OSVOJITEV KONSTANTINOPLA

Bitka pri Ankari (1402) je zdesetkala otomansko moč v Anatoliji. Bajazid je bil ujet in v ujetništvu tudi umrl. Izbruh Timurja se je zgodil ravno takrat, ko se je Konstantinopel pogajal o predaji mesta Bajazidu. Bitka pri Ankari je preložila osvajanje bizantinske prestolnice za več deset let. Poklon odpornosti Turkov je, da so bili Otomani edini, ki so preživeli Timurjeve napade in obdržali svoje nekdanje posesti. Čeprav so izgubili svoja ozemlja v Anatoliji, je njihova evropska oblast ostala nedotaknjena, zato so se lahko premaknili nazaj v Anatolijo, ko se je nevarnost umaknila.

Po bitki pri Ankari je bilo otomansko ozemlje razdeljeno med preživele Bajazidove sinove. Sulejman je vladal iz Edirne (Odrin) v Evropi, Mehmed iz Amasje v vzhodni Anatoliji in Isa iz Burse blizu Konstantinopla. Edirne je imela prednost, ker je ležala v Evropi, na ozemljih katerih Tatari niso opustošili. Posledično so ji turški sultani dajali prednost in nekaj časa je služila kot otomanska prestolnica. To je bilo običajno tekmovanje za oblast. Do leta 1411 je Mehmed okrog sebe zbral večino otomanskih poglavarjev in s tem utrdil svoj položaj v imperiju. Njegov sin Murad II. (1421-1451) je nadaljeval proces obnove in utrjevanja. Po nizu uspešnih kampanj v Anatoliji, se je začelo obleganje Konstantinopla (1422). V tem času so se uprli begi Anatolije in Muradovega brata Mustafo postavili za vodjo. Murad je dvignil obleganje prestolnice in v nizu uspešnih kampanj med letoma 1422 in 1425 pod svojo oblast pripeljal Izmir, Eskisehir, Alasehirin in Aksehir. Leta 1423 je izbruhnila vojna z Benetkami za Solun, ki je trajala do leta 1440. Medtem so Ogri leta 1428 prečkali Donavo in napadli Srbijo.

Sultan je prevzel položaj in kralja Sigismunda prisilil k umiku. Leta 1440 je Murad neuspešno poskusil zavzeti Beograd. Opogumljeni ob umiku Otomanov so Ogri ponovno prečkali Donavo, zasedli Sofijo in napredovali do obrobja Edirne. Murad je pričakal napadalce in jih porazil v bitki pri Zlatitsi (1443). Zatem je z Madžari in Benečani podpisal mirovni sporazum. Pozornost je obrnil na vzhod in podoben mirovni sporazum podpisal s princem Karamana. S stabilizacijo otomanskih meja in sklenitvijo mirovnih pogodb s svojimi sovražniki je Murad menil, da je bilo njegovo delo opravljeno. Prišel je čas za upokojitev in odstopil je v korist svojega sina Mehmeda II. Evropske sile so to napačno razumele kot znak šibkosti Otomanov.

Papež Nikolaj V. je razglasil križarsko vojno in združene ogrsko-vlaške kopenske sile so napredovale proti Edirni, medtem ko so Benečani blokirali morje. Po nasvetu svojih visokih svetovalcev je Mehmed II. svojega očeta Murada pozval, naj se vrne iz upokojitve in prevzame poveljstvo nad vojsko. Nevoljni Murad je odgovoril, da je sedaj sultan Mehmed in da je na njem odgovornost vladanja. Mehmed II. je svojemu očetu napisal: "Če si sultan je tvoja dolžnost, da poveljuješ vojski. Če sem sultan jaz, ti ukazujem, da se vrneš in prevzameš poveljstvo." Murad se je vrnil in pod njegovim poveljstvom so Turki Latincem prizadejali hud poraz v bitki pri Varni. To je bil pomemben mejnik v zgodovini. Bitka pri Varni leta 1444 je zapečatila usodo Konstantinopla, saj so bili sedaj vsi pristopi k prestolnici blokirani. Madžari so leta 1448 ponovno poskušali predreti otomanske oblasti, vendar je bil vdor z lahkoto odbit. Po izpolnitvi svoje naloge se je Murad vrnil v pokoj.

Mehmed II. je bil mogočen osvajalec. Medtem ko je v svoji viziji upošteval strateške cilje, je imel tudi prirojen instinkt za odlične taktične poteze. Otomanski imperij se je pod Mehmedom II. hitro širil.

Konstantinopel je bil stalen vir vznemirjanja za Otomane. Čeprav je izgubil vsa svoja ozemlja, je mesto kot sedež Bizantinskega imperija še vedno uživalo veliko spoštovanje. Občasno je bizantinska prestolnica dajala zatočišče bežečim otomanskim princem, ki so se zapletli v nasledstvene vojne. Prav tako je bil svetilnik križarski vojski, ki se je vedno znova zaganjala v Turke. Ob tem so bili Otomani zaskrbljeni, da Bizantinci mesta ne bi predali Latincem, kakor so to storili s Solunom in tako bi naloga zavzetja mesta postala veliko težja.

V turškem taboru so obstajala različna mnenja glede smotrnosti napada na Konstantinopel. Nekateri generali so bili zaskrbljeni, da bi napad na mesto povzročil močno reakcijo zahodnih sil. Ostali so menili, da se Zahod ne bi znal dogovoriti o združenem ukrepanju. Bizantinski cesar je že poslal prošnje za pomoč v Benetke in Vatikan. Beneška mornarica je bila na poti.  Na severu so se bili Ogri in Vlahi pripravljeni priključiti protiturški koaliciji.

Mehmed II. se je skrbno pripravil. Ukazal je izgradnjo močnega gradu s pogledom na citadelo Konstantinopla. Ta mogočna utrdba, ki stoji še danes, je bila postavljena v rekordnem času treh mesecev in je služila tako v obrambne kot tudi napadalne namene. Turkom je zagotovila območje za odmor in izhodišče za obstreljevanje. Mehmed II. je spomladi leta 1453 obkolil mesto in bizantinskemu cesarju Konstantinu XI. poslal pogoje za predajo, katere je slednji zavrnil. Velika veriga, ki je blokirala vstop v morsko ožino, je onemogočala turške poskuse za napad z morja. Mehmed II. je ukazal, naj turške ladje po kopnem izvlečejo iz južnega vhoda v ožino na severnem vhodu, da bi trdnjavo lahko napadli od zadaj. Po uresničitvi te znamenite naloge v izredni tajnosti, je Mehmed II. ukazal splošen napad na mesto po kopnem in po morju. Bizantinska obramba je bila obupna, tako kot je bil turški napad odločen. Po večkratnih napadih je Konstantinopel 29. maja 1453 padel v turške roke.

V islamskem svetu je bilo prisotno veselje, medtem ko je Evropa žalovala. Leto 1453 je postal mejnik v zgodovini Evrope in Azije. Otomani so mesto preimenovali v Istanbul (Islamabul) in ga naredili za prestolnico svojega rastočega imperija. Mehmedova vizija je bila oživitev mesta in ga narediti za žarišče univerzalne Islamske države. Za izpolnitev te vizije je Mehmed naredil nekaj konkretnih korakov. Najprej je tistim Grkom, ki se niso upirali Turkom, dovolil vrnitev in prevzem svoje lastnine. Drugič, za pospešitev svojega cilja, da Istanbul postane univerzalno svetovljansko mesto, je Mehmed II. povabil grškega patriarha in tudi glavnega judovskega rabina, naj ostaneta v prestolnici. Tretjič, administracija države je bila centralizirana in vse otomanske oblasti v Evropi so bile postavljene pod centralno vladavino Istanbula.

Eksplozivna rast Otomanov se je nadaljevala v vse smeri. Na severu je Mehmed v nizu kampanj med letoma 1454 in 1465 ponovno premagal Ogre in vzpostavil čvrst otomanski nadzor nad Srbijo in Bosno. Ob Črnem morju je bil zavzet Trebizond, sledila pa je še Morea na Peloponezu. Turška mornarica je prečkala Črno morje in južni del polotoka Krim prinesla pod otomansko vladavino (1475).

Mehmedova osvajanja so prinesla nov poziv v križarsko vojno. Ogri, Vlahi in Benečani so se odzvali na poziv ter sklenili zavezništvo z Albanci, ki so bili tako v uporu proti Otomanom.

Vojna se je začela leta 1463 in je trajala štiri leta. Križarji so zajeli Moreo in Istanbul je bil ogrožen. Mehmed je na Galipoliju zgradil dve trdnjavi obrnjeni ena proti drugi, zato da blokira sovražnikov napad z morja in prepreči napad na Istanbul od zadaj. Zgrajena je bila močna otomanska mornarica, ki je premagala Benečane in ponovno zavzela Moreo. Na kopnem si je otomanska konjenica utrla pot ob obali Jadrana in se približala robu Benetk. Zaskrbljeni Benečani so zaprosili za mir in se dogovorili za letno dajatev v vrednosti 10.000 zlatnikov.

Otomanske meje na vzhodu so bile daleč od miru. Pojavil se je konflikt s turkmenskim vladarjem Uzun Hasanom iz dinastije Ak Kojunlu za nadzor nad provinco Karaman. Otomani so provinco priključili leta 1468, vendar je nekaj karamanskih princev pobegnilo v Perzijo in pri Uzun Hasanu poiskalo zaščito. Vatikan je v tem videl zlato priložnost, da obidejo Otomane. Med Latinci in Uzun Hasanom so se izmenjali ambasadorji ter sklenili zavezništvo.

Leta 1472 je Uzun Hasan z več kot 30.000 konjeniki napredoval v Anatolijo. Mehmed II. je prepoznal to resno nevarnost z vzhoda, postrojil otomansko silo preko 100.000 mož in v hudi bitki blizu Otlukbelija (1473) porazil Uzun Hasana. Premagan v bitki je Uzun Hasan z Mehmedom sklenil premirje in obljubil, da se ne bo vmešaval v politiko Anatolije. V boju za Karaman so Otomani prišli iz oči v oči tudi z zmogljivimi Mameluki iz Egipta. Na mejnih območjih med Anatolijo in Perzijo se je v naslednjih desetletjih bil troboj med Otomani, Safavidi in Mameluki.

Mehmed je še naprej krepil svojo mornarico. Leta 1480 so Turki prečkali Jadran in okupirali več točk v južni Italiji, vključno z mestom Otranto (1480). Prisotnost Turkov tako blizu doma je v Rimu sprožila paniko in papež se je pripravljal na beg v Francijo. Naslednji cilj Mehmeda je bil otok Rodos, ki je bil pod nadzorom Malteškega viteškega reda (z uradnim nazivom Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte, znan tudi kot red sv. Janeza, ivanovci in hospitalci). Ti vitezi so bili pirati, ki so rutinsko napadali turške ladje, ki so prevažale romarje iz Anatolije, jih ugrabljali in ropali.

Ko je Mehmed leta 1481 umrl, je pridobil veliko več kot je bilo izgubljeno po bitki pri Ankari (1402). Meje otomanskega imperija je razširil veliko bolj kot njegov dedek Bajazid I. Turško moč je usmeril v Italijo in močno oslabil Ogre. Najpomembnejše je to, da je osvojil Istanbul, kronski dragulj Sredozemlja in glavno mesto Bizantinskega imperija.