Zahodni psihologi religijo obtožujejo, da omejuje človekovo življenjsko energijo in siromaši njegovo življenje, kar je posledica občutka krivde, ki muči vernike. Ti psihologi pogosto govorijo: "Ali nas hočete vrniti k religiji? Ali hočete omejiti naše emocije, katere smo mi, naprednjaki, enkrat že osvobodili? Ali hočete greniti življenja mladih tako, da jih neprestano opominjate na tisto, kar je dobro, in na tisto, kar ni?"
Naj o svoji religiji govorijo, kar hočejo. Na tem mestu to sploh ni pomembno, saj mi tega ne raziskujemo s stališča religije na splošno. Mi raziskujemo Islam.
Preden raziščemo, ali Islam omejuje življenjsko energijo, moramo definirati besedo omejevanje, ki je pri "kulturnih" in pol-izobraženih ljudeh napačno razumljena in uporabljena.
Omejevanje ni rezultat zadrževanja nagonskih aktov. To ni rezultat verovanja, da je nagonski akt nizek. V tem smislu omejevanje postane podzavesten občutek, ki ne more biti ozdravljen z delanjem nagonskega akta. Človek, ki stori nagonski akt in pri tem verjame, da dela ponižujoče in umazano dejanje, je človek, ki trpi zaradi obvladovanja, čeprav lahko takšne akte vrši tudi do dvajsetkrat na dan. Vsakič, ko dela neko takšno stvar, v njegovi psihi nastane konflikt med tistim, kar dela, in tistim, kar bi moral delati. To je boj med zavestnim in podzavestnim, ki povzroča kompleks in psihološki nemir.
Te definicije omejevanja si ni izmislil avtor teh vrstic. To definicijo je podal Freud, ki je največji del svojega življenja porabil za kritiziranje religije, ki po njegovem mnenju omejuje človeške aktivnosti. V svoji knjigi Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie, Freud pravi, da je "potrebno narediti razliko med podzavestnim omejevanjem in omejevanjem izvrševanja nagonskih aktov, ki je samo začasna preložitev akta."
Ker smo razjasnili, da je omejevanje sinonim za občutek, da je nagonski akt umazan, lahko nadaljujemo z razpravo o omejevanju v Islamu.
Glede priznavanja naravnih motivov pri ljudeh ni nobena religija tako odprta kakor Islam, ki jih smatra za čiste in zdrave. V Kur'anu piše:
Ljudem je olepšana strastna ljubezen do žensk, sinov, nakopičenih gomil zlata ter srebra, rasnih konj, živine in pridelka. To je uživanje v življenju tostranstva. K Allahu pa je najlepši povratek. (Kur'an; 3:14)
V tem verzu se navajajo tuzemski užitki ljudi in jih v njihovih očeh prikazuje kot nekaj, kar si lahko zaželijo, vendar ne kot končni cilj njihovih želja.
Res je, da Islam ljudem ne dopušča popuščanja takim željam, ali da dominirajo nad človekom oziroma ga zasužnjijo. Če človek postane suženj teh strasti, potem življenje krene v napačno smer. Človeštvo teži k razvoju in napredovanju, teh ciljev pa ne bo doseglo, dokler mu gospodarijo strasti, ki izčrpajo celotno energijo in vodijo k animalizmu.
Islam ljudem ne dopušča spuščanja na stopnjo živali, vendar obstaja velika razlika med tem in omejevanjem, po katerem naj bi bile takšne strasti same po sebi umazane in ki sili ljudi v zadrževanje takšnih občutkov "v imenu čistosti in vzvišenosti".
Pri obravnavi človeške duše Islam pozna vse naravne emocije, vendar dovoljuje samo razumno vršenje takšnih nagonskih aktov; torej brez povzročanja škode posamezniku ali skupnosti. Posameznik, ki je pretirano obremenjen s strastmi, iztroši svojo življenjsko energijo. Poleg tega oseba, katero so zasužnjile neobvladljive strasti, ne bo sposobna za druge aktivnosti. Vsi njeni napori bodo posvečeni zadovoljevanju lastnih poželenj.
Tudi skupnost trpi zaradi izčrpanosti življenjskih potencialov svojih članov, ki so se usmerili v to smer, namesto da bi svojo energijo izkoriščali v raznovrstne koristne namene po napotitvi Stvarnika. To vodi k zanemarjanju mnogih pomembnih nalog v skupnosti. Tako prihaja do uničevanja družin in dezintegracije družbe.
Ob določenih omejitvah, ki preprečujejo škodovanje samemu sebi, drugim ljudem, lastni družini in družbi, Islam človeku dovoljuje polno uživanje življenjskih zadovoljstev. V Kur'anu piše:
Reci: "Kdo je prepovedal Allahove okrase, ki jih je dal Svojim sužnjem?" (Kur'an; 7:32)
V drugem verzu Kur'an pravi:
Jejte in pijte, vendar ne razsipajte. (Kur'an; 7:31)
Islam spolni instinkt priznava tako odprto, da je sam Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem jasno rekel: "Od zadovoljstev na Zemlji sta mi dragi dišava in žena; a užitek mojih oči je molitev."
Spolni nagon, ki je del človekove narave, je vzdignjen na stopnjo najlepših dišav na Zemlji, takoj zatem pa se omenja molitev, ki je najboljše sredstvo, da se človek približa Bogu.
V neki situaciji je Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem rekel, da bi človek nagrajen za spolni odnos s svojo ženo. Ko je eden od začudenih poslušalcev vprašal Božjega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, če bo človek res nagrajen za zadovoljevanje svojih strasti, mu je Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem odgovoril: "Ali oseba ne bo prejela greha, če se približa nedovoljeni ženski? Podobno, ko se približa svoji ženi, bo nagrajen." (zabeležil Muslim)
Zato omejevanje seksualnih strasti nikoli ne more biti sproženo pod vplivom Islama. Če mladi ljudje čutijo seksualno potrebo, ni v tem nič grdega oziroma grešnega in na seksualni nagon ne smejo gledati kot na nekaj umazanega oziroma odvratnega.
Tisto, kar v tem pogledu Islam zahteva od mladih, je, da kontrolirajo svoje strasti, tj. da jih preložijo do določenega časa. Po Freudu prelaganje tega akta ne pomeni njegove zadušitve. Začasna preložitev izvrševanja seksualnih aktivnosti ne obremenjuje človekovega živčnega sistema, niti ne pripelje do ustvarjanja kompleksa in psihološke neuravnoteženosti.
Poziv v kontroliranje strasti ni samovoljna odločitev, katere namen bi bil, da ljudi prikrajša življenjskih zadovoljstev, saj sama zgodovina priča, da noben narod ni bil v stanju zagotoviti svoje popolne suverenosti, če ni mogel kontrolirati svojih emocij in se zavestno vzdržati od nekaterih dovoljenih zadovoljstev. Po drugi strani se noben narod ni mogel upreti okupatorju, vse dokler njegovi ljudje niso bili usposobljeni, da vzdržijo težave, in dokler niso bili pripravljeni, da za določen čas preložijo zadovoljevanje svojih želja.
V tem je tudi modrost posta v Islamu. Nekateri razvratneži, ko govorijo o postu, pravijo: "Kakšen je to nesmisel, katerega cilj je mučenje telesa po poti stradanja, žeje in odrekanja od človekovega zadovoljstva, katerega želi imeti? Kaj je bistvo tega? Zakaj se pokoravati samovoljnim ukazom, ki niso motivirani z modrostjo in razumnim ciljem?"
Takšnim razvratnežem bi bilo potrebno odgovoriti: "Kakšen je to človek, ki ni v stanju obvladati samega sebe? Kako takšen človek lahko pomaga človeštvu, če se za vsaj nekaj časa ne more vzdržati od zadovoljevanja svojih želja?"
Komunistična propaganda, ki se je posmehovala instituciji posta in drugim prepovedim, je svoje uspešno zoperstavljanje nacistom v Stalingradu pojasnjevala z usposobljenostjo vojakov, ki so prenašali največje težave in mučenja, tako telesna kot duševna. Čudno in nerazumljivo je, kako so komunisti odobravali samoobvladovanje, ko je prihajalo s strani države, tj. oblasti, ki lahko neposredno kaznuje, a vzklikali proti istemu samoobvladovanju, katerega človek ukaže samemu sebi, postopajoč po ukazih Boga, Stvarnika države in vseh živih bitij.
Pogosto se govori, da religija greni življenja tistih, ki sledijo njene napotke, in da povzroča, da v njih prebiva občutek greha. Vendar se to ne more povezati z Islamom, ki odpuščanje omenja precej večkrat kot kaznovanje.
Po Islamu greh ni nekaj, kar vedno spremlja človeka, niti neskončni mrak vsajen v samo človekovo življenje. Adamov prvi greh na začetku človeštva ni zahteval nikakršnega nadaljnjega očiščevanja:
Nato je Adam od svojega Gospodarja prejel nekaj besed in On mu je odpustil. On resnično sprejema kesanje in je Najbolj usmiljen. (Kur'an; 2:37)
Adamovo kesanje je bilo enostavno in brez kakršnihkoli formalnosti.
Podobno kakor njihov oče tudi Adamovi otroci niso bili prikrajšani Božje milosti, ko so storili greh. Bog ve za njihove zmožnosti in On jih ne obremenjuje s tistim, česar ne morejo prenesti.
Allah nobene osebe ne zadolžuje preko njenih zmožnosti. (Kur'an; 2:286)
Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem pravi: "Vsi Adamovi otroci so grešniki, ampak najboljši od grešnikov so tisti, ki se skesajo."
Kur'anske besede, ki govorijo o Božji milosti, odpuščanju in kesanju, so številne, mi pa se bomo zadovoljili s sledečimi.
In hitite k odpuščanju vašega Gospodarja in k plodnemu vrtu, širokemu kot nebesa in Zemlja, pripravljenemu za bogaboječe; tiste, ki delijo od svojega imetja v blaginji in v stiski, brzdajo jezo in odpuščajo ljudem, Allah ljubi dobrodelnike; in tiste, ki se spomnijo Allaha in prosijo odpuščanja za svoje grehe, ko so razvratni ali sami sebi storijo krivico - in kdo (drug) odpušča grehe razen Allaha? - in ne vztrajajo trmasto pri tem, kar so vedè storili. Takšnim za nagrado pripada odpuščanje od njihovega Gospodarja ter rajski vrtovi, pod katerimi tečejo reke. V njih bodo večno in kako je to čudovita nagrada za delavne! (Kur'an; 3:133-136)
Božja milost je neomejena! On ne samo, da sprejema kesanje, ampak tudi odpušča grehe in tiste, ki so se pokesali, vzdiguje na stopnjo pravičnih.
Ali glede na takšno milost lahko obstaja najmanjši dvom v Božje odpuščanje? Kako bi Bog lahko teroriziral človeško dušo in obenem sprejemal in izražal dobrodošlico ljudem, ki so z globoko iskrenostjo izgovorili samo eno besedo: kesanje.
Le kaj naj bi Allah naredil z mučenjem vas, ko pa ste se že zahvaljevali in verovali? In Allah je nadvse Hvaležen in o vsem Vseveden. (Kur'an; 4:147)
Komentarji
Objavite komentar