo je scenarij, da je življenje nastalo samo od sebe, pripeljalo do mrtve točke. To dejstvo priznava tudi evolucionist prof. Leslie Orgel z Univerze San Diego California, ki je leta 1994 v septembrski številki časopisa Scientific American napisal sledeče: "Izjemno neverjetno je, da proteini in nukleinske kisline, obe z zelo kompleksno zgradbo, spontano nastaneta na istem mestu in ob istem času. Ampak je videti prav tako nemogoče, da ena nastane brez druge. Zato bi nekdo na prvi pogled morda moral zaključiti, da življenje nikoli ne more nastati iz kemijskih reakcij." (Leslie E. Orgel, The Origin of Life on Earth, Scientific American, vol. 271, str. 78)
Če je nemogoče, da je življenje nastalo kot rezultat naravnih vzrokov, potem se mora brez dvoma priznati, da je ustvarjeno na nadnaraven način. To dejstvo jasno pobija teorijo evolucije, katere glavni cilj je oporekanje ustvarjanju.
IMAGINARNI MEHANIZMI EVOLUCIJE
Druga pomembna točka pri pobijanju Darwinove teorije je, da oba koncepta teorije, ki sta predstavljena kot mehanizma evolucije, v realnosti nimata nobene evolucijske moči. Darwin je svojo trditev o evoluciji v celoti utemeljil na mehanizmu naravnega izbora. Kolikšno pomembnost je namenil temu mehanizmu se vidi v samem naslovu knjige: O izvoru vrst z naravnim izborom.
Naravni izbor pomeni, da bodo v borbi za življenje obstala tista živa bitja, ki so močnejša in bolj prilagojena naravnim pogojem. Na primer povsem naravno je, da bodo ob grožnji plenilca v čredi jelenov preživeli najhitrejši. Na tak način se bo formirala čreda jelenov, sestavljena iz hitrih in močnih posameznikov. Vendar ta mehanizem jelenov nikoli ne bo transformiral v neko drugo vrsto, na primer v konje. Jeleni ostajajo jeleni. Mehanizem naravnega izbora nima nobene evolucijske moči. Tudi Darwin se je zavedal tega dejstva in v svojem delu O izvoru vrst priznal: "Naravni izbor ne zmore narediti ničesar, dokler se ne pojavi priložnost za ugodno spremembo." (Charles Darwin, The Origin of Species: A Facsimile of the First Edition, Harvard University Press, 1964, str. 189)
LAMARCKOV VPLIV
Kako pa se lahko pojavijo te ugodne spremembe? Darwin je odgovor na to vprašanje poskušal ponuditi v okviru primitivnega znanstvenega dojemanja svojega časa. Po mnenju francoskega biologa Lamarcka, ki je živel pred Darwinom, živa bitja iz ene generacije na drugo prenašajo lastnosti pridobljene v toku življenja in tako nastane nova vrsta. Na primer po mnenju Lamarcka so žirafe evoluirale iz antilop; ker so ob prehranjevanju stegovale vrat za listi na višjih vejah drevesa, so se njihovi vratovi preko generacij podaljšali. Darwin je navedel podobne primere. V knjigi O izvoru vrst je trdil, da so nekateri medvedi zaradi iskanja hrane odšli v vodo in se sčasoma spremenili v kite. (Charles Darwin, The Origin of Species: A Facsimile of the First Edition, Harvard University Press, 1964, str. 184)
Odkritje zakonov dednosti avstrijskega botanika Gregorja Mendela leta 1865, katere je v 20. stoletju preverila znanost o genetiki, je kategorično pobilo legendo o generacijskem prenašanju pridobljenih lastnosti. Na ta način je naravni izbor postal osamljen mehanizem brez vsakršne evolucijske moči.
NEODARVINIZEM IN MUTACIJE
Da bi našli izhod iz te situacije so darvinisti ob koncu 30. let dodali teorijo evolucijske sinteze oz. neodarvinizem. Poleg naravnih mutacij je neodarvinizem dodal še mutacije, ki so deviacije v genih, kot posledice napak pri kopiranju ali radiacije, kar je vzrok za ugodne spremembe. Neodarvinizem je model, ki še dandanes brani teorijo evolucije. Teorija trdi, da so se milijoni živih vrst na svetu in nešteto število njihovih organov, oblikovali z mutacijami, torej genetskimi deviacijami. Vendar obstaja povsem jasno znanstveno dejstvo, ki to teorijo pušča nemočno. Mutacije ne prispevajo k razvoju živih bitij, ampak so za njih vedno škodljive.
Razlog za to je povsem enostaven. DNA ima zelo kompleksno zgradbo in kakršenkoli neobičajen vpliv tej molekuli povzroči le škodo. Ameriški genetik B. G. Ranganathan to dejstvo razlaga na naslednji način: "Mutacije so majhne, neobičajne in škodljive. Pojavijo se redko in najverjetneje bodo brez efekta. Te štiri karakteristike mutacij implicirajo, da mutacije ne morejo voditi k evolucijskemu razvoju. Neobičajna sprememba v visoko specializiranem organizmu je, ali brez efekta ali škodljiva. Neobičajna sprememba pri uri ne more izboljšati ure. Po vsej verjetnosti ji bo škodovala, ali pa bo v najboljšem primeru brez efekta. Potres ne izboljša mesta, (ampak) prinese uničenje." (B. G. Ranganathan, Origins?, Pennsylvania: The Banner Of Truth Trust, 1988)
Vse do danes ni opažen niti en primer pozitivne mutacije oz. mutacije, ki bi razvila genetski podatek. Pokazalo se je, da so vse mutacije škodljive. Mutacije, katere so predstavili kot evolucijski mehanizem, so genetski incident, ki pohablja in uničuje živa bitja. Nedvomno uničujoč mehanizem ne more biti evolucijski mehanizem. Kar pa se tiče naravnega izbora, sam po sebi ne more narediti ničesar, kakor je priznal že sam Darwin. To dejstvo nam daje vedeti, da v naravi ne obstaja nikakršen evolucijski mehanizem. Ker ne obstaja nikakršen evolucijski mehanizem, se tudi imaginarni pojav imenovan evolucija ni mogel zgoditi.
FOSILNI ZAPISI: NI SLEDOV O PREHODNIH VRSTAH
Fosilni zapisi so najbolj jasen dokaz, da se proces evolucije ni nikoli zgodil. Teorija evolucije pravi, da vsaka živa vrsta izhaja iz svojega predhodnika. Predhodno obstoječe vrste naj bi se sčasoma spremenile v nekaj drugega in vse vrste naj bi nastale na takšen način. Po tej teoriji naj bi se transformacije v milijonih let zgodile postopno. V kolikor je to res, bi morale obstajati številne prehodne vrste, živeče v času tega transformacijskega obdobja. Na primer, če naj bi se ribe transformirale v plazilce, potem bi morale obstajati neke polribe/polplazilci. Če naj bi se plazilci transformirali v ptice, pa bi morali obstajati neki polplazilci/polptice. Evolucionisti govorijo o teh imaginarnih bitjih, za katere verjamejo, da so v preteklosti obstajale kot prehodne vrste. V kolikor so takšne živali obstajale, potem bi moralo biti prisotnih na milijone ali celo milijarde takšnih primerkov. Še bolj pomembno pa je, da bi morali biti ostanki teh čudnih bitij prisotni v fosilnih zapisih.
V knjigi O izvoru vrst je Darwin pojasnil: "Če je moja teorija resnična, so morale zagotovo obstajati neštete prehodne vrste, povezujoč vse vrste iste skupine ... Posledično je dokaz njihovega bivšega obstajanja lahko najden samo med fosilnimi ostanki." (Charles Darwin, The Origin of Species: A Facsimile of the First Edition, Harvard University Press, 1964, str. 179)
IZGUBLJENO DARWINOVO UPANJE
Čeprav so od sredine 19. stoletja po celem svetu vršili intenzivno iskanje fosilov, prehodnih vrst niso našli. Izkopani fosili so pokazali, da se živa bitja, v nasprotju z verovanjem evolucionistov, na Zemlji pojavljajo nenadoma in popolnoma formirana. Britanski paleontolog Derek W. Ager to dejstvo priznava, čeprav je tudi sam evolucionist: "Pojavi se točka, če podrobno pregledamo fosilni zapis, ali na nivoju rodov ali vrst - vedno znova in znova - ne najdemo postopne evolucije, ampak nenadno eksplozijo neke skupine na račun druge." (Derek A. Ager, The Nature of the Fossil Record, Proceedings of the British Geological Association, vol. 87, 1976, str. 133)
To pomeni, da so se žive vrste pojavile nenadoma, v popolni obliki in brez kakršnekoli prehodne vrste. To je v popolnem nasprotju z Darwinovimi domnevami in je zelo močen dokaz, da so žive vrste ustvarjene, saj je ustvarjanje edina pojasnitev, kako so se živa bitja lahko pojavila brez evolucijskega prednika. To dejstvo je priznal tudi biolog-evolucionist Douglas Futuyma: "Ustvarjanje ali evolucija, med njima leži možna razlaga za izvor živih bitij. Organizmi so se, ali na Zemlji pojavili popolnoma razviti ali pa se niso. Če se niso, so se morali z nekakšnim procesom modifikacije razviti iz prehodnih vrst. Če so se pojavili v popolnoma razvitem stanju, potem jih je zares morala ustvariti neka vsemogočna inteligenca." (Douglas J. Futuyma, Science on Trial, New York: Pantheon Books, 1983, str. 197)
Fosili kažejo na to, da so se živa bitja na Zemlji pojavila v popolni obliki. Torej izvor vrst leži v ustvarjanju in ne evoluciji, kakor je to smatral Darwin.
BAJKA O EVOLUCIJI ČLOVEKA
Vprašanje, katerega branilci teorije evolucije najpogosteje izpostavljajo, je vprašanje o izvoru človeka. Darvinistična trditev glede tega vprašanja je, da je današnji človek evoluiral iz določenih bitij podobnih opici. Trdijo, da so v času tega navedenega evolucijskega procesa, za katerega predpostavljajo, da se je začel pred 4-5 milijoni let, obstajale neke prehodne vrste med modernim človekom in njegovimi predniki. Glede na ta popolnoma imaginaren scenarij, naj bi obstajale štiri osnovne kategorije:
• Australopitecus
• Homo habilis
• Homo erectus
• Homo sapiens
Z imenom Australopitecus (južnoafriška opica) so evolucionisti poimenovali prvega domnevnega opičjega prednika človeka. Australopitecus pa ni nič drugega kot izumrla vrsta opic. Obširne raziskave na različnih primerkih Australopitecusa, katere sta naredila dva svetovno znana anatomika Solly Zuckerman in Charles Oxnard, so pokazale, da ta bitja niso nič drugega kot izumrla vrsta opic in da nimajo nobene podobnosti s človekom. (Solly Zuckerman, Beyond The Ivory Tower, New York: Toplinger Publications, 1970, str. 75-94; Charles E. Oxnard, The Place of Australopithecines in Human Evolution: Grounds for Doubt, Nature, Cilt 258, str. 389)
Naslednjo stopnjo človeške evolucije evolucionisti klasificirajo kot Homo (človek). Po trditvah evolucionistov so živa bitja v seriji Homo bolj razvita od Australopitecusa. Fosile, ki so pripadali tem različnim vrstam, so evolucionisti postavili v niz in naredili imaginarno shemo evolucije. Ta shema je čista izmišljotina, saj nikoli ni bilo dokazano, da naj bi med temi različnimi vrstami obstajala neka evolucijska povezanost. Ernst Mayr, eden od najpomembnejših branilcev evolucije dvajsetega stoletja, priznava to dejstvo: "Veriga, ki sega vse do Homo sapiensa, je dejansko izgubljena." (J. Rennie, Darwin's Current Bulldog: Ernst Mayr, Scientific American, december 1992)
S to verigo evolucionisti namigujejo, da je vsaka vrsta prednik sledeče: Australopitecus - Homo habilis - Homo erectus - Homo sapiens. Vendar so nedavne ugotovitve paleoantropologov razkrile, da so Australopitecus, Homo habilis in Homo erectus na različnih delih sveta obstajali istočasno. (Alan Walker, Science, vol. 207, 1980, str. 1103; A. J. Kelso, Physical Antropology, 1. izdaja, New York: J. B. Lipincott Co., 1970, str. 221; M. D. Leakey, Olduvai Gorge, vol. 3, Cambridge: Cambridge University Press, 1971, str. 272) Določen segment vrste klasificirane kot Homo erectus, naj bi živel do pred kratkim. Homo sapiens neanderthalensis in Homo sapiens sapiens (moderni človek), pa naj bi obstajala v isti regiji. (Time, November 1996)
Ta situacija jasno kaže na zgrešenost trditve, da so bili predniki eden drugemu. Povsem jasno je, da ne obstaja takšno družinsko drevo. Stephen Jay Gould, paleontolog s Harvard University pojasnjuje ta zastoj evolucije, čeprav je tudi sam evolucionist: "Kaj se zgodi z našo lestvico, če so (obstajale) tri soobstoječe vrste hominidov, nobena jasno izpeljana iz druge? Še več, nobena od treh ne kaže nobenega evolucijskega trenda med njihovo dobo na Zemlji." (S. J. Gould, Natural History, vol. 85, 1976, str. 30)
Sheme določenih živih bitij (polopice/polčloveka), katere srečujemo v medijih in šolskih učbenikih, oz. scenarij evolucije človeka, ki se po poti propagande ohranja pri življenju, je bajka brez vsakršne znanstvene utemeljitve. Eden izmed najbolj znanih znanstvenikov v Veliki Britaniji, Solly Zuckeman, je v zvezi s tem vprašanjem izvrševal dolgoletna raziskovanja (na raziskovanju Australopitecusa je porabil 15 let). Čeprav je tudi sam evolucionist, je po vsem tem prišel do zaključka, da družinsko drevo od hominidov do človeka ne obstaja.
Zuckerman je naredil tudi zanimivo znanstveno lestvico. Formiral je lestvico znanosti, tako da je znanost rangiral - od tega kar smatra znanstvenim, do tega kar smatra neznanstvenim. Glede na Zuckermanovo lestvico najbolj znanstveno pomeni tisto, kar je zasnovano na konkretnih podatkih (kemija in fizika). Potem prihajajo biološke in socialne znanosti. Na samem koncu lestvice, delu katerega Zuckerman smatra za najbolj neznanstveno, je nesenzorična percepcija. Sem spadajo koncepti kakor je telepatija, šesti čut in koncept človeške evolucije. Zuckerman konec svoje lestvice pojasnjuje na naslednji način: "Potem se iz registrirane objektivne resnice premaknemo na tista polja domnevnih bioloških znanosti, kakor je nesenzorična percepcija ali interpretacija človeške fosilne zgodovine, kjer je za verne (evolucioniste) vse mogoče - in kjer je vnet vernik (v evolucijo) včasih zmožen verjeti v številne kontradiktorne stvari naenkrat." (Solly Zuckerman, Beyond The Ivory Tower, New York: Toplinger Publications, 1970, str. 19)
Scenarij teorije evolucije človeka so na podlagi komentarjev določenih fosilov naredili ljudje, ki slepo verjamejo v teorijo evolucije.
MATERIALISTIČNO PREPRIČANJE
Teorija evolucije je le trditev, ki je v očitni kontradikciji z znanstvenimi odkritji. Darwinova trditev glede vprašanja o izvoru življenja je v nasprotju z znanostjo, navedeni evolucijski mehanizmi ne posedujejo evolucijskega delovanja in fosilni zapisi prikazujejo dejstvo, da prehodne vrste niso obstajale, so pa nujno potrebne za realizacijo navedene trditve. V tem primeru je teorijo evolucije vsekakor potrebno zavreči kot vsako drugo idejo, ki je v nasprotju z znanostjo. Zgodovina je zabeležila niz teorij, ki so se izkazale za napačne in bile odstranjene iz znanosti. Vendar se teorija evolucije uporno predstavlja kot aktualna ter zasnovana teorija. Še več, tisti, ki to teorijo kritizirajo, so prikazani kot ljudje, ki napadajo znanost. Zakaj je tako?
Brez dvoma je teorija evolucije za določene kroge ljudi dogmatsko prepričanje, kateremu se nočejo odreči. Ti krogi so slepo vezani za materialistično filozofijo, darvinizem pa sprejemajo, ker je to materialistična pojasnitev narave. Zanimivo je, da včasih to celo priznajo. Genetik in odkrit evolucionist Richard C. Lewontin z Univerze Harvard na naslednji način priznava, da je najprej materialist, zatem pa znanstvenik: "Ni to, da nas metode in institucije znanosti nekako prisilijo v sprejetje materialistične razlage fenomenalnega sveta, ampak prav nasprotno, nas sili naša a priori vdanost materialnim načelom, da ustvarimo sisteme raziskovanja in serijo konceptov, ki proizvajajo materialna pojasnila, ne glede kako proti-spoznavna, ne glede kako mistična neuvedenemu (neiniciiranemu). Še več, ta materializem je absoluten, zato ne moremo dovoliti božanske noge pri vratih." (Richard Lewontin, The Demon-Haunted World, The New York Review of Books, 1997, str. 28)
Ta izjava je povsem jasno opozorilo, da je darvinizem dogma, ki se pri življenju drži zaradi privrženosti materialistični filozofiji. Ta dogma pomeni, da ne obstaja nič izven materije. Prav zaradi tega verjamejo, da je neživa in nezavestna materija ustvarila življenje. Milijoni različnih živih vrst; ptice, ribe, žirafe, leopardi, insekti, drevesa, cvetlice, kiti in človek, naj bi se formirali z reakcijami znotraj same materije, torej nastali naj bi znotraj nežive materije, kot posledica padanja dežja ali udarjanja groma. V stvarnosti je to dojemanje v nasprotju z razumom kot tudi z znanostjo. Ampak darvinisti še naprej branijo to absurdnost, ker ne smejo dovoliti pojavljanja nekih stališč, ki kažejo na religijo.
Kdor na izvor življenja ne gleda z nekim materialističnim predsodkom, bo povsem zlahka dojel naslednje neizpodbitno dejstvo. Vse kar je živo je delo Stvarnika. Ta Stvarnik je Allah. On, Slavljeni in Vzvišeni je celotno vesolje ustvaril iz nič in ga organiziral na najpopolnejši način.
Komentarji
Objavite komentar