Ali je osebna lastnina naravna človekova nagnjenost? Komunisti in njim podobni so in še vedno trdijo, da ni. Izjavljajo, da v prvotni družbi, kjer je vladal "prvi komunizem" (pra-komunizem), ni bilo nikakršne osebne lastnine. Kakor pravijo, so bile vse stvari skupne.
Žalujejo, da ta era ni trajala dlje, saj je odkritje poljedelstva pripeljalo do konfliktov okrog obdelovalnih površin in sredstev za proizvodnjo. To je neizbežno vodilo do vojn. Trdili so, da se družba lahko reši samo z vračanjem v komunizem, kjer privatna lastnina ne obstaja in kjer se vsi proizvodi enakomerno delijo med ljudmi. Verjeli so, da je to edini način za vrnitev miru, ljubezni in harmonije na svet.
Na drugi strani, se psihologi in sociologi ne strinjajo glede jasnega razlikovanja med naravnimi in pridobljenimi človeškimi občutki, pojmi in obnašanjem. Nekateri od njih trdijo, da je osebna lastnina naravna človekova nagnjenost, drugi verjamejo, da je to pridobljena nagnjenost, ki je izoblikovana pod vplivom okolja. Kakor pravijo, se otrok noče ločiti od svojih igračk, ker se boji, da mu jih lahko drug otrok vzame. Če obstaja samo ena igračka za deset otrok, bo zagotovo nastal prepir, vendar nekateri od njih pravijo - če jih je deset za deset otrok, bo imel vsak otrok svojo igračko in ne bo prepira.
Naš odgovor na te argumente je sledeč:
1. Noben znanstvenik ni mogel dokazati, da je privatna lastnina posledica naravnega instinkta, niti ni mogel dokazati nasprotno.
2. Primer z otroki in njihovimi igračkami ne potrjuje zaključka, katerega želijo narediti. To, da se, ko deset otrok dobi deset igrač, prepiri ne pojavljajo, ne izključuje želje po privatni lastnini. To samo pomeni, da je v nekaterih primerih želja po privatni lastnini lahko zadovoljena s popolno enakostjo. Poleg tega nihče ne more poreči, da mnogi otroci ne bi oklevali, da vzamejo igrače svojih prijateljev, če ne bi bili preprečeni z nečem, kar je izven njihove kontrole.
3. Kar se tiče ere, za katero so komunisti smatrali, da je obstajala v času prvobitnih skupnosti, lahko rečemo, da ni nobenih realnih dokazov, da je ta era sploh obstajala. Četudi je (mogoče nekoč) takšna era obstajala, v tistem času ni bilo nobenih sredstev za proizvodnjo. Torej, kako bi lahko nastal prepir okrog nečesa, kar sploh ne obstaja? V tistem času so ljudje hrano nabirali direktno z dreves. Ko so šli v lov, so morali iti v skupinah zaradi strahu pred divjimi živali. Nemogoče je bilo delati zaloge od ubitih živali, ker bi se pokvarile, tako da so jih morali pojesti čim prej. Odsotnost konfliktov v tem primeru ne izključuje obstoja naravne želje po lastnini. V bistvu je odsotnost konflikta posledica odsotnosti česarkoli, kar bi bilo vredno borbe. To obenem pojasnjuje, zakaj je odkritje poljedelstva pripeljalo do konflikta. To odkritje je spodbudilo uspavano željo, ki pred tem ni imela spodbude za akcijo.
4. Nikoli se ne bi moglo z gotovostjo trditi, da v neki takšni eri ni moglo priti do konflikta med določenimi moškimi zaradi neke določene ženske, katero so smatrali kot posebno privlačno. To vodi do zelo pomembnega zaključka: Kjer so vse stvari podobne ali enake, je možnost konflikta lahko izključena. Vendar če so stvari različne, konflikti lahko izbijejo celo v takšni imaginarni družbi, na kateri so komunisti gradili svoje predpostavke o prihodnosti.
5. Nihče ne more izpodbiti dejstva, da so se v tej zgodnji eri nekateri ljudje želeli pokazati pred drugimi s svojim pogumom in fizično močjo. V nekaterih primitivnih družbah - primeri tako imenovane prvobitne komunistične družbe - očetje svojih hčerk nočejo oddati v zakon z moškim, ki ne zdrži sto udarcev z bičem in pri tem ne pokaže nobenih znakov izčrpanosti ali bolečin. Brez dvoma je edini razlog, ki mlade moške spodbudi k takšnim odločitvam, želja po izpostavljanju pred ostalimi.
Če je res, da vse stvari težijo k stanju absolutne enakost, potem moramo najti razlog, ki nekatere ljudi spodbuja k temu, da niso enaki ali da so celo boljši od drugih. To nas pripelje do zaključka, če osebna lastnina ni posledica naravne težnje, potem mora biti ozko povezana z drugo naravno težnjo - željo po izpostavljanju pred ostalimi, ki je v človeku prisotna od nekdaj.
Komunisti so trdili, da je osebna lastnina vedno povezana z nepravičnostjo in zato mora človeštvo, če si želi miru in osvoboditi težkih konfliktov, ukiniti osebno lastnino.
Komunisti so kljub vsemu pozabili na dve pomembni dejstvi: da napredek človeštva prinašajo individualni napori in da v času imaginarne prvobitne komunistične družbe ni bil dosežen nikakršen napredek. Lahko trdimo, da je človeštvo začelo napredovati šele po konfliktu zaradi lastnine. To pomeni, da takšen konflikt ni nujno absolutno zlo; njegov obstoj znotraj razumnih meja so psihološka, socialna in ekonomska potreba.
Ob tem je potrebno omeniti, da Islam ne sprejema trditve, da v korenu vseh krivic, ki pritiskajo na človeštvo, leži osebna lastnina. Nepravičnost, ki je v Evropi vezana za privatno lastnino, izvira iz dejstva, da so bile vladajoče klase v teh državah tako zakonodajalci kot tudi upravitelji. Povsem naravno je, da bo takšna klasa sprejemala zakone, ki služijo njenim interesom na račun ostalih klas.
V Islamu zakonov ni sprejela neka pooblaščena klasa; dani so od Boga, ki je ustvaril vse ljudi. Nemogoče si je zamisliti, da bi Bog ščitil neke osebe ali klase na škodo ostalih. V Islamu mora vladar po prevzemu dolžnosti slediti zakonu, katerega ni postavil on, ampak zakon, katerega je ustvaril Bog. V zvezi s tem so pomenljive besede prvega kalifa Ebu Bekra: "Pokoravajte se meni, dokler se bom jaz pokoraval Allahu in Poslancu, če pa se zoperstavim Allahu in Poslancu, se mi ne pokoravajte." Vladar v Islamu nima oblasti, ki bi mu dovolila, da sebe ali koga drugega na katerikoli možni način privilegira. Ne more dajati prednosti eni klasi pred drugo ali delovati v soglasju s političnim vplivom bogate klase, tako da prinaša zakone, ki bi ščitili njene interese in obenem zatira druge klase. On enostavno nima možnosti za to.
Potrebno je izpostaviti, da ko govorimo o islamski državi, mislimo na obdobje, ko so se principi in predpisi Islama prakticirali v najčistejši obliki. Ne pozivamo se na obdobja, ko je korupcija sistem spremenila v monarhijo. Islam ne priznava takšne oblasti in ne more biti odgovoren za takšno vladavino.
To, da je islamska oblast s svojimi ideali in pravico trajala samo kratek čas, ne pomeni, da je to sistem, ki se ne more uporabiti v praksi. Tisto, kar je bilo uspešno uresničeno enkrat, je lahko tudi drugič in dolžnost vseh ljudi je, da uporno delajo na ponovnem vzpostavljanju takšne vladavine. Današnji čas je od vseh obdobij v preteklosti najprimernejši za ponovno vzpostavitev islamskega vladanja.
Pod islamsko upravo vladajoča klasa ne bo imela priložnosti za prinašanje zakonov, ki bi služili samo njenim interesom. Islam predpisuje, da se do vseh ljudi postopa enako in po istih zakonih, brez kakršnekoli diskriminacije v pogledu človekovih pravic in dostojanstva. V pogledu tolmačenja nekaterih odredb bodo imeli zadnjo besedo pravniki. S ponosom lahko rečemo, da veliki muslimanski pravniki nobenega zakona niso tolmačili na način, ki bi lahko koristil interesom vladajočih na škodo siromašnih. Nasprotno, vedno so težili k zadovoljevanju osnovnih zahtev delavcev in jim dajali vse pravice. V bistvu so šli nekateri muslimanski pravniki tako daleč, da so pri delitvi dobička delavca smatrali za solastnika z njegovim delodajalcem.
Po drugi strani Islam na človekovo naravo ne gleda tako pesimistično, da bi sprejel trditev, da bo lastništvo v vsakem primeru pripeljalo do nepravičnosti in zatiranja. Na polju plemenitenja in vzgajanja človekove narave je Islam dosegel izredne rezultate. Nekateri muslimani (ansar) so imeli lastnost, da v svojih srcih niso čutili zavisti zaradi tistega, kar je bilo dano drugim (muhadžirin, priseljencem v Medino) in so jim dajali prednost pred samim seboj, čeprav so bili tudi sami siromašni. Tako so svoje premoženje prostovoljno delili z drugimi, ne pričakujoč nikakršne protiusluge, razen odpuščanje in nagrado od Boga.
Stalno se moramo spominjati teh plemenitih in vzvišenih primerov - ne glede na njihovo redkost. Oni so kot žarek svetlobe, ki nam kaže pot v prihodnost in odkriva plemenite dosežke, h katerim mora človeštvo težiti, da jih uresniči v prihodnosti.
Prav tako je potrebno vedeti, da Islam ne živi v svetu sanj. Ne dovoljuje, da so javni interesi popolnoma odvisni od dobre volje posameznikov. Kljub njegovi veliki skrbi za čiščenje in plemenitenje človeških duš, Islam nikoli ne pozablja na prakso. Islamska zakonodaja zagotavlja pravično delitev bogastva in pri tem, poleg moralnih vrednosti, uporablja tudi zakonske odredbe.
Vrnimo se na vprašanje lastnine. Islam je dovolil lastništvo nad zemljo, vendar nikoli ni dopustil, da bi to pripeljalo do fevdalizma, kakor se je to zgodilo v Evropi. Islam je dostojno življenje zagotovil tudi tistim, ki niso posedovali zemlje. Na tak način je bila zagotovljena zaščita siromašnih pred eksploatacijo bogatih.
Poleg tega je v Islamu dovoljevanje privatne lastnine podrejeno določenim normam in omejitvam. Predpisano je, da so naravna bogastva splošna lastnina. Kjer principi pravice to zahtevajo, tam Islam prepoveduje privatno lastnino in jo dovoljuje, kadar je vzpostavljena garancija, da ne bo prišlo do nepravičnosti in zatiranja. Da bi to vprašanje še bolj razjasnili, lahko vzamemo primer iz neislamskih držav. Angleži, Američani in Francozi, verni advokati rasne in nacionalne diskriminacije, priznavajo, da so Skandinavci najbolj civilizirani in najbolj ljubeznivi ljudje na Zemlji. Potrebno je izpostaviti, da te države niso ukinile privatne lastnine, ampak so s ciljem pravične delitve bogastva sprejele primerne omejitve. Takšne omejitve so premostile jez med klasami. Lahko trdimo, da so se Skandinavci na ta način bolj kot katerakoli druga država na svetu uspeli približati uresničitvi nekaterih stališč Islama.
Nemogoče je ekonomski sistem ločiti od razumevanja družbe in filozofije v tej družbi. Če izprašamo tri doktrine, katere v največji meri izpostavljamo - kapitalizem, komunizem in Islam - bomo dojeli, kako sta v vsaki doktrini ekonomski sistem in teorija o lastnini ozko povezana z njihovo filozofijo.
Kakor je že omenjeno, je kapitalizem v grobem zasnovan na prepričanju, da mora biti posameznik največja vrednost in da njegova svoboda ne sme biti podvržena nikakršnim družbenim omejitvam. Kapitalizem glede na to teži k vzpostavljanju neomejene privatne lastnine.
Po drugi strani je komunizem zasnovan na verovanju, da je skupnost edina realnost in da posameznik nima svoje ločene eksistence. Zato komunizem državi (kot predstavniku skupnosti) predaja lastništvo nad vsemi dobrinami in posamezniku odvzema to pravico.
Islam zastopa drugačen socialni koncept in zato osvaja drugačen ekonomski sistem. Kar se tiče odnosa posameznik-skupnost, Islam stoji na stališču, da ima posameznik dve istočasni lastnosti; lastnost svobodnega, individualnega bitja in lastnost člana skupnosti. Njegova težnja k eni od teh dveh lastnosti je včasih lahko večja od težnje k drugi, vendar bo na koncu združil in uskladil obe.
Koncept družbe, zasnovan na takšnem verovanju, posameznika ne ločuje od njegove skupnosti, niti ju ne smatra kot dve sili v konfliktu, ki se poskušata nadvladati. Ker ima posameznik neodvisno eksistenco in je istočasno član družbe, je potrebno imeti takšno zakonodajo, ki vzpostavlja usklajenost med individualnimi in družbenimi težnjami, kakor tudi med interesi vsakega posameznika in interesi skupnosti. Vendar mora biti takšna harmonija vzpostavljena brez žrtvovanja ene strani v korist druge. Zakonodaja ne sme težiti k podrejanju posameznikov zaradi družbe, niti ne sme dovoliti razbijanja družbe zaradi enega ali majhnega števila posameznikov.
Ekonomski sistem Islama je zasnovan na zgoraj omenjenem konceptu harmonije, ki je neke vrste zlata sredina med komunizmom in kapitalizmom. Združuje osnovne vrednosti obeh sistemov. Islam v principu dovoljuje osebno lastnino, vendar je le-ta podvržena omejitvam, ki jo delajo nenevarno.
Sami sebe opomnimo, da je načelno dopuščanje privatne lastnine boljša rešitev kakor njena popolna ukinitev, zaradi negotove predpostavke, da privatna lastnina ni niti naravno nagnjenje niti človekova potreba. Dejstvo, da je morala Sovjetska zveza dovoliti določeno stopnjo osebne lastnine, je jasen dokaz, da je zadovoljevanje človekovih nagnjenj najboljše tako za posameznika kot tudi za splošni interes.
Zakaj bi ukinjali osebno lastnino? Zaradi katerih ciljev bi lahko to zahtevali od Islama?
Komunizem je trdil, da je ukinjanje osebne lastnine edino sredstvo za vzpostavljanje enakosti med ljudmi in za pogasitev naravne želje po dominaciji in oblasti. Rusija je ukinila osebno lastnino nad sredstvi za proizvodnjo, vendar, ali je uresničila cilje, katere je upala, da bo s takšnim ukinjanjem, uresničila? Spomnimo se, da je morala Rusija v času Stalina uvesti nadurno delo za tiste, ki so imeli dovolj moči. Na tak način je Rusija naredila razlike v zaslužkih delavcev.
Ali so v Rusiji vsi prejemali enake plače? Ali so imeli zdravniki in medicinske sestre enake plače? Komunisti so nam pogosto govorili, da so v Rusiji inženirji dobivali najvišje plače. Na ta način so nezavedno priznali razlike v plačah med raznimi klasami. Takšne razlike so znatne ne samo med člani različnih klas, ampak tudi med člani iste klase.
Ali je komunistična Rusija uspela uničiti željo po dominaciji ali željo po izpostavljanju pred ostalimi? Če je tako, kako so se potem izbirali voditelji sindikatov, direktorji podjetij in komisarji? Kako so se izbirali člani vladajoče komunistične partije?
Ker ukinitev lastnine ne bi moglo rešiti človeštva od tistega, kar je komunizem smatral za veliko zlo, zakaj bi sledili njegovemu primeru in šli po poti, ki je v konfliktu s človeško naravo, ter tako poskušali uresničiti nemogoč cilj?
Komentarji
Objavite komentar