Osnova je, da je človek v molitvi umirjen in zbran ter da dela samo tiste gibe, ki so v molitvi predpisani, kakor so ruku, sedžda, dviganje rok ob izgovarjanju začetnega tekbirja, tekbir ob pregibanju na ruku itn.
Poleg tega se v verodostojnih hadisih pripoveduje, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem dovolil, ali pa sam delal, določene gibe v molitvi in zato ne kvarijo molitve, niti ne zmanjšujejo njene vrednosti. Nekateri od njih se celo smatrajo za sunnet. Za večino gibov v molitvi obstaja dovolj pojasnil, nekateri pa so tudi predmet nestrinjanja med islamskimi učenjaki. Tukaj brez velikih podrobnosti omenjamo tiste gibe, katere je po mišljenju večine islamskih učenjakov dovoljeno delati v molitvi.
1) Držanje otroka v času molitve
Od Ebu Katade se prenaša, da je rekel: "Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je opravljal molitev, noseč Umamo, hčerko svoje hčerke Zejneb. Ko bi naredil sedždo, bi jo spustil, a ko bi vstal, bi jo vzdignil." (zabeležila El-Buhari in Muslim)
Imam Nevevi je rekel: "Nekateri pripadniki malikijskega mezheba (pravne šole) pravijo, da je ta hadis mensuh - derogiran, nekateri pravijo, da je ta predpis ena od posebnosti Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, nekateri pravijo, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem, tako postopal po potrebi, a vse to so samo ugibanja, za katera ne obstajajo veljavni šeriatski argumenti." (Fethul-Bari, 1/705)
2) Malo se premakniti (zakorakati) zaradi potrebe
Od Aiše se prenaša, da je rekla: "Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je klanjal v hiši, a vrata so bila zaprta. Jaz sem prišla in iskala od njega, da jih odpre. Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je pristopil in mi odprl, zatem pa se je vrnil na mesto, kjer je klanjal." Zatem je Aiša omenila, da so bila vrata v smeri kible (smer molitve). (zabeležila Et-Tirmizi in Ebu Davud)
3) Narediti korak ali nekaj korakov, da bi se tako preprečila eventualna škoda
Od Ezreka ibn Kajsa se prenaša, da je rekel: "Bili smo v Ehvazu (mestu v Iraku, osvojeno v času Omerja), kjer smo se borili proti harurijem (sekta haridžij). Jaz sem se znašel v neki uvali blizu reke, pa sem opazil človeka (to je bil Ebu Berze El-Eslemijj), kako opravlja molitev, v rokah pa je držal uzdo svoje živali. Žival se je začela premikati, a on ji je sledil. Takrat je eden od haridžij, preklinjajoč tega plemenitega ashaba, rekel: 'Gospodar moj, naredi tako in tako s tem starcem.'
V nekaterih pripovedovanjih piše, da so ga začeli preklinjati in govoriti: Poglejte tega osla, pustil je svojo molitev zaradi konja.
Ko je zaključil molitev, je rekel: 'Slišal sem, kaj ste rekli. Zares, jaz sem s Poslancem, sallallahu alejhi ve sellem sodeloval v šestih, sedmih ali osmih vojnih pohodih in sem se prepričal, koliko je olajševal drugim. Rajši se malo premaknem za svojim konjem, kakor da odide, kamor hoče in da mi je to potem težava.' " (zabeležil El-Buhari)
Ibn Hadžer je v komentarju tega hadisa rekel: "Islamski pravniki (fakihi) so soglasni, da veliko hoje v fard (obvezni) molitvi kvari molitev. Ta hadis se nanaša na neznatne in maloštevilne korake. V nekaterih pripovedovanjih se omenja, da je bil to asr (popoldanska) molitev."
4) Prebuditi ali pretresti osebo, ki je zaspala, če je to potrebno
Od Aiše se prenaša, da je rekla: "Stegnila bi svoje noge na mesto, ki je bilo Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem v smeri kible, ko je opravljal molitev. Kadar je naredil sedždo, se me je dotaknil, (da bi umaknila noge), ko pa je vstal, sem jih jaz spet stegnila." (zabeležila El-Buhari in Muslim)
Iz tega hadisa vidimo:
- dovoljeno se je dotakniti svoje soproge v toku molitve, če je to potrebno.
- skromnost Poslaneca, sallallahu alejhi ve sellem in njegove družine, saj so živeli v tako majhnem prostoru. Kadar bi eden od njih legel, da spi, drugi ni imel dovolj prostora, da opravi molitev.
5) Sezuti se ali sleči del obleke, če je to potrebno
Od Ebu Seida el-Hudrija, se prenaša, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem v eni situaciji opravljal molitev pa se je sezul in obutev pustil na svoji levi strani. Ko so ashabi to videli, so tudi oni sezuli svojo obutev. (zabeležila El-Buhari in Muslim)
Po molitvi jim je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem pojasnil, da je tako storil, ker ga je Džibril obvestil, da ima na svoji obutvi nečistočo.
6) Pljuniti v robec in podobno
Od Džabirja ibn Abdullaha se prenaša, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Kadar nekdo od vas vstane, da opravi molitev, je Vzvišeni Allah pred njim pa naj ne pljuva pred sebe niti na svojo desno stran, ampak naj pljune na svojo levo stran, pod levo nogo. Če ga slina prevlada (da je ne more zadržati), naj s svojo obleko naredi tako," in zamotal konca svoje obleke enega preko drugega. (zabeležil Muslim)
7) Ubiti kačo, škorpijona ali neko drugo žival, ki jima je podobna
Od Ebu Hurejre se prenaša, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem ukazal, da se v toku molitve ubijeta dva škodljivca: kača in škorpijon. (zabeležila Et-Tirmizi in Ebu Davud)
8) Popraviti obleko ali se popraskati
Od Džerirja Ed-Dabbija se prenaša, da je Ali v času molitve, postavil svojo desno roko na zglob leve in je ne bi premikal, vse dokler ne bi šel na ruku, razen če bi si popravil obleko ali se popraskal. (Ibn Ebi Šejbe, 1/391 in El-Buhari talikan - brez verige prenašalcev, 3/86)
Od Ibn Abbasa se prenaša, da je rekel: "Človek, naj si v molitvi pomaga s katerim koli delom telesa." (El-Buhari, talikan)
Ibn Hadžer je v komentarju tega hadisa rekel: "Odpraviti v času molitve tisto, kar tistemu, ki opravlja molitev, nagaja, pomaga, da je molivec skoncentriran in skrušen v molitvi. Pod pomaganje v molitvi se šteje tudi to, da se človek nasloni na palico ali da se prime za vrv. To so dovolili nekateri učenjaki iz prvih generacij." (Fethul-Bari, 3/87)
9) Ženskam je v molitvi dovoljeno ploskniti, če imam (tisti, ki vodi molitev) naredi napako in ga ne opozori nihče od moških
V primeru, da imam naredi napako, ga moški opozorijo z besedo "SubhanAllah", ženske pa plosknejo z rokami in na ta način opozorijo na eventualno napako. (zabeležila El-Buhari in Muslim)
Če ženske klanjajo same brez prisotnosti moških ali klanjajo z moškimi, ki so jim mahremi (osebe, s katerimi se ne morejo poročiti), potem je dovoljeno, da imama v primeru napake opozorijo z besedo "SubhanAllah". Od Esme bint Ebi Bekr se prenaša, da je rekla: "Ko je bil sončni mrk, sem prišla do Aiše in videla ljudi, da opravljajo molitev in tudi Aiša jo je opravljala. Vprašala sem: 'Kaj je z ljudmi?' pa je z roko pokazala na nebo in rekla: 'SubhanAllah.' " (zabeležila El-Buhari in Muslim)
Imam Zerkeši je rekel: "Ženske plosknejo z rokami v primeru napake imama v molitvi in ni dvoma, da se misli na situacijo, ko ženska klanja z moškimi, med katerimi so tudi tujci (za njo). Ampak če klanja z ženskami ali z moškimi, ki so ji mahrem, potem bo izgovorila 'SubhanAllah', kakor tudi recitira Kur'an pred njimi naglas." (Mugnil-muhtadž, 1/418)
Opomba: Če bi ženska tudi med tujci imama opozorila s svojim glasom, bi bila njena molitev pravilna in tudi molitev ostalih bi bila pravilna, vendar bi naredila nekaj, kar zanjo ni sunnet. (Velijjuddin El-Iraki, Tarhut-tesrib, 2/248-249)
10) Narediti gib z roko ali glavo, da bi molivec nekaj nakazal drugi osebi
Od Džabirja se prenaša, da je rekel: "Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem me je, ko je na svojem jahancu potoval k plemenu Benu Mustalik, poslal, da za njega nekaj opravim. Ko sem se vrnil, sem videl, da opravlja molitev na svoji kameli, pa sem mu začel govoriti (o tem, kaj sem opravil). On mi ni odgovoril, ampak je mahnil z roko in glavo. Spet sem mu začel govoriti, a on je spet naredil isto. Po tem, ko je zaključil molitev, me je vprašal: 'Ali si opravil tisto, kar sem ti rekel? Ni mi preprečilo, da ti odgovorim, samo to, ker sem bil v molitvi.' " (zabeležil Muslim)
V eni situaciji je Ummu Selema poslala svojo služkinjo, da Poslaneca, sallallahu alejhi ve sellem vpraša o dveh rekatih (prostovoljne) molitve po asr (popoldanski) molitvi, ki ju je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem opravljal, a predhodno ga je slišala, da je prepovedal kakršnokoli molitev po asr molitvi, dokler ne zaide sonce. Medtem, ko je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem opravljal molitev, ga je ta služkinja vprašala o teh dveh rekatih pa ji je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem dal znak z roko, naj počaka, dokler ne konča z molitvijo. Po molitvi ji je pojasnil, da sta to dva rekata od duhr (opoldanske) molitve, katerih ni uspel klanjati zaradi neke delegacije, ki je prišla iz plemena Abdul-Kajs. (zabeležil El-Buhari)
11) Z gibom roke odvrniti na selam, katerega nekdo naziva človeku, ki opravlja molitev
Od Abdullaha ibn Omarja se prenaša, da je rekel: "Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je odšel v Kubo (naselje v bližini Medine), da bi opravil molitev. Prišli so nekega ensarija in mu začeli nazivati selam, medtem ko je Poslanec opravljal molitev, pa sem vprašal Bilala: 'Kako jim je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem odvračal na selam, saj je opravljal molitev?' Bilal je rekel: 'Tako.' Pa je zravnal svojo dlan, da je bila notranja stran spodaj, a zunanja zgoraj." (zabeležil Ebu Davud s pravilno verigo prenašalcev)
12) Dvigniti glavo s sedžde, da bi preveril v kakšnem stanju se nahaja imam, če bi dlje časa kot običajno, ostal na sedždi
Od Abdullaha ibn Šeddada, od njegovega očeta se prenaša, da je rekel: "V neki situaciji je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem prišel na išha (večerno) molitev in s seboj pripeljal enega od svojih vnukov, Hasana ali Huseina. Prišel je (k mihrabu) in zatem prinesel začetni tekbir ter začel z molitvijo. Naredil je sedždo in na njej ostal zelo dolgo. Dvignil sem svojo glavo s sedžde in videl dečka na hrbtu Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, ko je bil na sedždi, potem pa sem se vrnil na sedždo. Ko je končal molitev, so ljudje vprašali: 'Božji Poslanec, zadržal si se na sedždi pa smo pomislili, da se je nekaj zgodilo, ali da prejemaš razodetje.' Nato je rekel: 'Nič od tega se ni zgodilo, ampak me je ta moj vnuk zajahal pa se mi ni dalo, da ga v tem prekinem, vse dokler se ni poigral.' " (zabeležil Nesai v Sunenu z dobro verigo prenašalcev)
13) Gledati v mushaf (Kur'an) in recitirati iz njega v toku prostovoljne molitve
Abdur-Rezzak v svojem Musannefu beleži pripovedovanje, da je Aiša, gledajoč v mushaf opravljala molitev v toku ramadana. El-Buhari v svojem Sahihu prav tako beleži, da je Aiši molitev vodil suženj, ki je recitiral iz mushafa. (hadis je muallek; brez verige prenašalcev, ampak jo je spojil Ibn Ebi Šejbe v svojem Musannefu, 2/338) Vendar gledanje v mushaf ni dovoljeno v obveznih (fard) molitvah.
Komentarji
Objavite komentar