Komunisti, kakor tudi nekateri, ki jim je kolonializem osvojil duše in misli, poskušajo obtožiti islam, da običajnim ljudem dopušča življenje odvisno od miloščine, katero jim dajejo bogataši. Ta lažna obtožba izvira iz napačnega mišljenja, da je zekat miloščina, ki jo dajejo bogati ljudje.
Pri izpodbijanju takšnih obtožb moramo obrniti pozornost na razliko med zekatom in miloščino. Miloščina je prostovoljna. Ne more se je naložiti z zakonom ali ukazom vladarja. Na drugi strani je zekat ukaz predpisan z zakonom; država se mora boriti s tistimi, ki nočejo plačati zekata in lahko jih celo ubije, če pri odklanjanju vztrajajo, saj bi se jih v tem primeru smatralo za odpadnike od vere. Brez potrebe bi bilo omeniti, da se nič podobnega ne bi moglo zgoditi v pogledu miloščine, ki je v popolnosti prepuščena naši vesti.
Finančno gledano je bil zekat prvi predpisani davek v korist siromašnih, ki je bil kdajkoli uveden na svetu. Pred tem so bili davki uvedeni po želji vladarja. Uvedba davka je bila izzvana z vladarjevo potrebo po denarju, da bi se dosegle lastne ambicije. Običajno je breme davka padlo bolj na siromašne kot na premožne, pogosto pa so se davki pobirali le od nižjih slojev. Islam je organiziral pobiranje davkov in predpisal maksimalen odstotek, ki ne sme biti prekoračen pod normalnimi pogoji. Davki so naloženi bogatim in srednjim slojem, medtem ko so siromašni sloji osvobojeni.
Mora se imeti v mislih, da islam predpisuje, da mora siromašnim slojem prihodke od zekata razdeliti država, ne pa bogataši. V tem smislu je zekat davek, ki ga pobira in deli država. Državna blagajna v islamu je ekvivalent sodobnemu ministrstvu za finance, ki zbira dobrine in jih deli za razne splošne potrebe. Država pomaga in skrbi za tiste, ki so siromašni – zaradi nesposobnosti zaslužka ali zaradi pomanjkanja sredstev – vendar se ne more reči, da takšna pomoč ponižuje tiste, ki jo prejemajo. Nihče ne more reči, da se upokojenci, ki od države prejemajo pokojnino, ali da se brezposelni, ki koristijo socialno pomoč, počutijo kakor bi od bogatašev prejemali miloščino. Tega se ne more reči niti za nepreskrbljene otroke ali ostarele, ki se niso zmožni vzdrževati. Država je to obvezna storiti na osnovi njenih humanih dolžnosti.
Socialna zaščita s strani države je moderen sistem, ki ga je človeštvu uspelo sprejeti po bridkih izkustvih in po dolgotrajni družbeni nepravičnosti. Ena od svetlih strani islama je, da se je predpisal takšen sistem. Vseeno nekateri ljudje, ki so očarani z institucijami, ki so uvožene z Vzhoda ali z Zahoda, te iste institucije obtožujejo za nazadnjaštvo, ko le-te izvirajo iz islama.
Potrebno je izpostaviti, četudi je bilo zaradi življenjskih okoliščin v prvih letih vladavine islama nujno in se je toleriralo, da siromašni lahko osebno prejemajo zekat v denarju ali naturi, ni v islamu nobene odredbe, ki predpisuje, da je ta metoda edini način delitve zekata.
Zato ni v nasprotju z islamom, da se sredstva zekata koristijo tudi za gradnjo bolnišnic in šol, ki bodo koristile ljudem, ali za ustanavljanje potrošniških zadrug, ki bodo lajšale življenje siromašnih, in za postavljanje tovarn, ki bodo omogočale neprestano zaposlovanje množic ljudi. Z drugimi besedami se zekat lahko daje tudi v obliki družbenih uslug. Samo tisti, ki so nesposobni za delo zaradi bolezni, starosti in otroci, lahko prejmejo zekat v denarju, medtem ko ostali lahko prejmejo pomoč v obliki zaposlitve ali družbenih uslug.
Dobro je omeniti, da je islamska družba dosegla svojo idealno stopnjo v času vladavine Omarja ibn Abdul-Aziza. Zekat se je pobiral, vendar pobiralci zekata niso mogli najti nikogar, komur bi bilo treba dati zekat in bi ga hotel sprejeti. Poglejmo, kaj je povedal Jahja ibn Seid, pobiralec zekata v času Omarja ibn Abdul-Aziza: "Omar ibn Abdul-Aziz me je poslal, naj poberem zekat v Afriki. Ko sem pobral zekat, sem iskal siromašne, da jim ga razdelim, vendar nisem našel niti enega, niti nisem našel nekoga, ki bi ga lahko sprejel od mene; saj je narod v času Omarja ibn Abdul-Aziza obogatel.''
Brez vsakršnega dvoma se v vsaki skupnosti lahko najdejo siromašni in ljudje brez sredstev. Zato je potrebno prinesti zakone, ki bodo reševali ta problem. Mora se imeti v mislih, da je bil islam neprestano vezan na vedno nove skupnosti z različnimi stopnjami bogastva. Povsem naravno je, da je bilo potrebno prinesti zakonodajo, ki bo postopoma pripeljala do takšnega idealnega stanja, ki je obstajalo v času vladavine Omarja ibn Abdul-Aziza.
Miloščina je dobrina, ki jo bogati prostovoljno dajo iz usmiljenja. Islam odobrava in spodbuja dajanje miloščine. Miloščina se lahko daje na različne načine: pomaganje staršem in sorodnikom, kakor tudi pomaganje siromašnim na splošno. Prav tako ima lahko obliko drugih dejanj: dobri postopki ali ljubeznive besede.
Nihče ne more reči, da darežljivost do naših sorodnikov žali njihove občutke in ponos. Takšna darežljivost do sorodnikov je izraz simpatije, naklonjenosti in usmiljenja. Ko svojemu bratu podarite darilo, ali sorodnikom v čast naredite kosilo, jih s tem ne boste ponižali, niti pri njih izzvali zlobe ali sovraštva.
Kar se tiče darov v naturi, ki se dajejo siromašnim, so podvrženi istim zakonom, ki so v prvih dneh islama regulirali zekat. Življenjske okoliščine v tem času so tolerirale dajanje daril v naturi in islam je takšne darove smatral kot častna sredstva, da se pomaga siromašnim in tistim, ki so v težavah. V islamu z ničimer ni predpisano, da se mora miloščina dajati samo v eni obliki.
Miloščina se lahko daje v obliki darila društvom ali organizacijam, ki skrbijo za socialne ustanove. Zekat se lahko podari kot pomoč neki islamski državi, ki potrebuje sredstva za izvrševanje svojih načrtov in ukrepov. Islam smatra, da je država dolžna, vse dokler obstajajo siromašni, z vsemi sredstvi poskušati narediti njihovo življenje lažje. Smatra se, da v islamski družbi ne bo siromašnih. Ko islamska država doseže to idealno stopnjo, ki je bila omenjena zgoraj, številnim ljudem zekat ne bo potreben. V takšnem primeru se bo tako zekat, kot tudi miloščina, dajala tistim ustanovam, ki imajo veliko pomembnost za družbo, tj. skrbijo za tiste, ki so iz kateregakoli razloga nesposobni za delo.
Opazili bomo, da islam od muslimanov nikoli ni zahteval, naj svoje življenje vodijo odvisno od miloščine. Islamska država je obvezna zagotoviti častno življenje tistim, ki niso zmožni zaslužiti, vendar te obveze ne rabi smatrati kot izraz golega usmiljenja in ljubeznivosti.
Na drugi strani je islamska država dolžna zagotoviti primerno službo vsaki osebi, ki je sposobna za delo. Ta obveza države, da najde službo vsakemu muslimanu, se lahko najde v sledečem hadisu.
"Nek človek je prišel k Božjemu Poslancu in zaprosil za miloščino. Poslanec mu je dal sekiro in vrv ter mu ukazal, naj odide v gozd, nabere nekaj drv in jih proda, ter si na takšen način pridobi oskrbo, zatem pa naj ponovno pride k njemu in ga obvesti, kaj je storil."
Napačno obveščeni ljudje bi lahko rekli, da je zgoraj omenjeni primer samo individualni primer in da v 20. stoletju nima nobenega pomena. Prav tako bi lahko rekli, da naveden primer zajema enega človeka, en konopec in eno sekiro, medtem ko moderno življenje zajema velike tovarne, milijone brezposelnih ljudi in organizirane vlade, katerih funkcije opravljajo pooblaščeni oddelki.
Takšna logika na tem mestu nima smisla. Poslanec ni mogel govoriti o tovarnah, niti dobesedno oblikovati zakonodaje tisoč let pred stanjem, na katerega se nanaša. Če bi to storil tako, ga v tistem času nihče ne bi razumel.
Zadosti je bilo položiti osnovne principe zakonodaje, vsaki generaciji prepuščajoč dolžnost, da v okviru teh osnovnih principov sama odkrije primerno metodo uporabe. Zgoraj omenjeni hadis vsebuje sledeče osnovne principe:
- Oskrba se praviloma pridobiva z delom, ne z miloščino.
- Poslanec (tj. voditelj države) je človeka napotil, naj si najde službo glede na okoliščine, ki so obstajale v tistem času.
- Poslanec je poudaril svoj občutek odgovornosti, tako da je človeku ukazal, naj ga obvesti, kaj je naredil.
Ta princip odgovornosti, ki ga je islam postavil, zastopa večina sodobnih ekonomskih in političnih teorij. Kjer država ni zmožna najti službe brezposelnim, jim bo pomagala državna blagajna, dokler se njihovo stanje ne popravi. Muslimanom nič ne škodi, če so darežljivi do sebe, države in do drugih.
Komentarji
Objavite komentar