Ko je svoje študente že nekajkrat poučeval svojo knjigo Kitabu-tevhid, jo je Muhammed ibn Abdul-Vehhab hotel ponoviti še enkrat. Njegovi študenti so rekli: "O, šejh, želimo se učiti kako drugo knjigo, knjigo fikha ali hadisov."
Šejh je vprašal: "Zakaj?"
Njegovi študenti so rekli: "Razumeli smo tevhid. Želimo se učiti neko drugo znanost."
Šejh je odgovoril: "Počakajte, moram razmisliti o tem."
Nekaj dni kasneje je šejh prišel v učilnico z zaskrbljenim izrazom na obrazu. Njegovi študenti so vprašali za razlog.
Šejh jim je odgovoril, da je naletel na nekaj, kar ga je močno razjezilo. "Preneseno mi je bilo, da so prebivalci ene hiše pred dvemi vrati žrtvovali petelina (za džinna). Poslal sem nekoga, da to preveri."
Nekaj dni kasneje je šejh rekel: "Niso žrtvovali za nikogar drugega poleg Allaha. Vendar je bil tam nekdo, ki je zagrešil prešuštvo s svojo materjo."
Njegovi študenti so šokirano vzkliknili: "Naj nas Allah obvaruje! Zagrešil je prešuštvo s svojo materjo?! Naj nas Allah obvaruje! Zagrešil je prešuštvo s svojo materjo?!"
Šejh islama jim je takrat pokazal neznanje v njihovi izjavi: Razumeli smo tevhid. In da je to ena od najhujših hudičevih spletk (pasti).
Študentje so vzkliknili in izrazili jezo za greh, vendar se njihova srca niso razjezila, ko je omenil veliki širk, žrtvovanje nekomu drugemu poleg Allaha, kar odpelje osebo iz islama. Velik greh so smatrali za nekaj hujšega od širka. To se dogaja tudi danes. Jezni smo, ko vidimo nek greh, kadar pa slišimo ali vidimo ljudi, da delajo širk el-ekber (veliki širk), to naših src ne pretrese.
Eden od selefov, imam Ebu El-Alijah je rekel: "Potoval bi več dni, dokler ne bi srečal nekega človeka, in prvo, kar bi opazil v zvezi z njim, je njegova molitev. Če je svojo molitev opravljal perfektno in pravočasno, bi ostal z njim in poslušal znanje, ki ga je imel. Če pa vidim, da je nemaren do molitve, ga zapustim in sam sebi rečem, da je on do stvari mimo molitve še bolj nemaren (v smislu, če je takšen v odnosu do molitve, kakšen je šele v odnosu do nečesa manjšega od molitve)." (Hiljat El-Evlija, 2/312)
Komentarji
Objavite komentar