ISLAM IN ŽENSKA

Danes je Vzhod močno zavzet z vprašanjem o pravicah žensk in se sprašuje, če je popolna enakost z moškimi zanjo dejansko koristna. Najbolj znani borci za pravice žensk so ljudje in ženske, ki v imenu islama govorijo nespametne trditve, da islam v vseh pogledih podpira enakost med spoloma, medtem ko ostali zahvaljujoč svojemu nepoznavanju islama ali predrznosti trdijo, da je islam sovražnik ženske, da jo je ponižal in pripeljal do stanja intelektualne zaostalosti ter jo postavil v položaj podoben živalim; ponižana do tega, da služi zadovoljevanju moškega in razmnoževanju človeštva.

Obe vrsti ljudi sta o islamu popolnoma nepoučeni, ali pa s ciljem zavajanja ostalih in spočetjem zla ter razdora v družbi namerno delajo zmedo.

Preden se spustimo v podrobno razpravo o položaju ženske v islamu, predlagamo, da se na kratko ozremo na zgodovino gibanja za emancipacijo žensk v Evropi.

Na žensko se je v Evropi in tudi drugje po svetu gledalo kot na bitje brez vrednosti. Mnoge "učene glave" in filozofi so se medsebojno prepirali o vprašanjih, kot je na primer: Ali ima ženska dušo ali ne? Predpostavljajoč, da ima dušo, kakšen družbeni in človeški položaj zavzema v odnosu do moškega? Ali je rojena kot suženj moškemu, ali zavzema malo ugodnejši položaj od sužnja?

To stanje je ostalo nespremenjeno, vključno s tistim relativno kratkim časovnim obdobjem zgodovine, ko so posamezne ženske zasedle opaznejša mesta v napredni družbi, npr. v času Grškega in Rimskega imperija. Vendar ves ta vzpon ni pomenil vzpona ženske kot takšne; to je bil v resnici vzpon peščice odlikovanih žensk. V samem bistvu vseeno niso bile nič drugega kot sredstvo za zabavo razuzdanih bogatašev, ki so dovoljevali njihovo pojavljanje v javnosti brez vsaj male nečimrnosti in trme. Vendar to ni nikakršen znak spoštovanja ženske kot človeškega bitja, ne glede na zadovoljstva, ki jih je nudila moškemu.

Takšen položaj ženske je v Evropi ostal nespremenjen v obdobjih sužnjelastništva in fevdalizma. Zaradi njenega neznanja se je ženski občasno laskalo z luksuzom in zlorabo svobode, občasno pa je bila zadovoljna z življenjem kot žival – da je jedla, pila, rojevala otroke, drugim dajala potomce ter delala noč in dan.

Ko je v Evropi prišlo do industrijske revolucije, je za žensko nastalo najhujše možno stanje, ki ga je doživljala skozi zgodovino človeštva.

Evropa je stoletja dolgo kazala surovost, pohlep in pomanjkanje dveh stvari: velikodušnosti in širokosrčnosti. Ljudje so trpeli tegobe brez upanja na izboljšanje v bližnji ali daljni prihodnosti. Skozi celotno obdobje sužnjelastništva in fevdalizma je moški skrbel za vzdrževanje ženske. To je bilo povsem naravno in je odgovarjalo duhu časa. Ženska je v tistem času delala nekaj v domači obrti, ki je bila potrebna takšni poljedelski skupnosti. Na takšen način je plačevala ceno vzdrževanja s strani moškega.

Vendar se je z industrijsko revolucijo celotna slika družbe radikalno spremenila, tako na vasi kot tudi v mestu. Družinsko življenje je bilo povsem uničeno, vezi, ki so skupaj držale njene člane, pa so bile prekinjene. Ženske in celo otroci so bili zahvaljujoč industrijski revoluciji prisiljeni na delo v tovarnah. Delavski razred je postopoma zapustil življenje na poljih, zasnovano na principih vzajemne odgovornosti in pomaganja, ter prišli v mesta, kjer je vsakdo živel samotno življenje in kjer se nihče ni zanimal za svoje sosede, niti ni bil zmožen vzdrževati drugih. Vsak je delal in služil samo zase. Ni bilo več nikakršnih etičnih pravil, niti je kdo gledal nanje ali skrbel zanje. Moški in ženske se niso vznemirjali zaradi moralnih skrupul, če je imel nekdo priložnost, da ugodi svoji spolnosti. Kot rezultat tega je v tem narodu oslabela volja za poroko.

Nimamo se namena še naprej zadrževati pri evropski zgodovini, temveč smo se le dotaknili dejstev, ki so vplivali na življenje ženske v zgodovini Evrope. Kakor smo že povedali, je industrijska revolucija ženske in otroke obremenila s težkim delom. Te oslabljene družinske vezi so vodile v popolno dezintegracijo družinskega življenja. Vendar je prav ženska to drago plačala. Delala je težje kot kdajkoli prej, bila pa je tudi daleč od tega, da bi dobila psihološko in materialno zadovoljstvo. V tovarnah je bila s strani lastnika tovarne grobo izkoriščana; delala je veliko, vendar je bila plačana slabše od moškega, ki je v isti tovarni delal podobna opravila.

Odveč se je vprašati, zakaj se je vse to dogajalo, ko pa vemo, da je Evropa znana po svoji surovosti. Ni znano, da se je v njej človek spoštoval kot človek, niti ni znano, ne v preteklosti ne v sedanjosti, da se je nekomu dala njegova pravica, če si je ni izboril.

Vendar so obstajali tudi vestni ljudje, ki niso mogli mirno opazovati krivičnosti do šibkih. Borili so se proti okrutnosti do otrok (ne do žensk). Družbeni reformatorji so obsojali izkoriščanje otrok za delo v tovarnah. Protesti proti družbeni nepravičnosti seveda niso bili zaman. Obrodili so sadove; starostna doba za zaposlitev se je postopoma zvišala; plače so se povečale, delovni čas pa skrajšal.

Vendar so ženske še naprej ostajale brez vsakršnega sogovornika in borca za njihove pravice. Kot rezultat tega je ženska prestala težke preizkušnje – vzdrževala se je sama in za isto delo prejemala daleč nižjo plačo od moškega.

V prvi svetovni vojni je umrlo na desetine milijonov mladih Evropejcev in Američanov, za seboj zapuščajoč milijone vdov. Te siromašne ženske so prenašale vsa najhujša trpljenja revščine in težkega dela. Skrbniki njihovih družin so bili bodisi ubiti v vojni, bodisi za delo onesposobljeni prav tako v vojni.

Vojna je med ljudmi izzvala tako veliko pomanjkanje, da so preživeli komajda lahko zapolnili njihova mesta. Zaradi pomanjkanja delovne sile tovarne niso mogle ponovno zagnati proizvodnje, niti popraviti vojne škode. Zato so morale ženske zapustiti domove in zasesti delovna mesta moških. Vendar je odhod na delo v tovarno zahteval, da ženska ignorira moralo, kakor tudi žensko naravo, ki je postala njena ovira, da zasluži za življenje. Lastniki niso hoteli le delavskih rok, temveč so pogosto skrunili tudi čast ženske.

Tako je zahodna ženska nadaljevala s tem načinom življenja – zadovoljevala moške, delala v tovarnah in trgovini, ter prihajala v stik s stvarmi, katere je občudovala, najsi dobre ali slabe. Vendar je v njej, še bolj od želje po posedovanju navedenih stvari, rasla želja po zadovoljstvu, ki jo je spodbujala, da je delala še več. Lastniki tovarn so izkoriščali to slabost ženske in jo plačevali slabše kot najslabše delavce, ki so v isti tovarni opravljali isto opravilo.

V takšnih okoliščinah je bila revolucija, ki je na koncu izbruhnila v Evropi, neizbežna. Ukinila je stoletja staro neenakost in nepravičnost.

Vendar, kaj je ženska dobila kot rezultat te revolucije? Postala je fizično preutrujena, izgubila je ženstvenost in spoštovanje v očeh moškega. Odrekla se celo naravni potrebi po družini in otrocih ter skrbi zanje. Namesto tega je končno dobila pravico, da ima enako plačo kot moški, edino pravico, ki ji je bila v Evropi ponujena.

Vendar Evropejec ni zlahka opustil svoje superiornosti, ali bolje rečeno sebičnosti do ženske. Šele po žilavi borbi, v kateri sta obe strani uporabili vsa sredstva, je bil ženski prisiljen priznati enake pravice.

V borbi za svoje pravice so se ženske zatekale k stavkam in medsebojnemu pomaganju; organizirale so javne volitve in govore; zaposlile novinarstvo, da se bori za njihove cilje. Zatem so dosegle, da so se v korist ženske izglasovali nekateri zakoni, tako da so najprej zahtevale volilno pravico, zatem pa tudi pravico do vstopa v parlament. Ko je ženska dobila izobrazbo, predtem dostopno le moškim, je zahtevala pravico do podobne službe in logično je bilo, da je zahtevala sodelovanje v državnih poslih skupaj z moškim.

Takšna je zgodba o borbi žensk za enakopravnost v Evropi. To je dolga zgodovina, katere epizode so tesno povezane. Če je to moškemu všeč ali ne, sploh ni pomembno, vendar bo ženska kmalu spoznala, da je kakor tudi moški brez moči v tej degenerirani družbi, v kateri je z vodilnega položaja in piedestala oblasti uspešno odstranila moškega.

Vendar bo kljub vsemu temu bralec presenečen, ko spozna, da celo v današnji Angliji, zibelki demokracije, ženska, ki služi v ustanovah, za svoje delo še naprej prejema manj kot moški, čeprav so številne ženske članice britanskega parlamenta.

Sedaj poglejmo položaj ženske v islamu in spoznajmo, če obstajajo kakšne zgodovinske, geografske, ideološke ali zakonske okoliščine, ki bi žensko lahko prisilile, da dvigne roko in zahteva svoje pravice, kakor je to naredila ženska v Evropi. Ali pa morda le kompleks in podpiranje vsega zahodnjaškega, vzhodnjaške borce za pravice žensk dela tako bučne in napadalne?

Kot glavno načelo svojega sistema islam izpostavlja, da je ženska človeško bitje; da ima dušo kakor tudi moški.

O, ljudje! Bodite vdani svojemu Gospodarju, ki vas je ustvaril iz ene osebe in od nje je ustvaril njegovo ženo ter od njiju razkropil številne moške in ženske. (Kur'an; 4:1) 

Zato so moški in ženske resnično enaki po svojem nastanku, svetu, kjer sedaj živijo, in svetu, kamor se bodo vrnili. Kot takšni morajo imeti pravico do enakosti. Moškemu in ženski je islam dal iste pravice – pravico do življenja, pravico do časti in pravico do lastnine.

Ženska je bila spoštovan član družbe in nikomur ni bilo dovoljeno, da jo graja in obrekuje. Prav tako nihče ni smel vohuniti za njo ali jo prezirati zaradi tega, ker je ženska. To so bile pravice moškega in ženske brez razlik med njima. Zakon se tako na moškega kot na žensko nanaša po tem pravilu:

O, verniki! Moški naj se ne posmehujejo drugim, saj so lahko ti boljši od njih, pa tudi ženske naj se drugim ženskam ne posmehujejo, saj so lahko te boljše od njih. Ne žalite drug drugega z omenjanjem njihovih sramot in ne kličite se med seboj z (grdimi) vzdevki! (Kur'an; 49:11) 

In ne vohunite ter ne opravljajte eni drugih. (Kur'an; 49:12) 

O, vi, ki verujete! Ne vstopajte v hiše, ki niso vaše, preden ne izprosite dovoljenja za vstop in pozdravite prebivalce. (Kur'an; 24:27) 

Božji Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Muslimanu je prepovedano odvzeti življenje, čast ali imetje drugemu muslimanu." (zabeležil El-Buhari in Muslim)

Nagrada za dobra dela je prav tako podobna za oba spola: 

In njihov Gospodar se jim je odzval: "Ne bom izničil dejanja tistega, ki ga je naredil nekdo izmed vas, naj bo moški ali ženska; eni ste od drugih." (Kur'an; 3:195) 

Moški in ženska sta prav tako izenačena v pravicah, da uresničita svoje materialne potrebe, vključno z enakimi pravicami do lastnine in razpolaganja z njo po svoji volji. Svobodna sta, da jo v svojo korist zastavita, najameta (dasta v najem), zapustita, prodata ali uporabita, kakor hočeta.

Moškim pripada delež tega, kar zapustijo starši in sorodniki, in ženskam pripada delež tega, kar zapustijo starši in sorodniki. (Kur'an; 4:7) 

Ali: 

Moškim pripada del tega, kar so zaslužili, in ženskam pripada del tega, kar so zaslužile. (Kur'an; 4:32)

Na tem mestu se moramo za trenutek ustaviti, da naglasimo dve pomembni točki, ki se tičeta pravice ženske do imetja in svobodnega upravljanja z njim. Zakon v civilizirani Evropi do pred kratkim ženski ni dajal niti ene od teh pravic. Te pravice je lahko izkoristila le s posredovanjem moškega – očeta, brata, moža, skrbnika. Potem ko je islam ženski podaril te pravice, ji jih je Evropa odrekala še polnih 1100 let. Tudi ko je Evropejka končno dobila te pravice, jih ni dobila tako lahko, saj v tej borbi ni mogla ostati nedotaknjena njena ženstvenost, njen naravni karakter in prefinjenost duše. Bolje bi bilo, če bi izpopolnila te svoje vrline, kakor da je odšla v svet uničenja, revščine in ostalega zla v poizkusu, da dobi srečo, ki jo je glede lastnine islam že dal ženskam, ne pod pritiskom medrazrednega bojevanja, temveč zato ker je ta sreča običajna in potrebna stvar.

Na drugi strani moramo povedati, da komunizem in Zahod človeško življenje smatrata kot borbo za materialno eksistenco. Zato trdijo, da ženska, vse dokler ni dobila pravice do lastnine in svobodnega upravljanje z njo, ni mogla živeti neodvisno in dobiti statusa človeškega bitja.

Kljub dejstvu, da človeškega življenja ne smatramo le kot materialno eksistenco, se bomo s komunističnimi in zahodnjaškimi misleci vseeno strinjali v enem dejstvu, tj. da pravilna ekonomska rešitev deluje na zavest človeka in njegove občutke. Islam je ženski podaril neodvisen ekonomski status, pravico do lastnine in upravljanja s to lastnino brez moškega posrednika. Vendar se islam ukvarja z največjim življenjskim problemom ženske – možitev, s katero se vzpostavlja neodvisen položaj ženske. V islamu se ženska ne more omožiti z nikomer brez njenega pristanka; zakon ni polnoveljaven, dokler ona ne pristane. Božji Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Nobena vdova ne more biti omožena brez njenega pristanka in nobeno dekle ne more biti omoženo brez njenega pristanka; njen pristanek je že samo strinjanje s tem." (zabeležila El-Buhari in Muslim) Celo po poročnem obredu, če ženska reče, da se ne strinja, zakon ni veljaven.

Pred islamom se je morala žena sama boriti proti možu, ki jo je izkoriščal in jo držal v podrejenosti, saj ji noben zakon, ne državni ne javni, ni dovoljeval, da zapusti moža in dobi razvezo zakona. Islam ji je dal to pravico z jasnim in nedvoumnim zakonom, ki ga lahko uporabi, ko se ji zdi primerno. Islam ni ostal samo pri tem, temveč je ženski dovolil, da se lahko poroči s komer želi, ne glede na njeno okolico. Evropejka je to pravico dobila šele v devetnajstem stoletju, ta pravica pa je bila pozdravljena kot velika zmaga ženske nad preteklostjo in zastarelimi običaji.

Ponovno je bil islam ta, ki je v obdobju splošnega mraka v svetu, poudarjal pomembnost znanja in znanosti za človeštvo, ne kot privilegij višje klase, temveč kot nujno potrebo vsakega človeka. Islam je muslimane obvezal, naj pridobivajo znanje, če verujejo v Boga in islam. Prav tako je tudi prva religija, ki je ženski podarila neodvisen človeški položaj, ko ji je pokazal, da ne bo dosegla veliko, če ne bo pridobivala znanja.

To kar smo navedli zgoraj je zadosti, da demantira trditev, po kateri islam ženski daje drugorazreden položaj v življenju in da jo obravnava kot služabnico moškemu, kajti če bi bilo resnično tako, islam ne bi poudarjal pomembnosti šolanja ženske. Islam torej ženski priznava dostojen in časten položaj tako v Božjih očeh kot tudi v družbenem življenju.

Vendar je islam po priznanju popolnoma enakega položaja moškega in ženske, kljub temu naredil razliko med moškim in žensko glede na njune različne naloge v življenju.

Preden si ogledamo točke, v katerih islam razdvaja opravila, si probleme najprej oglejmo s psihološkega, biološkega in fiziološkega stališča. Zatem bomo pogledali, kako islam gleda na to stvar.

Ali moški in ženska pripadata enemu in istemu spolu, ali sta različnega spola? Ali v življenju opravljata podobne funkcije, ali so njune funkcije, kot moškega in ženske, razdvojene? To je dejansko bistvo problema. Če ženske – borci za pravice žensk, njihovi pomočniki, pisatelji ali reformatorji hočejo trditi, da ni nikakršne razlike v fizičnem in psihološkem ustroju moškega in ženske, kakor niti v njunih bioloških funkcijah v življenju, potem z njimi nimamo česa razpravljati. Če pa sprejmejo, da te razlike obstajajo, lahko skupaj začnemo plodno razpravo o tem problemu.

Kot posledico teh temeljnih razlik v njunih funkcijah smo odkrili, da se moški in ženska razlikujeta po svojem ustroju, saj sta narejena tako, da na najboljši način izpolnjujeta vsak svoje glavne funkcije.

Prav iz tega razloga ne morem razumeti, kako bi ti ničevni razgovori o absolutni enakosti moškega in ženske lahko vodili k nečemu. Enakost med spoloma kot človeškima bitjema je naravna in razumska enakost. Moški in ženska sta dva enako pomembna sestavna dela celotnega človeštva, ki izhajata iz enega in istega prednika. Vendar iti tako daleč in ju obravnavati kot enaka v njunih življenjskih funkcijah ter načinu njunega delovanja, je zaskrbljujoče. Vprašanje je, če bo to kdajkoli izvedljivo. To je nemogoče, četudi bi si to želela vsaka ženska na svetu in bi bila odločena, da si to izbori. Konference in njihove odločitve ne morejo spremeniti prirojenega karakterja moškega in ženske, niti ne moreta sama predrugačiti svojih funkcij, tako da bi moškemu dala ženski del naloge: rojevanje in dojenje ali obratno.

Nobena specifična biološka funkcija ne more biti izpolnjena brez specifičnega bitja s specialnimi psihofizičnimi lastnostmi. Z drugimi besedami, specifične funkcije ženske, rojevanje, dojenje, zahtevajo emocionalno-intelektualen ustroj specifičnega bitja, pripravljenega in usposobljenega za izpolnjevanje teh najnapornejših dolžnosti. Materinstvo z vsemi svojimi prefinjenimi občutki, vzvišenimi postopki, potrpežljivostjo pri vseh mogočih situacijah in najbolj prefinjeno popolnostjo v postopkih, ne bi moglo obstati brez nekega takšnega fizičnega ustroja, ki je dan ženski zaradi njenih specifičnih funkcij – dojenje in skrb za otroka. Te intelektualne, psihološke, živčne in fizične lastnosti ženske so postavljene ena ob drugo, tako da se izpopolnjujejo v eno harmonično celoto.

In vsi ti nežni občutki, s katerimi je ženska obdarjena, prikazujejo, da je ona v bistvu bolj emocionalno bitje kot intelektualno. Vzgoja otroka od ženske ne zahteva pasivne intelektualne kvalitete, ki ne zagotavlja, da bo lahko uspešno razumela potrebe otroka, temveč jo ženejo strastni občutki in ljubezen, da na klic otroka odgovori takoj, brez odlašanja in zanikrnosti.

Na drugi strani mora moški izpolnjevati dolžnosti, za katere je prilagojen in opremljen. Mora se obvezati na življenjsko borbo in pot v neznani svet, mora biti sposoben, da kroti divje živali v pragozdu, da se bori z naravnimi silami zemlje in neba, da gradi državo, zakonodajo in nacionalno ekonomijo. Moški mora reševati vse te probleme, da bi zavaroval obstanek in pred zatiranjem zaščitil sebe, svojo ženo ter svoje otroke.

Moškemu kot takšnemu za izpolnjevanje dolžnosti, za katere je vnaprej določen, ni potrebno posedovati posebno čustvene narave. Emocije mu bodo pri izpolnjevanju njegovih nalog prej škodile kot pomagale. Pri tem mu bo prej pomagala intelektualna obdarjenost, da bi obvladal težave, ki se mu v življenju postavljajo in se mu zoperstavljajo. Moški ima torej večje sposobnosti, da si nekaj zamisli in načrtuje, da pazljivo preuči situacijo in si zamisli vse možne posledice tega, kar si je zamislil, preden preide v akcijo. Razum napreduje počasi in umirjeno. Hitrost akcije se od razumnega ne more pričakovati. V bistvu se od razumnega pričakuje, da najde najboljšo pot do uspeha, bodisi da dobro lovi, bodisi izdela nov stroj, da položi temelje novemu ekonomskemu sistemu, vzpostavi novo obliko države, vodi vojno ali vzpostavlja mir. Vse te aktivnosti angažirajo intelektualne sposobnosti moškega. Emocije jih vežejo.

In glede na to moški ustreza svoji vlogi samo, ko opravlja svoje moške naloge in namen v življenju. To lahko pojasni osnovno razliko utemeljenosti v ustroju moškega in ženske, tj. zakaj moški rad opravlja opravila, pri katerih potrebuje fizične in intelektualne sposobnosti, medtem ko je pri emocijah prav nasprotno nezanesljiv kot otrok; ali zakaj je ženska prilagojena za svoje naravno področje emocionalne aktivnosti in v tem najde tako velik užitek. Iz istih razlogov ženska z zadovoljstvom opravlja tiste naloge, pri katerih je potrebna njena ženska narava, kakor je dolžnost pestunje, učiteljice ali negovalke, zdravnice. Enako, če želi oditi po nakupih in če v tem najde užitek, je to zato, ker ji to opravilo omogoča, da poišče nekaj lepega zase in za svojega moškega partnerja. Vendar so vse te aktivnosti postranska stvar; ne morejo zamenjati njene primarne želje po možu, domu, družini in otrocih. Zato je naravno, da takoj, ko je v situaciji, izpolni svoje naravne dolžnosti, zapusti svojo službo in se posveti samo svojim družinskim dolžnostim, razen če je zaradi prevelike potrebe prisiljena, da zasluži za življenje.

To vseeno ne pomeni, da so moški in ženske popolnoma in nespravljivo razdvojeni. Niti ne pomeni, da vsi moški ali vse ženske nimajo sposobnosti izpolnjevanja funkcij, za katere je drug spol naravno obdarjen.

Dva spola sta torej ustvarjena pomešana, saj sta tudi bila zmes. Če naletite na žensko, ki je sposobna vladati, širiti pravičnost, dvigovati težka bremena in se boriti v vojni ...

Ali če naletite na moškega, ki dobro kuha, dela hišna opravila ali poseduje blage materinske občutke do otrok, ali je nestalnega, muhastega razpoloženja in temperamenta – vedite, da je vse to normalno in da v tem ni nič nenaravnega. To je logično, ko se upošteva, da pri obeh spolih obstaja zametek drugega. Vendar to ne dokazuje tega, v kar so nas zahodnjaki in preprosti vzhodnjaki hoteli prepričati. Stvaren problem izpostavljen malo prej je: Ali te čudne funkcije, h katerim je ženska slučajno poklicana, naj jih opravlja, lahko zamenjajo njene stvarne in naravne funkcije? Ali ona opravljajoč te dolžnosti ne hrepeni po domu, otrocih in družini? In predvsem, ali čuti potrebo po moškem zaradi zadovoljevanja svojih ženskih instinktov?

Sedaj ko poznamo naravne razlike med moškimi in ženskami, se vrnimo na stališča, na katerih slonijo razlike med moškim in žensko v islamu.

Posebna odlika islama je v tem, da je praktičen sistem življenja in da je vedno pripravljen pokazati toleranco do človeške narave, tako da se ne bori proti njenim naravnim tokovom. Človeka poziva, naj očisti svojo dušo in jo dvigne k višjemu življenju ter se približa kraljestvu idealov, vendar v tem procesu dvigovanja in izboljševanja človeka ne poskuša spremeniti njegove narave, niti ne verjame, da bi takšne spremembe bile možne in služile za dobrobit človeštva, četudi bi bilo to možno.

Stališče, ki ga je islam sprejel pri problemu odnosov med moškim in žensko je prav tako v liniji s človeško naravo. Glede na to priznava enakost tam, kjer obstajajo naravni razlogi za to; in spola razlikuje tam, kjer jih je narava razločila.

Sedaj razmislimo o dveh tipičnih primerih, pri katerih islam naredi razliko med spoloma – pri razdelitvi dediščine in vodenju družine. O dedovanju islam pravi: 

Če pa so bratje in sestre - moškemu pripada delež dveh žensk. (Kur'an; 4:176) 

To je povsem naravno in upravičeno, saj je moški obremenjen z vzdrževanjem družine. Ženska ne porablja za nikogar drugega kot za sebe, razen v primeru, ko je glava družine, vendar se v islamski družbi s takšnim primerom redko soočimo, kajti vse dokler ima ženska sorodnike, ne glede kako daljne, ji ni treba prevzeti skrbi za vzdrževanje družine. Ali se takšno tretiranje ženske lahko smatra kot nepravično? Odgovor je lahko v enostavnem računu: od svoje dediščine ženska dobi tretjino, da jo porabi zase, medtem ko moški dobi dve tretjine, da ju porabi zase, za svojo ženo, svoje otroke; kdo dobi več? Če ima ženska svojo osebno lastnino, ji je mož ne more vzeti brez njene privolitve; on mora tudi v tem primeru vzdrževati svojo ženo. Če to odbije, ali če je skopuh, pa ji ne daje zadosti, ga lahko toži na sodišču in ga prisili, da jo vzdržuje, ali pa se loči od njega. Torej ne more se reči, da ženska dobiva manjši delež od moškega, saj je glede na njune obveze normalno, da moški dobi še enkrat več.

Dejstvo, da islam pričanji dveh žensk smatra enakim pričanju enega moškega še ne pomeni, da ženska ni boljša od polovice moškega. To je predvsem moder korak, da se na sodišču zagotovi in obvaruje iskrenost pričanja pred možnimi napakami v korist obtoženega ali proti njemu. Ženska je v takšnih situacijah naravno uslužno bitje – negotova in nagnjena k temu, da se oddalji od dejstev. Zato je modro izprašati dve ženski hkrati, kajti če se ena zmede, jo bo druga opomnila na napako ... Možno je, da je obtožena neka zelo lepa ženska, ki bi pri ženskih pričah lahko vzbudila zavist in neobjektivno izjavo; na drugi strani je obtoženi lahko mladenič, čigar videz lahko vznemiri ženske priče, ki imajo sinove, pa tako zavedno ali nezavedno pričajo pristransko. Vendar se zgodi zelo redko, da dve ženski, ki skupaj pristopita k sodišču, naredita enako napako v izjavi.

Pri drugem problemu, vodenje družine, je povsem jasno, da zahteva človeka, ki bo skrbel in upravljal zadeve v družini. Družina je majhna skupnost sestavljena iz moškega, ženske in otrok, v kateri vsak opravlja svoje dolžnosti. Kakor vsaka družba tudi družina zahteva odgovornega vladarja, brez katerega skupnost postane anarhija. Pri vodenju družine obstajajo tri možnosti – 1. da je odgovoren moški, 2. da je to ženska, 3. da družini vladata skupaj.

O tretji možnosti ne bomo razmišljali, saj je po našem mišljenju zadosti, da opazimo, da vladanje dveh ljudi izzove težave in konflikte, tj. brezvladje, tako da v tem primeru ni dejanskega voditelja. Častni Kur'an govoreč o upravljanju z ljudmi pravi: 

Če bi v njih (tj. v nebesih ali na zemlji) razen Allaha obstajali še drugi bogovi, bi v njih vladal popoln nered. (Kur'an; 21:22) 

In poleg Njega ni nobenega boga, sicer bi vsak (tako imenovani) bog vzel tisto, kar je ustvaril, in nekateri med njimi bi se dvignili nad druge. (Kur'an; 23:91) 

Če bi bilo tako v primeru večih božanstev, kaj bi bilo potem z ljudmi, ki so tako agresivni in nepravični? Psihologija priča, da so otroci, ki so jih vzgojili starši, ki se prepirajo o tem, kdo je glavni v hiši, emocionalno nestabilni in polni psiholoških kompleksov.

Obstajata torej le dva možna izhoda. Preden ju raziščemo, bomo postavili vprašanje: Ali je za pravilno postopanje za glavo družine sposobnejši moški ali ženska? Ali je prvi s svojo razumnostjo primernejši za to vlogo, ali so za to potrebni občutki? Problem se reši v zametku, ko rečemo, da je moški sposobnejši zaradi svojega racionalnega gledanja na stvari in zaradi svoje moči. Tudi sama ženska ne spoštuje moškega, ki dopušča, da mu ukazuje in ga obvladuje, temveč ga prezira, saj se tudi sama ne more zanesti nanj. Takšno obnašanje ženske ne more biti ostanek stališča, ki se je v njej formiral preko stoletij. To potrjuje primer ameriške ženske. Čeprav je dosegla popolno enakost z moškim in postala samostojno bitje, še naprej uživa v podrejenosti moškemu; občuduje njegovo moč in uživa v tem, da jo ščiti.

Ženska lahko teži k vodenju hiše, dokler ne dobi otrok in jih začne vzgajati. Takrat bo težko izpolnjevala obveze, ki se ji nalagajo, saj so njene dolžnosti matere povsem zadosti, da v celoti angažirajo njeno moč. Vendar to nikakor ne pomeni, da mora biti moški v hiši diktator, saj vodilna vloga v domu nalaga obveze in dolžnosti, ki se lahko izpolnijo samo s skupnimi močmi in sodelovanjem. Uspeh v upravljanju zahteva vzajemno razumevanje in neprestano simpatijo. Islam vztraja pri ljubezni in medsebojnemu razumevanju v družini. Častni Kur'an pravi: 

In družite se z njimi na dostojen način. (Kur'an; 4:19) 

Božji Poslanec sallallahu alejhi ve sellem pa sporoča: "Najboljši med vami so tisti, ki so najboljši do svojih žena." (Sahih El-Džami) Torej Božji Poslanec je ljudi delil glede na to, kakšen odnos imajo do žene. To je povsem pravilno merilo, saj noben moški ni grob do žene, razen če je duševno bolan, brezobziren ali v najmanjši meri sebičen.

Vendar je to t. i. uradna stran odnosov v družini, ki zahteva številne odgovore na nekatera vprašanja. Nekatera od teh vprašanj nastanejo iz ženinega vedenja do moškega, ostala v zvezi z ločitvijo in poligamijo.

Opažamo, da je zakon prvenstveno oseben odnos med ljudmi, odvisen pa je od osebnega, psihološkega, razumnega in fizičnega strinjanja dveh oseb. Vendar zakon ničesar od tega ne more zagotoviti s silo. Glede na to, če zakonski par živi v sreči in miru, ni nujno, da je to zahvaljujoč le njunemu gledanju na neke podrobnosti v zakonu, saj se pogosto dogaja, da se moški in ženska, ki se ljubita, tudi prepirata. Prav tako, če v zakonskem življenju vlada nesloga, ni nujno, da je kriv mož ali žena. Možno je, da sta oba preveč občutljivi bitji, ali imata različne temperamente, pa se ne razumeta, kakor bi se morala.

Kljub vsemu temu mora zakon skrbeti in snovati predpise za zakonske partnerje, saj se noben sistem življenja ne more smatrati veljavnim, če ne regulira tega delikatnega problema človeškega življenja. Zakon postavlja le načela in omejitve, ki morajo biti spoštovane, mož in žena pa določita podrobnosti znotraj teh omejitev.

Če med zakoncema vlada mir in sloga, je normalno, da ne potrebujeta zakona, ki ponižuje ali nagrajuje njune odnose. Če pa se ne strinjata, je nujna intervencija zakona.

Od zakona se pričakuje, da bo nepristranski, tj. da ne gre na roko niti enemu od njiju in da v čim večji meri popravi situacijo. Na tem mestu je seveda potrebno poudariti, da noben zakon ne more popraviti vseh situacij, ki lahko nastanejo med ljudmi.

Sedaj vrzimo pogled na islamski zakon in poglejmo, kako izgledajo obveze žene, okrog katerih se dviga toliko prahu. Glede na njene obveze, predpisane v islamskem zakonu, bomo razmislili o treh vprašanjih:

• Ali te dolžnosti predstavljajo nepravičnost do ženske?
• Ali so one v korist le moškemu, ali prinašajo kakšne pravice tudi ženskam?
• Ali so te dolžnosti nespremenljive, tako da se jih ženska nikakor ne more rešiti?

Žena ima tri najznačilnejše obveze do moža:

• mora ga poslušati, ko želi imeti spolne odnose z njo,
• varovati mora neomadeževanost zakonske postelje in
• mora biti zvesta, ko je mož odsoten.

Kar se tiče prve obveze, neka večja pojasnitev ni potrebna, saj je njena modrost očitna. Fizičen ustroj moškega je takšen, da ga sili, da išče zadovoljitev svoje spolnosti, da bi vzdrževal psihično ravnotežje in bil sposoben dobro ter učinkovito izvrševati svoje dolžnosti v praktičnem življenju. Posebno v svoji mladosti je zavzet s spolnim instinktom in potrebno je, da ta instinkt zadovolji. V tem se moški razlikuje od ženske, čeprav je njena spolnost daleč globlja od njegove, tako s psihične kot tudi s fizične čutnosti. Namen poroke je, da omogoči normalno spolno življenje in moškemu pomaga pri njegovem duhovnem, psihološkem, družbenem in ekonomskem življenju. Sedaj se postavlja vprašanje; kaj naj stori moški, ko se približa ženi, vendar ga ona zavrne? Ali naj si poišče drugo ženo? Družba se ne more strinjati s takšno rešitvijo, še posebno žena pa ne bi smela dovoliti, da ji moža vzame druga ženska.

Razlog, zakaj žena zavrača moža, je lahko trojen:

• Sovraži ga, pa ne more imeti spolnih odnosov z njim.
• Ljubi moža, a ji je sam odnos odvraten, kar ni normalen, vendar sorazmerno pogost primer v praktičnem življenju.
• Ljubi moža, ne sovraži odnosa, vendar v danem trenutku ni razpoložena zanj.

Prvi od teh treh primerov je trajnega karakterja. V takšni situaciji zakonska zveza ne more trajati dolgo. Edini izhod v takšnih situacijah je razveza zakona.

V drugem primeru stanje, v katerem se nahaja žena, lahko traja dolgo. Tukaj je potrebno poiskati ustrezno zdravljenje in harmonija med možem ter ženo mora biti ponovno vzpostavljena. V tem času se mora mož zadrževati, ali pa bi morala žena, če ljubi moža, ugoditi njegovim željam, v kolikor se ne želi ločiti od njega. Če se ta situacija zavleče, se mož in žena lahko ločita. Vendar mora žena po islamskem zakonu, vse dokler traja zakon, ugoditi moževim željam, če so te normalne.

Sedaj predlagamo, da razmislimo o nekaterih ostalih dvomih v zvezi s položajem ženske. Začnimo s položajem ženske delavke. V prvem obdobju je imelo delo ženske izven hiše upravičene razloge. Islam ženski ni prepovedoval, da odhaja iz hiše in se ukvarja z različnimi poklici takratne družbe, ki so v skladu z njeno naravo, kakor so pestunja, bolničarka, medicinka za ženske bolezni itn. Njeno službovanje je imelo namen pridobivanja sredstev za življenje, medtem ko so bili moški v vojni ali zaradi nekih drugih okoliščin (vdova z otroki). Če žena ni bila skrbnik, je bila svobodna in je lahko odhajala npr. na obisk k drugim ali na delo izven hiše. Vendar moramo upoštevati, da je islam dovoljeval ženski odhod iz svoje hiše samo v primerih, ko so ta njen odhod zahtevale resnične potrebe. Sicer v principu ni bilo dovoljeno, da brez potrebe odhaja in se izpostavlja tujim pogledom, kakor je to navada v modernem svetu.

Islam torej ženski ne onemogoča sodelovanja v družbenih dogodkih, vseeno pa njena resnična vrednost pride do izraza šele v hiši in družini, kjer se ji daje priložnost, da se ukvarja s številnimi psihološkimi, družbenimi in moralnimi problemi.

Ženska je duševno, telesno in intuitivno bolje opremljena za svojo vlogo matere, ki ji nihče ne more oporekati. Zatorej če bo njena pozornost usmerjena na neke druge nepomembne aktivnosti, se bo njen humanizem matere izgubil v teh nepomembnih aktivnostih. V tem primeru postaja igračka v rokah moških in suženj svoje lahkomiselnosti v prednost samovolje moškega. Islam ne more odobriti takšnega početja, ki lahko pokvari ugled skupnega življenja.

Prav tako bi se lahko reklo: "Zakaj ženska ne more biti dober delavec tudi izven hiše, kakor je dobra mati v hiši, istočasno pa v času njene odsotnosti otroke skrbno vzgaja vzgojiteljica?" Takšno vprašanje je nesmiselno, saj ima vzgojiteljica lahko vse potrebne kvalitete za pomoč otrokom, fizične, intelektualne ali psihološke, vendar ne more imeti ene stvari – materine ljubezni in njene požrtvovalnosti. A za razvoj rastline mora biti dobro razvita korenina in močen cvet.

Ne glede na to, kako se nosilci standardov civilizacij ali goreči pristaši "enakopravnosti" moškega in ženske trudijo, nikoli ne bodo mogli zamenjati naravne materine ljubezni do otrok. Otroku je v času prvih dveh let njegovega razvoja nujno potrebna materina ljubezen in skrb, in sicer popolna ter nedeljiva pozornost in ljubezen, v kateri se ne trpi niti udeležba biološkega brata ali sestre. Kako bi vzgojiteljica otroku lahko nudila takšno materinsko pozornost in ljubezen, ko pa istočasno pazi in nadzoruje deset ali celo dvajset otrok? Otroci se ne strinjajo v medsebojni igri in pozornost skrbne matere odstrani nesporazume, pa se skupna igra nadaljuje. Obratno, prepiri med otroki, ki so normalna znamenja njihovega načina življenja, vzgojiteljico puščajo hladno in ravnodušno - v večini primerov.

Nekateri ljudje trdijo, da delo izven hiše ženski omogoča povečanje družinskega dohodka, saj je dohodek enega člana pogosto nezadosten za dva ali več članov družine. To je morda res, vendar če bi vse ženske delale izven hiše, bi bilo družinsko, a posebno otroško življenje pohabljeno, kar bi lahko povzročilo moralen padec družine. Kakšno moralno, ekonomsko in družbeno upravičenost ima potem delo ženske izven hiše, če je cena tako visoka?

Vrniti ženski njeno naravno funkcijo vzgojiteljice je resnično človekoljubje. Zato je bil moški vedno zadolžen za vzdrževanje soproge, osvobajajoč jo vseh drugih skrbi in izkazujoč ji dolžno spoštovanje ter pozornost. To je nekega ashaba spodbodlo, da Božjega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem vpraša: "O, Allahov poslanec! Kdo si najbolj zasluži, da se do njega lepo obnašam?" Reče: "Tvoja mati." "Kdo potem?" "Tvoja mati." "Kdo potem?" "Tvoja mati," in šele četrtič odgovoril: "Tvoj oče." (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Točno je, da je ženska v današnjih muslimanskih državah na splošno  nespoštovana in necenjena. Njeno življenje je zreducirano na zelo omejen krog. Ona bolj trpi pomanjkanje kot občuti srečo. Tukaj je, da več daje, a manj prejema, in le redko prestopa prag svojega doma. Moramo se vprašati, kdo je odgovoren za to njeno stanje.

Korenine današnjega položaja ženske na Vzhodu ležijo globoko, saj sta duhovna in materialna beda Vzhoda vezani za številne generacije v preteklosti. Tukaj je v prvi vrsti družbena nepravičnost, ki dovoljuje, da majhne skupine ljudi živijo v razkošju in izobilju, medtem ko njihovi someščani ne morejo najti dovolj sredstev za golo preživetje. Politični primeri dušijo in jemljejo pogum ljudem, v zadnjem času pa je delavski razred preobremenjen z obvezami, ali pa se zaslužek zmanjšuje.

Ženska hrepeni po srčnosti, lepih odnosih in ljubezni, a kako se ta ljubezen in srčnost lahko najdeta ter izrazita v tako zadušljivem ozračju in brezpravnosti. Ne le ženska, v takšnih okoliščinah trpi tudi moški. Ob grobih postopkih tudi sam moški trpi. Njegov osebni ponos je ranjen s slabim odnosom s strani delodajalca, predstavnika oblasti, policijskega uslužbenca, poslovodje v tovarni ali direktnega nadrejenega. V družbenem življenju se srečuje le z neusmiljenostjo in ponižanjem, potem ko pride domov, pa da duška svojemu gnevu in ves žolč izlije na ženo ter otroke ali na kogarkoli se najde pred njim. To je ta tragedija bede, ki ne usposablja človeka za ljubezen in potrpežljivost do svojih bližnjih. Ženska si iz strahu pred ločitvijo ne upa zahtevati pravičnega zakona. Kaj bi storila, če bi se zakon razvezal? Kdo bi ji pomagal? Za njene starše, že tako siromašne, bi postala breme. Ne morejo ji pomagati drugače, kot da jo vrnejo nazaj k možu, kjer bi v bodoče prenašala še hujšo podrejenost in ponižanje.

Nerazvitost, ki je danes prisotna na Vzhodu, je posledica pomanjkanja idej, vesti in prizadevanja. Obnovo moramo začeti s sprejemanjem velikih idej človeštva in položiti svoje moči njim na uslugo. Ko se bo nekoč v ta del sveta vrnil islamski sistem, bo večina naštetih težav odpravljenih. Ženska ne bo več prisiljena odhajati v službo izven hiše (čeprav ima pravico do tega, če je neizbežno). Imela bo svoj delež v dediščini in povečani blaginji skupnosti. Če bo posedovala imetje, bo varno razpolagala z njim in bila dovolj svobodna, da brez vsakršnega strahu izkoristi svoje pravice.

V pogledu politične nepravičnosti, ki jo trpi predvsem moški in kar se odraža v domu, je potrebno poudariti, da islam pred prenašanjem nepravičnosti pridiga upor le-tej. 

Nekega dne so muslimani zajeli ogromen vojni plen, v katerem je bilo veliko kosov tkanine, pa je kalif Omar ibn El-Khattab pravično razdelil ta plen, tako da je vsakemu muslimanu dal en kos tkanine. Ker je bil Omar močne rasti, mu je njegov sin Abdullah dal svoj kos tkanine. Tako ogrnjen z dvemi kosi se je povzpel na minber, da pred muslimani opravi hutbo (pridigo). Zatem, ko se je zahvalil Allahu in prinesel blagoslov na Poslanca sallallahu alejhi ve sellem, je rekel: "O, ljudje, poslušajte in pokoravajte se!" Nakar je vstal Selman El-Farisi in rekel: "Omar, ne bomo te poslušali in ne bomo ti pokorni!" Omar ga je vprašal: "Zakaj?" Selman El-Farisi mu je odvrnil: "Odkod ti to ogrinjalo? Dobil si enega, kakor mi!" Omar ibn El-Khattab je rekel: "Ne hiti," in poklical svojega sina Abdullaha, ki je rekel: "Odzivam se ti, vladar pravovernih." Omar ga je vprašal: "Sin, ali si mi dal svoje ogrinjalo, da bi prekrojil svojega?" pa je pritrdil. Selman je na to rekel: "Sedaj ukaži! Poslušamo in pokoravamo se!"

Naveden primer je vzorec odnosov, ki jih želimo vzpostaviti danes; da si nihče ne sme drzniti tlačiti naroda; da se ljudje čutijo dovolj svobodne povedati, kar si mislijo; da so odnosi med možem, ženo in otroki zasnovani na usmiljenju, ljubezni in razumevanju, ne pa na strahu in podrejenosti.

Kar pa se tiče izprijenosti višjih človeških vrednot na Vzhodu, ali za to lahko okrivimo islam?

Ne! Islam nima nič skupnega s tem pojavom.

Resnična vrednost moškega je v njegovem plemenitem odnosu do svoje žene, saj je Božji Poslanec sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Najboljši med vami je tisti, ki je najboljši do svoje žene, in jaz sem najboljši med vami do svojih žena." (zabeležil El-Buhari)

Islam ne obsoja spolnih odnosov, vendar hkrati ne sprejema, da so edini namen skupnega odnosa med moškim in žensko v zakonu. Prav takšno islamsko stališče moža in ženo vodi, naj svojo energijo usmerjata k višji in plemeniti strani življenja. Če se mož vsakodnevno posveča borbi na Božji poti in deluje v tej smeri, bo to premaknilo ženo, da tudi ona svoje življenje usmeri k višjim namenom, vzgaja otroke in skrbi za svoj dom. Islam torej usmerja oba – tako moža kot ženo – naj se dvigneta v sfere resničnega človeškega življenja in iznad živalskih strasti ter nagonov.

A kako odgovoriti na poziv nekaterih ljudi, ki muslimankam govorijo: "Osvobodite se svoje zastarele tradicije, odidite iz svojih hiš, pomešajte se z moškimi, sprejmite delo v tovarnah in trgovini, ne ker bi imele neke posebne potrebe po tem, temveč prav zato, da se osvobodite svojih ponižujočih obvez matere in pestunje, in da bi postale človeška bitja." Ali tistim, ki govorijo, da ženska, ki hodi po ulici s spuščenim pogledom, to dela le zaradi pomanjkanja poguma in iz strahu pred možem. Vendar ko se ženska izobrazi, bo sposobna, da se zoperstavi moškemu. Takšni in podobni pozabljajo na zgodovinsko dejstvo, da je npr. Aiša bint Ebu Bekr aktivno delovala na političnem odru, da je bila celo vojskovodja in da je bilo v islamski zgodovini veliko število žensk, ki so aktivno delovale, kakor oni pravijo, izven hiše. Njihova opazka, da muslimanka po ulici hodi s spuščenim pogledom le zaradi strahu pred očetom, možem ali bratom, je neutemeljena, saj je hoja s spuščenim pogledom vrlina in znak, da se človek briga zase in da se ne želi vtikati v druge, v kolikor temu drugemu ni potrebna pomoč. Govori se, da je bil Muhammed sallallahu alejhi ve sellem spodoben kakor nedolžno dekle, da bi po ulici hodil gledajoč predse, znano pa je, da je vedno pomagal tam, kjer je bila njegova pomoč potrebna in zahtevana. Ali je morda tudi Božji Poslanec sallallahu alejhi ve sellem izgubil samozavest ali se bal svojih družabnikov? Kako dolgo bodo takšni ljudje še ponavljali neumnosti o islamu?

Nedvomna resnica je, da je ženska na Vzhodu v slabem položaju, vendar izhod iz te situacije ni v tem, da ženska sprejme zahodnjaške vzore, ki so samo fasada, izza katere se skrivajo čudaška dejstva moralnega padca nekega sveta.

Islam in samo islam zagotavlja pravo rešitev za probleme žensk in s tem nič manj problemov moških. Zato se vsi mi, moški in ženske, mladi in stari, obrnimo k islamu in si prizadevajmo, da v našem življenju zopet čvrsto vzpostavimo islamske vrline in zakone. Vendar bomo to dosegli le, če islamske norme življenja, predpisane s Kur'anom in hadisom, začnemo uporabljati v praksi. To je edina pot, da uresničimo skladnost in harmonijo v našem življenju, brez zatekanja k nepravičnosti in tiraniji.