ILMUL-KELAM

Ilmul-kelam je drugo ime za filozofijo in teološko retoriko. Privrženci ilmul-kelama so bili močno kritizirani s strani selefa (pravovernih prednikov).

Reci: "Mar naj namesto k Allahu molimo k tistim, ki nam ne morejo ne koristiti ne škoditi, in da se vrnemo na stara pota, potem ko nas je Allah že usmeril na Pravo pot? Kakor tisti, ki so ga hudiči na zemlji zavedli, zmedenega, medtem ko ima prijatelje, ki ga vabijo na Pravo pot: 'Pridi k nam.' " Reci: "Zares, Allahova usmeritev je prava Usmeritev in zapovedano nam je, da se predamo Gospodarju vseh svetov." (Kur'an; 6:71)

In kdor prevzame drugo vero kot islam, nikoli ne bo sprejeta in na onstranstvu bo eden od pogubljenih. (Kur'an; 3:85)

Od trenutka, ko se je v delih islamskih pisateljev začelo pojavljati razpravljanje iz oblasti ilmul-kelama, je prišlo do mešanja bistrine islama s tistim, kar mu ne pripada. Šehadet in njegov pomen se je začel potiskati v ozadje.

Muslimani bi se morali v vsakem obdobju in v vseh okoliščinah posvetiti pravilnemu razumevanju šehadeta in ga kot takšnega prenašati ostalim, namesto da so okrog njega razvili suhoparno teoretiziranje, ki nima nič skupnega z realnostjo, niti resničnim dojemanjem islama. To bi bilo bolje ter koristnejše za navadne ljudi in s tem bi bili bližje temu, kar je Allah želel, da dosežemo. Če bi se muslimani odločno, s stisnjenimi zobmi, držali besed Allahovega poslanca sallallahu alejhi ve sellem: "Zapuščam vas v brezhibni, kakor dan čisti veri, s katere lahko skrene samo propadli nesrečnež," potem nikomur z Zahoda, niti z Vzhoda nikoli ne bi padlo na pamet, da poseže za našimi svetinjami, niti bi se sami zapletli v zanke slepega sledenja ateizmu in poganskim idejam.

Dokler so prvi muslimani sledili samo Kur'anu in Sunnetu, so predstavljali svojevrstno generacijo, ki se nikoli ni pojavila, niti prej niti kasneje. Ta prva generacija, ki je bila ponosna na svojo pripadnost čisti veri, je osvojila svet, pregnala temo kufra (nevere) in širka (politeizma) ter ponesla slavo islama od Kitajske na vzhodu do Francije na zahodu.

Poudariti je potrebno, da Kur'an in Sunnet zelo enostavno in jasno učita o islamskem verovanju (akidi). To učenje je s pojavom ilmul-kelama postalo kriminalno zapleteno. Na ta način lahko vidimo razliko med čistočo Božanskega izvora islamskega verovanja in zablodami ilmul-kelama.

Prve generacije tega ummeta (muslimanske skupnosti) so dobro vedele, da je Allahova knjiga zbirka pravilnih usmeritev in predpisov, a ne učbenik praznega teoretiziranja, ki nima nikakršne veze z realnostjo. Te prve generacije so vedele in globoko verjele, da Vzvišeni Allah, kot naš Stvarnik, najbolje ve, kaj je človeku in njegovi duši najpotrebnejše, zato je preko Svojega poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem razodel Knjigo, kot svetlobo in izvor vsakega dobrega na eni strani in kot opozorilo na to, kaj bi ga lahko zavedlo s Prave poti.

Če malo bolje prelistamo po zgodovini islama in poskušamo najti začetke izkrivljanja islamskega učenja, jih bomo našli v obdobju dinastije umajjidov, v obdobju abbasidov pa so po prevajanjih grških, indijskih in perzijskih del v arabščino dosegla vrhunec. To se obenem poklapa z ekspanzijo islamskih osvajanj in masovnim prestopanjem v islam. Vsekakor so bili med novimi spreobrnjenci tudi takšni, ki so sprejeli islam samo navidezno, v sebi pa so prikrivali dvoličnost in heretična učenja, ki so jih nasledili od drugih religij.

Vse to je pripeljalo do rezultata, da se ni pazilo in delalo razlik med tem, kaj je dobro in kaj ni dobro v teh tujih znanostih.

V tem obdobju se večina ljudi ni zadovoljila z materialnim razkošjem in blagostanjem, pa se je vse to počasi prenašalo tudi na polje duhovnosti. Vse bolj se je čutil vpliv grške poganske kulture in duhovne zapuščine z imenom filozofija, ki je s svojim skrivnostnim poudarkom, igro besed in pomenov, mnogim vzbudila pozornost in izzvala občudovanje. Posledica je bila, da se je islamskemu učenju nadela čudna maska. Čudna po vsebini kakor tudi po načinu razumevanja in predstavitve.

Razloge za to je potrebno iskati v tem, da med islamskim učenjem o Bogu, in majhnimi ter zmedenimi poskusi razmišljanja človeka - s skupnim imenom filozofija -, leži nepomirljivo stališče. Dobro bi bilo, če se vprašamo, v čem leži skrivnost poskusov, da se uskladi filozofija človekovega razmišljanja, torej neznanja (džahilijjeta), ki je nastajalo in se razvilo v središču poganstva in nevere, z učenjem islama, ki temelji na čistem Božanskem izvoru.

Ali je to rezultat slepega sledenja drugim in tek za tistim, kar je človeško?

Ali je to rezultat odpovedovanja borbi na Allahovi poti in širjenju islama po celem svetu?

Ali je to rezultat zapravljanja pameti in nadmodrovanja nasprotnikov, sprejemajoč njihov način polemiziranja?

Ali je to mogoče podla igra sovražnikov islama v njihovem poskusu, da tudi na tak način umažejo čistočo islamskega učenja, podtikajoč madeže, ki so mu v njegovi osnovi tuji?

Zdi se, da so vsi navedeni razlogi, vsak na svojem polju, v tem odigrali določeno vlogo. Podroben pogled nam pokaže, da se zvijačnost sovražnikov islama ujema s stremljenjem nekaterih muslimanov, zlasti posameznih vladarjev iz obdobja abbasidov, kakor je bil El-Me'mun in njemu podobni. Tako se je zgodilo, da so bile številne grške knjige s sofističnim (sufijskim) učenjem prevedene v arabščino.

To potrjuje dejstvo, da je El-Me'mun osebno od krščanskega vladarja Sicilije zahteval, naj mu pošlje knjige s filozofsko vsebino iz bogate sicilijanske knjižnice. Sicilijanski vladar je sprva okleval, ali naj mu jih pošlje, pa je z namenom, da bi se posvetoval glede tega, okrog sebe zbral najuglednejše ljudi. Vrhovni metropolit mu je svetoval: "Pošlji mu jih! Niti eden narod ni sprejel te vrste znanja, pa da se ni pokvaril." Vladar ga je poslušal in storil po njegovem nasvetu. El-Me'mun je zatem najel Hunejna ibn Ishaka, izjemno zgovornega mladega človeka, ter mu ukazal, naj mu prevede čim več knjig grških filozofov iz grščine v arabščino, kar je mladenič tudi naredil.

Kako je imel prav tisti prej omenjeni sicilijanski metropolit, ko je rekel, da so takšne vrste knjig pokvarile vsak narod, ki jih je sprejel. Kaj misliš od kod so prihajala trpljenja in preganjanja imama Ahmeda ibn Hanbela, ko se je zoperstavil trditvam o nastanku Kur'ana? Kaj misliš od kod je prihajalo preganjanje in mučenje častnih učenjakov, sledilcev zdrave tradicije (sunneta), in zakaj so se v času El-Me'muna nekaterim novotarijam na široko odprla vrata? Od nikjer drugje kot iz prevodov poganskih filozofskih del in njihovega mešanja z islamskim učenjem, kar je povzročilo nastanek t. i. islamske filozofije.

Če vemo, da je bila večina prevajalcev kristjanov in da so v svoje prevode zagotovo vključevali tudi nekatera svoja dojemanja in ideje, se logično postavlja vprašanje: Kako verjeti kristjanu, ki verjame v trojstvo in prevaja knjige muslimanom, da se iz njih učijo in poučujejo svoje otroke? Kako verjeti v to, da so te knjige prinesle več koristi kakor škode?

Zaradi boljšega spoznavanja razlike v načinu učenja islama, kakor ga predstavljata Kur'an in Sunnet na eni strani, in ilmul-kelam na drugi strani, je v nadaljevanju navedenih nekoliko primerov, ne v smislu primerjanja, saj se v bistvu ne moreta primerjati, ampak v smislu opozorila.

1. RAZLIKA V IZVORU

Izvor kur'anskega učenja in verovanja je Allah, Gospodar vseh svetov, a izvor ilmul-kelama omejen človeški razum.

2. RAZLIKA V NAČINU PREDSTAVITVE

Ilmul-kelam ima cilj, da dokaže edinstvenost Stvarnika in da On nima družabnika. Učenjaki ilmul-kelama mislijo, da je to smisel šehadeta. Ilmul-kelam se trudi dokazati, da je smisel šehadeta spoznanje, medtem ko kur'ansko poučevanje poleg spoznanja v prvi plan postavlja dejanje, s čimer se spoznanje pretvori v potisno moč delovanja v svetu realnosti in v mobilizacijo vseh sposobnosti človeka po planu, katerega mu je predpisal Gospodar vseh svetov. Človeštvo bo šele takrat na poti svojega Gospodarja in živelo bo v skladu s tem, kar mu je ukazal Vzvišeni Allah.

Ko bo Vzvišeni Allah oživil ljudi na Sodnem dnevu, jih ne bo spraševal o znanostih, povezanih za čutila, logiko, naravnih znanostih ali zakonih vzroka in posledice, ampak jih bo vprašal, ali so se odzvali poslancu ali ne.

Vsakič ko bo vržena skupina ljudi v ogenj, jih bodo peklenski stražarji vprašali: "Ali vas nihče ni prišel opomnit?" "Prišel je in opominjal nas je," bodo odgovorili, "toda mi smo mu oporekali in govorili: 'Allah ni ničesar razodel, v hudi zmoti ste!' " Rekli bodo še: "Če bi bili poslušali in razmišljali, bi ne bili med prebivalci pekla sredi ognja!" In priznali bodo svoje grehe. O, daleč naj bodo prebivalci plamtečega ognja! (Kur'an; 67:8-11)

Golo teoretično verovanje v enega Stvarnika, kar je cilj ilmul-kelam, ni bilo dovolj, da prepreči Allahovemu Poslaniku, sallallahu alejhi ve sellem, da se ne bi boril proti mnogobožcem, kakor pravi Vzvišeni Allah:

In če jih vprašaš: "Kdo je ustvaril nebesa in zemljo?" bodo zagotovo odgovorili: "Allah." Reci: "Vsa hvala Allahu." Vendar večina tega ne ve. (Kur'an; 31:25)

3. RAZLIKA V INTENZIVNOSTI PUŠČENEGA VTISA

Prirojeno verovanje samo po sebi pušča čvrsto prepričanje in pušča močan vtis, nasproti filozofiji in ilmul-kelamu, ki včasih odprto govorita o neznanju svojih nosilcev. Sokrat, eden izmed najbolj znanih antičnih filozofov, je zase brez zadržka rekel: "Vem, da nič ne vem."

4. RAZLIKA V DOSTOPNOSTI

Od Boga dano verovanje se k človeku obrača s posebnim stilom. Odlikuje se z direktnim kontaktom, enostavnostjo v izražanju, jasnostjo v opisu in globokim pomenom. Vse te stvari naredijo verovanje lahko in dostopno vsem slojem človeštva. Nasproti sta filozofija in ilmul-kelam z zapletenimi izrazi, ki dvom prekrivajo s še večjim dvomom, zmedenostjo in izgubljenostjo.

Dovolj nam je samo en pogled na življenje Allahovega poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, da opazimo, kako je ashabe učil o verovanju in na kako enostaven način jih je vzgajal. To je zadosten dokaz za tiste, ki v spoznavanju vere zaobidejo pot Kur'ana in Sunneta in sledijo stranpoti, ki ne peljejo na Allahovo pot.

El-Ameš preko Ebu Vaila od Ibn Mes'uda prenaša, da je rekel: "Kadar bi se nekdo od nas naučil na pamet deset (kur'anskih) verzov, ne bi nadaljeval z učenjem, dokler ne bi razumel njihovih pomenov in praktično začel ravnati v skladu z njimi."

Torej, prva in najboljša generacija tega ummeta se je v učenju, kako je potrebno verovati in živeti, zadovoljila s Kur'anom in Sunnetom. Odstopanje od te prakse se je začelo pojavljati mnogo let kasneje kot rezultat prave poplave prevodov in navdušenostjo nad grško filozofijo in kulturo ter vsem, kar ona v sebi nosi. Tisti, ki so naročali prevode teh del, bi morali biti bolj previdni in razmišljati, katera dela naj se prevajajo. V tem primeru bi bili prevodi omejeni na naravne znanosti: geometrijo, medicino, kemijo in ostale splošno koristne discipline, s tem, da bi bile ob prevajanju prilagojene duhu islamskega učenja. Napaka je bila v tem, da so bile brez izjem prevedene vse discipline, med njimi tudi mitologija ter Aristotelovo in Platonovo učenje o Bogu. To je bila zares usodna napaka tistih, ki so o tem odločali. Če ni napaka, kaj pa je potem? Kako si drugače lahko razložimo neustavljivo žejo po uvozu poganskih idej in angažiranje judov ter kristjanov za to delo.

Prav je imel eden izmed največjih učenjakov tega ummeta, Abdullah ibn Abbas, ko je rekel: "Ali vam znanje, s katerim vas je počastil Allah, dopušča, da jih (tj. jude in kristjane) sprašujete za karkoli? Zagotovo vam ne dopušča. Pri Allahu, ne vidimo, da kdorkoli od njih vas sprašuje v povezavi s tem, kar je razodeto vam."

Ampak iz milosti do svojih sužnjev je Vzvišeni Allah zagotovil obstanek te vere, predvsem preko učenih ljudi, ki so bili in bodo v vsakem obdobju in na vsakem območju. Oni bodo pozivali v Allahovo čisto vero, se za njo borili in islamskemu ummetu odpirali oči.

S svojimi usti želijo utrniti Allahovo svetlobo, vendar bo Allah dovolil le to, da izpopolni Svojo svetlobo (vero), čeprav to ni po volji nevernikom. (Kur'an, 9:32)

Zato so, kadar so videli, kako ta nevarna bolezen pritiska na muslimane in od znotraj razjeda njihova dojemanja ter prepričanja, dvignili svoj glas in se spustili v boj proti temu zlu, častno izvršujoč svojo dolžnost.

Tako je spoštovani imam Šafija javno govoril: "Moja sodba do učenjakov ilmul-kelama je, da se jih s palicami in kamenjem izžene in popelje preko vseh plemen, in da se jih povsod pričaka z besedami: 'To je kazen za tiste, ki so zapustili Kur'an in Sunnet, a sprejeli ilmul-kelam.' "

Ebu Jusuf, učenec Ebu Hanife, je imel običaj reči: "Poznavanje ilmul-kelama je neznanje, a nepoznavanje (le-tega) je znanje."

Ibn El-Dževzi pravi: "Dvom v znanju in verovanju v osnovi prihaja iz filozofije. Veliko islamskih učenjakov se ni zadovoljilo s tem, s čimer se je zadovoljil Allahov poslanec sallallahu alejhi ve sellem - s preučevanjem Kur'ana in Sunneta - pa so zagrizli v filozofska učenja in ilmul-kelam, nato pa so skrenili s Prave poti in izkrivili verovanje."

Šejhul-islam Ibn Tejmijje pravi: "Privrženci ilmul-kelama se ne držijo Kur'ana in Sunneta in so jih zaradi tega obsojali resnični poznavalci vere iz prejšnjih generacij. Oni nikoli niso dosegli popolnosti v verovanju, niti predanosti borbi na Allahovi poti, ampak so se spuščali v razprave z neverniki in privrženci novotarij, ki so še bolj skrenili s Prave poti in Poslančevega sunneta."

Na koncu so navedene, kot lekcija in nasvet, besede enega od tistih, ki se je spustil v to razburkano morje, a nato iskal pomoč za rešitev. Beseda je o Ubejju Abdullahu Muhammedu ibn Omerju Er-Raziju, ki je rekel: "Dolgo časa sem se ukvarjal z ilmul-kelamom in filozofskimi smermi in nikjer nisem našel zdravila za bolezen, niti čistega požirka vode, da bi potešil žejo. Po vsem tem sem opazil, da ni pravilnejše poti od Kur'ana. Kdor prestane to, kar sem prestal jaz, bo prišel do istega zaključka, do katerega sem prišel sam."

Po stoletjih dolgega tavanja bi bilo za islamski ummet najbolje, da se vrne k Allahovi knjigi, Kur'anu, in sunnetu Njegovega poslanca sallallahu alejhi ve sellem, da dobro razmisli o njunem pomenu in da ravna po njunih predpisih. V tem bo našel srečo, uspeh, rešitev in spokoj v srcu, kakor pravi Vzvišeni Allah:

Samo z omenjanjem Allaha se resnično umirijo srca. (Kur'an; 13:28)