Ashabi so po poslancih najdostojnejši, da govorimo o njihovih častnih primerih in postopkih, ki so jasen dokaz moči njihovega prepričanja, veličine njihove potrpežljivosti in blagoslova njihovega džihada. Blagor tistemu, ki jih ljubi in sledi njihovim izkušnjam, a gorje tistemu, ki jih sovraži ali sovraži nekatere od njih.
Ashabi, naj je Allah z njimi zadovoljen, prednjačijo pred vsemi, ki prihajajo za njimi, v vseh plemenitih postopkih in čvrstosti verovanja ter prepričanja v pomoč Gospodarja vseh svetov. Oni so predvodniki pri zavzemanju, profesorji požrtvovalnosti in živi primeri celotnemu človeštvu. Kadarkoli muslimani pogledajo na čas, v katerem je živela ta generacija, so prijetno presenečeni nad primeri njihovega življenja, zavzetosti, truda, požrtvovalnosti in vztrajnosti.
UMEJR IBN EL-HUMAM
Od Ebu Hurejre se prenaša, da je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem z ashabi prišel na Bedr pred mnogobožci. Ko so mnogobožci začeli z borbo, je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Krenite v Džennet, katerega prostranstvo je kakor nebesa in zemlja." Umejr ibn El-Humam je na to rekel: "Izvrstno, izvrstno." "Kaj te je napeljalo na to, da si rekel: Izvrstno, izvrstno?" je vprašal Poslanec sallallahu alejhi ve sellem. Umejr je rekel: "Nič drugega kot želja, da bom eden od njegovih prebivalcev." "Ti si eden od njih," je rekel Poslanec sallallahu alejhi ve sellem. Umejr je iz torbe vzel nekaj datljev in jih začel jesti, nato pa rekel: "Če bom imel tako dolgo življenje, da pojem vse te datlje, bo zares predolgo." Odvrgel je to, kar mu je od datljev ostalo v roki in krenil v borbo, vse dokler ni bil ubit. (zabeležil Muslim)
Prenaša se, da je En-Nevevi rekel: "Ta primer kaže na to, da je dovoljeno prodreti globoko v vrste nevernikov in se izpostaviti mučeniški smrti. To je pri vseh islamskih učenjakih dovoljeno brez vsakršnega mekruha." (Šerh En-Nevevi ala Sahihu Muslim)
V tem primeru vidimo ashabovo moč verovanja in iskrenost do Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem. Človek ni zmožen vložiti tega sveta, če v bodoči svet ni popolnoma prepričan. Ljubezen do nevarnosti izbriše ljubezen do ničevnosti. O primerih resničnega in iskrenega verovanja Poslančevih sallallahu alejhi ve sellem ashabov obstajajo številne predaje. V njih se jasno izraža žrtvovanje, zavzemanje in popolnost verovanja ter pobožnosti. Nobena druga generacija ne bo imela časti, da se v njej pojavijo primeri takšnega resničnega in iskrenega verovanja. Vzvišeni Allah je z vsemi njimi zadovoljen, zato Ga prosimo, da nas v rajskih vrtovih združi s poslanci, iskrenimi, mučeniki in Njegovimi dobrimi sužnji.
MUAZ IBN AMR IBN EL-DŽUMUH IN MUAZ IBN AFRA
Od Abdur-Rahmana ibn Avfa se prenaša, da je rekel: "Na dan Bedra, ko sem stal v bojni vrsti, sem pogledal na svojo levo in desno stran ter videl dva ensarijska mladeniča želeč si, da bi bil med nekom, ki je močnejši od njiju. Eden me je povlekel za roko in vprašal: 'O, stric! Ali poznaš Ebu Džehla?' 'Poznam,' sem mu odgovoril. 'Zakaj ga potrebuješ?' sem vprašal. Mladenič je odgovoril: 'Slišal sem, da grdo govori o Allahovem Poslancu sallallahu alejhi ve sellem. Prisežem pri Tistem, v Čigar roki je moja duša, ko ga bom videl, se ne bom ločil od njega, vse dokler ne umre tisti od naju, komur je prej usojeno!'
Ob tem sem se začudil, pa me je za rokav povlekel tudi drugi in mi postavil enaka vprašanja kot prvi. Ni minilo dolgo časa, ko sem med ljudmi zagledal Ebu Džehla in jima rekel: 'Ali vidita tistega, po kom sprašujeta?!' in jima pokazal Ebu Džehla. S svojima sabljama sta se zakadila vanj, vse dokler ga nista ubila. In vsak od njiju je rekel: 'Ubil sem ga.' 'Ali sta obrisala svoji sablji?' ju je vprašal Poslanec sallallahu alejhi ve sellem. 'Ne,' sta odgovorila. Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je pogledal njuni sablji in rekel: 'Oba sta ga ubila.' Zatem je Muazu ibn Amru ibn Džumuhu in Muazu ibn Afrau dal njegovo bojno opremo." (zabeležila El-Buhari in Muslim)
To je primer resničnega in iskrenega verovanja dveh ensarijskih mladeničev. Vzvišeni Allah ensarije hvali z resničnim verovanjem in pravi:
In tisti, ki so se pred njimi nastanili v Medini in sprejeli verovanje. (Kur'an; 59:9)
Kot dva sokola sta se zagnala, naj je Allah z njima zadovoljen, na voditelja nevernikov. Ebu Džehla je še posebej razžalostilo dejstvo, da sta ga smrtno ranila ensarijska mladeniča, kar mu je predstavljalo še večje ponižanje. V verodostojnem hadisu se navaja predaja Enesa ibn Malika, da je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Kdo bo pogledal, kaj je storil Ebu Džehl?" Takrat je Ibn Mesud krenil in ga našel, dvojica Afraovih sinov pa sta ga že ranila, zato je umiral. Prijel ga je za brado in rekel: "Si ti, o, Ebu Džehl?" Ebu Džehl je rekel: "Ali je nekdo iznad človeka, ki ga je ubil njegov narod?" Ali pa je rekel: "Ki ste ga ubili?" Preko Ebu Midžleza se prenaša tudi, da je Ebu Džehl rekel: "Ali je kaj hujšega od tega, da me ubije nek kmet?" (zabeležila El-Buhari in Muslim)
Ko je En-Nevevi komentiral te Ebu Džehlove besede: "Ali je kaj hujšega od tega, da me ubije nek kmet," je rekel: "Beseda El-Ekar ima pomen vaščana ter kmetovalca in se nanaša na nekaj kar je revno in bedno." Te besede je Ebu Džehl izgovarjal misleč na Afraova sinova, ki sta ga smrtno ranila. Onadva sta bila od ensarij, ki so se ukvarjali s setvijo in vzgajanjem palm. Te Ebu Džehlove besede bi se lahko pretolmačile, kakor bi želel reči: "Če bi bil ta, ki me je ubil, nekdo drug, ne pa navaden kmet, bi mi bilo ljubše ter vzvišenejše in zaradi tega ne bi bil še bolj ponižan." (Šerh En-Nevevi ala Sahihu Muslim (12/100))
TALHA IBN UBEJDULLAH
Od Džabirja se prenaša, da je rekel: "Na dan bitke na Uhudu, ko so se borci razkadili, je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ostal s samo dvanajstimi svojimi ashabi, med katerimi je bil tudi Talha. Mnogobožci so jih zadrževali, pa je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem vprašal: 'Ali se nekdo lahko zoperstavi tem mnogobožcem?' Talha je odgovoril: 'Jaz se bom, o, Allahov Poslanec.' Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: 'Ali je kdo drug?' Eden od prisotnih je vprašal: 'Ali lahko jaz, o, Allahov Poslanec?' Odgovoril mu je: 'Lahko.' Ta ashab se je boril, vse dokler ni bil ubit. Poslanec sallallahu alejhi ve sellem se je ozrl k mnogobožcem in vprašal: 'Ali se nekdo lahko zoperstavi tem mnogobožcem?' Ponovno se je javil Talha, vendar mu Poslanec sallallahu alejhi ve sellem tudi tokrat ni dovolil. Nekdo od ensarij je povprašal: 'Ali lahko jaz?' Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel: 'Lahko.' Vendar je bil tudi on hitro ubit. Tako so se ashabi menjavali eden za drugim, vse dokler s Poslancem sallallahu alejhi ve sellem ni ostal nihče, razen Talha. Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je ponovno vprašal: 'Ali se nekdo lahko zoperstavi tem mnogobožcem?' Talha je odgovoril: 'Jaz se bom, o, Allahov Poslanec.' Talha se je boril kot vseh enajst, vse dokler mu ni bila odsekana roka, nakar je vzkliknil: 'Joj!' Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel: 'Če bi rekel: Bismillah (v imenu Allaha), bi te angeli vzdignili pred očmi celega sveta.' Potem je Vzvišeni Allah odbil mnogobožce in zaščitil Svojega Poslanca." (zabeležil Hakim)
Od Halida ibn Kajsa se prenaša, da je rekel: "Na dan bitke na Uhudu sem videl odsekano Talhino roko, s katero je branil Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem." (zabeležil El-Buhari)
Od Aiše, Ummu Ishak in dveh Talhovih hčerk se prenaša, da so rekle: "Na dan bitke na Uhudu ja naš oče dobil štiriindvajset ran. Na glavi je imel veliko kvadratno rano; njegova arterija je bila presekana, kakor tudi njegovi prsti; ostale rane so se nejasno videle na njegovem telesu. Poslanca sallallahu alejhi ve sellem je prevzela nezavest, Talha pa ga je nosil in se umikal. Kadar bi se mu približal kak mnogobožec, bi ga odbil, vse dokler s Poslancem sallallahu alejhi ve sellem ni prišel do hriba." (Sijeru e'alamun-nubela (1/32))
Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Talha je naredil delo, za katerega bo zagotovo dobil veliko nagrado." (zabeležil Et-Tirmizi)
Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel tudi: "Talha spada med tiste, ki so bili ubiti na Allahovi poti." (zabeležil Et-Tirmizi)
To so primeri resničnega in iskrenega verovanja pri zavzetosti in požrtvovalnosti ob vzdigovanju zastave Vladarja vsega ustvarjenega in zaščiti Poslanca sallallahu alejhi ve sellem. In Talha je Talha: Eden od čvrstih in vztrajnih stebrov islama; eden od deseterice, ki so bili že na tem svetu razveseljeni z Džennetom; eden od šesterice, na katere je pokazal Omar. Ebu Bekr je ob omembi bitke na Uhudu običajno rekel: "Celoten ta dan pripada Talhi."
Vzvišeni Allah je zadovoljen z vsemi ashabi. Prosimo Ga, da nas z njimi združi v rajskih vrtovih. In Hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov.
PUŠČAVNIK, KI JE PRIŠEL K POSLANCU
Od Šeddada ibn El-Hada se prenaša, da je nek puščavnik prišel k Poslancu sallallahu alejhi ve sellem. Verjel mu je in dal prisego, nato pa rekel: "S teboj bom naredil hidžro." Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ga je priporočil nekaterim ashabom. Po neki bitki in osvojenem plenu je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem razporedil plen in del določil njemu. Ashabi so prevzeli to, kar mu je bilo dodeljeno, saj jim je v bitki varoval hrbet. Ko je prišel, so mu to dali, on pa jih je vprašal: "Kaj je to?" Odgovorili so mu: "Del, ki ti ga je od plena določil Poslanec sallallahu alejhi ve sellem." Vzel je ta del in z njim prišel k Poslancu sallallahu alejhi ve sellem vprašujoč: "Kaj je to?" "Del, ki sem ti ga določil," mu je odgovoril Poslanec sallallahu alejhi ve sellem. Na te besede je dodal: "Nisem ti dal prisege na to, temveč sem jo dal, da bom s puščico zadet v to mesto – z roko kažoč na svoj vrat – in tako končal svoje življenje ter vstopil v Džennet." Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel: "Če boš pri svoji odločitvi iskren do Allaha, ti bo izpolnil željo." Nedolgo zatem so vstali in krenili v boj s sovražnikom. Prinesli so ga Poslancu sallallahu alejhi ve sellem z rano na mestu, na katerega je pokazal. Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Ali je to ta oseba?" "Da," so odgovorili ashabi. Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je dodal: "Bil je iskren do Allaha, pa mu je izpolnil pričakovanje."
Poslanec sallallahu alejhi ve sellem ga je pripravil in ga oblekel v svoje ogrinjalo; postavil ga je predse in mu klanjal dženazo, medtem ko se je slišalo, kako v molitvi Allaha prosi z besedami: "O, Allah, to je tvoj suženj. Odšel je kot muhadžir, padel kot mučenik in jaz sem temu priča." (zabeležil En-Nesai)
Ti primeri potrjujejo resnično in iskreno verovanje, ki vernika spodbuja k zavzetosti in požrtvovalnosti, kakor Vzvišeni Allah pravi:
Pravi verniki so le tisti, ki verujejo v Allaha in Njegovega Poslanca, potem pa ne dvomijo, in se s svojimi imetji ter življenji borijo na Allahovi poti. Takšni so resnicoljubni. (Kur'an; 49:15)
Kar se tiče tistih, ki si pripisujejo iskreno verovanje, vendar skoparijo pri zavzetosti na Allahovi poti in so strahopetci, ko gre za borbo na Allahovi poti ter trud, da bo Allahova beseda gornja – takšni so zares daleč od resnicoljubnosti. Organi telesa so le potrditev tega, kar se nahaja v srcu. A srca svetohlincev so prazna verovanja in ona zanikajo Milostnega:
Tistim, ki so za Allahovim Poslancem ostali v svojih hišah in niso marali borbe s svojimi imetji ter življenji na Allahovi poti ter govorili: "Ne odhajajte po vročini," reci: "Peklenski ogenj je še bolj vroč." Če bi le razumeli. (Kur'an; 9:81)
Vzvišeni Allah njihov ibadet opisuje s sledečimi besedami:
Resnično svetohlinci skušajo prevarati Allaha, vendar jih bo On ukanil. In ko vstanejo na molitev, leno vstanejo. Prikazujejo se pred ljudmi in ne omenjajo Allaha, razen malo. (Kur'an; 4:142)
Prosimo Allaha, da nam podari resnično in iskreno verovanje ter smrt na Njegovi poti, ki bo prišla v prsa in nikakor pri begu.
ABDUR-RAHMAN IBN SA'LEBE (EBU UKAJL)
Od Džaferja ibn Abdullaha ibn Eslema se prenaša, da je rekel: "Na dan bitke na Jemami in medsebojnega spopada je bil prvi ranjenec Ebu Ukajl. V prvem delu dneva – in to izven borbe – ga je med ramo in srce ranila puščica. Izvlekel je puščico, njegova leva stran pa je bila popolnoma onesposobljena. Na nosilih je bil prestavljen v zaledje. V nekem trenutku so bili muslimani skoraj poraženi, sovražnik pa je prodiral do zadnjih vrst. Ebu Ukajl, nesposoben za boj, je zaslišal M'ana ibn Adija, ki je z gromkim glasom klical: 'Allahove ensarije! Še enkrat pritisnite na Njegove sovražnike!'
Abdullah ibn Omar navaja: 'Na te besede se je Ebu Ukajl dvignil v želji, da pomaga svojim družabnikom.' 'Kaj želiš? Zate ni borbe,' ga je vprašal. 'Glasnik je izgovoril moje ime,' mu je odgovoril. Ibn Omar je rekel: 'Rekel sem mu: Glasnik govori: O, ensarije, ne pa: O, vi, ki ste ranjeni.' Ebu Ukajl je na to odgovoril z besedami: 'Jaz sem od ensarij in odzval se mu bom, četudi po vseh štirih!' Ibn Omar nadaljuje, da se je Ebu Ukajl opasal z orožjem in s svojo desnico vzel sabljo ter začel klicati: 'O, ensarije! Združite se in zberite, naj se vas Allah usmili. Krenite v napad, muslimani so eni drugim podpora proti sovražniku!' Tako so muslimani vrnili napad in sovražnike pregnali v vrt, se pomešali z njimi in tako se je začela medsebojna borba s sabljami.
Ibn Omar je rekel: 'Pogledal sem Ebu Ukajla. Njegova ranjena roka je bila odsekana pri rami in padla na tla. Na sebi je imel štirinajst smrtnih ran, Musejlema pa je bil ubit.'
Ibn Omar še navaja: 'Stal sem nad Ebu Ukajlom, ki je dajal še poslednje znake življenja in mu rekel: 'O, Ebu Ukajl!' on pa mi je odgovoril: 'Odzivam se ti.' Izgubljal je dah. Vprašal je: 'Čigav je poraz?' Odgovoril sem mu, naj se veseli, saj je bil Allahov sovražnik ubit. Zatem je svoj kazalec dvignil k nebu in izpustil dušo, naj se ga Allah usmili.'
Ibn Omar je rekel: 'Po vsem tem sem ta primer povedal Omarju, on pa mi je rekel: Naj se ga Allah usmili, ni prenehal iskati in težiti k smrti na Allahovi poti. Znano mi je, da je bil eden od izbranih ashabov pri našem Poslancu sallallahu alejhi ve sellem in med prvimi, ki so sprejeli islam, naj bo Allah z njim zadovoljen.' " (Sifetus-Safue (1/466-467))
Naj se Allah usmili Ebu Ukajla in naj ne spijo oči strahopetcev!
ABDULLAH IBN HUZAFE ES-SEHMI
Bizantinski cesar je veliko slišal o neustrašnosti ashabov, naj je Allah z njimi zadovoljen, o njihovi potrpežljivosti in pripravljenosti na smrt na Allahovi poti, tako da mu je vse to zvenelo kot bajka. Abdullah ibn Huzafe Es-Sehmi je bil ujet s strani Bizantincev. Privedli so ga k vladarju in rekli: "Tukaj je eden od Muhammedovih sallallahu alejhi ve sellem družabnikov." Želeli so ga testirati in se prepričati, če so te zgodbe o ashabih resnične. Rekli so mu: "Če se krstiš in sprejmeš krščanstvo, ti bomo dali polovico svojega cesarstva." Abdullah je na to odgovoril: "Če bi mi dal vso svojo oblast in vse kar posedujejo Arabci, da le za en trenutek (mežik očesa) zapustim Muhammedovo vero, ne bi pristal." "Potem te bom ubil," mu je rekel cesar. "Kakor hočeš," mu je odgovoril Abdullah. Cesar je ukazal, naj Abdullaha križajo, strelcem pa ukazal, naj ciljajo blizu njega, da bi ga prestrašili. Istočasno mu je cesar nudil krščanstvo, kar je nedvoumno zavračal. Ko je videl, da ničesar ne bo dosegel, je cesar ukazal, naj ga spustijo s križa. Potem je poklical služabnike, naj mu prinesejo kotel, v katerega so vlili olje. Zatem so kotel postavili na ogenj, vse dokler ni začelo vreti. Cesar je ukazal, naj pripeljejo dva od ostalih ujetih muslimanov in naj enega od njiju vržejo v kotel. Predhodno mu je ponudil, naj sprejme krščanstvo, kar je ta seveda zavrnil. Abdullah je začel jokati, cesarjevi vojaki pa so vladarju rekli: "Poglej, joka." Cesar je pomislil, da se je Abdullah prestrašil, zato je zavpil: "Vrnite ga sem." Cesar ga je vprašal: "Zakaj jokaš?" Abdullah mu je odgovoril: "Pomislil sem: 'Sedaj bom vržen v ta kotel in tako se bom ločil od svoje duše.' V tem trenutku sem si zaželel, da bi imel toliko duš, kolikor imam dlak na telesu, da bi bila vsaka vržena v ta vreli kotel na Allahovi poti." Po teh njegovih besedah se je cesar povsem vdal in rekel: "Ali pristajaš na to, da mi poljubiš čelo, pa te bom osvobodil?" Abdullah je dodal: "Ali boš izpustil tudi vse ostale ujete muslimane?" "Bom," mu je odgovoril cesar. Potem mu je poljubil čelo in se z ujetimi muslimani vrnil k Omarju ter mu povedal ta primer. Po tej zgodbi je Omar rekel: "Dolžnost vsakega muslimana je, da poljubi čelo Abdullaha ibn Huzafe. Jaz to delam prvi." Potem je vstal in poljubil Abdullahovo čelo. (lbn-Esir, Usdul-Gabeti (3/212-213))
Primeri iskrenega in resničnega verovanja se s svojo dobroto in koristjo ne omejujejo le na ashabe; prav nasprotno s svojim blagoslovom zajemajo tudi vse tiste, ki jih je Allah izbral za vernike. Koliko prvakov obstaja v muslimanski zgodovini; to je le majhen del tega izobilja, kapljica v velikem oceanu. Vse to nam kaže na čast in plemenitost tega ummeta. Prosimo Allaha, da tudi nam in našim bratom muslimanom pomaga, da delamo to, kar On ljubi in s čimer je zadovoljen; da na nas in na celoten ummet spusti Svojo pomoč, ki nas bo okrepila – in Allah je resnični pomočnik tistih, ki verujejo Vanj.
Komentarji
Objavite komentar