AMERIKA, KAKRŠNO SEM VIDEL

Sejjid Kutb je bil najizrazitejši egiptovski islamski aktivist in najbolj znan član organizacije Muslimanske bratovščine do njegove eksekucije s strani Nasserjevega režima leta 1966. Je avtor številnih del na temo islamske ideologije, vključno z njegovim Znaki na poti (1964), za publikacijo katerega je bil obešen. Leta 1948 ga je egiptovsko ministrstvo za izobraževanje poslalo v Združene države na študij ameriških pedagoških metod. Študiral je na Wilson Teachers' College, Colorado State College for Education in na Stanford University. Po njegovi vrnitvi v Egipt leta 1950 je v egipčanski reviji Al-Risala izdal svoje pripovedovanje o svojem bivanju v Združenih državah, pod naslovom Amerika, kakršno sem videl. To pripovedovanje je bilo kasneje vključeno v knjigo, katero je uredil Abd El-Fattah El-Khalidi, z naslovom Amrika min el-Dakhil bi-Minzar Sejjid Kutb (Amerika od znotraj skozi oči Sejjida Kutba).

PRVA EPIZODA

Amerika: Lokacija in privilegij

Amerika, Novi svet, je tisti prostran širen svet, ki v očeh misli zavzema več prostora, kakor ga v resnici na tej Zemlji. Domišljija in sanje se na ta svet svetlikajo z iluzijo in začudenjem. Nanj padajo srca ljudi iz vsake doline, ljudi vsake rase in barve, vseh poti življenja, ter vseh sekt in religij.

Amerika, ogromna prostranost ozemlja, ki se razteza od Atlantika do Pacifika. Amerika je neizčrpen resurs materiala, moči in delovne sile. Ona so ogromne tovarne, neprimerljive v celotni civilizaciji. Ona so ogromni neizračunljivi dobički, povsod navzoče institucije, laboratoriji in muzeji. Ameriški genij v managementu in organizaciji vzbuja začudenje in občudovanje. Ameriško obilje in prosperiteta vzbujata sanje o obljubljeni deželi. Lepota, ki je manifestirana v njeni pokrajini, obrazih in stasu njenih ljudi, je fascinantna. Amerika zagovarja užitke, ki ne priznavajo nobenih meja ali moralnih omejitev, sanje, ki so zmožne prevzeti telesno obliko v kraljestvu časa in prostora.

Ameriški prispevek človeškim vrednotam

Ta velika Amerika: Kakšna je njena vrednost na tehtnici človeških vrednot? In kaj dodaja na moralni račun človeštva? In kakšen bo njen prispevek ob koncu poti?

Bojim se, da med ameriško materialno veličino in kvaliteto njenih ljudi ne obstaja ravnotežje. Bojim se, da se bo kolo življenja obrnilo in knjiga časa zaprla, Amerika pa ne bo dodala ničesar ali skoraj ničesar na račun morale, ki razlikuje človeka od predmeta in seveda človeštvo od živali.

Merilo civilizacije

Resnična vrednost vsake civilizacije, katero je človek poznal, ne leži v orodjih, katere je človek izumil, ali koliko oblasti ima v rokah. Niti ne leži v pridelku, katerega so požele njegove roke. Večina vrednosti civilizacij leži v tem, kakšne univerzalne resnice in svetovne poglede so dosegli. Ti dosežki dvignejo občutke, zgradijo vest in dodajo globino človekovi percepciji spoštovanja vsega življenja, zlasti človeškega življenja. Preko človekove ocene življenja in stvari, v občutkih in vedenju povečujejo razdaljo med človekom in živaljo.

Kar se tiče iznajdbe orodij, držanja oblasti v rokah ali proizvodnje predmetov, te stvari so same po sebi brez teže na tehtnici človeških vrednot. To služi edino kot indikator naslednje fundamentalne vrednote, to je obseg, do katerega je dvignjen človeški element človeka, kako daleč iz sveta predmetov in sveta živali so ga njegovi koraki odpeljali in kaj je bilo dodano na ta človeški račun bogastva in razmišljanja o življenju.

Torej, v svojih občutkih do tega življenja, je ta fundamentalna vrednota mesto primerjave in ravnotežja med eno civilizacijo in drugo, ter eno filozofijo in drugo. Še več, to je trajen račun in se tiče prihodnosti civilizacij, z obzirom na to, da se orodja porušijo in predmeti propadejo, samo da bi bili zamenjani z novejšimi orodji in predmeti, od enega trenutka do drugega, kjerkoli na tej Zemlji.

Polje ameriške inovacije

Kaže da je vsa ameriška bistroumnost osredotočena na polje dela in proizvodnje, v tolikšni meri, da ne ostane nobena sposobnost za napredovanje na polju človeških vrednot. Ameriška produktivnost je nedosegljiva vsem drugim narodom. Čudovito je dvignila življenje do nivoja, v katerega se le stežka verjame. Vendar človek svojega ravnotežja ne more ohranjati pred strojem in tvegati, da tudi sam postane stroj. Nezmožen si je naložiti breme izčrpljujočega dela in napredovati na poti človečnosti; odveže žival v sebi.

Amerika: Vrh napredka in globina primitivnosti

Raziskovalec ameriškega življenja bo najprej obstal zbegan pred osupljivim fenomenom, fenomenom, ki ne obstaja nikjer drugje na Zemlji. To je primer ljudi, ki so v svetu znanosti in produktivnosti dosegli vrh rasti ter dviga, medtem ko so v svetu zdrave pameti, občutkov in vedenja ostali globoko primitivni. Ljudje, ki niso presegli najbolj prvobitnih ravni eksistence, in resnično, na določenih področjih občutkov in vedenja ostajajo daleč pod njimi. Vendar po skrbni preiskavi preteklosti in sedanjosti teh ljudi zmeda izgine, in razlog, da se je ta zenit civilizacije združil z nadirjem primitivnosti, je razkrit.

Uravnotežena kompozicija človeka

V antičnem svetu je človek sprva verjel v neznane moči narave in okrog tega stkal mite ter legende. Zatem je verjel v religijo in njegova duša je bila poplavljena z njenimi svetlobami ter razodetji. Nato je verjel v umetnost in njegova hrepenenja so se materializirala kot barve, napevi ter ritmi. In na koncu, potem ko je bil njegov jaz raztrgan med neštetimi verami, barvami občutkov, različnimi manifestacijami življenjskih podob in pretiranih fantazij, je verjel v znanost. To verovanje v znanost je nastopilo šele potem, ko je bila njegova duša obvladana z religijo, njegovi čuti zgrajeni z umetnostjo in njegovo vedenje obrezano s sinodami, in potem, ko so bile njegove vrednote in principi oblikovani z realnostjo zgodovine ter njegovimi hrepenenji po svobodi. In čeprav so ti principi in vrednote bile, ali pa ne, izpolnjene v vsakdanjem življenju, so vsaj našle odmev v zavesti in občutkih. Obstajalo je upanje v izpolnitev, ker je bila že sama prisotnost teh principov in vrednot v abstraktnem svetu velik korak za človeštvo na poti do humanosti in bleščeč žarek upanja za njihovo eventualno realizacijo v vsakdanjem življenju.

Deformirano rojstvo ameriškega človeka

V Ameriki je bil človek rojen ob znanosti in zato je verjel samo v njo. V bistvu je verjel v samo eno vrsto znanosti in to je uporabna znanost. Ker je naravo sprejel kot nebrzdano trmasto devico in se s svojimi golimi rokami boril za izgradnjo svoje domovine, je bila pri njegovi nasilni borbi uporabna znanost njegov največji zaveznik. Uporabna znanost mu je postregla z učinkovitimi orodji za ustvarjanje, gradnjo, organiziranje in proizvodnjo.

Amerika kot deviška zemlja

Američan še ni končal faze izgradnje, saj ostaja brezmejna neizračunljiva prostranost deviške zemlje, nedotaknjene od nobene roke, in deviški gozdovi, neshojeni od nobene noge, in rudniki, ki niso bili niti izkopani niti izčrpani. Za Američana ostaja nadaljevanje njegovega prvega konstrukcijskega napora, kljub temu, da je dosegel vrh organiziranosti in produkcije.

Psihološko stanje prvih Američanov

Dobro bi bilo, da ne pozabimo psihološkega stanja, katerega so val za valom in generacijo za generacijo Američani prinesli na to zemljo. Kajti prinesli so zmes nezadovoljstva z življenjem v Starem svetu in želje po svobodi od natančnih tradicij, pa naj so bile nadležne, pokvarjene tradicije, ali pa zdrave in nujne. To psihološko stanje izvira iz potrpežljive želje po bogastvu na kakršenkoli način, ter obsedenosti z največjimi možnimi užitki in nadomestili za trud pri pridobivanju bogastva.

Poreklo Američanov

Prav tako bi bilo dobro, da ne pozabimo družbenega in mentalnega stanja večine teh prvih valov priseljencev, ki so formirali semena tega novega naroda. Kajti ti valovi so bili sestavljeni iz skupin pustolovcev in skupin kriminalcev. Pustolovci so prišli zaradi iskanja bogastva, užitkov in pustolovščin, medtem ko so bili kriminalci na to zemljo pripeljani z ozemelj britanskega imperija, kot delovna sila za gradnjo in produkcijo.

Uporabna znanost in človeške vrednote

Ta kombinirana prepletenost valov ljudi, je v tem novem narodu naravno spodbudila in pospešila primitivne karakteristike, ter prezrla in se uprla plemenitim karakteristikam nekaterih posameznikov in skupin v narodu. Tako so prvinski nagoni ponovno oživeli, kakor bi se človek vrnil k svojim prvim korakom, v primeru Amerike z eno razliko, primitivni človek je bil oborožen z znanostjo, ob kateri se je rodil in katera je usmerjala njegove korake. In sama znanost, zlasti uporabna znanost, ne igra nobene vloge na polju človeških vrednot, ali v svetu duše in občutkov. To je zožilo njegovo obzorje, skrčilo njegovo dušo, omejilo njegove občutke in zmanjšalo njegov položaj pri globalnem obilju, ki je tako poln vzorcev in barv.

Borba prvega Američana z naravo

Oseba je lahko presunjena, ko bere zgodbe o prvih priseljencih v Ameriko v njihovih zgodnjih dnevih, in si predstavlja njihove epske, osupljive borbe proti kljubovalni naravi na širnih neobljudenih področjih, in tudi pred tem hrabro upiranje oceanskim, grozo vzbujajočim nevihtam, ter njegovim osvajalnim valovom v njihovih majhnih, krhkih ladjah. Takoj ko so priseljenci s svojimi uničenimi ali poškodovanimi ladjami pristali na skalah, so se soočili z nezabeleženimi gozdovi, vijugastimi gorskimi labirinti, polji ledu, strahovitimi orkani in zvermi, kačami ter gozdnimi zajedavci. Oseba je lahko presunjena, kako vse to ni pustilo sence na ameriškem duhu in ga ni navdihnilo z verovanjem v dostojanstvenost narave in tistega iznad narave, kar bi ameriškemu duhu odprlo okno na stvari, ki so več od materije in sveta materije.

Skrivnost deformiranega ameriškega karakterja

Vendar ta presunjenost izgine, ko se oseba spomni na zmes zgodnjih ameriških priseljencev in njihovih obkrožujočih pogojev. Narave so se lotili z orožji znanosti in čvrstostjo mišic, tako da znotraj njih ni obstajalo ničesar poleg surove moči razuma in silnega poželenja po čutnih zadovoljstvih. Nobeno okno v svet duha, srca ali nežnega čustvovanja ni bilo odprto prvim Američanom, ko so se srečali s prvimi ljudmi. Velik del tega sveta, duha, srca in nežnega čustvovanja je bilo ohranjenega pri prvih ljudeh, in večino tega se je ohranilo tudi v obdobju znanosti, ter dodalo na račun človeških vrednot, ki so vzdržale skozi čas.

Ko človeštvo zapre okno do vere v religijo, vere v umetnost in vere v spiritualnost na splošno, ne ostane nobena odprtina, da bi se njegova energija porabila, razen v kraljestvu uporabne znanosti in delovne sile, ali pa, da je raztresena v čutnih zadovoljstvih. In tukaj je Amerika končala po štiristotih letih.

DRUGA EPIZODA

Ameriška primitivnost

Kljub naprednemu znanju in superlativnemu delu, se zdi Američan tako primitiven v pogledu na življenje in svojem humanističnem nazoru, da je to za opazovalca begajoče. Ta jasna kontradikcija Američane lahko prikaže kot ekscentričen narod v očeh tujcev, ki življenje tega naroda opazujejo od daleč in takšne industrializirane civilizacije, s svojim natančnim redom in organiziranostjo delovne sile, ne zna uskladiti s primitivnostjo občutkov in vedenja, primitivnostjo, ki osebo spominja na dneve, ko je človek živel v džunglah in votlinah.

Primitivnost v športu

Vse kaže, da je Američan na splošno primitiven v spoštovanju mišične moči in moči materije. Do te mere, da spregleda principe, vrednote in manire v svojem osebnem življenju, svojem družinskem življenju in svojem družbenem življenju, razen na polju dela, ekonomije in denarnih odnosov. Ta primitivnost se lahko vidi ob pogledu na navijače, ko gledajo nogometno tekmo, igrano na grob ameriški način, ki nima ničesar skupnega s svojim imenom (nogomet), saj v igri noga nima vloge. Namesto tega vsak igralec s svojimi rokami poskuša ujeti žogo in z njo teči proti golu, medtem ko ga igralci nasprotne ekipe na kakršenkoli način poskušajo podreti na tla, pa naj bo to udarec v trebuh, ali pa trk rok in nog ob velikem nasilju in divjosti. Pogled navijačev, ko gledajo to tekmo, ali gledajo boksarske dvoboje, ali krvave, pošastne rokoborske tekme, je tisti živalskega razburjenja, rojenega iz njihovega težkega nasilja. Manjka jim pozornosti za pravila in športnost, do te mere, da so prevzeti nad tekočo krvjo in polomljenimi udi, ter naglas jokajoč vsi navijajo za svoje moštvo. Uniči mu glavo. Polomi mu ude. Premlati ga. Prizor ne pušča nobenega prostora za dvom v primitivnost občutkov tistih, ki so očarani nad mišično močjo in si jo želijo.

Ameriška ljubezen do miru je iluzija

In s tem primitivnim duhom Američani sledijo borbam skupin in strank, ter borbam narodov in ljudi. Ne morem dognati kako je ta nenavadna iluzija, da Američani ljubijo mir, pognala korenine na svetu, zlasti na Vzhodu.

Američan in lakota po vojni

Resnično je Američan že po svoji naravi bojevnik, ki se rad bojuje. Ideja bojevanja in vojne živahno teče po njegovi krvi. To je evidentno v njegovem vedenju in to je v skladu z njegovo zgodovino. Kajti že prvi valovi ljudi so svoje domovine zapustili v smeri Amerike, z namenom gradnje, tekmovanja in borbe. Ko so bili tam, so nekateri od njih pobili druge, saj so bili sestavljeni iz skupin in frakcij. Potem so se vsi borili proti prvotnim prebivalcem zemlje, in še naprej, vse do tega trenutka, proti njim vodijo krvavo vojno. Potem so Anglosasi pobijali Latine in jih porinili južno proti Srednji in Južni Ameriki. Nato so se ti amerikanizirani ljudje obrnili proti svoji domovini Angliji, v uničujoči vojni pod vodstvom Georga Washingtona, dokler niso dosegli neodvisnosti od britanske krone.

Resnične motivacije za osvoboditev od suženjstva ameriških sužnjev

Potem se je Sever v vojni imenovani "The freeing of the slaves", pod poveljstvom Abrahama Lincolna boril proti Jugu. Vendar je bila njena resnična motivacija ekonomska tekmovalnost. Sužnji, ki so bili ujeti v centralni Afriki, da bi delali na zemlji, so bili šibki in niso bili kos mrzlemu severnem podnebju, zato so bili prestavljeni na jug. Rezultat je bil, da so graditelji Juga našli poceni delovno silo, ki ni bila na voljo Severu. Tako so dosegli ekonomsko superiornost. Iz tega razloga so Severnjaki razglasili vojno za osvoboditev sužnjev od suženjstva!

Amerika pride iz izolacije

Obdobje izolacije je minilo in njene politike končale, ko je Amerika vstopila v prvo svetovno vojno. Potem je vstopila v drugo svetovno vojno. Sedaj začenja vojno v Koreji in tretja svetovna vojna ni daleč zadaj! Resnično ne morem razumeti, kako je ta iluzija nastala in bila pripisana temu narodu z zgodovino vojskovanja.

Ameriški pogled na smrt

Fizična vitalnost je za Američana sveta, in šibkost, ne glede na njen vzrok, zločin: zločin za katerega se ne da odkupiti na noben način, zločin, ki ostaja nevreden sočutja ali skrbi. Zadeva morale in pravic je v zavesti Američana iluzija, ne zmore je okusiti. Bodi močan in imel boš vse. Ali bodi šibek, pa ti nobena ideologija ne more pomagati in zate ne bo nobenega mesta v velikem kraljestvu življenja. Kar pa se tiče tistega, ki umre, on je zagrešil, seveda zločin smrti. Izgubi vse svoje pravice do nege in spoštovanja! Mar ni umrl?

Američani se šalijo o poškodovancu

Bil sem v George Washington Hospital v glavnem mestu in bil je večer. Nenadoma je nastal nemir neznanega izvora, ki je pritegnil veliko pozornosti. In pacienti, ki so se lahko premikali, so začeli zapuščati svoje postelje in svoje sobe, ter prihajali na hodnik, da bolje pogledajo. Potem so se začeli zbirati, vprašujoč po viru tega spektakla v bolnišničnem običajno tihem življenju. Čez nekaj časa smo izvedeli, da je bil eden od uslužbencev bolnišnice poškodovan v nesreči z dvigalom in da je bil v kritičnem stanju, pravzaprav je bil v zadnjem krogu smrti. Eden od ameriških pacientov je odšel pogledat in se vrnil, da bi tistim, ki so se zbrali na hodniku, povedal kaj je videl. Ko se senca smrti mudi na mestu, ni večjega spoštovanja do nje, niti večje svečanosti kot v bolnišnici. Vendar je bil tukaj ta Američan, ki se je začel smejati in hihitati, medtem ko je oponašal videz poškodovanega, umirajočega človeka in način kako je bil njegov vrat udarjen od dvigala, njegova glava zdrobljena in njegov jezik visel iz ust ob strani obraza! In čakal sem, da bi s strani poslušalcev videl znake zgražanja in neodobravanja, vendar se je velika večina temu gnusnemu dejanju začela radostno smejati.

Smejanje poleg trupla ljubljenega

Iz tega razloga nisem presenečen, ko mi nekateri moji prijatelji prenesejo, kaj so videli in slišali o smrti, ter njenem vplivu na ameriško zavest. Prijatelj mi je nekoč povedal, da je bil prisoten na pogrebu, ko je bilo truplo glave družine navzoče v stekleni krsti – po ameriškem običaju – da so prijatelji umrlega eden za drugim, v dolgi vrsti, lahko hodili ob njegovem truplu, se še zadnjič pozdravili in ga še zadnjič pogledali. Ko se je obhod končal, so se vsi zbrali v sprejemnici. Kar ga je zadelo je bilo, da ni bilo nobenega spoštovanja, ko so se začeli posmehovati in zbijati šale o umrlem ter ostalih posameznikih. Njegova žena in družina so pri tem sodelovali in povečevali radosten smeh ob hladni tišini smrti, pri truplu zavitem v pogrebna oblačila.

Ameriška ženska popiva, medtem ko truplo njenega moža leži doma

Direktor Egyptian State scholarships v Washingtonu je bil s svojo ženo povabljen na zabavo. Pred obveznostjo je njegova žena zbolela, zato je poklical, da se opraviči, ker se zaradi tega nepričakovanega položaja ne bo mogel udeležiti. Vendar je gostitelj odvrnil, da ni potrebe po opravičevanju, saj se zabave lahko udeleži sam, kar bi bila v bistvu dobra sreča, ker je ena od žensk povabljenih na zabavo, izgubila svojega moža prav pred zabavo. Tako bi bila tam sama, zato je njena dobra sreča, da bi sedaj lahko imela družabnika!

Ameriška ženska govori o njenem nedavno umrlem možu

Nekoč sem vstopil v hišo ameriške ženske, ki mi je med prvim obdobjem bivanja v Ameriki pomagala pri moji angleščini. Tam sem našel eno do njenih ženskih prijateljic in imeli sta pogovor, katerega konec sem ujel. Ta prijateljica je rekla: "Imela sem srečo, da sem vzela zavarovanje na njegovo življenje. Tudi njegovo zdravljenje je stalo zelo malo, ker sem ga zavarovala pri Blue Cross," in se nasmehnila.

Potem se je poslovila in odšla. Ostal sem z žensko hiše in domneval, da je njena prijateljica govorila o svojem psu in bil sem začuden, da ob njegovi smrti ni kazala nobenih znakov žalosti! Vendar je nič prej kakor sem to opazil, brez mojega vprašanja rekla: "Govorila je o svojem možu. Umrl je pred tremi dnevi."

In zazdelo se ji je, da sem osupel, kako je njena prijateljica lahko tako trezno govorila o tej zadevi o njenem možu, le tri dni po njegovi smrti. Njen navidezno smiseln in prepričljiv izgovor je bil: "Bil je bolan! Zbolel je več kot tri mesece pred svojo smrtjo!"

Pogreb ptičev v Egiptu

Moj spomin me je odpeljal nazaj k prizoru, ki je imel name zelo globok čustven efekt. Resnično so efekti v mojih mislih trajali vrsto let. Imel sem v mislih zapisati to misel pod naslovom Pogreb ptičev. To je bil prizor skupine kokoši, katere smo vzredili na našem domu. Kokoši so se tiho kot uročene in šokirane zbrale okrog kokoši, ki je bila zaklana. To je bilo za vse, ki so bili v hiši, zelo presenetljivo presenečenje. Presenečenje nepričakovano pri ptičih, tako nizko na razvojni lestvici, kot te kokoši. Resnično je bil šok tako velik, da si na dosegu oči te skupine ptičev, nismo drznili zaklati druge kokoši!

Žalost krokarjev nad njihovo smrtjo

In pogled krokarjev, ko nekdo od njih umre, je pogled, katerega smo številni od nas navajeni gledati. To je pogled, katerega je težko opisati brez omembe, da ti ptiči morajo poznati "žalost", "čustva" in "sorodstvo"! Kajti skupina krokarjev bo lebdela v krogih, vreščala in kričala, dokler ne nesejo telesa poginjenega in odletijo. Vse to kaže na težo smrti v svetu ptičev!

Suša v ameriškem življenju

Svetinja smrti je lahko naraven instinkt. Zato ni primitivnost občutka tista, ki je v ameriški duši izbrisala svetinjo smrti. Prej je to suša sentimentalne simpatije v njihovih življenjih in utemeljenost njihovih življenj na denarnih in materialnih merilih, ter skrajno fizičnem užitku. Američani namenoma zasmehujejo, kar ljudje Starega sveta držijo za nedotakljivo, in njihova želja je biti v nasprotju z običaji ljudi tam. Drugače bi Američani rekli, kakšna merila ima Novi svet pred Starim svetom?

Občutki Američanov do religije so primitivni

Kar je rečeno za njihove občutke do smrti, je lahko rečeno tudi za njihove občutke do religije.

Cerkve brez življenja

Ni nobenih ljudi, ki pri gradnji cerkva bolj uživajo kot Američani. Do te mere, da sem nekoč ostal v mestu z ne več kot deset tisočimi prebivalci, pa sem v njem vseeno našel preko dvajset cerkva! In večina njih na nedeljska jutra ali večere ne gre v cerkev, ampak namesto tega za splošne praznike in praznike lokalnih svetnikov, ki daleč presegajo število "svetnikov" običajnih muslimanov v Egiptu. Vkljub vsemu temu nihče ni bolj oddaljen od cenjenja duhovnosti religije ter spoštovanja njenih simbolov, in nič ni bolj oddaljeno od religije, kot razmišljanje Američana, njegovi občutki in vedenje.

Cerkve za zabavanje in veseljačenje

Če je cerkev v celotnem krščanskem svetu mesto čaščenja, je v Ameriki za vse drugo kot za čaščenje. Težko boste razlikovali med njo in katerimkoli drugim mestom. V cerkev odhajajo za zabavo in veseljačenje, ali kakor temu rečejo v svojem jeziku "fun". Večina, ki odhaja tja, to počne zaradi nujne družbene tradicije in to je mesto srečevanja, prijateljstva ter (mesto) za preživetje prijetnega časa. To ni le občutek ljudi, ampak je tudi občutek cerkvenih ljudi in njenih duhovnikov.

Cerkveni klubi in njihove atrakcije

V večini cerkva so klubi, ki združujejo oba spola in vsak duhovnik v svojo cerkev poskuša privabiti čimveč ljudi, zlasti ker med cerkvami različnih sekt obstaja strahovita tekmovalnost. In iz tega razloga vsaka cerkev k oglaševanju same sebe hiti z razsvetljavo in barvnimi oznakami na vratih ter stenah, da pritegnejo pozornost; in s predstavitvijo zabavnih programov, da pritegnejo ljudi na bolj ali manj enak način kot trgovci, zabavljači ali igralci. In ni nobene slabe vesti glede uporabe najlepših in najbolj ljubkih deklet v mestu, ter njihove vključitve v pesmi, ples in oglaševanje.

Cerkveni zabavni program

To je primer oglasa za cerkveno zabavo, ki je bil nalepljen v študentskem združenju na enem od kolidžev.

"Nedelja, 1. oktober, 6:00 P.M. prigrizki, čarovniške igre, uganke, tekmovanja, zabava."

V tem ni nič čudnega, saj duhovnik ne čuti, da je njegova naloga kaj drugačna od tiste upravitelja gledališča ali tista trgovca. Uspeh je na prvem mestu in pred vsem; sredstva niso pomembna in ta uspeh se bo na njem odražal s sijajnimi rezultati: denar in status. Več ljudi kot se pridruži njegovi cerkvi, večji je njegov prihodek. Podobno sta njegov ugled in prepoznavnost v družbi povzdignjena, saj je Američan že po svoji naravi prevzet z veličino v količinah in številkah. To je njegovo prvo merilo pri načinu kako čuti in ocenjuje.

Vroča noč v cerkvi

Neko noč sem bil v cerkvi Greeley, Kolorado. Bil sem član tega kluba, kakor sem bil član številnih cerkvenih klubov na vsakem območju, kjer sem živel, saj je to pomembna faseta ameriške družbe, ki si zasluži podrobno študijo odznotraj. Potem ko se je religijski posel v cerkvi končal, so fantje in dekleta izmed članov začeli skupinsko peti, medtem ko so drugi molili. Mi smo se napotili skozi stranska vrata na plesišče, ki je bilo povezano z molilno dvorano ob vratih, oče pa je skočil na svojo mizo in vsak fant je prijel roko dekleta, vključno s tistimi, ki so pele.

Plesišče je bilo osvetljeno z rdečimi, rumenimi in modrimi lučmi ter nekaj belimi svetilkami. In plesali so na melodije gramofona in plesišče je bilo napolnjeno z udarjajočimi stopali, vabljivimi nogami, rokami ovitimi okrog pasov, ustnicami pritisnjenimi na ustnice in prsmi pritisnjenimi na prsi. Ozračje je bilo polno poželenja. Ko je duhovnik sestopil s svoje pisarne, je pozorno pregledal prostor in ljudi, ter spodbujal tiste moške in ženske, ki so še vedno sedeli in niso sodelovali v tem cirkusu, naj vstanejo in sodelujejo. In ko je opazil, da so bele svetilke pokvarile romantično, sanjsko ozračje, se jih je lotil s tisto tipično ameriško elegantnostjo in lahkomiselnostjo, jih eno za drugo zatemnil in bil ves čas pazljiv, da se ne vmeša v ples, ali zaleti v kakšen par plesoč na plesišču. In prostor je zares postajal bolj romantičen in strasten. Potem je krenil proti gramofonu, da izbere pesem, ki bo ustrezala temu ozračju, ter moške in ženske, ki so še vedno sedeli, spodbudila naj sodelujejo.

In oče je izbral. Izbral je znano ameriško pesem z naslovom But Baby, It's Cold Outside, sestavljene iz dialoga med fantom in punco, ki se vračata z njunega večernega zmenka. Fant je odpeljal punco k sebi domov in ji ni pustil oditi. Milo ga je prosila, naj jo pusti, da se vrne domov, ker je postajalo pozno in njena mati je čakala, vendar bi ji vsakič, ko se je izgovorila, odvrnil s to vrstico: But baby, it's cold outside!

Duhovnik je počakal, dokler ni videl ljudi plesati na ritme te ganljive pesmi in zdel se je zadoščen ter zadovoljen. Zapustil je plesišče proti svojemu domu, ter pustil moške in ženske pri zabavanju v tej noči, v vseh njenih užitkih in nedolžnosti!

Duhovnik in lovilka moških

Nek drug duhovnik je govoril z Iračanom, ki je bil moj tesen prijatelj. Duhovnik ga je povprašal po Mary, njegovi sošolki na univerzi: "Zakaj nič več ne prihaja v cerkev?" Duhovniku očitno ni bilo mar, če bi bile odsotne vse ženske, samo da je prisotna Mary! Iraški prijatelj je duhovnika povprašal glede njegove skrbi in on je odgovoril: "Privlačna je in večina fantov pride samo da bi videli njo!"

Govoril sem z enim mladeničem, enim od tistih nemoralnih arabskih mladeničev, ki so študirali v Ameriki in katere smo imenovali Ebu El-Atahija, po znanem arabskem pesniku iz preteklosti, in ne vem, če bi to starega pesnika razjezilo ali razveselilo, in povedal mi je za njegovo dekle, kako je v Ameriki za vsakega fanta dekle in kako bi se včasih iztrgala iz njegovih rok, da bi odšla peti v cerkev. Če bi zamudila ji ne bi bili prihranjeni duhovnikovi pogledi in namigovanja, da je Ebu El-Atahija igral vlogo pri njenem zamujanju na prisostvovanje molitvenih opravil. To bi se zgodilo, če bi prišla sama brez njega, vendar če bi ga lahko pripeljala zraven, ne bi bila ošteta niti grajana!

Za njih cilj opravičuje sredstva

In ti duhovniki bi ti rekli: "Vendar mi te mladine ne moremo pritegniti z drugimi sredstvi!"

Vendar se nihče od njih ne vpraša: "Kakšna vrednost je v njihovem privabljanju v cerkev, ko pa vanjo hitijo na takšen način in tako preživijo čas? Ali je prisostvovanje v cerkvi cilj sam po sebi? Ali ni vzgajanje občutkov in vedenja?" Z duhovnikovega vidika, ki je postalo jasno ob predhodnih dogodkih, je cilj sam odhod v cerkev. In to stanje je tistim, ki živijo v Ameriki, smiselno!

Vendar sem se vrnil v Egipt in našel tiste, ki govorijo in pišejo o cerkvi v Ameriki, čeprav Amerike niso videli niti za trenutek, in njeni vlogi pri družbenih reformah in njenih aktivnostih pri čiščenju srca ter vzgajanju duše.

Vendar kaj lahko rečem? Na tem svetu se lahko dogajajo čudne stvari! Kajti Bog je ustvaril različne vrste ljudi in stvari.

Spolna primitivnost v Ameriki

Američan je zelo primitiven v svojem spolnem življenju in v svojih zakonskih ter družinskih odnosih. Med mojim preučevanjem Bibilje sem naletel na verz v Stari zavezi, ki govori o prvem Božjem ustvarjanju ljudi in pravi: "Ustvaril ju je moškega in žensko." Na ta verz sem naletel mnogokrat, vendar zame nikoli ni imel tako golega in lahkega pomena, kakor ga je imel med mojim bivanjem v Ameriki.

Spolnost in dekadenca

Človeška družba si je dolgo prizadevala, da je zgradila in oblikovala spolne navade. Regulirala je te odnose, čustva in občutke, ter si prizadevala proti surovosti čustev in mraku naravnega impulza, da bi pristna razmerja poletela, in hrepenenje svobodno, neovirano vzletelo v višave, skupaj z vsemi močnimi vezmi okrog teh razmerij v občutkih posameznikov, življenju družine in široki družbi ...

Prizadevanje je bilo takoj izolirano od Amerike in dvignila se je prazna ter osiromašena vsake olepšave: (moški in ženska) kakor sta bila prvič ustvarjena. Telo ob telesu in ženska ob moškem. Na osnovi telesnih potreb in motivov so utemeljena razmerja in vzpostavljene vezi. In iz njih se razširjajo pravila vedenja, običaji družbe in vezi družin ter posameznikov.

S skušnjavo le samega telesa, oropanega vsakega pokrivala, slečenega vsakršne sramežljivosti, dekleta srečujejo fante, in iz čvrstosti telesa ter njegovih mišic, fant doseže predanost dekleta. In mož doseže svoje pravice in te pravice povsem izginejo na dan, ko mož iz takšnega ali drugačnega razloga ne uspe "izvršiti".

Zunanjost ameriške zapeljivke

Ameriško dekle je dobro seznanjeno z zapeljivo kapaciteto svojega telesa. Ve da leži v obrazu, izražajočih očeh in žejnih ustnicah. Ve da zapeljivost leži v okroglih prsih, polni zadnjici, skladnih stegnih, gladkih nogah in vse to kaže ter ne skriva. Ve da leži v oblačilih: svetlih barvah, ki prebudijo prvinske čute in krojih, ki razkrivajo skušnjave telesa – in ameriška dekleta so včasih žive kričave skušnjave! Potem vsemu temu doda očarljiv nasmeh, odkrit pogled in drzne poteze, ter tega niti za trenutek ne ignorira ali pozabi!

Ameriški sanjski fant

Ameriški fant dobro ve, da so široke krepke prsi čar, katerega ne more odbiti nobeno dekle, in da njene sanje na nikogar ne padajo v tolikšni meri kot na kavboje. Mlada sestra v bolnišnici mi je zelo odkrito rekla: "Pri moškemu mojih sanj nočem nič drugega, kakor dvoje močnih rok, s katerimi me zares lahko stisne!" In revija Look je s številnimi dekleti različnih let in stopnje izobrazbe izvedla anketo, da ocenijo, čemur se reče "ox muscles" (volovske mišice) in ogromna večina je priznala svojo odkrito privlačnost do fantov z volovskimi mišicami!

Spolnost in materializem življenja v Ameriki

Brez dvoma je ta fasciniranost s fizično močjo, indikator vitalnosti tega naroda in njegove senzualnosti. Če bi bila ta fasciniranost ukročena in poduhovljena, bi lahko vodila do tvorbe velike umetnosti, ki bi odstranila mrak življenja, človeški duh namočila v dišavo in spola povezala z vezmi višjimi ter lepšimi od vezi željnih teles, gorečih strasti in živahnega očesnega seksa, ki mežika skozi ude in je utelešen v gibanju ter kretnjah. Vendar narava življenja v Ameriki in okoliščine, ki so pogojevale formacijo ameriškega ljudstva, ne pomaga pri ničemer od tega, namesto tega se proti temu upira in bori.

Tema spolnosti je v Ameriki biološka

Beseda "bashful" (sramežljiv, plašen) je v Ameriki umazana, prezirljiva beseda. Za Američane so spolni odnosi vedno ustrezali zakonom džungle. Nekateri Američani o tem filozofirajo, kakor neko dekle na univerzi, ki mi je nekoč povedala: "Tema spolnosti sploh ni moralna tema. To je samo vprašanje biologije in ko jo pogledamo s tega zornega kota postane jasno, da je uporaba besed, kot so moralno in nemoralno, dobro ali slabo, nepomembna." Zlahka se vidi, da Američani niso samo čudni, ampak tudi smešni. Nekateri od njih se izgovarjajo in opravičujejo, kakor se je nek doktorski študent: "Mi tukaj smo okupirani z delom in ne želimo, da bi bili zadržani od njega in mi nimamo časa, da bi se okitili z občutki. Še več, knjige preizkušajo naše živce, zato se želimo znebiti te skrbi in se s sproščenimi živci osvoboditi za delo!"

Ameriški živci

Takrat teh izjav nisem želel komentirati, ker je bila moja skrb glede tega, kako so razmišljali o tej temi. Vendar v Ameriki ni ničesar, kar bi nakazovalo na sproščene živce, kljub vsem lahkotnim sredstvom za življenje, vseh njihovih zajamčenih zagotovil in vseh enostavnih sredstev za porabljanje dodatne energije.

Američani so prosti humanizma

Nekateri od njih to imenujejo svoboda od dvoličnosti in soočenje z resnico, vendar obstaja temeljna razlika med svobodo od dvoličnosti in svobodo od komponent človečnosti, ki človeka ločuje od živali. Človeštvo v svoji dolgi zgodovini ni bilo nezavedno, da so spolna poželenja normalna in resnična, vendar si je zavedno ali nezavedno prizadevalo, da jih nadzira, pobegne njihovemu suženjstvu in se oddalji od primitivnega nivoja.

Da, to je potreba, torej zakaj se človeštvo boji realizacije svojih potreb? Zato ker podedovano čuti, da je nadzor takšnih poželenj testament svobode od suženjstva in dviga nad prvo stopnico razvoja človeštva, ter da je vrnitev v svobodo džungle pretresljivo suženjstvo in padec nazaj na prvotne primitivne nivoje.

TRETJA EPIZODA

Umetniška primitivnost v Ameriki

Američan je primitiven v svojih umetniških okusih in svoji presoji umetnosti ali lastnih umetniških del. Jazz glasba je njegova glasba po izbiri. To glasbo so divji grmičarji ustvarili, da bi zadovoljili svoje primitivne strasti in svojo strast do hrupa na eni strani, ter obilja živalskih zvokov na drugi. Ameriško zabavanje ob jazzu se ne začne v popolnosti, dokler se ne združi s petjem kot surovim kričanjem. In glasnejši kot je hrup zvokov in inštrumentov, dokler v ušesih ne zvoni do neznosne stopnje, večje je spoštovanje poslušalcev. Dvignjeni so glasovi spoštovanja in roke so dvignjene v nepretrganem ploskanju, ki lahko ogluši ušesa.

Američani in opera

Vendar Američani uživajo v operi, privlači jih simfonija, napolnijo balet in gledajo klasične gledališke igre, do te mere, da oseba morda ne najde prostega sedeža. Včasih se zgodi, da ne najdeš mesta, razen če ga rezerviraš dneve vnaprej in za te predstave plačaš visoko ceno.

Filmi in še več filmov

Kino je umetnost množic, saj je umetnost spretnosti, loščenja, ročnosti in natančnosti. Že po svoji naravi je bolj odvisen od spretnosti, kakor od umetniškega duha. Morda bi bili osupli ob ameriški nadarjenosti pri njem. Kljub temu angleški, francoski, ruski in italijanski filmi ostajajo elegantnejši od ameriških filmov, čeprav so manj spretno ustvarjeni.

Velika večina ameriških filmov jasno vsebuje simplistične scenarije in primitivne emocije. Na splošno so to policijski filmi in kavbojski filmi. Povzdignjeni briljantni filmi kakor Gone with the Wind (V vrtincu), Wuthering Heights (Viharni vrh), Singing Bernadette itd., so izjeme v povezavi z ostalo ameriško produkcijo, in kar je od ameriških filmov videno v Egiptu ali arabskih državah, ne ilustrira tega razmerja, ker večina njih niso sijajni izvrstni filmi Amerike. Tisti, ki v Ameriki obiščejo teater, razumejo ta majhen delež kvalitetnih filmov.

Naravne lepote v ameriški umetnosti

Obstaja še ena umetnost, v kateri so se Američani odlikovali, saj je bolj stvar spretnosti pri produkciji kot avtentične, povzdignjene umetnosti: to je umetnost predstavljanja naravnih lepot, kakor bi bile natančne, resnične fotografije. V muzejih morja in kopenske biologije so bitja, ali njihova ohranjena telesa, razstavljena v svojem naravnem okolju, kot bi bila resnična, in umetnikov briljanten portret tega okolja, združen z umetniško konstrukcijo scen, presega meje osuplosti.

Primitivnost v okusih in preferencah

Sedaj zapuščamo te povzdignjene ravni umetnosti in občutkov, da se spustimo na barve oblačil in okusa hrane.

Oblačila Američanov

Primitivnost okusov ne more biti bolj jasno ilustrirana, kot s temi kričečimi glasnimi barvami in s polnimi velikimi vzorci; na prsih lev ali tiger v skoku, na hrbtu ležeč slon ali divji vol, od vrha do dna na kravati raztegnjeno razgaljeno dekle, ali palma, ki se vzpenja od spodaj navzgor.

Naši komentatorji pogosto govorijo o "počitniških oblačilih" ali poročnih oblekah na vasi, s svojimi neokusnimi primitivnimi barvami, ki se ne ujemajo razen ob dejstvu, da so to najbolj eksplozivne barve. Želim si, da bi ti komentatorji videli kratke majice fantov v Ameriki, kaj šele obleke deklet! In medtem ko komentatorji govorijo o tetovažah ciganov ali (ljudi) v centralni Afriki, si želim da bi videli roke ameriške mladine, njihove prsi in hrbte, zamazane z zelenimi črtami, kačami in hudiči, golimi dekleti, drevesi in džunglami. Zapomnite si, to se dogaja v moderni Ameriki, v Novem svetu, v novem vesolju.

Hrana Američanov

Kar se tiče njihove hrane, tudi ona je zelo čudna. Pritegnili boste pozornost in vzrok za nezaupanje, če ob pitju skodelice kave ali čaja, v Ameriki prosite za kocko sladkorja. Sladkor je rezerviran za kumarice in solate, medtem ko je sol, moj dobri gospod, prihranjena za jabolka in lubenice.

Na vašem pladnju boste našli kombinacijo soljenega mesa, malo kuhane koruze, nekaj kuhanega graha in sladko marmelado. Poleg vsega tega je nekaj, čemur Američani pravijo mesni sok, ki se sestaja iz maščobe, kisa, moke, juhe, jabolk, soli, popra, sladkorja in vode.

Sejjid Kutb se norčuje iz Američanov

Bili smo za mizo v eni od menz na univerzi, ko sem videl neke Američane, da na svojo lubenico dajejo sol. In pripravljen sem bil videti te čudne muhe in občasno tudi zbijati šale. Rekel sem, improvizirajoč nedolžnost: "Vidim da solite lubenico." Eden od njih je rekel: "Da! Ali v Egiptu ne počnete tega?" Rekel sem: "Ne! Mi jo popopramo!" Presenečeno in radovedno dekle je reklo: "Kakšen okus bi to imelo?" Rekel sem: "Lahko sama pokusiš!" Pokusila je in odobravajoče rekla: "Okusno je," in tako so tudi ostali.

Nek drug dan, ko je bila postrežena lubenica in je bila za mizo večina istih ljudi sem rekel: "V Egiptu nekateri od nas včasih namesto popra uporabljamo sladkor." Eden od njih je pokusil in rekel: "Kako okusno," in tako so tudi ostali.

Ameriška pričeska

Na kratko, vse kar zahteva dotik elegantnosti ni za Američana, celo pričeske! Kajti ni bil samo en primer, da sem tam odšel na striženje in ob vrnitvi domov s svojimi rokami poravnaval, kar je frizer izdelal, in popravljal, kar je frizer s svojim groznim okusom uničil.

Vloga Amerike v svetu

Amerika ima na tem svetu vodilno vlogo na področju praktičnih zadev ter znanstvenih raziskav, in na polju organizacije, napredka, produkcije ter managementa. Vse kar zahteva moč razuma in mišic, tam se ameriška genialnost blešči, in vse kar zahteva duha ter občutke, tam ameriška naivnost in primitivnost postane očitna.

Zato da bi človeštvo imelo korist od ameriške genialnosti, mora ameriški moči dodati veliko moč. Vendar človeštvo dela hudo napako in tvega izgubo svojega računa morale, če Ameriko vzame za svoj zgled v občutkih in vedenju.

Od vrlin Amerike

Vse to ne pomeni, da so Američani narod brez vrlin, če ne, kaj bi jim upravičilo da živijo? To rajši pomeni, da so ameriške vrline, vrline produkcije in organizacije, ne pa tiste človeških in družbenih moral. Ameriške so vrline možganov in rok, ne pa tiste okusa in občutkov.