Vsaka vrsta literature razvije določene značilnosti, ki so posebne za njeno naravo, vsebino, lastnosti ljudi, ki jo negujejo, ter družbene, politične ali zgodovinske pogoje, v katerih se razvije in zacveti. Hadiska literatura ni v tem pravilu nobena izjema. Sistem isnada se je uporabljal tudi za prenašanje predislamske poezije, vendar je v hadiski literaturi dosegel svoj vrh in šteje za pomemben del same religije. Abdullah ibn El-Mubarak (umrl 181 po hidžri) je rekel: "Isnad je od religije. Če ne bi bilo isnada, bi vsakdo lahko rekel, kar bi želel." (prenesel imam Muslim v uvodu svoje zbirke Sahih Muslim) Do konca prvega stoletja je bila znanost isnada že povsem razvita. Ibn Sirin (umrl 110) je rekel: "(Na začetku) oni ne bi spraševali o isnadu. Vendar so, ko se je zgodila fitna, zahtevali: 'Povej nam svojega človeka.' Predaje od ehlus-sunna (tj. pripadnikov sunneta) bi bile sprejete, medtem ko bi bile tiste od ehlul-bida' (tj. pripadnikov verskih inovacij) zavrnjene." (Sahih Muslim bi šerh En-Nevevi (Uvod); Poglavje: Isnad je od religije) Torej pred fitno (razkol med muslimani) se isnad običajno ni uporabljal, vendar so po fitni ljudje postali previdni.
Zato da bi zmanjšali pomen tega sistema v islamu, so orientalistični učenjaki poskušali identificirati nearabske predislamske vire. Joseph Horovitz je navedel nekaj primerov iz judovske literature, v kateri je bil isnad uporabljen pred uporabo med Arabci. Poskušal je najti povezavo vse do časa Mojzesa, že do časa Talmuda pa je imela veriga ogromno dolžino. Če gre sistem isnada resnično nazaj do Mojzesovega časa je dvomljivo, saj Horovitz ni mogel dokazati, da ni bilo kasnejših interpolacij. Navaja se tudi, da so sistem isnada dolgo pred islamom uporabljali že Indijci. Občasna uporaba se lahko najde v antični hindujski in budistični literaturi. V epu Mahabharta se navaja: "Vjsda ga je sestavil, Ganesa ohranil kot pisec in delo je bilo predano Vaisampajanu, ki ga je sporočil kralju Janamejaju. Sauti, ki je bil prisoten v tistem času, ga je slišal in prenesel zboru modrecev."
Vendar kjerkoli že izvor isnada je ni nobenega dvoma, da so ga muslimani smatrali za nepogrešljivi del hadisov in ga razvili do potankosti. Z vpeljavo kronološke metode, sestavo biografij prenašalcev in vzpostavitvijo znanosti za določitev vrednosti vsebine in avtentičnosti verige prenašalcev, so mu dali čvrste temelje. Antični Indijci, kakor je znano, niso nikoli niti poskusili vzpostaviti strogega in doslednega postopka za ocenjevanje isnada, niti niso razvili kronološke metode. Podobno tudi v judovski literaturi ni razvite kronološke metode, zaradi česar so njihovi isnadi brez vrednosti. V bistvu je to priznal tudi sam prof. Horovitz: "V talmudski literaturi ni nobene ideje o kronološki metodi in najstarejše razpoložljivo delo, ki preizkusi takšno ureditev, je bilo sestavljeno po (letu) 885 – več kot stoletje kasneje kot najzgodnejše islamsko delo o kritiki isnada. Zaradi tega dejstva in zaradi dejstva, da so bila pomembna judovska dela (tistega obdobja) sestavljena na islamskih področjih, se lahko sklepa, da je bil ta zgodovinski interes zaradi islamskega vpliva." (Alter und Ursprund des Isnad)
Praksa specifikacije isnada – ne le hadisov, ampak tudi knjig, v katerih so bili zbrani – je imela ogromno vrednost pri zaščiti integritete knjig v obdobju, ko je bilo tiskanje še neznano, pisanje nepristnih in izkrivljenih del pa relativno lahka naloga. Praksa učenjakov pri overjanju hadisov je edinstvena v svetovni književni zgodovini, kakor je hadiska literatura edinstvena v uporabi natančne in sistematične metode identifikacije izvora. Grški, latinski, hebrejski in starosirski rokopisi nas redko, če sploh kdaj, oskrbijo s tako bogatimi informacijami o izvoru knjige.
Sistem isnada, ki se je razvil v povezavi z hadisko literaturo, je bil v enakem postopku razširjen na ostale znanosti, vključno z geografijo in zgodovino.
OBDOBJE POSLANCA
Vse kar je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel ali naredil, se smatra za del njegovega Sunneta, ki predstavlja praktično izvajanje islama v skladu z Božansko usmeritvijo. Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je družabnike na številne različne načine spodbujal k učenju in pomnjenju njegovega Sunneta. Včasih bi sedel z njimi, oni pa so za njim ponavljali določene du'a (molitve), za katere je hotel, da si jih zapomnijo. V drugih primerih bi jim stvar ponovil trikrat in tako so si zapomnili pomembnejše izjave. Včasih bi opravil obred in jim rekel, naj ga opravijo, kakor so videli njega. Spet drugič bi nekateri družabniki določene zapletene stvari zapisali.
OBDOBJE DRUŽABNIKOV
Po smrti Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem so starejši družabniki začeli učiti mlajše, ki niso dolgo časa živeli ob Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem. Oboji, tako starejši kot mlajši družabniki, so učili tiste, ki so islam sprejeli v zadnjih dnevih pred Poslančevo, sallallahu alejhi ve sellem smrtjo in niso imeli priložnosti, da bi se česa naučili direktno od njega.
Ko se je islam v obdobju vladavine pravičnih kalifov razširil preko celotne Arabije v Sirijo, Irak, Perzijo in Egipt, so družabniki začeli učiti tiste, ki so na novo sprejeli islam. Tistim, ki so se zbrali okrog njih so rekli: "Videl sem, da je Poslanec naredil to," ali: "Slišal sem Poslanca reči to." Tako se je začela veriga prenašalcev Sunneta. Tistim novim muslimanom, ki so se učili od družabnikov, se je kasneje reklo tabi'un. Večina tabi'un je pomnila in zapisovala Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem izjave, katere so jim citirali družabniki. Potovali so po različnih delih islamskega sveta, da bi se od Sunneta Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem naučili čimveč in od čimvečih možnih družabnikov.
Zakaj ves ta napor? Za ljudi je naravno, da opazujejo in pomnijo izjave ter dejanja tistega, ki jim je drag. Brez dvoma je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem za muslimane najdražja oseba na Zemlji. Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je to ljubezen spodbujal, ko je rekel: "Nihče od vas resnično ne veruje, dokler mu ne postanem dražji od njegovega sina, njegovega očeta in vseh ljudi." (zabeležila El-Buhari in Muslim)
Allah v Kur'anu poudari izjemno pomembnost Poslančevega, sallallahu alejhi ve sellem Sunneta, ko ukazuje, da moramo ubogati vse njegove ukaze:
In karkoli vam Poslanec da, vzemite in karkoli vam prepove, opustite. (Kur'an; 59:7)
Kako bi po smrti Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem muslimani lahko ubogali ta Allahov ukaz? Kako bi lahko vedeli, kaj je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem ukazal in kaj prepovedal, če pa ga ni več med nami? Zato je bila ohranjanju Sunneta in prenašanju tega na naslednjo generacijo muslimanov, namenjena velika pozornost. Tudi Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je poudaril pomembnost tega, ko je rekel: "Allah blagoslovi vsakega človeka, ki sliši moje besede, si jih zapomni in razume, potem pa (jih) prenese tako, kakor jih je slišal; ker ima morda tisti, ki je obveščen, več razumevanja kot tisti, ki jih je slišal." (zabeležila Ebu Davud in Et-Tirmizi) Opozoril je tudi na strogo kazen za tiste, ki lažejo na njega, rekoč: "Kdor laže na mene, bo našel svoje sedišče v Peklu." (zabeležili El-Buhari, Muslim in Ebu Davud od Ez-Zubejra ibn Avama)
OBDOBJE TABI'UN
Ko so družabniki začeli umirati, islam pa se je razširil v Indijo, Afganistan, Rusijo, Kitajsko, Severno Afriko in Španijo, so tabi'un prevzeli, kjer so družabniki končali in začeli s plemenito nalogo poučevanja novih muslimanov. Tistim okrog sebe bi rekli: "Tega in tega družabnika sem slišal reči, da je videl Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem narediti to," ali: "Tega in tega družabnika sem slišal reči, da je Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem slišal reči to." Tako je bil verigi prenašalcev Sunneta dodan drugi člen. Tistim, ki so se učili od tabi'un, se je kasneje reklo tabi-tabi'in (tj. nasledniki naslednikov). Številni od teh novih učencev so potovali dneve ali celo mesece, da bi se učili od različnih tabi'un in skrbeli za pomnjenje ter zapisovanje predaj svojih učiteljev.
V tem obdobju je kalif Omar ibn Abdul-Aziz ukazal velikim učenjakom tistega časa, kakor sta bila Ebu Bekr ibn Hazm in Sa'd ibn Ibrahim, naj zberejo izjave in dejanja Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, saj so si nekateri ljudje v Iraku začeli izmišljevati zgodbe o Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem. Eden od prvih učenjakov izmed tabi'un, ki so zapisovali predaje od Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, je bil Muhammed ibn Muslim ibn Šihab Ez-Zuhri. Ne samo da je zapisoval izjave, ampak tudi imena prenašalcev in informacije o njih, tako da so bili tisti, ki so si izmišljevali hadise, zlahka identificirani.
OBDOBJE TABI-TABI'IN
Tabi-tabi'in so tiste, ki so se zbrali okrog njih, učili na podoben način, kakor so se oni učili od prejšnje generacije. Svojim učencem bi rekli: "Tega in tega tabi'ina sem slišal reči, da je tega in tega družabnika slišal reči, da je Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem videl narediti to," ali: "Tega in tega tabi'ina sem slišal reči, da je tega in tega družabnika slišal reči, da je Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem slišal reči to." Nas je doseglo le nekaj knjig iz časa tabi-tabi'in. Najbolj znana od njih je knjiga imama Malika ibn Enesa imenovana El-Muveta, najbolj znana kopija El-Muvete pa je od Malikovega študenta Jahje ibn Jahje iz berberskega plemena Masmuda.
V tej Jahjevi kopiji najdemo naslednje: "Malik mi je povedal od Ibn Šibaba, od Ebu Umama ibn Sahla (ibn Hurajfa), od Abdullaha ibn Abbasa, od Khalida ibn El-Velida, da je bil s Poslancem, sallallahu alejhi ve sellem v hiši njegove žene Mejmune in prinešen mu je bil pečen dabb (kuščar) ... Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je iztegnil svojo roko, da bi malo pojedel. Nekatere ženske, ki so bile z Mejmuno, so rekle: 'Obvesti Allahovega Poslanca o tem, kar bo pravkar pojedel.' Ko mu je bilo povedano, da je bil dabb, je odmaknil svojo roko od njega in (Khalid ibn El-Velid) je vprašal: 'Ali je haram, o, Allahov Poslanec?' Odvrnil je: 'Ne, ampak ni ga bilo na zemlji mojih ljudi in ogaben mi je.' Khalid je nato rekel: 'Potem sem odtrgal (del) njega in celega pojedel, Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem pa me je gledal.' "
Sened (veriga prenašalcev) tega hadisa je sledeč:
• Poslanec sallallahu alejhi ve sellem,
• družabnik - Khalid ibn El-Velid,
• družabnik - Ibn Abbas,
• družabnik - Ebu Umame,
• tabi'in - Ibn Šiba,
• tabi-tabi'in - Malik,
• tabi-tabi'in - Jahja.
Khalid ibn El-Velid, Ibn Abbas in Ebu Umame so bili družabniki, vendar je bil Ibn Abbas mlad družabnik, Ebu Umame pa je Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem videl tik pred smrtjo. Torej Khalid je ta dogodek prenesel Ibn Abbasu, ko ga je ta vprašal o hranjenju z dabbom, Ibn Abbas pa je to prenesel Ebu Umamu, ki je zatem to povedal Ibn Šibabu, on pa Maliku, ki je to zabeležil in povedal Jahji.
Za tem hadisom je še ena predaja o isti temi: "Malik me je obvestil od Abdullaha ibn Dinarja, od Ibn Omarja, da je moški poklical Allahovega Poslanca: 'O, Allahov Poslanec, kaj praviš o dabbu?' Allahov Poslanec je odvrnil: 'Ne jem ga in ne prepovedujem ga.' "
V tem primeru je sened krajši, ker je družabnik Ibn Omar hadis prenesel direktno svojemu študentu Ibn Dinarju.
• Poslanec sallallahu alejhi ve sellem,
• družabnik - Ibn Omar,
• tabi'in - Ibn Dinar,
• tabi-tabi'in - Malik.
Komentarji
Objavite komentar