Abdul-Kadir bin Abdul-Aziz
a so padli v menjavanje šeriata
Zares je iz tistega, kar je omenjeno o sebebu (povodu) razodevanja Allahovih besed:
In tisti, ki ne sodijo po tistem kar je Allah razodel, potem tisti so neverniki, (Kur'an; 5:44)
jasno, da so se judje obrnili od predpisa Allaha Vzvišenega o kamenjanju na smrt poročenega prešuštnika, z uvajanjem drugega predpisa, kot zamenjavo zanj. Ta izmišljeni predpis je postal zakon, ki se je uporabljal med njimi.
Od tistih, ki pripadajo islamu, so bili prvi, ki so padli v to, Tatari na koncu 7. hidžretskega stoletja, kakor je rekel Ahmed Šakir:
Toda, ali je v Allahovem šeriatu dovoljeno, da se v muslimanskih državah sodi z zakonom, ki je vzet iz zakonov nevernikov brezbožne Evrope?
Dokler ni rekel:
Zares muslimani nikoli niso bili skušani s tem – koliko poznamo njihovo zgodovino – razen v tem obdobju, eri Tatarov, ki je bilo eno od najhujših obdobij tlačenja in mračnjaštva.
Zares je bilo kakor je rekel.
Kar se tiče Tatarov in njihovega sprejemanja islama, to se je zgodilo po njihovi invaziji na Bagdad 656. hidžretskega leta pod vodstvom Hulaguja, medtem ko so bili mušriki (mnogobožci). Prva oseba med njimi, ki je sprejela islam, je bil kralj Ahmed ibn Hulagu 680. hidžretskega leta.
Potrditev njihovega sprejemanja islama se pojavlja tudi v vprašanjih postavljenih šejhul-islamu Ibn Tejmijji, naj se ga Allah usmili. V enem od vprašanj je omenjeno:
Kaj fakihi, imami vere, pravijo o teh Tatarih, ki so 699. prodrli in naredili tisto, kar so naredili, do te mere, da so tudi ubijali muslimane?
Vse dokler niso rekli:
In kljub temu, da so izjavljali pripadnost šehadetu in nezakonitost borbe proti njihovim bojevnikom zaradi islama, za katerega so izjavljali, da mu sledijo.
Prav tako je v drugem vprašanju omenjeno:
Kaj spoštovani učenjaki pravijo o teh Tatarih, ki so s časa na čas vdirali v Šam, izgovarajoč šehadet, pripadajoč islamu in ne ostajajoč na kufru, na katerem so bili sprva?
To se tiče njihove pripadnosti islamu.
A v zvezi z njihovim sojenjem po tistem, česar Allah ni razodel, medtem ko so trdili, da so muslimani, to je opisano z besedami Ibn Tejmijje, v njegovem opisu Tatarov v njegovih Fetvah, kjer je rekel:
V sojenju med seboj se ne pokoravajo Allahovemu zakonu. Nasprotno, sodijo po stvareh, katere so si sami izmislili in katere so včasih skladne z islamom, a včasih nasprotne njemu.
Ibn Kesir je rekel:
Podobno temu so Tatari sodili v skladu s kraljevsko orientirano politiko, ki je bila vzeta od njihovega kralja Džingiskana, ki si je za njih izmislil El-Jasik, kar je naziv za knjigo sestavljeno iz predpisov, katere je vzel iz nekoliko zakonodaj od judov in kristjanov in islamskega milleta (vere) in drugih mimo njih. A v njemu je tudi nekoliko predpisov, katere je vzel iz svojih lastnih strasti in želja, tako da je to postala sledena zakonodaja med njegovimi pripadniki, katero so postavili pred hukm (sodbo) Allaha in sunneta Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem. Zato kdorkoli to naredi, potem je on kafir proti kateremu se je vadžib (obvezno) boriti, vse dokler se ne vrne k hukmu Allaha in Njegovega Poslanca, tako da ne sodi po drugem, niti glede vprašanja velike, niti glede vprašanja majhne stvari.
Torej, zares je bilo to prvič v muslimanski zgodovini, da narod, ki pripada islamu, sodi po nečem drugem mimo Allahovega šeriata. Tako je bila to ena nesreča, ki ni imela tekmeca. V vsakem primeru sta Ibn Tejmijje in Ibn Kesir izdala fetve glede tega vprašanja in navedla idžma' (soglasje) o neveri tistega, ki to naredi.
Kar se tiče stališča Ibn Tejmijje, to so njegove besede v njegovih Fetvah v vezi s Tatari:
A v veri (islamu) je splošno znano in idžma' (soglasje) vseh muslimanov je, da kdorkoli dovoli sledenje vere mimo vere islama, ali šeriat mimo šeriata Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem, on je kafir. A njegov kufr je kakor kufr tistega, ki veruje v en del Knjige (Kur'ana), a ne veruje v njen drugi del, kakor pravi Allah Vzvišeni:
Resnično tisti, ki ne verujejo v Allaha in Njegove poslance in želijo narediti razliko (v verovanju) med Allahom in Njegovimi poslanci in govorijo: 'Verujemo v nekatere in ne verujemo v nekatere,' in želijo zavzeti med tem neko pot. Takšni so resnični neverniki. In za nevernike Smo pripravili sramotno kazen. (Kur'an; 4:150-151)
V dodatku na to je šejhul-islam Ibn Tejmijje na drugih mestih u svojih Fetvah omenil idžma' o neveri tistega, ki sodi po zakonih, ki vsebujejo dovoljevanje harama in prepovedovanje halala, ali ukinjanje ukazov in prepoved šeriata, a vse te karakteristike se nanašajo na današnje zakone.
Del tega je v njegovih besedah, naj se ga Allah usmili:
In kadarkoli človek ohalali haram, okrog katerega obstaja soglasje, da je haram, ali prepove halal, okrog katerega obstaja soglasje, da je halal – on je kafir (nevernik) po idžma'u (soglasju) fekihov (učenjakov islamskega prava).
Prav tako je rekel:
Znano je, da kdorkoli ukine ukazovanje in prepovedovanje, s katerim je Allah pošiljal Svoje poslance – on je kafir po soglasju muslimanov, judov in kristjanov.
A kar se tiče fetve Ibn Kesirja, v kateri je navedel soglasje o neveri tistega, ki sodi po tem, česar Allah ni razodel, ona je v njegovih besedah:
Pa kdorkoli zapusti modri šeriat, ki je razodet Muhammedu sinu Abdullahovemu, pečatu glasnikov vere, in po presojo odide k drugemu, derogiranemu zakonu – on postane kafir. Pa kaj potem reči za tistega, ki gre po presojo k El-Jasiku in njemu daje prednost (pred šeriatom Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem)? Kdorkoli to stori – postane kafir po soglasju muslimanov. Vzvišeni je rekel:
Ali iščejo sodbo džahilijjeta (tj. obdobje nevednosti)? In kdo je boljši od Allaha v sodbi narodu, ki čvrsto veruje? (Kur'an; 5:50)
Vzvišeni je prav tako rekel:
Vendar ne, pri tvojem Gospodarju, oni ne bodo verovali dokler te ne postavijo za sodnika o sporih med njimi, potem pa v svojih dušah ne najdejo nobenega neugodja in se predajo s (popolno) predanostjo. (Kur'an; 4:65)
Resnico je rekel Vzvišeni Allah.
Zares je omenjeno, da je idžma' argument in da, kadar je dokazano, da je idžma' prenesen z verodostojno verigo in da ni znan nihče od učenjakov, ki je temu nasprotoval, potem je idžma' obvezujoč dokaz. Prav tako ga ni dovoljeno ukiniti ali zamenjati.
Zato je idžma' o neveri tistega, ki sodi po tem, česar Allah ni razodel – katerega sta navedla Ibn Tejmijje in Ibn Kesir – za nas obvezujoč dokaz in neodvisni argument, na katerega se pozivamo v svojih fetvah, v pogledu nevere današnjih vladarjev, ki vladajo po človeških zakonih.
Še več, idžma' glede tega vprašanja se je zgodil šele v obdobju Ibn Tejmijje (728. hidžretskega leta) in Ibn Kesirja (774. hidžretskega), saj se je to vprašanje pojavilo v njunem času in nikoli pred njima.
Podobno temu je bilo vprašanje ustvarjenosti Kur'ana, ki se je pojavilo v času Ahmeda ibn Hanbela. Takrat je utemeljen idžma' ehlis-sunneta, da je Kur'an Allahov govor, da ni ustvarjen in da je vsak, ki reče, da je ustvarjen – kafir.
Toda fetva o sojenju s človeškimi zakoni se ne prenaša od nobenega ashaba, saj se to vprašanje ni pojavilo v njihovem času.
To vam kaže, da so fetve na nova vprašanja vzete od učenjakov njihovega časa.
med Tatari in današnjimi vladarji
Nekateri od tistih, ki polemizirajo v korist tagutov vladarjev so izjavili, da fetve Ibn Tejmijje in Ibn Kesirja v vezi s Tatari, ni primerno uporabiti za današnje vladarje, saj so bili Tatari mušriki.
Vendar je to napačno, saj vam je prav iz tistega, kar je navedeno, postalo jasno, da so Tatari sprejeli islam, vendar so obdržali sojenje po drugem zakonu mimo šeriata. A ta situacija je popolnoma enaka stanju današnjih vladarjev. Zato je tudi status današnjih vladarjev kakor status Tatarov, saj je tudi njihova situacija kakor njihova.
V dodatku na to je resnica, da so današnji vladarji v večjem kufru in zablodi od Tatarov. To pa zato, ker Tatari, čeprav so zavzeli nekoliko muslimanskih ozemelj, kakor je Horasan, Irak in tu pa tam Šam (Levant), na teh ozemljih niso vsiljevali vladanja po njihovem človeškem zakonu (El-Jasikom). Prav nasprotno, z njim (El-Jasikom) so vladali med seboj, medtem ko je sojenje med muslimani ostajalo v soglasnosti s šeriatskimi pravili. A kar se tiče današnjih vladarjev, oni so muslimanom vsilili, da sodijo s temi nevernimi zakoni.
Kar se tiče tega, kar ilustrira, da je sojenje po El-Jasiku ostalo omejeno samo na Tatare in da ni prehajalo na vse muslimane, to je potrjeno z besedami Ibn Tejmijje v pogledu njih:
V sojenju med seboj se ne pokoravajo Allahovemu zakonu.
To se nahaja tudi v besedah Ibn Kesirja:
Podobno temu so Tatari sodili v skladu s kraljevsko orientirano politiko, ki je bila vzeta od njihovega kralja Džingiskana, ki si je za njih izmislil El-Jasik,
do njegovih besed:
... tako da je to postala sledena zakonodaja med njegovimi pripadniki (potomci).
Na ta način besede Ibn Tejmijje:
... v sojenju med seboj,
in besede Ibn Kesirja:
... tako da je to postalo sledena zakonodaja med njihovimi pripadniki (potomci),
kažejo, da je bilo vladanje z El-Jasikom samo za narod Tatarov in da ga niso vsiljevali muslimanom na ozemljih, katera so osvojili.
Zares je Ahmed Šakir pokazal na to razliko z besedami:
Ali ste videli ta močan opis hafiza Ibn Kesirja – v osmem hidžretskem stoletju – o tem človeškem zakonu, izmišljenim s strani sovražnika islama, Džingiskana? Ali ne vidite, da v štirinajstem hidžretskem stoletju, opisuje situacijo muslimanov današnjice? Razen z eno razliko, na katero smo prej pokazali, a to je, da je bilo to za čas določene skupine njihovih vladarjev, ki so bili hitro uničeni. Takrat so se pomešali z muslimanskim ummetom in posledice tega, kar so naredili, so bile odstranjene. Potem so muslimani danes v še večji potlačenosti in mračnjaštvu kot takrat. To je zato, ker so današnji muslimani vmešani v zakone, ki so nasprotni šeriatu in so podobni temu El-Jasiku.
Dejstvo, da je v tistem času sojenje med muslimani (na ozemljih, katere so osvojili Tatari), ostalo v skladu s predpisi islama, je potrjeno s pismom poslanim s strani vladarja Tatarov Kazana, njegovemu namestniku nad ozemljem Šama, Sejfuddinu Kajbaku. To pismo je bilo brano z vseh minberjev v Damasku 699. hidžretskega leta, to pa je leto, v katerem je bil Ibn Tejmijje vprašan za fetvo v zvezi z njimi, kakor je že omenjeno. V tem pismu je Kazan napisal:
Emir Sejfuddin se mora pri svojih odločitvah bati Allaha, bati se Ga v svojih odpoklicih in presojah, povzdigovati sunnet ... In naj se zanese na svetovanje v cilju pravičnosti in nepristranskosti, in v obzir naj vzame mišljenje bogaboječih ljudi iz ljudstva. Prav tako naj izvrši kazen nad vsakim, nad komer se mora izvršiti in naj odstrani roke krivice od vsakogar, komur se krivica dela.
Še več, v zvezi z opisom stanja na teh ozemljih v času tatarske okupacije, je Siddik Hasan Kan rekel:
Kar se tiče države, na čelu katere so vladarji neverniki, v njej je prav tako obveza ustanoviti džumo in bajram (molitev), a vladanje je – s sojenjem po zakonu muslimanov. Zares se učenjaki strinjajo brez razhajanja, da so bile te države pred tatarsko invazijo sestavni del islamskih držav. In po njihovi kolonizaciji so bili ezan, džuma-salat, salat v džematu in sojenje po šeriatu na moči, fetve učenjakov so se širile in niso bile prepovedane s strani njihovih kraljev.
Da zaključimo:
Sojenje po šeriatu v državah muslimanov, katere so okupirali Tatari, je zgodovinsko dokazano. In to je tisto, kar vam kaže, da so današnji vladarji, ki muslimanom vsiljujejo zakone kufra, zares v večjem kufru in zablodi kot Tatari takrat in da je razlog, zaradi katerega so izdane fetve Ibn Tejmijje in Ibn Kesirja o kufru Tatarov, fetve, ki so še močneje uporabne za današnje vladarje.
Komentarji
Objavite komentar