NE SOVRAŽI, RAZPRAVLJAJ!

Predstavljajte si, če bi ta članek začel tako, da bi vas zmerjal. Kaj če bi uporabil najbolj prostaški jezik, da bi preklinjal vas ali osebo, ki jo najbolj ljubite.

Ali bi nadaljevali z branjem?

Tudi če bi, ali bi vzeli resno, kar bi vam želel povedati? Ali bi bili brez predsodkov pri poskusu razumevanja napisanega? Seveda ne bi bili. Najbrž bi prenehali z branjem.

Od nobenega človeškega bitja se ne bi smelo pričakovati tolerance do neciviliziranega in ponižujočega govora, namernega zmerjanja in odvratnega izražanja. Kot ljudje se kvalificiramo preko uporabe našega jezika, obnašanja in čustev. Pazljivi smo glede tega, kako nas ostali dojemajo; kar povemo pomeni, kako se predstavljamo svetu.

Človekoljub, revolucionar in borec proti apatheidu, Nelson Mandela, je nekoč rekel: "Če človeka nagovoriš v jeziku, ki ga razume, pride sporočilo do njegove glave. Če ga nagovoriš v njegovem jeziku, gre do njegovega srca."

Nihče se ne ponaša z žaljivim govorom. Žalitev nikoli ne ugaja razumu ali srcu osebe. Pravzaprav je žaljivo obnašanje in izražanje povrnitev v najhujši del našega otroštva. Na igrišču smo videli prepirljivce uporabljati žaljiv jezik, s katerim so podcenjevali ostale šibkejše od njih. Dobri starši, učitelji in skupnosti namenijo ogromno truda, da v otroke vtisnejo prijaznost, sposobnost poslušanja, zmožnost vživeti se v čustva drugega in učenje, naj ne bodo žaljivi ter napadalni. Kako in po kakšni logiki potem to lahko postane pravica do žaljenja in kako se takšno obnašanje lahko smatra kot primerno, kaj šele civilizirano?

Le poglejmo v 30. leta 20. stoletja, ko je bila fanatičnost svobodnega izražanja uporabljena proti manjšinski skupini, da bi se jo demoniziralo, kar je vodilo h grozljivim dogodkom holokavsta. Ne glede na to, kako šokantno se to sliši, poudarja zelo pomembno točko – če nam je to všeč ali ne – kar izgovorimo lahko vodi v uspeh ali polom našega sveta.

Kljub temu obstajajo nekateri, ki trdijo, da lahko rečemo, karkoli hočemo in na kakršenkoli način želimo. Vsaka svobodomiselna oseba bo rekla, da verjame v svobodo izražanja. Če ne bi, potem ne bi mogli biti svobodni pri razpravah o politiki, religiji, zlu fanatizma ter rasizma in še mnogočem drugem. Naša svoboda govoriti o teh stvareh nas naredi ljudi – ne uporabimo te človečnosti za razčlovečenje drugih.

ZGODOVINA SVOBODE IZRAŽANJA

Ko pregledamo zgodovinske okoliščine svobode izražanja, bomo videli, da se je pojavila kot rezultat specifičnega problema.

Krščanska Evropa je bila pod nadzorom Cerkve ter "božansko izbranih" kraljev in stoletja dolgo podvržena avtoritativnim režimom brez transparentnosti in odgovornosti. Zaradi tega so ljudje zahtevali svobodo, da tiranske države pokličejo na odgovornost, vzpostavijo pravico in se naučijo resnice o svetu. Svoboda izražanja je bil torej koncept, ki je bil rojen iz evropskega razsvetljenstva, da bi na odgovornost poklicali oblastnike, v družbi vzpostavili pravico in kot sredstvo za iskanje resnice ter pospešitev napredka človeštva.

Zametek modernega koncepta svobode izražanja, kakršnega poznamo danes, izvira iz tega posebnega konteksta. Vendar ta ideja svobode nikoli ni imela namena žaliti, napadati ali poniževati določene družbene skupine. Zato je britanski filozof 19. stoletja in eden od ustanoviteljev gibanja za svobodo izražanja, John S. Mill trdil, da moramo biti za resnico in pravico pazljivi pri svojem jeziku.

SVOBODA DO ŽALJENJA IN PONIŽEVANJA?

V luči zgoraj navedenega si najbrž mislite, da smo nekje resno zgrešili pot.

Prav imate.

Kar precej smo oddaljeni od civilizirane debate takšnih, kot so bili John S. Mill, Aristotel, Mahatma Gandhi, Martin Luther King, Winston Churchill in William Shakespeare.

Pomislite.

Obstaja ogromno dnevnih poročil, publikacij, spletnih strani in drugih medijev, ki nasprotujejo temeljnim ciljem svobode izražanja, saj so jo združili s pravico do poniževanja, žaljenja in poniževanja. Vsi smo že videli in izkusili laži, sovraštvo ter poniževanje številnih v medijih.

Na žalost je to vodilo v še več laži, sovraštva in nezaupanja.

Takšna manifestacija svobode izražanja ne more pospešiti harmonične družbe, v kateri se lahko vrši intelektualen in racionalen dialog med različnimi skupnostmi. Obžalovanja vredna današnja realnost je, da je svoboda izražanja v praksi spolitizirana do te mere, da je ostala brez najosnovnejših človeških olik in spoštovanja idej, verovanj ter vrednot drugih.

Ali si želimo živeti v takšni družbi?

Družbi, ki je rajši svobodna, da preklinja, kot se pogovarja?

Eksistencialistični filozof Søren Kierkegaard je prikladno rekel: "Ljudje zahtevajo svobodo izražanja kot nadomestilo za svobodo misli, ki jo redkokdaj uporabljajo."

Z namenom razlage te točke sledi nekaj razlogov, zakaj svoboda do poniževanja in žaljenja pravzaprav nasprotuje ciljem svobodnega izražanja.

Prvič, gledano s stališča resnice in napredka. Zato da dosežemo resnico in pospešimo napredek, je potrebna utemeljena argumentacija ter razprava z lepimi manirami, to pa mora počivati na človeškem jeziku. Žaljivo in poniževalno izražanje ali metaforika ne pospešuje resnice niti napredka. Predstavljajte si vodilnega fizika Stephena Hawkinga, ko pojasnjuje eno od svojih znanih teorij. Kaj bi se zgodilo, če bi uporabil pornografsko metaforiko, da bi javno obtožil tiste, ki tej teoriji nasprotujejo, ali če bi jih med svojo prezentacijo neprestano preklinjal? Ali bi takšno izražanje pospešilo razpravo? Zelo verjetno bi ustvarilo prepreko znanju in razumevanju.

Drugič, gledano z vidika odgovornosti in pravice, odgovornosti vlad in posameznikov, tudi to zahteva prijeten, vljuden in utemeljen dialog. Če bi se nekdo približal diktatorju, ga preklinjal in uporabil vulgaren jezik, ali bi ga uspešno pripeljal pred odgovornost? To je zelo malo verjetno. Zato da bi to storil, bi bilo bolje, če bi razločno in pozitivno pojasnil primere njegovih zločinov in krivic.

Ta primera prikazujeta, da se z žaljenjem in podcenjevanjem uniči resnični cilj svobode izražanja.

Vendar obstaja tanka linija med namernim in nenamernim žaljenjem. Navsezadnje je lahko za neko osebo nekaj žalitev, medtem ko je za drugo osebo to oblika dialoga. Torej, ni tako enostavno kot reči: "Ne žalite in ne podcenjujte drug drugega." Namesto da bi si edinole dovoljevali svobodo do sovraštva, preklinjanja in poniževanja – in tako ne dosežemo cilja svobode izražanja – je naša dolžnost poskušati razumeti občutke drugih, da bomo lažje prepričali, izobrazili in izražali sebe. Vsi smo že velikokrat slišali: S svobodo pride velika odgovornost. Imamo odgovornost, da sodelujemo na načine, ki so najboljši.

NEGATIVNE POSLEDICE ŽALJENJA IN PONIŽEVANJA

S svobodo pride odgovornost.

Ne moremo enostavno izgovoriti, kar hočemo.

Predstavljajte si, da zakričite: "Bomba!" sredi nabito polnega avtobusa.

Takšno izražanje vodi v kaos, škodo in nered. Britanski filozof John S. Mill je sklepal, da bi moral biti govor omejen, če vodi v škodo. Mill je za primer vzel trgovce z žitom 19. stoletja. Trdil je, da bi morala biti množica kaznovana, če se je izrazila, da "trgovci z žitom stradajo revne", ko so se "zbrali pred stavbo trgovca z žitom".

Brez dvoma določen govor pospešuje ne le škodo, ampak povzroča tudi neverjetne katastrofe. Obstaja splošno soglasje, da so nacistične karikature in metaforično upodabljanje judovske skupnosti kot zle, pohlepne ter sebične, vodile v družbeno dojemanje, da so bili judje manj kot ljudje in si zaslužijo biti kaznovani ter ubiti. Antisemitska metaforika v Hitlerjevem Mein Kampfu je širše množice nemškega prebivalstva postopoma vpeljala v rasizem in razčlovečenje judovske skupnosti. To je posledično vodilo v zmotno verovanje, da so bili judje bolezen, zdravilo pa je bilo njihovo iztrebljenje. Ta svoboda izražanja je bila načrt za genocid.

George Santayana, filozof 20. stoletja, je lepo zapisal: "Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo."

Kljub vsem tem svečanostim in spomenikom holokavstu, ali smo se zares česa naučili iz preteklosti? Danes takšna debata glede izrazite podobnosti med antisemitsko satiro nacističnega obdobja in današnje usmerjene proti muslimanom nabira glasove v nekaterih bolj senzacionalističnih medijih. Mnogi trdijo, da je prav to pospešilo povečano sovraštvo do muslimanov.

V članku, ki analizira rezultate poročila osredotočenega na muslimane in islam po letu 2001, je Charles Kuzman, profesor sociologije na Univerzi Severna Karolina, zaključil, da podatki kažejo sledeče: "Ameriško razpoloženje do ameriških muslimanov je postalo bolj negativno ... V zadnjih letih je povečan segment prebivalstva voljan izraziti negativne poglede na ameriške muslimane."

Ta rastoča negativnost do islama in muslimanov ni samo ameriški problem, ampak tudi evropski. V svojem letnem poročilu leta 2004 je Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) odkrila: "Islamofobija se še naprej manifestira v različnih preoblekah. Muslimanske skupnosti so tarča negativnega razpoloženja in včasih tudi nasilja ter nadlegovanja. Trpijo mnogovrstne oblike diskriminacije, kar včasih vključuje tudi določene javne institucije. ECRI je zaskrbljena zaradi trenutnega ozračja sovražnosti do oseb, ki so ali za katere se verjame, da so muslimani."

Na žalost zadnja poročila, ankete in publikacije nakazujejo togo povečevanje sovražnih zločinov proti muslimanom. Ali torej ni čas, da prenehamo sovražiti in začnemo razpravljati v jeziku, ki se ravna po pozitivnem in sočutnem sodelovanju?

Strah, bojazen in sovraštvo bo še naprej obstajalo, če se različne skupnosti ne potrudijo, da se bodo medsebojno razumele. Ne le z delitvijo naših podobnosti, temveč tudi z razpravljanjem in razumevanjem naših razlik, bodo strahovi in bojazni izginile.

Moramo prenehati sovražiti in začeti razpravljati v jeziku, ki se ravna po pozitivnem, spoštljivem in sočutnem sodelovanju.

ALI SVOBODA IZRAŽANJA OBSTAJA?

Če damo vse to na stran. Pogovorimo se, če svoboda izražanja sploh obstaja.

Svoboda izražanja nikoli ni obstajala v absolutnem smislu. Vedno je bila omejena s prevladujočimi vrednotami in zakoni družbe, to pa je jasno razvidno v Evropi, kjer rasa, izdajstvo, kleveta in zakoni o kršenju javnega reda in miru diktirajo, kaj oseba lahko ali ne sme reči. Glede na to je šokantno videti medije, institucije, ki domnevno ščitijo zatirane ter kličejo na odgovornost vladajoče, da upravičujejo obrekovanje spoštovanih simbolov – vključno z Bogom, poslanci in religijo – pod pretvezo svobode izražanja, kar pogosto ustvari ozračje sovraštva.

Še hujše je to, da svoboda izražanja ni uporabljena pravično za vse. Obstajajo številni primeri, ko mediji podcenjujejo in žalijo islam ter Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem, medtem ko ti isti mediji cenzurirajo izražanje, ki vključuje ostale. Ta dvoličnost ustvarja sovražnost in občutek nepravičnosti.

Tukaj so le nekateri od številnih primerov:

Politični karikaturist Maurice Sinet, ki je bil 20 let zaposlen pri francoskem satiričnem tedniku Charlie Hebdo, je bil leta 2009 odpuščen, ker je njegova karikatura zasmehovala razmerje sina bivšega francoskega predsednika Sarkozyja s premožno judinjo.

Francosko sodišče je z odredbo prepovedalo oglas za oblačilo, ki je posnemal Da Vincijevo Zadnjo večerjo. Francoski sodnik je presodil, da je prikazano "svojeglavo in napadalno dejanje vdora v najgloblja verovanja ljudi."

Leta 2005 je danski časopis Jyllands-Posten obljavil karikature Poslanca Muhammeda, vendar zavrnil objavo karikatur, ki se norčujejo iz Jezusa, ker bi izzvale razburjenje.

Prav zaradi tega številni muslimani smatrajo, da imajo mediji dvojna merila. Zakaj ta dvoličnost?

Ali ni čas, da prenehamo sovražiti in začnemo razpravljati?

Islam spodbuja vljudno, toplo in sočutno diskusijo. Tudi če se medsebojno ne strinjamo, se kljub temu lahko pogovarjamo. Islam zavrača nesmiselno nasilje, pravico močnejšega in pobijanje nedolžnih ljudi. Kur'an, knjiga, ki jo muslimani smatrajo za Božjo besedo, pogosto omenja besedo džidal, kar pomeni razprava, diskusija in dialog. Zato ni potrebe po kakršnemkoli strahu, muslimani se želijo pogovarjati. Vedno je bilo tako.

ISLAMSKI POGLED NA SVOBODO IZRAŽANJA

Islam je vedno pozdravljal odprt dialog in raziskavo. S kur'anskim spodbujanjem je v osebo teološko ukoreninjeno, da preko svojega razuma sprašuje, išče in vzpostavlja resnico.

Če pogledamo v zgodovino, so bile islamske civilizacije epicentri intelektualnih razprav med različnimi sektami, teologijami, pravnimi šolami in religijami. Vendar je razprava tekla na način, ki je spoštoval poglede, verovanja in principe nasprotne strani. Zelo redko je sprožala poniževalne ali porogljive dialoge kot osnovno načelo iskrenega dialoga, zaradi uničevalnih posledic, ki jih lahko imajo na družbo. Pozitivno sožitje je obstajalo zaradi narave, ki je izpostavljena v Kur'anu. To je knjiga, ki debatira in razpravlja o resnici, kakor je trdila Rosalind Gwynne: "Diskutiranje in argumentiranje je tako integrirano v vsebino Kur'ana in tako neločljivo od strukture, da je na številne načine oblikovalo samo zavest učenjakov Kur'ana."

ISLAMSKE VREDNOTE

Islamske vrednote, ki izhajajo iz Kur'ana in besed Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem, tlakujejo pot v napredek, resnico in odgovornost, medtem ko ohranjajo lepo obnašanje in v dialogu ter razpravi vzdržujejo najboljšo oliko.

Islamske vrednote pozivajo v iskanje resnice.

Ne prekrivajte resnice z neresnico in zavestno ne tajite resnice. (Kur'an; 2:42)

In se spodbujajo glede resnice. (Kur'an; 103:3)

Ali ne vidijo oblasti na nebesih in na zemlji in vseh stvareh, ki jih je Allah ustvaril? (Kur'an; 7:185)

Glede odgovornosti islam podpira odgovornost nepravičnega vladarja in preprečevanje zla:

Najboljši džihad je beseda resnice pred nepravičnim vladarjem. (Poslanec Muhammed)

In bodite narod, ki bo pozival k dobremu, nagovarjal k spodobnemu vedenju ter odvračal od zla; takšni so zares uspešni. (Kur'an; 3:104)

Bog zapoveduje Svojima plemenitima poslancema Mojzesu in Aronu, naj v razpravi s tiranskim in nepravičnim faraonom govorita blago.

In govorita z njim z blagimi besedami, morda bo postal pozoren. (Kur'an; 20:44)

Učenjak iz 13. stoletja imam El-Kurtubi je o tem verzu rekel: "Če je bilo Mojzesu ukazano, naj blago govori faraonu, potem je za ostale še bolj primerno, da sledijo temu ukazu, ko govorijo z drugimi in ko zapovedujejo dobro ter prepovedujejo zlo."

Islamske vrednote podpirajo iskreno debato, dialog in razpravo.

O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in je Poznavalec vsega. (Kur'an; 49:13)

In ne žalite tistih, katere kličejo poleg Allaha, da ne bi oni iz sovraštva in neznanja žalili Allaha. (Kur'an; 6:108)

Pozivaj na pot svojega Gospodarja z modrostjo ter lepim nasvetom in z njimi razpravljaj na najboljši način. Resnično tvoj Gospodar, On najbolje ve, kdo je skrenil z Njegove poti in On najbolje pozna vodene. (Kur'an; 16:125)

Jamčim za hišo v Raju tistemu, ki odneha od neiskrene in nekoristne razprave, četudi ima prav; in jamčim za dom na sredini Raja tistemu, ki preneha lagati, četudi le iz zabave; in jamčim za hišo na najvišjem delu Raja tistemu, ki ima lepo obnašanje. (Poslanec Muhammed)

Ko so bile v muslimanskem svetu vzpostavljene islamske vrednote, je bil napredek neizogiben proizvod islamske civilizacije. Zgodovinar Robert Briffault v The Making of Humanity pojasnjuje, kako v islamski zgodovini napredek ni bil le očiten, temveč tudi kako je bila evropska rast pospešena s strani islamske civilizacije: "Čeprav ni niti enega vidika evropske rasti, v katerem ne bi mogli najti odločilnega vpliva islamske kulture, ni nikjer tako jasen in pomemben kot v nastanku moči, ki določa trajno posebno silo modernega sveta in največji vir njegove moči – naravne znanosti in znanstveni duh."

Profesor Thomas Arnold je bil mnenja, da ima evropska renesansa korenine v islamski Španiji: "Muslimanska Španija je napisala eno od najsvetlejših strani v zgodovini srednjeveške Evrope. Njen vpliv je šel preko Provanse v ostale evropske države, kar je prineslo rojstvo nove poezije in nove kulture, in iz nje so krščanski učenjaki prejeli, kar so imeli od grške filozofije in znanosti, to pa je stimuliralo njihovo miselno aktivnost vse do časa renesanse."

Po islamskem vzorcu so vsi ti cilji svobode izražanja doseženi v mejah moralnosti in spodobnosti. Kur'anske vrednote govorijo same zase:

O, verniki! Moški naj se ne posmehujejo drugim, saj so lahko ti boljši od njih, pa tudi ženske naj se drugim ženskam ne posmehujejo, saj so lahko te boljše od njih. Ne žalite drug drugega z omenjanjem njihovih sramot in ne kličite se med seboj z (grdimi) vzdevki! Kako slabo je ime grešnika po njegovem verovanju! In tisti, ki se ne pokesajo, so pravi zločinci. O, vi, ki verujete! Izogibajte se pogostega sumničenja. Resnično so nekatera sumničenja greh. In ne vohunite ter ne opravljajte eni drugih. Mar bi kdo od vas rad jedel meso svojega mrtvega brata? To pa vi sovražite! In bojte se Allaha, saj resnično Allah sprejema kesanje in je Usmiljen. (Kur'an; 49:11-12)

Resnični vernik ni vključen v posmehovanje ali pogosto preklinjanje ali nespodobnost ali zmerjanje. (Poslanec Muhammed)

Mar nisi videl, kako je Allah dal primer: dobra beseda je kakor dobro drevo; njegove korenine so čvrste, veje pa segajo proti nebu. Daje užitne plodove v vsakem določenem obdobju z dovoljenjem svojega Gospodarja. In Allah navaja primere ljudem, da bi se lahko tako spomnili. In primer za slabo besedo je slabo drevo, ki je izruvano iz zemlje, nima obstoja nikjer. (Kur'an; 14:24-26)

V islamu nam je Bog dal usmeritev iz Svojega popolnega znanja, ki bo ljudem pomagala živeti v miru in harmoniji. Obvestil nas je, naj uporabimo medsebojno skrb in sočutje, ne pa prerekanje in strogost za povzročanje nesloge.

ZAKAJ JE BLASFEMIJA NAPAČNA?

Kako lahko preklinjamo človeka, ki bi ga morali vsi ljubiti?

Predstavljajte si, da je nekdo preklinjal, poniževal, užalil in osramotil osebo, katero najbolj ljubite. Bili bi precej razburjeni. Sedaj pa si predstavljajte, če bi nekdo narisal odvratno in ponižujočo sliko te osebe in jo delil s celim svetom. Kako bi se počutili?

Ali ne bi poskušali doseči, da se ta slika odstrani?

Ali ne bi vsaj zahtevali opravičila?

Jasni odgovori na zgornja vprašanja so prav takšni, kakršni so odzivi muslimanov, ko se ponižuje in podcenjuje Boga ter Njegove poslance. Kot že poudarjeno v tem članku, so islamska učenja glede preklinjanja in podcenjevanja kogarkoli zelo jasna. Prav tako so tudi zelo specifična, ko pridemo do ljubezni in spoštovanja poslancev.

Razlog, zakaj muslimani postanejo zelo razburjeni, ko se podcenjuje in ponižuje Poslanca Muhammeda je, ker ga ljubijo in spoštujejo bolj kot katerokoli drugo osebo. Pravzaprav je to indikator resnične vere, kakor je Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem nekoč pojasnil, da je del sladkosti vere, ko človeku Bog in Njegov poslanec postaneta ljubša od vsega drugega.

V bistvu ljubezen do Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem pomeni sledenje njemu, kar na koncu vodi v ljubezen Boga:

Reci: "Če zares ljubite Allaha, mi sledite in Allah vas bo vzljubil in vam odpustil vaše grehe. Allah pa je Tisti, ki odpušča, Usmiljen." (Kur'an; 3:31)

Torej obstaja direktna povezava med ljubeznijo do Poslanca in Božjo ljubeznijo. Iz spiritualnega vidika v islamu je Božja ljubezen največji blagoslov, ki ga oseba lahko doseže, saj je izvor notranje spokojnosti, vedrine in večne blaženosti na onostranstvu. Eno od Božjih imen je El-Vedud, kar pomeni Ljubeč. Bog je izvor ljubezni in Njegova ljubezen prekaša vsako ljubezen, ki si jo lahko zamislimo. Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem je učil, da nas Bog ljubi bolj kot naše lastne matere. Največja zemeljska ljubezen, ki si jo lahko zamislimo, je ta materinska ljubezen, in če je Božja ljubezen še večja, nam to pokaže, kako nadnaravna in velika je Njegova ljubezen. Vera muslimana torej ne more biti popolna, ne da bi ljubil Poslanca sallallahu alejhi ve sellem bolj kot karkoli drugega človeka na tem svetu

Ne, pri Njem, v Čigar roki je moja duša (ne boš imel popolne vere), dokler ti nisem dražji od samega sebe. (Poslanec Muhammed svojemu družabniku Omarju ibn El-Khattabu)

Ljubezen do Boga in Njegovega poslanca sallallahu alejhi ve sellem je sredstvo do Raja, večne blaženosti in Božanske milosti. Moški je nekoč vprašal Poslanca sallallahu alejhi ve sellem o Sodnem dnevu: "Kdaj bo Ura (Sodni dan)?" pa mu je odvrnil: "Kaj si pripravil zanjo?" Moški je odvrnil: "Ničesar, razen da ljubim Boga in Njegovega poslanca." Poslanec je rekel: "Bil boš s tistimi, ki jih ljubiš."

SLAVNI CITATI O SVOBODI IZRAŽANJA

Ideja nekaterih ljudi o tem (svobodi izražanja) je, da so svobodni reči, karkoli hočejo, če pa nekdo drug nekaj reče nazaj, je to žalitev. (Winston Churchill, britanski vojni premier)

Ko se široko sledene javne osebnosti čutijo svobodne reči karkoli, brez vsakršnega preverjanja dejstev, za demokracijo postane nemogoče razmišljati o velikih temah. (Thomas L. Friedman, ameriški novinar)

Štirih sovražnih časopisov se je treba bati bolj kot tisočih bajonetov. (Napoleon Bonaparte, zgodovinski francoski vojaški in politični voditelj)

Ne smete izzivati. Ne smete žaliti vere drugih. Ne smete se norčevati iz vere drugih. Obstaja meja. (papež Frančišek, vladar Vatikana od 2013)

Ljudje zahtevajo svobodo izražanja kot nadomestilo za svobodo misli, ki jo redkokdaj uporabljajo. (Søren Kierkegaard, danski filozof 19. stoletja)

Svoboda medijev je zagotovljena samo tistim, ki jih imajo v lasti. (Do You Belong in Journalism?, New Yorker, 4. maj 1960)

V tej generaciji se bomo morali pokesati ne le za sovražne besede in dejanja slabih ljudi, temveč za grozno molčečnost dobrih ljudi. (Martin Luther King Jr, krščanski pridigar in borec za državljanske pravice)

NE SOVRAŽI, RAZPRAVLJAJ

In z njimi razpravljaj na najboljši način. (Kur'an; 16:125)

Zato da bi dosegli družbeni napredek in družbeno kohezijo je ključnega pomena, da različne skupine v naši družbi lahko razpravljajo o svojih razlikah brez žaljenja in prestopanja mej svobode izražanja, kar bi neizogibno vodilo v sovražnost.

Vzemimo za primer dogodke v Parizu, ki so vodili v usodno smrt desetih novinarjev. Nujno je potrebno sprožiti drugo različico razprave okrog koncepta svobode izražanja in "pravice do žaljenja". Napad na francoski satirični tednik Charlie Hebdo je priklical že tolikokrat debatirano razpravo okrog omejitve ali neomejenosti medijev pri kritiziranju in roganju religiji, predvsem islamu.

Islam je vedno vabil k dialogu in raziskovanju. V bistvu so islamske knjižnice polne literature, ki odkrito kritizirajo islam, obstoj Boga in nespornost Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem. Te knjige so napisali kristjani, judje, zoroastrijci, hindujci in ateisti, ki so raziskovali islam in Poslanca Muhammeda sallallahu alejhi ve sellem. Humanisti in ateisti vse do današnjega dne še naprej pišejo akademske knjige, ki izprašujejo temelje islamske veroizpovedi. Vendar je malo verjetno in skoraj nemogoče najti en sam primerek klasičnega ali sodobnega akademskega dela, ki kritizira religijo na premisi vulgarne metaforike ali prostaškega govora.

Islamske vrednote so dovoljevale cveteti takšnim razpravam, da bi izpolnile družbene cilje odgovornosti, pravice, napredka in tolerance že stoletja pred krščansko Evropo in to so skrbno dokumentirali zahodni učenjaki iz številnih akademskih ozadij in okolij. Nič se ni spremenilo od sedmega stoletja do danes. Islam in muslimani so v splošnem še vedno odprti za dialog, da bi izpolnili enake cilje, ki so jih idejni utemeljitelji svobode izražanja predvideli.

V raznoliki skupnosti pogosto lahko pride do občutkov zamere med skupinami ljudi zaradi pomanjkanja razumevanja in interakcije. To besedilo je majhen trud za odprt dialog o temah, ki skupnosti pogosto ločujejo. To besedilo ima cilj, da poudari pomembnost reševanja sovraštva v naši družbi in spodbuditi ljudi k razpravljanju o naših razlikah, ne pa k sovraštvu do naših razlik.