Preskoči na glavno vsebino

FETVA O TEHAKUMU TAGUTU V ČASU NEOBSTOJA ŠERIATSKIH SODIŠČ


Ebu-l-Munzir Eš-Šenkiti

Vprašanje:

Selamun alejkum ve rahmetullahi ve berekatuh. Moji bratje v imenu Allaha, pomagači tevhida, spoštovani šejhi, obstajajo nekateri ljudje, ki trdijo, da se veliki širk absolutnega predpisovanja zakonov, absolutnega sojenja in iskanja absolutnega sojenja (tehakum tagutu) ne uresničuje razen ob obstoju šeriata ali šeriatskih sodišč, v smislu, če bi človek v času fetre predpisal zakon ob nameri absolutnega predpisovanja zakona, s tem ne bi bil mušrik. Enako pravijo o sojenju in iskanju sojenja.

Od vas iščem odgovor na to vprašanje s ciljem pomaganja islamu, muslimanom in akidi tevhida, ter da pojasnite, kaj je resnica v tej mes'eli.

Ne me, niti kogarkoli drugega med tistimi, ki iščejo resnico, prikrajšati za radost očesa pri prihodu do resnice in uživanja zaradi širjenja pravilne akide, ter spočijte ljudi od fitne v teh mes'elah.

Naj vas Allah obvaruje vsakega zla na tostranstvu in onostranstvu!

Vaš brat Ebu Hadžer.

Odgovor:

V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega.

Hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov, naj je salavat na Njegovega plemenitega Glasnika vere, njegovo družino in vse ashabe, a zatem:

Ehlu-l-fetreh so vsi, do katerih ni prišla da'va poslancev in vsak, ki je živel med smrtjo nekega poslanca in prihoda drugega, a da do njih ni prišla da'va predhodnega. Pravilno je, da oni ne bodo kaznovani, vse dokler do njih ne pride da'va poslanca, zaradi besed Vzvišenega:

In Mi ne kaznujemo dokler ne pošljemo poslanca. (Kur'an; 17:15)

Šejh Abdur-Rahman Es-Sa'di je v svojem tefsirju tega verza rekel: "Vzvišeni Allah je Najpravičnejši, nikogar ne kaznuje, dokler se nad njim ne vzpostavi poslanski argument, a da zatem kljubuje argumentu. Kar se tiče tistega, ki se je pokoril argumentu, ali do njega ni prišel argument Vzvišenega Allaha, pa Vzvišeni Allah ga ne bo kaznoval. S tem verzom je argumentirano, da Allah ne bo kaznoval ehlu-l-fetreh in otrok mušrikov, dokler jim ne pošlje poslanca, saj je On čist od nepravičnosti."

V hadisu El-Esveda ibn Seri'a in Ebu Hurejra (se pravi): "Štirje bodo argumentirali na Sodnem dnevu: gluh človek, ki ničesar ne sliši, neumen (ahmak) človek, star človek in človek, ki je umrl v času fetre. Kar se tiče gluhega, on bo rekel: 'Gospodar! Prišel je islam, a jaz ničesar nisem slišal.' Kar se tiče neumnega (ahmak), on bo rekel: 'Gospodar! Prišel je islam, a jaz ničesar nisem razumel in otroci so me obmetavali z bobki.' Ostareli bo rekel: 'Gospodar! Prišel je islam, a jaz ničesar nisem razumel.' Kar se tiče tistega, ki je umrl v času fetre, on bo rekel: 'Gospodar! Ni mi prišel poslanec od Tebe!' Pa bo od njih vzel dogovor, da se Mu bodo pokorili in poslano jim bo: 'Vstopite v ogenj,' pa kdor vstopi vanj, mu bo hladen in odrešilen, a kdor ne vstopi vanj, bo vanj odvlečen." Prenašata ga Ahmed in Ibn Hibban.

Ibn Kajjim je rekel: "Če bi bilo rečeno, da je ahiret hiša nagrajevanja, a ne hiša obveznosti, pa kako da bodo skušani v hiši, ki ni hiša obveznosti? Odgovor je, da obveznost preneha z vstopom v hišo Stalnega prebivališča, a kar se tiče berzeha in sodnega stojišča, tu se ne prekinja. To je neizogibno znano v veri pri dogajanju teklifa (obveznosti) z vprašanjem angela v berzehu, a tisto je teklif. Kar se tiče sodnega stojišča je Vzvišeni rekel:

Na dan, ko se odkrije od Podkolenice in bodo pozvani na sedždo, pa ne bodo mogli. (Kur'an; 68:42)

To jasno (sarih) kaže, da bo Allah na Sodnem dnevu stvaritve pozval, naj naredijo sedždo in da bo nevernikom takrat preprečeno." 

To je predpis ehlu-l-fetre, a kar se tiče nas danes, mi nismo ehlu-l-fetreh, ker je da'va Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem prišla do nas in zaradi tega ker sta Knjiga in Sunnet pred nami.

Kar se tiče njihovih besed "tehakum tagutu se ne uresničuje razen ob obstoju šeriatskih sodišč", to je nepravilen (batil) govor. Tehakum izključno šeriatu je mes'ela, ki se tiče tevhida, a tevhid je vadžib vsakemu človeku, na vsakem mestu in v vsakem času. Neobstoj šeriatskih sodišč ali njihovo odstranjevanje muslimanu ne dovoljuje, da se tehakumi nekemu drugemu zakonu mimo šeriata. Muslimanom je obveza, da pohitijo, vlagajoč trud v zapuščanje sodišč, ki sodijo po nečem drugem mimo tistega, kar je Allah razodel in da se medsebojno tehakumijo Allahovemu zakonu. Tistemu, kogar njegov nasprotnik toži na sodiščih laičnega zakona, je bolje, da se odreče svoji pravici, kakor da se tehakumi temu zakonu.

Ni dovoljen tehakum temu zakonu s ciljem odstranjevanja nepravičnosti in škode od sebe, razen v stanju popolne prisile, kakor uboj in silovito kaznovanje. Izogibanje sodiščem laičnih zakonov s strani muslimanov spada v najboljše poti za njihov bojkot in odstranitev. Naše iskanje da izginejo, a mi se tehakumimo njim pomeni, da nismo resni v tem, kar iščemo.

Obstoj šeriatskih sodišč in njihovo vzpostavljanje je od nalog voditelja (imama), pa kadar imam to stvar zapostavi, z muslimanov ne spada obveznost tehakuma šeriatu. Še več, odsotnost imama osebno in njegov neobstoj z muslimanov ne odklanja tehakuma šeriatu, ampak jim je obveza, da se tehakumijo po šeriatu tudi, kadar imam ne obstaja.

Učenjaki niso prenehali, poprej in danes, sebe postavljati za sojenje med ljudmi in izvajanje predpisov v mestih, v katerih ne obstaja imam ali kadija, ker je vzpostavljanje predpisov od fard-kifaje, ki so obvezni vsem, vse dokler se ne najde nekdo, ki jih bo izvajal.

Kadija Ahmed ibn Muhammed ibn Ali Eš-Ševkani je sodil v mestu Er-Revd in izvajal šeriat ne da je bil postavljen od nekoga, a učenjaki Jemna so ga bili imenovali kadija Milostnega.

Allah najbolje ve!

Naj je Hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov.

Na vprašanje je odgovoril član šeriatske komisije, šejh Ebu-l-Munzir Eš-Šenkiti.

Številka postavljenega vprašanja je 5699.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...