Znanost je spremenila svet; od medicine do telekomunikacij je znanost naša življenja in blagostanje izboljšala na načine, kakor redko katero področje proučevanja. Enostavno povedano znanost neprestano dviguje naš standard življenja in naše razumevanje sveta ter vesolja.
Zato ni presenetljivo, da mnogi med nami znanost vidijo kot merilo za resnico, ali kot edini način za vzpostavitev resnice o človeku, življenju in vesolju. Čeprav je znanost čudovita, ne more odgovoriti na vsa vprašanja, saj ima omejitve. Ne more biti naše edino sredstvo za razumevanje realnosti.
OMEJITVE ZNANOSTI
Trditev, da je znanost edina metoda za odkrivanje resnice o človeku, življenju in vesolju, je napačna. Znanost ne more dokazati moralnih resnic, npr. kaj je pravilno in kaj napačno. Znanost nam pove, kaj je, ne kaj bi bilo treba biti. V tem smislu je znanost amoralna; ni primerno sredstvo za sprejemanje moralnih odločitev. Medtem ko se lahko uporabi za podporo naših moralnih odločitev, so etične izbire nad znanostjo.
Znanost ne more dokazati logičnih resnic. Za primer razmislite o naslednjem:
- Vsi neporočeni moški so samci.
- Janez je samec.
- Zato je Janez neporočen moški.
Ta zaključek nujno sledi. Resnica je vzpostavljena z uporabo našega razumevanja logičnih povezav. Te povezave so zelo pomembne, ko delamo zaključke. Zgornji silogizem oz. logični zaključek o samcu je resničen, saj je logično, da je resničen, vendar znanost ne more pokazati, zakaj so te logične povezave pravilne.
ZNANOST NE VODI V GOTOVOST
Ne le da je znanost omejena v svoji nezmožnosti nagovoriti vsa vprašanja o življenju in realnosti, poleg tega ne zagotavlja niti gotovosti. Gotovost ni beseda, katero znanstveniki med procesom indukcije radi uporabljajo. Indukcija se v znanosti uporablja za oblikovanje zaključkov na podlagi podatkov pridobljenih pri eksperimentih. Indukcija v bistvu vzame končne, omejene nize opazovanj in zaključi na vzorcu, ki bi lahko pomagal pri razumevanju naslednjega opazovanja ali celotnega niza opazovanj. Takoj lahko vidimo, da indukcija ne zagotavlja gotovosti; ne moremo jamčiti, da bo naslednje opazovanje sovpadalo z našim zaključkom. To je zato, ker vedno obstaja možnost za novo opazovanje, ki bo nasprotovalo prejšnjim opazovanjem in zaključkom. Zato se znanost neprestano spreminja. Danes lahko v neki poljudnoznanstveni reviji ali časopisu preberete, da je kava dobra za vaše srce, v drugem pa, da je za vaše srce slaba.
Zato za vzpostavitev religijskih resnic ne moremo uporabiti edinole znanosti. Znanost se spreminja in izboljšuje, medtem ko so religijske trditve statične, nespremenljive in brezčasne. Seveda to ne pomeni, da sta religija in znanost kontradiktorni ena drugi.
ISLAM IN ZNANOST
Za primer vzemite islam. Islam nikoli ni trpel enakih zgodovinskih problemov kot krščanska Evropa. Dobro znano je, da se je Cerkev v srednjem veku borila z vsakršno znanostjo, ki je nasprotovala njenim doktrinam in verovanjem. Prav nasprotno je islam pospeševal znanost.
Zgodovinar znanosti David C. Lindberg trdi, da je prav muslimanski znanstvenik Ibn El-Haitam razvil znanstvene metode, kakršne poznamo danes. Profesor Thomas Arnold, arabist in zgodovinar, trdi, da je evropsko renesanso pospešila muslimanska Španija:
Muslimanska Španija je napisala eno od najsvetlejših strani v zgodovini srednjeveške Evrope. Njen vpliv je šel preko Provanse v ostale evropske države, kar je prineslo rojstvo nove poezije in nove kulture, in iz nje so krščanski učenjaki prejeli, kar so imeli od grške filozofije in znanosti, to pa je stimuliralo njihovo miselno aktivnost vse do časa renesanse.
Kakšen je torej odnos med islamom in znanostjo? Posebno, kaj je odnos med Božjo knjigo, Kur'anom in znanostjo?
Kur'an je knjiga, ki nas spodbuja v razmišljanje o sebi in svetu okrog nas. Kur'an znanje omenja preko stokrat. Spodbuja globokoumno razmišljanje:
Primer tuzemskega življenja je kot primer vode, ki jo spuščamo z neba in se pomeša z zemeljskim rastlinjem, od katerega jedò ljudje in živali. Vse dokler si zemlja ne nadene svojih okrasov, se polepša in njeni prebivalci pomislijo, da jo obvladujejo. Takrat nastopi naša zapoved, ponoči ali podnevi, in pokosimo jo, kot da včeraj ni bila bogata. Tako podrobno pojasnjujemo dokaze ljudstvu, ki razmišlja. (Kur'an; 10:24)
Vendar to ne pomeni, da znanost lahko dokaže božanski izvor Kur'ana. Zaradi neodločnih zaključkov, ki nastanejo ob indukciji, je to nemogoče.
POMEMBNOST KUR'ANA
Kur'an nagovarja različne stopnje intelekta. Vsaka posamezna beseda, ki jo uporabi za opisovanje naravnega sveta, ima številne pomene. Te besede se lahko nanašajo na preteklo ali sedanje razumevanje naravnega sveta, hkrati pa se lahko nanašajo tudi na neznanstvena področja spiritualnosti in moralnosti.
Preden lahko raziščemo primere, kako Kur'an s svojimi globokimi in različnimi pomeni apelira na različne stopnje intelekta, moramo upoštevati tudi, kaj je glavni namen kur'anskih verzov.
Ti verzi so kažipoti, ki nas usmerjajo k Bogu kot edinemu, ki je vreden našega čaščenja. Prav tako služijo kot pomoč pri našem razumevanju in spoštovanju Božjega Veličanstva, Moči, Slave, Milosti in Ljubezni. Tam niso zaradi tega, da bi zagotovili podrobnosti o znanosti, to ni njihov namen. Mislec in učenjak Amin Ahsan Islahi z Indijske podceline v svojem Tadabbur-e-Kur'an nagovori prav to točko:
Navedba ustvarjanja nebes in zemlje nakazuje in demonstrira velikansko moč in silo njunega Stvarnika. Način, kako sta oblikovana, priča o edinstvenosti Njegovega delovanja in osupljivo modrost. Prav tako se nanaša na koristno naravo stvarstva in njegovo harmonijo s človeškim življenjem in potrebami, ter ugodnosti in prednosti, ki jih pridobimo in se nanje zanašamo. Vse to so indikatorji o sočutju in milosti Stvarnika in Njegovi dobrotljivi skrbi za Njegove služabnike. Poleg tega jasno demonstrirajo, da obstaja višji smisel za stvarjenjem tega življenja in vesolja.
PRIMERI V KUR'ANU
Kako torej Kur'an nagovarja različne stopnje intelekta v različnih obdobjih? Za odgovor na to vprašanje raziščite nekatere zanimive verze in besede v Kur'anu. Videli bomo, kako se nanašajo na številne stopnje razumevanja za različne ljudi v različnih obdobjih.
Orbite, vključno z orbito sonca
In On je tisti, ki je ustvaril noč, dan, Sonce in Mesec. Vsak med njimi potuje po neki tirnici (jasbahuna). (Kur'an; 21:33)
V sedmem stoletju v času razodetja je bila beseda jasbahuna, ki pomeni plavati ali pluti, uporabljena za opisovanje solarnega in lunarnega gibanja. Ta gibanja so puščavski Arabci lahko potrdili z golim očesom. Vendar je beseda smiselna tudi za nas v 21. stoletju; lahko se nanaša tudi na naše sodobno znanstveno razumevanje nebesne mehanike.
Mustansir Mir, profesor islamskih študij z Youngstown State University nagovori prav to točko:
Beseda jasbahuna (plavati ali pluti) v verzu: ''In On je tisti, ki je ustvaril noč, dan, Sonce in Mesec. Vsak med njimi potuje po neki tirnici (jasbahuna),'' je smiselna za Arabce sedmega stoletja, ki so naravne pojave opazovali z golim očesom, enako pomenljiva pa je tudi za nas v luči današnjih znanstvenih odkritij (tj. nebesna mehanika).
Zanimivo je, da zgoraj navedeni verz omenja, da sonce pluje ali plava po orbiti. To navidez ustreza razumevanju sedmega stoletja o geocentričnem vesolju, vendar podrobnejša preiskava izražanja, ki ga je uporabil Kur'an, napeljuje, da ustreza tudi sodobni znanosti 21. stoletja; opisuje orbito sonca v Rimski cesti (tudi Mlečna cesta ali Milky Way). Po mnenju znanstvenikov sonce potrebuje 226 milijonov let, da zaključi svojo orbito okrog Rimske ceste.
Človeški zarodek
Potem smo kapljico semena ustvarili v prilepljen strdek (alaka). (Kur'an; 23:14)
Kur'an uporabi besedo alaka, ki pomeni prilepljeno snov, kakor je pijavka ali črv, in tudi strdek krvi ali kri v splošnem smislu. Beseda opisuje stopnjo v razvoju človeškega zarodka.
Zarodek kot prilepljena snov ali strdek krvi sovpada z opisom zarodka s strani antičnih Grkov in hebrejskih zdravnikov pred razodetjem Kur'ana. Torej ustreza znanosti tistega obdobja.
Zanimivo je, da beseda alaka sovpada tudi s črvom ali pijavko. To se lahko nanaša tako na zunanji kot tudi na notranji videz pijavke. Ta pogled na zarodek je bil lahko odkrit šele po 15. stoletju. Čeprav je zarodek med 22 in 25 dnevom lahko opažen z golim očesom, je približne velikosti pšeničnega zrna, takšnega detajla pa ni mogoče videti brez mikroskopa, ki je bil odkrit v 15. stoletju. Spodaj poglejte nekaj slik:
Slika 1: Zunanja struktura pijavke v primerjavi z zarodkom
A – prikazuje stranski pogled na zarodek (velikost 2,5-3mm) v 24 in 25 dnevu. (Moore & Persaud: The Developing Human, 8th Edition)
B – Hirudo medicinalis, zdravilna pijavka (The Human Body, The Incredible Journey from Birth to Death, © BBC Worldwide Ltd, 1998)
C – Vrstični elektronski mikrograf zarodka v četrtem tednu, 26-30 dan. (Professor Kathy Sulik, The University of North Carolina). Na tej stopnji lahko opazite videz človeškega zarodka podobnega pijavki.
Slika 2: Notranja struktura pijavke v primerjavi z zarodkom
A – Trebušni pogled, ki prikazuje notranjo anatomsko strukturo pijavke. (J.G. Nicholls & D. Van Essen, The nervous system of the leech, 1974, Scientific American 230:38-48)
B – Hrbtni pogled zarodka v približno 24 dnevu, dejanska velikost 3mm. (Professor Hideo Nishimura, Kyoto University, Kyoto, Japan). Opazite neverjetno podobnost v videzu med človeškim zarodkom in notranjo strukturo pijavke.
Naslednja pomembna in zanimiva stvar glede podobnosti zarodka s pijavko je, da pijavka deluje kot parazit, prilepi se na svojega gostitelja in začne sesati njegovo kri. Podobno tudi zarodek odvaja sredstva iz svoje matere. Zato bi morali spustiti krilo ponižnosti in svojim staršem pokazati milost, posebno materam; prostovoljno so žrtvovale svoja sredstva, da so omogočile naše rojstvo. To nas opomni, da nismo prav zares neodvisni, samozadostni ali svobodni. Celo v maternici smo odvisni od svojih mater. To bi moralo ustvariti občutek ponižnosti in razumevanje, da smo odvisni eden od drugega. Konec koncev smo vsi odvisni od Boga.
Zanimivo je, da je to primerjavo med pijavko in zarodkom naredil tudi Lord Robert Winston, profesor znanosti in družbe ter častno upokojeni profesor Fertility Studies na Imperial College:
(Pijavka) vzame, kar potrebuje za življenje s sesanjem krvi iz česarkoli, na kar se lahko prilepi; v tem primeru sem to jaz. Medtem ko sesa mojo kri, iz nje vzame, kar potrebuje za življenje, dobesedno živi od mene, in celotna nosečnost je oblikovana na podobnem parazitskem odnosu. Za razliko od pijavke zarodek ne sesa krvi matere, kljub temu pa pleni njeno kri za surovimi materiali, ki jih potrebuje za rast.
Širjenje vesolja
In nebesa smo naredili z močjo in Mi ga zagotovo širimo (lamusi'una). (Kur'an; 51:47)
Kur'an pojasnjuje, da je Bog ustvaril vesolje z močjo ali silo, in da ga On širi. Uporabljena beseda lamusi'una pomeni, njegov razširjevalec.
Po klasičnem vidiku iz sedmega stoletja ta beseda namiguje, da je Bog ustvaril prostrano in obilno vesolje, da bi nas oskrboval. To so poslušalci v sedmem stoletju zlahka razumeli in ocenili. Vendar je zanimivo, da beseda lamusi'una lahko pomeni tudi to, da Bog neprestano širi vesolje, ali da ga je razširil. To je presenetljivo v skladu s sodobnimi odkritji o raztezanju vesolja.
OPOMBA O BODOČIH ODKRITJIH
Ko ne moremo najti povezave med pomenom določene besede ali določenega verza in znanstvenim dejstvom, potem je verz lahko motivacija za odkritje novih podatkov in razvoj inovativnih znanstvenih rešitev.
Če ne moremo narediti pomembne korelacije ali skladnosti med znanostjo in Kur'anom, potem lahko najdemo odprto okno za možnost bodočih znanstvenih odkritij ali zaključkov za zagotovitev pomembnih analiz. To razjasni domnevo, da Kur'an ni netočen ali napačen, ne glede kaj znanost pravi. To ni neupravičena domneva. Obstaja veliko število argumentov, ki nakazujejo, da je Kur'an božanski kažipot. Čeprav tukaj nimamo prostora za podrobno razpravo o tej zadevi, lahko že čudežno naravo njegovega kompleksnega izražanja vzamemo za enostaven argument o božanskem izvoru Kur'ana.
ZAKLJUČEK
Kur'an je knjiga, ki spodbuja razmišljanje. Številne izjave v Kur'anu o naravi in znanosti imajo sposobnost vključiti različne poslušalce in ugajati njihovemu znanju, bodisi poslušalcu iz 7. stoletja bodisi iz 21. stoletja. Istočasno ostaja veljaven in sprejemljiv z vzpostavljenimi osnovnimi resnicami v središču. To bi osebo zagotovo moralo prisiliti v razmišljanje, kdo je bil njegov avtor.
Kur'an vsebuje znanje o fizičnem naravnem svetu in o notranji dimenziji naše duše. Govori o naših občutkih, hotenjih in potrebah. Kur'an nas obvesti, da imamo v življenju smisel in da nas bo sledenje Božji usmeritvi vodilo v notranji mir na tem svetu in v Raj na onostranstvu. Zavrnitev Njegovega sporočila bo vodila v depresijo v tem življenju in v Pekel po smrti.
Pokazali jim bomo naša znamenja tako v prostranstvih kot v njih samih, vse dokler jim ne bo povsem jasno, kaj je resnica. Mar ni dovolj, da je tvoj Gospodar vsemu priča? (Kur'an; 41:53)
Komentarji
Objavite komentar