ČLOVEKOVE PRAVICE

Živimo v dobi, ki je osupljiva po svoji neprimerljivi tehnološki sofisticiranosti. Na žalost predsodki in nepravičnosti, ki so človeštvo pestile v preteklosti, še naprej obstajajo in so odgovorne za neizmerno človeško trpljenje. V tem kontekstu je tema človekovih pravic še posebej ustrezna.

Kaj sestavlja človekove pravice? Ali lahko pridemo do skupnega razumevanja teh pravic in tako zagotovimo, da so univerzalno podarjene vsakemu članu družbe? Ta vprašanja so bila subjekt zgodovinskih dokumentov kakor je Magna carta, Deklaracija o pravicah človeka in državljana, Ameriški Bill of rights in Ženevska konvencija.

Kljub temu pogosto spregledamo, da so bila ta vprašanja nagovorjena tudi s strani različnih verskih tradicij. Islamski model človekovih pravic je osupljiv zlasti v svoji natančnosti, viziji in ustreznosti za moderni čas. Islamski prispevek k človekovim pravicam pridobi na vrednosti, ko se ga primerja z zastorom svetovne zgodovine, kakor tudi s stvarnostjo modernih časov. Socialne, rasne, spolne in verske nepravičnosti so vedno obstajale. Ekonomske in družbene razlike so povzročile zatiranje nižjih razredov; rasni predsodki so povzročili podrejanje in zasužnjevanje ljudi s temnejšo kožo; ženske so bile podcenjevane zaradi šovinističnega odnosa; in odnosi prežeti z versko superiornostjo so vodili k splošnemu preganjanju ljudi z drugačnim verovanjem.

Božanski odlok. Odlikovana lastnost človekovih pravic v islamu je, da so te pravice naraven rezultat širše prakse verovanja, dejanj in družbenega vedenja, za katere muslimani verjamejo, da so božansko določene. Plemeniti Kur'an pravi: 

Allah zapoveduje pravičnost, dobra dela in pomoč sorodnikom in prepoveduje razvrat, zlo in nasilje! Tako vas uči, da bi se spametovali! (Kur'an, 16:90-91)

Na človekove pravice se lahko gleda kot na steblo iz dveh temeljnih principov: dostojanstvo in enakopravnost. Dostojanstvo je temeljna pravica vsakega človeškega bitja že samo po vrednosti njegove ali njene človečnosti. Plemeniti Kur'an pravi: 

In že smo počastili Adamove sinove. Nosimo jih na kopnem in na morju, oskrbujemo jih z dobrimi stvarmi in zagotovo smo jim dali veliko prednost pred mnogimi stvaritvami. (Kur'an, 17:70)

Glede enakopravnosti je kur'anski verz ekspliciten: 

O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. (Kur'an, 49:13) 

Torej, kar eno človeško bitje loči od drugega v Božjih očeh, je pobožnost in bogaboječnost osebe. Razmnožitev človeštva v številne rase in narodnosti je testament Božji veličastnosti in modrosti.

Fizične in rasne razlike med človeškimi bitji ne implicirajo na neenakopravnost. Tako je v islamu rasna superiornost in diskriminacija prepovedana in nasprotuje njegovemu bistvu. Ta koncept je poudarjen v sledeči poslanski tradiciji: "Arabec nima prednosti pred nearabcem in nearabec nima prednosti pred Arabcem. Belec nima prednosti pred črnim in črn nima prednosti pred belcem. Vsi ste Adamovi otroci in Adam je bil ustvarjen iz gline."

Enakopravnost žensk. Kot Božjim stvaritvam je ženskam dodeljena spiritualna enakopravnost moškim. Nagrajene so za molitev in dejanja miloščine ter enako odgovorne za svoja dejanja, dobra ali slaba, medtem ko so na Zemlji. Plemeniti Kur'an pravi: 

In kdor dela dobra dejanja, naj bo moški ali ženska in je vernik - takšni bodo vstopili v Raj in ne bo jim storjena krivica niti za vdolbino datljeve koščice. (Kur'an, 4:124)

Tako moški kot ženske imajo dolžnosti do svoje družine in družbe, kar je jasno iz sledečega verza:

In verniki in vernice so drug drugemu zaščitniki. Spodbujajo k dobremu, odvračajo od zla, vestno vzpostavljajo molitev, dajejo zekat ter se pokoravajo Allahu in Njegovemu Poslancu. Takšnih se bo Allah usmilil, Allah je zares Mogočen in Moder! (Kur'an, 9:71)

Dejstvo, da trenutne t. i. muslimanske družbe ženskam teh pravic ne dodeljujejo, je primer tega, kako človeška bitja lahko zaostajajo pri popolnem vzpostavljanju Božanske volje. Trenutno se med muslimani pojavljata dva ekstrema, in sicer pretirana liberalnost in pretirana konservativnost, oboje pa odstopa od prakse Poslanca sallallahu alejhi ve sellem. Nekateri so mnenja, da je vloga ženske v družbi enaka kot si jo predstavljajo nemuslimani na Zahodu, razgaljena, brez sramu in da s tem ni nič narobe. Medtem ko drugi menijo, da je edini namen ženske biti zaprta doma in skrbeti za gospodinjstvo.

Pod islamskimi zakoni ima ženska pravico do lastnine in posla, lahko se ukvarja s finančnimi transakcijami, prejema dediščino, se izobražuje in sodeluje v pravnih ter političnih zadevah, kakor so to počele ženske v času Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem.

Pravica do življenja in varnosti. Najosnovnejša pravica človeškega bitja je pravica do življenja. Plemeniti Kur'an to pravico prepoznava v naslednjih verzih: 

In ne ubijte osebe, ki jo je Allah prepovedal ubiti, razen ko to zahteva pravica. (Kur'an, 17:33)

Če kdo ubije osebo, ki ni nikogar ubila, niti ni širila zla na Zemlji, se šteje, kot da bi ubil vse ljudi. (Kur'an, 5:32)

Islamsko stališče do življenja je, da je sveta odgovornost od Boga. Nobeno človeško bitje nima pravice vzeti življenja drugemu, razen če je to pravično, kar presodi kompetentno sodišče, ki sledi zakonskim postopkom.

Ne le da imajo človeška bitja pravico, da se jim ne škoduje, ampak imajo tudi pravico, da se jih varuje pred škodo, fizično ali drugo. Tako so ljudje pod islamskimi zakoni zakonsko zavezani, na primer, če slepcu niso preprečili smrti zaradi tveganega padca, pa so bili to zmožni storiti.

Islam tudi v stanju vojne zapoveduje, da se s sovražnikom na bojišču ravna plemenito. Islam je potegnil jasno ločnico med borci in neborci sovražne države. Kar se tiče populacije neborcev, kot so ženske, ki niso vojakinje, otroci, starejši, nemočni itn., so Poslančeva navodila naslednja: "Ne ubijte ostarele osebe, otroka ali ženske." In: "Ne pobijajte menihov v samostanih." V teku vojne je Poslanec zagledal truplo ženske ležati na tleh, pa je pripomnil: "Ni se borila. Zakaj je bila potem ubita?" Neborcem je torej podarjena zaščita življenja, četudi je njihova država v vojni z Islamsko državo.

Svoboda verovanja. Nasprotno splošnemu napačnemu razumevanju je Islamska država dolžna ne le dovoljevati, temveč tudi spoštovati raznolikost. Tako je nemuslimanom v Islamski državi dovoljeno častiti v skladu z njihovo religijo.

Ko je bila Španija pod vladavino muslimanov, se je mesto Cordoba smatralo za intelektualno središče Evrope, kjer so študenti študirali filozofijo, znanost in medicino pod muslimanskimi, judovskimi in krščanskimi učenjaki.

Ta bogata in sofisticirana družba je imela toleranten pogled na druge vere. Toleranca je bila v ostali Evropi nepoznana. Vendar je v muslimanski Španiji na tisoče judov in kristjanov živelo v miru in harmoniji s svojimi muslimanskimi gospodarji. (Burke, 1985, str. 38)

Pravica do osnovnega standarda življenja. Osnovni standard življenja vključuje minimalne glavne stvari, ki so potrebne za preživetje, kot je hrana, obleka, zatočišče in zdravstvena oskrba. Ko nekdo trpi zaradi pomanjkanja teh ekonomskih potrebščin, mu pripada pomoč za zadovoljitev teh potreb. Dolžnost vsakega muslimana z zadostnimi sredstvi je, da podari od svojega imetja in tako pomaga izbrisati revščino iz družbe. Plemeniti Kur'an pravi: 

In v njihovem imetju je bil vedno delež za tistega, ki prosi, in za prikrajšanega. (Kur'an, 51:19)

Pravica pred zakonom. Islam zahteva, da muslimani posedujejo pošten karakter in s celotnim človeštvom ravnajo pravično, ne glede na narodnost ali vero, in ne glede na prijateljstvo ali sovraštvo. Plemeniti Kur'an pravi: 

O, vi, ki verujete! Bodite vztrajni glede resnice zaradi Allaha, pričajte po pravici in naj vas sovraštvo do nekega naroda ne zanese, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti. In bojte se Allaha, saj Allah zares ve vse, kar počnete. (Kur'an, 5:8)

Smisel za pravičnost "je eden od najčudovitejših idealov islama, kajti ko berem Kur'an, najdem te dinamične principe življenja, ne mistične, ampak praktične etike za vsakodnevno obnašanje v življenju, ki ustrezajo celemu svetu." (Predavanje o 'Idealih islama'; poglej 'Speeches and Writings of Sarojini Naidu', Madras, 1918, str. 167)

Pravice in medsebojna odgovornost. Iz predhodne razprave je jasno, da ima islamsko pravo božansko dodeljene pravice za posameznika v njihovih specifičnih vlogah kot je partner, starš, otrok, sorodnik, sosed, prijatelj in celo sovražnik. V svoji razdelitvi pravic in odgovornosti je islam nagovoril socialne, rasne, spolne in verske zadeve, ki pestijo svet. Čeprav jih večina sveta, vključno s t. i. muslimanskimi narodi, še vedno niso popolnoma vzpostavile, ima model pravic in medsebojnih odgovornosti, ki so spravljene v islamu, velikanski potencial za individualno in družbeno reformo.

Izumrtje zavedanja rase med muslimani je eden od neverjetnih dosežkov islama in v sodobnem svetu po je nekem naključju prav nujna potreba po propagiranju te islamske vrline. (A. J. Toynbee, Civilization on Trial, New York, 1948, str. 205)