Mnogi zahodnjaki, zaslepljeni z dosežki znanosti v obdobju osemnajstega in devetnajstega stoletja, so mislili, da je religija izčrpala svoje sposobnosti in se za vselej predali znanosti. Skoraj vsi znani zahodni psihologi in sociologi so se izražali s podobnimi besedami. Znani psiholog Freud poudarja nekoristnost kakršnegakoli posredovanja religije v moderni dobi in pravi, da človeštvo potuje skozi tri psihološke faze: vraževerje, religijo in znanost. Ker smo sedaj v dobi znanosti, je vsaka religija zastarela.
Tukaj je potrebno pojasniti, da so obstajali določeni razlogi, ki so evropske učenjake pripeljali do tega, da sprejmejo način življenja, ki je nasproten religiji in zasnovan na njenem sovraštvu. To se pripisuje veliki polemiki med učenjaki in krščansko cerkvijo, kar je učenjake gonilo v misel, da je vse, kar cerkev predstavlja, reakcionarno, nazadnjaško in zaostalo, ter da mora cerkev svoje mesto odstopiti znanosti, da bi človeštvo stopilo na pot civilizacije.
Takšni ljudje se niso ozirali na dejstvo, da tudi na zahodu niso bili vsi pomembni učenjaki nasprotniki religije. Med njimi se najdejo zelo pomembni intelektualci, ki so, osvobojeni od materializma brezbožne Evrope, prišli do zaključka, da je religija ne samo psihološka, ampak tudi intelektualna potreba človeštva.
Med njimi je astronom James Jeans, ki je svojo intelektualno kariero začel kot brezbožni skeptik, vendar je s svojimi znanstvenimi raziskovanji kljub temu prišel do zaključka, da največji znanstveni problemi ne bi bili rešeni brez vere v Boga. Nekateri sociologi so šli tako daleč, da so religijo izpostavili kot uresničitev uspešne sinteze zemeljskega z duhovnim in kot harmoničen sistem misli, dopolnjen s praktičnimi predpisi za življenje. Znan angleški pisatelj Somerset Maugham je trdil, da je celotno stališče Evrope do religije v konstataciji, da je Evropa v znanosti odkrila novega boga, zavračajoč pravega Boga.
Božanstvo-znanost se je pokazalo kot nestalno, saj danes zagovarja nekaj kot dejstvo, včeraj pa je to zavračala kot lažno, in obratno. Rezultat je, da njene častilce vidimo obsojene na večni nemir in nespokojnost, ker ne morejo najti duševnega miru. Ta konstantna nespokojnost, ki muči današnji zahod, je posledica velikega števila psiholoških in živčnih neredov, ki so skupna črta duhovnega stanja v skoraj vseh zahodnih državah.
Vera in samo vera lahko da človeku mir in spokoj. V človeka vliva ljubezen do dobrih del in pomembnost, da se zoperstavi silam zla in tiranije, kot nujen pogoj za pridobitev Božjega blagoslova. Ali človek ne potrebuje miru in sigurnosti, z eno besedo vere?
Kaj je človek brez vere in brez verovanja v večno življenje? V kontekstu vere človeško življenje zavzame nove dimenzije in odpira veliko večji horizont napredka, brez katerega je človek samo igračka v rokah svojih strasti in zahtev, katere ga učijo samo to, da dobi največjo možno količino zadovoljstva v času tega kratkega življenja na Zemlji. Sledijo nebrzdane bitke in konflikti okrog posedovanja materialnih dobrin, saj ni sile, ki bi kontrolirala človekove želje. Zaslepljeni s pohlepom in uživanjem vsak od njih želi v čim krajšem času dobiti v svoje roke čim več.
Na tak način je ponižan na nizko stopnjo čustvovanja in misli. Da bi uresničila svoje ideale in namere, njegova inteligenca pade nizko. Vse se odlikuje z nizkostjo. Človeštvo je obsojeno na stanje neprestanih iztrebljevalnih vojn, katere mu ne dovoljujejo, da bi se posvetilo višjim in plemenitim ciljem v življenju. V takšnem svetu ni prostora za ljubezen in sočutje, glede na to da so ljudje zavzeti s svojimi telesnimi uživanji. Slepo sledijo svojim strastem. Ali imajo v takšnem stanju lahko vzvišene težnje in ali lahko ocenijo resnične človeške občutke?
Ljudje v takšnem materialnem svetu pridobivajo določene materialne koristi. Vendar kakšna je korist v tem, ko pa so v stalnem prepiru zaradi teh dobrin? Zaradi zaščite interesa svojega lastnega materialnega blagostanja je svojemu bratu pripravljen odsekati glavo. Na tak način materializem človeku odvzema bistvo, saj zaradi teh neprestanih vojn materialistični cilji postanejo brezkoristni in nesmiselni. Strasti, zahteve in grabežljivost so zasužnjili ljudi, vladajo pa jim slepi apetiti. Ljudje nad njimi nimajo nobene kontrole, niti lahko upajo, da se bodo izvlekli iz njihovih okov. Na isti način in zaradi podobnih razlogov so se tudi različne nacije zapletle v uničujoče vojne in tako porušile harmonijo življenja. Znanost se s svojim strašnim orožjem prej uporablja za iztrebljanje človeštva, kot pa za to da služi človeku in da prispeva k njegovemu blagostanju.
Gledano v tem kontekstu, religija pomeni širitev duhovnega horizonta človeštva, saj življenje ni omejeno samo na ta svet, ampak se nadaljuje tudi po njem - večno. To v človekovem srcu povečuje upanje in ga opogumlja, da se neustrašno bori proti zlu in zatiranju. Religija predpisuje ljubezen, sočutje in univerzalno bratstvo. Religija je edina pot do miru in napredka, kar je zadosten razlog za njeno čuvanje. Ona človeka na najboljši način pripravi na surovo življenjsko borbo.
Poleg tega je vera ta, ki človeka lahko navdahne, da se dvigne nad samega sebe in prenaša trpljenje za plemenite in vzvišene ideale. Ko se mu enkrat odvzame, mu ne preostane nič drugega, kakor da svoje upanje išče izven sebe. Mnogi ljudje padajo, boreč se za stvar resnice, žrtvujejo svoja življenja in ne dobijo ničesar v materialnem smislu besede. Kaj je navdihnilo srca teh plemenitih duš, da se spustijo v borbo, ki jim ne prinaša nikakršnega materialnega nadomestila in jim odnaša še tisto malo, kar so imeli? Nedvomno je to eno od mnogih čudežev vere, saj dokler so prisotni sebični motivi, pohlep in grabežljivost, se ne more doseči ničesar dejansko dobrega, plemenitega ali nekaj, kar ima trajno vrednost. Zakaj materialni triumf in kopičenje bogastva ne moreta zagnati človeka, niti mu ne moreta vliti poguma, da čvrsto stoji in prenaša težave za veliko in resnično vzvišeno stvar?
Obstajajo določeni tako imenovani "reformatorji", ki navdih iščejo v sovraštvu in ne v ljubezni. To je glavni izvir, ki jim, kakor pravijo, daje inspiracijo, da prenašajo težave za svojo stvar. Sovraštvo, ki ga gojijo, je lahko po naravi osebno in se ne more pojaviti med eno vrsto ljudi in biti usmerjeno proti človeštvu na splošno ali proti generaciji, ki se bo rodila. Takšni ljudje, navdihnjeni s sovraštvom, neke svoje cilje lahko uresničijo po poti "reform". Sovraštvo, združeno z njihovo okrutno naravo, lahko dvigne njihovo "moralo", tako da prenašajo vse muke in odrekanja zaradi stvari, za katere se zavzemajo, vendar doktrina, ki počiva na sovraštvu, nikoli ne more voditi človeštva k nečemu dobremu. Lahko odstranijo določene oblike nepravičnosti, vendar ne morejo ponuditi učinkovitega zdravila za bolezni človeštva. Filozofija življenja, utemeljena na sovraštvu in nevarnosti, meji na degeneracijo in ustvarja veliko večje zlo od tistega, ki ga je uspela odstraniti.
Po drugi strani, vera, ki ne teži k neposrednemu dobičku na tem svetu, niti črpa inspiracijo iz sovraštva, ampak v ljudeh goji plemenito ljubezen, bratstvo in pripravljenost, da položijo svoje življenje, edina lahko človeštvu zagotovi trajno nagrado in pokaže pot k njegovemu bodočemu napredku in sreči. Bistvo takšne vere je vera v Boga in Njegovo ljubezen po doslednem, častnem načinu življenja, ki človeku pomaga, da se približa svojemu Stvarniku. Vendar vse to ostane brez pomena, dokler človek ne verjame v bodoče življenje. Vera daje človeku občutek varnosti in iz njegovega srca odstranjuje strah pred smrtjo ter mu obljublja večno življenje. To z drugimi besedami pomeni, da njegov napor ne bo propadel, ampak bo nagrajen na bodočem, če ne že na tem svetu.
Vse to je samo naravna posledica verovanja v Boga in Sodni dan. Kar se tiče Islama gre on daleč naprej. Ima povsem različno in daleč privlačnejše sporočilo.
Tisti, ki mislijo, da je Islam staromoden in da ni več potreben, ne vedo, zakaj je Islam prišel in ne razumejo njegove stvarne misije v človeškem življenju. Ker so jim lekcije iz zgodovine predstavili agenti imperializma, so napačno zaključili, da je Islam objavljen samo zato, da ukine malikovanje in človeka napoti k čaščenju samo enega Boga; da so bili Arabci razdeljeni na antagonistična plemena in da je Islam prišel, da jih združi ter jih naredi za močan narod; da so bili predani alkoholu, igram na srečo, razvratnemu življenju in da je Islam prišel in jih obvaroval pred temi nevarnostmi, kakor tudi da je ukinil številne druge običaje, kot je na primer zakopavanje živih deklic, krvno maščevanje, itn. In da je Islam od ljudi zahteval širjenje njegovega sporočila, kar so oni delali, to pa je pripeljalo do vojn, ki so dokončno določile meje današnjega islamskega sveta. To naj bi bil edini cilj Islama v človeškem življenju!! Njegova zgodovinska misija je že izpolnjena: v islamskem svetu ni več čaščenja malikov; plemena so se bolj ali manj stopila in izgubila svoje identitete v širših skupnostih; kar se tiče iger na srečo in opojnih pijač imejmo na umu, da je šla civilizacija naprej in da je nekoristno izpostavljati, da so takšne zabave nemoralne. Njihova ukinitev bi bila nesmiselna. Na tak način zaključujejo, da je Islam odslužil svoje na tem svetu; imel je svojo dobo, vendar je sedaj izgubil svoje bistvo in zaradi tega ni več potreben. Moramo se obrniti k modernim doktrinam življenja, ker naj bi samo v njih ležala naša rešitev itn.
Tako ti ljudje podpirajo ideje svojih zahodnih učiteljev in se vdajajo lastnemu neznanju. O Islamu ne vedo ničesar, niti o njegovi stvarni misiji v človekovem življenju. Zato, preden nadaljujemo, poglejmo, kaj je Islam in kaj predstavlja.
Islam z eno besedo pomeni osvoboditev vsakršnega suženjstva, ki bi lahko preprečilo napredek človeštva ali predstavljajo oviro, da se sledi poti kreposti in svobode. Islam pomeni človekovo osvoboditev od diktatorjev, ki si ga podrejajo z močjo ali strahom in ga silijo, da dela tisto, kar je nepravično in nemoralno, ter mu odvzemajo dostojanstvo, čast, lastnino in celo življenje. Islam vsakega človeka osvobaja od takšne tiranije in ga uči, da vso oblast poseduje samo Bog; samo On ima suverenost. Vsi ljudje so podrejeni Njemu in samo On upravlja z njihovimi usodami; nihče od njih nima moči, da si koristi ali da si prepreči kakršnokoli težavo neodvisno od Njegove Božanske volje. Vsi ljudje se bodo na Sodnem dnevu pojavili pred Njim in položili račune za svoja dela na tem svetu.
Tako Islam človeku prinaša svobodo od strahu ali pritiska, katerega mu povzročajo ljudje, ki so v bistvu prav tako nemočni, kakor on, in ki niso manj podrejeni volji Vsemogočnega Boga, kakor je tudi on sam.
In ne samo to; Islam pomeni tudi svobodo od strasti, vključujoč tudi pohlep po življenju, kar tirani in diktatorji izkoriščajo, da bi si podredili človeka. On ne bi smel molče sprejeti suženjstva in pasivno opazovati, kako se ustoliči tirana. Velik dar Islama je, da človeka usmerja k pogumni borbi proti tiraniji in zatiranju, ne pa da se jima prikloni ter živi v bednem suženjstvu. V Kur'anu piše:
Reci: "Če so vam vaši očetje, sinovi, bratje, žene, rod, premoženje, ki ste si ga težko prislužili, trgovina, za katero se bojite upada, in zadovoljiva bivališča ljubša od Allaha, Njegovega Poslanca in borbe na Njegovi poti, potem počakajte, dokler Allah ne izpolni Svoje odločitve. Allah pa ne vodi iztirjencev na Pravo pot." (Kur'an; 9:24)
Človek, ki je zavzet s čutnimi zadovoljstvi, si lahko ustvari napačen pogled na svet in začne verjeti, da uživa v svojih strasteh. Obsojen je na neprestano zadovoljevanje teh zahtev, saj je čutne užitke, v primeru, da se jih ne obvlada, nemogoče zadovoljiti; povečujejo se in človeka spuščajo na najnižjo stopnjo, kjer so vsi njegovi napori osredotočeni na to, kako v življenju zadovoljiti čim več čutnih zadovoljstev.
Takšno stališče do življenja ne vodi k napredku, niti materialnem, niti duhovnem. Samo osvobojen človek gre lahko naprej v prostranstva znanosti, umetnosti ali religije.
Zato Islam veliko pozornosti poklanja osvoboditvi človeka od živalskih strasti. Pot k temu cilju ne odobrava meniškega življenja in ne prepoveduje svobodne uporabe tistega, kar je v življenju lepega. Islam teži k doseganju ravnotežja med tema dvema skrajnostma. Vse, kar je na Zemlji, je namenjeno, da služi človeku, ne pa da mu vlada. Zato si ne sme dovoliti, da bi bil zasužnjen, ampak bo to raje uporabil kot sredstvo za dosego višjega cilja; tj. za svoje duhovno napredovanje in širjenje Božje besede v svoji družbi. Islam ima glede tega dvojen pogled: v individualnem pogledu si prizadeva, da zagotovi zadostno oskrbo vsakemu posamezniku in mu zagotovi dostojno in čisto življenje; v kolektivnem pogledu pa Islam stvari ureja na način, da so vse družbene sile usmerjene k povečanju napredka in civilizacije v soglasju z osnovnim pogledom Islama na življenje, ki se izraža v ravnotežju med delom in celoto, posameznikom in skupnostjo.
Islam ima najbolj liberalen vpliv na človekov razum, saj je diametralno nasproten vsem vrstam vraževerja. Človeštvo je bilo v toku zgodovine plen raznih absurdnih idej in običajev. Nekateri od njih so bili živa igra človekove domišljije in kot takšni so bili primarni, medtem ko so bili drugi pripeljani v povezavo z božanstvi, katerim so dale človeške roke obliko. Na tak način je pred Islamom človeštvo tavalo v temi. Islam je človeštvo osvobodil od te zmede nesmislov, simboliziranih v tako imenovanih božanstvih, in ga ponovno vrnil v objem prave vere in pravega Boga.
Islam uporablja zelo enostavno terminologijo. Njegovo učenje je zelo lahko razumeti, občutiti in v njega verjeti. Človeka poziva, naj uporablja darove, ki so mu dani, in naj poskuša dobiti čimbolj popolno spoznanje o življenju, ki ga obkroža. Kot takšen ne dopušča nikakršne sovražnosti med religijo in razumom, niti med religijo in znanostjo. Človeka ne sili k verovanju v neke nerazumne stvari, kot predhodni pogoj za njegovo verovanje v Boga. Ne sili ga v odrekanje Boga, v kolikor prizna znanstvena dejstva. Islam na človeka vpliva z jasno in nedvoumno odredbo, da je Bog in samo Bog tisti, ki je v svoji neizmerni milosti vse stvari na Zemlji podvrgel človeku in da so vsi materialni darovi in dejstva, odkrita z znanstvenim raziskovanjem, v bistvu Božji blagoslov, za katerega se človek zahvaljuje Bogu. Islam znanje in znanost drži za del vere in ju ne smatra za zlo, nasprotno pravemu verovanju v Boga.
Noben od zgoraj navedenih problemov, ki so se pojavili pred človeštvom, še ni rešen. Resnični cilji človeštva morajo biti uresničeni. Človeštvo je še vedno žrtev raznih slabosti, še vedno trpi pod tirani in diktatorji. Islam lahko še veliko uresniči in odigra veliko in slavno vlogo.
Približno polovica prebivalstva sveta še vedno obožuje malike. Kot primer se navajajo Indija, Kitajska in mnogi drugi deli sveta. Druga polovica, oziroma skoraj toliko, je sprejela drugi tip božanstva, ki prav tako vrši poguben vpliv na človekovo verovanje in čustva. To božanstvo se imenuje moderna znanost.
Znanost je močan instrument, ki nam pomaga, da povečamo naše poznavanje stvari okrog nas. Vsa njena sijajna odkritja pa so vseeno onečaščena s fatalno napako zahodnjakov: znanost so postavili za vrhovno božanstvo, izjavljajoč, da mora človek častiti samo njo in ji biti pokoren. Zato so zanikali vsak drug način pridobivanja znanja, razen tistega, ki je priznan pri empirični znanosti. Zaradi omejitev, katere za sabo povlečejo vse empirične znanosti, je niz človeških prizadevanj upadel.
Častilci znanosti trdijo, da samo znanost lahko odvede človeka v skrivnosti vesolja in življenja; resnica je samo tisto, kar potrdi znanost, vse ostalo pa je nesmisel in neumnost. Vendar medtem, ko to trdijo, pozabljajo, da je znanost s svojo sijajno zgodovino še vedno na začetku in da je, kar se tiče verodostojnosti, še vedno zelo neodločna. Vse to iz enostavnega razloga - ne more prodreti globoko v srce realnosti. Njeni privrženci bučno negodujejo in trdijo, da ne obstaja nekaj takega, kot je človeška duša. Trdijo, da je človek omejen s svojimi čutili in da ne more imeti nikakršne povezave z neznanim. Vse to odbijajo, ne zato ker so dokazali, da je to iluzija, ampak zato ker eksperimentalna znanost s svojimi neadekvatnimi inštrumenti ni v stanju dojeti te skrivnosti. Ker to pripada višjemu redu stvari, so nekateri od njih izjavili, da človeška duša ne obstaja.
Čaščenje malikov je bila stara oblika človeške slabosti; kult znanosti je njena poslednja verzija. Po tej verziji mora biti osvoboditev človeškega razuma in duha odstranjena z dnevnega reda. Nasproti tej perspektivi se Islam pojavlja kot edino upanje človeštva, saj le on lahko vzpostavi mir med religijo in znanostjo. Ta mir je izgubljen zaradi popačene filozofije zahoda.
Zgodovinsko gledano je moderna evropska civilizacija nadaljevanje starogrške kulture. V tej kulturi najdemo odnos človeka do njegovih božanstev kot vzajemni antagonizem in aktivno antipatijo. Tako so skrivnosti, katere je človek s svojimi prizadevanji odkrival, nekaj, kar je na silo odvzemal tem ljubosumnim in neaktivnim božanstvom. Gledano z vidika današnjice so znanstvena odkritja pravzaprav drugo ime za človekovo zmago, ki si jo je izboril proti svojim božanstvom.
Takšen duh grške kulture je tisto, kar še vedno prežema podzavest modernega zahoda. Zvest grškemu duhu, moderni zahod govori o zmagi znanosti nad fizičnimi pojavi kot o nagradi, katero je človek iztrgal iz rok skrivnostne višje sile in si s tem postopoma podredil naravo. To se lahko opazi v odnosu modernega zahoda do Boga. Edina stvar - pravijo na zahodu - ki povzroči, da človek pade z licem pred Boga, je njegov občutek šibkosti. Na drugi strani ga vsak veliki korak, katerega človek naredi na različnih poljih znanosti, pripelje bližje božanski naravi, dokler na koncu ni v stanju, da hoče dojeti vse skrivnosti življenja in celo želi ustvariti življenje (obsesija modernih znanstvenikov) ter si na ta način pripiše lastnost Boga. Takrat ne bo imel potrebe padati na tla pred nevidnim Bogom, saj je samega sebe postavil na položaj Boga.
To je najnevarnejša bolezen, zaradi katere trpi moderni zahod. Človeštvo je razdeljeno in en del se je postavil nasproti drugemu. Mir, harmonija in spokoj so postali redka stvar. Vendar obstaja še poslednje upanje: Islam.
Naj se človeštvo vrne k Božji besedi, saj se samo tako lahko reši pred propadom, katerega mu prinaša brezbožni zahod. Islam človeku zagotavlja zdrave poglede na svet in mu govori, da ni pomembno, kakšno znanje si je pridobil ali v katerih materialnih koristih je užival, saj so vse to darovi Vsemogočnega Boga človeku. Bog je zadovoljen s človekom, dokler on to pridobljeno znanje uporablja za dobrobit človeštva.
Bog ni jezen na ljudi, ki hrepenijo po znanju, niti se boji, da bo kdorkoli, kadarkoli ogrozil Njegovo avtoriteto ali tekmoval z Njim. Bog se jezi, ko človek zlorabi svoje znanje in ga uporabi kot sredstvo za mučenje drugih ali za izvrševanje agresije.
Glede na to, Islam ne utemeljuje samo miru in harmonije, ampak tudi osvobaja od tiranije in zatiranja. Današnji svet v tem pogledu ne kaže nič boljše namere od tiste, ki jo je kazal pred 14. stoletji, ko ga je Islam osvobajal od lažnih božanstev. Tiranija je še vedno razširjena v likih ošabnih kraljev, drznih demagogov in okrutnih kapitalistov, ki sesajo kri milijonom delavcev. Na drugi strani, klasa diktatorjev vlada z ognjem in mečem.
Ob trditvah, da Islam pomaga človeštvu, da s sebe strese vse te okove, bi se pri nekaterih bralcih lahko pojavilo vprašanje: zakaj Islam ne osvobodi svojih pripadnikov od okrutne tiranije nekaterih vladarjev, ki so uzurpirali njihovo svobodo in jih prepustili najbolj nagnusnim oblikam sramote "v imenu Islama"? Takšnim bralcem je potrebno povedati, da, čeprav ti diktatorji včasih izkoriščajo ime Islama, je Islam daleč od tega, da bi nad njimi vršil nadzor. Tam ne vlada Islam. Ti diktatorji v bistvu pripadajo tisti klasi, za katero Allah pravi:
Tisti, ki ne sodijo po tem, kar je objavil Allah, so pravi neverniki. (Kur'an, 5:44)
Allah prav tako pravi:
Pri Gospodarju tvojem, ne bodo verjeli, vse dokler ne sprejmejo tebe za razsodnika v medsebojnih sporih; in nato pri njih ne bo prav nikakršnih zadržkov glede tvoje razsodbe in se bodo vdano predali. (Kur'an; 4:65)
Islam ni to, kar se s strani nekaterih današnjih vladarjev na vzhodu predstavlja s tem imenom. Oni ne spoštujejo Božjega zakona, saj le malokrat oklevajo pred tem, da ga zamenjajo po svoji volji. Ko rešujejo svoje zadeve, ne čutijo potrebe po zvestobi temu zakonu, tako da včasih sledijo zakonom, katere si je izmislil človek, včasih pa Božji zakon - vse to glede na svoje potrebe in strasti. Na ta način so nepravični do Boga in tudi do ljudi, saj izbirajo samo tisto, kar služi njihovim osebnim ambicijam in strastem.
Islam, v katerega mi pozivamo, strmoglavlja arogantne kralje in objestne tirane. Tudi oni se morajo pokoriti Božjemu zakonu, kakor vsi ostali ljudje, če se pa nočejo, jih je potrebno odstraniti.
V Islamu na oblasti ne more biti tiran, ker Islam ne trpi tiranije, niti dopušča, da si kdorkoli podreja drugega, ali mu vsiljuje svojo voljo, z izjemo volje Vsemogočnega Boga in Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, ki ukazuje samo tisto, kar je dobro in pravično. V takšni skupnosti se od vladarja išče, da kot del svojih dolžnosti uvede Božji zakon. Če tega ne naredi, nima pravice, da od svojih podanikov zahteva pokornost. V tem primeru imajo podaniki pravico zanemariti njegove ukaze. To je jasno izrazil prvi kalif Ebu Bekr, ko je rekel: "Pokoravajte se mi, dokler se bom jaz pokoraval Allahu in Poslancu, če pa se zoperstavim Allahu in Poslancu, se mi ne pokoravajte."
Islamska država ne samo, da bo svoje prebivalce osvobodila od tiranov v domovini, ampak jim bo zagotovila svobodo od kakršnekoli zunanje agresije, vseeno ali je v obliki gospodarske eksploatacije ali v obliki kolonializma. Tako je zato, ker je Islam religija časti in moči in kot takšna ne more tolerirati, da se ljudje ponižajo pred lažnimi božanstvi imperializma. Islam predpisuje zelo enostaven zakon za življenje človeka. Opominja ga, naj marljivo poskuša pridobiti Božje zadovoljstvo, naj se preda Božji volji, naj sledi Njegovim ukazom in naj z vsemi razpoložljivimi sredstvi stopi v borbo proti strahotam tiranije in izkoriščanja.
Ljudje naj se oprimejo Islama, saj je prav sedaj čas, da vsi vstanemo pod njegovo zastavo in da z Zemlje odstranimo vse sledi imperializma. To je pot do prave svobode, ki ne dopušča suženjstva; pot, ki vsem ljudem obljublja svobodo misli, akcije, lastnine in religije; pot, ki ščiti njihovo integriteto in njihovo čast. To je pot, katero je On izbral za nas:
Danes sem vam izpopolnil vašo vero in vam dopolnil Svoj blagoslov. In zadovoljen sem s tem, da je islam vaša vera. (Kur'an; 5:3)
Takšna radikalna reformacija, izvedena po poti Islama, v nobenem primeru ni omejena samo na muslimansko skupnost, ampak je po svoji naravi in karakterju univerzalna. To je blagoslov za današnji svet, ki je izmučen zaradi vojn in uničevanj.
Če bi se islamski svet dvignil, kot celota, proti barbarski tiraniji modernih imperialističnih sil – in je na poti, da to naredi - bi resnično lahko uničil vsa mednarodna rivalstva in prepire, ki predstavljajo ogromno nevarnost za varnost in mir v svetu. Muslimanske države bi z zbijanjem svojih vrst zlahka formirale zelo močan lasten blok. Zaradi izrednega geografskega položaja bi takšen močan blok držal ključe ravnotežja sil v mednarodnih odnosih celotnega sveta. Muslimani bi potem lahko svobodno izbrali pot Islama, ne pa da služijo interesom vzhodnega in zahodnega imperializma.
Islam je edino upanje človeštva; njegovo zmagovalno pojavljanje je edina garancija za rešitev človeka. Tisto, kar je značajno za prihodnost človeštva, je, da uresničitev Islama ni iluzija. Ker se Islam lahko prakticira tako, da so mu ljudje oddani, bi bilo pravilno, da se zavzamejo za njegovo slavo in triumf. Za to ni potrebna nikakršna pomoč iz tujine. Takšen triumf bi pomenil ukinitev neprestano grozeče nevarnosti za človeštvo svetovnih razsežnosti; pomenil bi srečen dom in miren svet.
Obstaja pa tudi drug vidik. Moderni zahod je naredil ogromen uspeh na polju znanosti, vendar je na polju humanosti ostal primitiven in zaostal. Pod njegovo dominacijo je znanost napredovala, vendar je človek daleč zaostal in postopoma izgubil vsako spoštovanje za višje vrednote v človeškem življenju. Današnja civilizacija bolj izpostavlja materijo kakor duh, večjo pozornost daje čutilom kot duhovnosti, rezultat tega pa je, da posamezniki večjo pomembnost dajejo svojim osebnim zadovoljstvom in sebičnim interesom, ne pa splošnemu dobremu. Takšno stanje se zelo težko imenuje človekov razvoj ali napredek človeštva, saj napredek ne pomeni samo materialno in znanstveno napredovanje, ampak tudi človekovo dominacijo nad njegovimi tiranskimi in živalskimi apetiti. Tukaj intervenira Islam; samo on lahko naredi človeka naprednega.
Napredek ni sinonim za atomske bombe, radio aparate ali električno razsvetljavo, kakor mislijo nekateri zavedeni ljudje. Kriteriji za napredek bi bili v prvi vrsti: ali človeku vladajo nižje strasti, ali pa jih on kontrolira in drži na uzdi? Ali ima moč, da se dvigne nad te slepe strasti, ali pa je samo igračka v njihovih rokah? Če jim služi, potem je daleč od napredka.
Noben narod ni mogel zadržati svoje moči, slave, avtoritete in človeštvu prinesti sreče in bogastva, če je bil žrtev razuzdanosti in razsipnosti. Kaj je tisto, kar je povzročilo padec stare Grčije in velikega Rimskega imperija? Kako je izginila slava stare Perzije in islamskega sveta na koncu Abasidskega obdobja? Ali se ne spomnimo več, kaj se je zgodilo s skorumpirano francosko republiko in njenim narodom, popolnoma pogreznjenim v telesna uživanja? Svojim sovražnikom so se predali takoj. Niso mogli nuditi odpora, saj so bili zaskrbljeni za svoja osebna zadovoljstva in ne za obrambo domovine. Bolj so se bali za to, kako bodo rešili elegantne pariške dvorane, kakor za to, da bi rešili renome svoje nekdaj ponosne in pogumne nacije.
Nekateri neobveščeni ljudje na vzhodu Ameriko navajajo kot primer nacije, ki je globoko padla v čutna zadovoljstva in je obenem velika in močna država z največjim materialnim bogastvom na svetu. Vendar ti ljudje pozabljajo, da je Amerika še vedno mlada nacija, tako v duhovnem, kakor tudi materialnem smislu besede. Znano je, da je mladost obdobje, ko se skrite bolezni težko odkrijejo, saj je organizem še dovolj močan in sposoben, da kontrolira zunanje manifestacije bolezni. Vendar se pronicljivega očesa ne more prevarati z navideznim zdravjem in mladostniško močjo takšnega obdobja, saj se vsi simptomi fatalne bolezni jasno in očitno kažejo izza takšne bleščeče zunanjosti. Da Amerika ni izjema, jasno ilustrirata sledeča podatka, ki dokazujeta, da znanost, kljub vsemu napredku, še vedno ni verodostojna, da bi predložila kakršnokoli temeljno izjavo o človekovi naravi, saj je znanost sama po sebi del Božjega zakona.
In v Allahovem zakonu ne boš našel spremembe. (Kur'an; 33:62)
Prvi podatek se nanaša na dejstvo, da se v ministrstvu za zunanje zadeve ZDA vedno najdejo zaposleni, ki jih odpustijo, ker sovražnikom izdajajo državne tajnosti.
Drugi podatek je, da več tisoč ameriških vojakov dezertira iz vojske v vsakem mandatu. To število je visoko glede na celotne ameriške oborožene sile in da je to mlada nacija, ki teži k svetovni dominaciji in vodstvu.
To je samo začetek in ostalo bo moralo slediti, če bo ameriški narod uporen v svojem materialističnem pogledu na življenje. Napredek Amerike je samo en del slike. Druga stran kaže, da se je kljub največji materialni produkciji, relativni mladosti, številu prebivalstva in velikosti države, ameriški narod pokazal kot zelo siromašen v svetu principov in višjih moralnih vrednot. Grobi postopki do temnopoltih nam odkrivajo nacijo z duhovno boleznijo. Nihče ne more trditi, da je preporod Islama nemogoč, saj je človeštvo v preteklosti brez dvoma dokazalo, da se je zmožno dvigniti nad povsem živalsko raven življenja. Kar je bilo mogoče v preteklosti, je mogoče tudi danes, saj človeštvo od takrat ni doživelo nikakršne spremembe v svoji naravi. Večina človeštva je bila takrat, kakor tudi danes, pokvarjena in se je vdajala čutnim zadovoljstvom. Ne obstaja razlika med njegovo preteklostjo in sedanjostjo, razen v zunanjih formah pohote in nazivih užitkov. Stari Rim ni bil nič manj pokvarjen od današnjega Pariza, Londona in ameriških mest. Podobna je bila tudi seksualna anarhija v stari Perziji. Človeštvu je v tej zgodovinski perspektivi objavljen Islam. Povzročil je popolno spremembo, človeštvo izvlekel iz ponora moralne degradacije, človeškemu življenju dal plemenito bistvo in dinamiko ter mu vlil pogum za borbo na poti resnice. Pod zaščito Islama je človeštvo napredovalo, vzpostavljeno je bilo dinamično intelektualno in duhovno gibanje, ki je zajelo tako vzhod, kakor tudi zahod. Nobena sila ni mogla preprečiti napredka Islama, zato je Islam postal izvor svetlobe, vrline in napredka v toku dolgega obdobja. V toku tega dolgega obdobja svoje dominacije islamski svet ni nikoli zaostajal materialno, intelektualno ali duhovno, ker ni podpiral moralne pokvarjenosti, seksualne anarhije ali brezboštva. Na njegove pripadnike se je gledalo s spoštovanjem kot vzor dobrote in vrline v vseh sferah človeških aktivnosti, vse dokler v svojem življenju niso prenehali vzdrževati plemenitih in vzvišenih idealov Islama. Takrat se je, po neizmenljivem Božjem zakonu, vsa njihova slava končala.
Današnje islamsko gibanje, ki še zbira sile, koristi vsa razpoložljiva sredstva z jasnim pogledom v prihodnost. Ima velikanske možnosti, da ponovi to veliko čudo, ki ga je Islam enkrat že naredil v preteklosti.
Vse rečeno seveda ne pomeni, da je Islam samo spiritualno verovanje. Islam je praktični kodeks življenja, ki zajema tudi zemeljske stvari. Nič se ne izogne njegovemu prodornemu očesu. Pazi na vse medčloveške odnose, ne glede na to ali govorimo o političnih, ekonomskih ali socialnih odnosih. Te odnose označujeta izredno ravnotežje življenja in edinstvena harmonija med posameznikom in družbo, razumom in intuicijo, delom in čaščenjem, zemljo in nebom, tem in bodočim svetom. Vse stoji v harmonični celoti. Prostor nam ne dopušča, da bi na tem mestu lahko iznesli podrobno diskusijo o političnem, ekonomskem in socialnem sistemu v Islamu. Kljub temu so pred bralce postavljena določena dejstva.
Najprej je treba dojeti, da Islam ni prazna ideološka vizija. Nasprotno, on je praktični sistem življenja, ki na naraven način ocenjuje realne potrebe človeštva in jih poskuša realizirati.
Drugo, poskušajoč, da zadovolji realne zahteve človeka, Islam dela popolno ravnotežje, kolikor to meje človeške narave dovoljujejo. On izhaja iz individualnega vzdrževanja ravnotežja med zahtevami telesa in duše, razuma in duha ter v nobenem primeru ne dopušča, da ena stran premaga drugo. Islam ne uničuje naravnih instinktov, niti ne dovoljuje razmaha telesnih želja. Po drugi strani, Islam odstranjuje vse notranje psihološke konflikte, ki ogrožajo bistvo človeške duše ali pa postavljajo en njen del v konflikt z drugim. On gre za tem, da uresniči ravnotežje med potrebami posameznika in skupnosti. Islam ne dopušča, da posameznik greši proti drugemu posamezniku. Torej, Islam nobeni klasi ali narodu ne dovoljuje, da si podreja drugo klaso ali narod. Islam vrši koristno omejitev za vse sile, jim preprečuje, da pridejo v medsebojni konflikt ter jih poziva, da si pomagajo in sodelujejo za splošno dobro človeštva kot celote.
Glede na to Islam vzpostavlja ravnotežje med različnimi družbenimi faktorji, med duhovnimi in zemeljskimi, ekonomskimi in človeškimi faktorji. Za razliko od komunizma Islam ne smatra, da so ekonomski faktorji, tj. samo materialni aspekti, najbolj pomembni za človeško eksistenco. Islam se prav tako ne strinja s tem, kar izjavljajo idealisti in spiritualisti, ko trdijo, da so samo duhovni ideali zadostni, da bi se organiziralo človeško življenje. Islam se ne odloča niti za eno, niti za drugo, ampak združuje vse te elemente in na podlagi tega formira človeško družbo. Najboljši kodeks življenja je tisti, ki daje pozornost tako telesu, kakor tudi razumu in duhu ter jih vključi v sistem harmonične celote.
Tretje, vedno moramo imeti na umu, da ima Islam povsem neodvisen socialni in ekonomski sistem. Nekatere od njegovih zunanjih manifestacij so lahko podobne tistim iz kapitalizma ali komunizma, vendar je v samem bistvu Islam daleč od tega. Vsebuje vse dobre karakteristike teh dveh sistemov, vendar je osvobojen od njunih pomanjkljivosti. Islam ne poveličuje individualizma, kakor je to primer na zahodu, ki posameznika jemlje kot osnovo za družbeni red in izjavlja, da je posameznikova svoboda v vseh situacijah nedotakljiva in da se skupnost v nobenem primeru ne sme vmešati. Iz tega stališča se je na zahodu pojavil moderni kapitalizem, ki je baziran na konceptu svobode posameznika, da izkorišča druge, vključujoč tudi skupnost, ki ga vzgaja in ščiti. Islam poudarja pomembnost družbe, vendar ne gre v skrajnost, kakor je bil to primer v komunizmu. V komunizmu je bila družba vse, posameznik pa samo nepomembna ovca, ki nima življenja izven črede. Zato sta v komunizmu samo skupnost in oblast uživali svobodo; posameznik nima pravice, da avtoriteti postavlja vprašanja, niti da zahteva svoje posebne pravice. Tako je nastal komunizem, ki je državi dajal absolutno oblast pri oblikovanju posameznikovega življenja.
Islam vzpostavlja ravnotežje med tema dvema ekstremoma - komunizmom in kapitalizmom. Priznavajoč značaj tako enega kot drugega pristopa, Islam zagovarja harmonijo med posameznikom in državo, tako da imajo posamezniki svobodo pri svojem razvoju, vendar v mejah – da ne grešijo proti drugemu posamezniku, medtem ko daje državi avtoriteto, da regulira in kontrolira socialne in ekonomske odnose. Tako Islam v človekovem življenju neprestano varuje in vzdržuje to harmonijo. Osnova te celotne strukture je vzajemna ljubezen med posameznikom in skupino; Islam ni oblikovan na osnovi klasnega konflikta, kakor je bila komunistična družba.
Potrebno je izpostaviti, da ta edinstveni način življenja, katerega ponuja Islam, ni nastal kot rezultat nekakšnega ekonomskega pritiska, niti je posledica nekih nasprotujočih interesov antagonističnih skupin.
To so samo nekatera obeležja islamskega kodeksa življenja, vendar so obenem zadostno potrdilo, da je lahko religija z zakonom in principi, ki se nanašajo na celotno človeško življenje, vključujoč emocije, misli, akcije, bogoslužje, razdelitev dobrin, socialne odnose in duhovne težnje - kar je urejeno v harmoničen in edinstven sistem življenja - vedno koristna in aktualna za človeštvo. Takšna religija ne more zastareti, saj so njeni cilji isti kot cilji samega življenja. Namenjena je, da se po njej živi, dokler je življenje na temu planetu.
Danes je človeštvo zadeto z najbolj okrutnimi in odvratnimi formami rasne diskriminacije. Svet dvajsetega in enaindvajsetega stoletja se lahko veliko nauči od Islama. Islam je že davno nazaj človeštvo osvobodil od rasnih predsodkov vsake vrste. Ni se zadovoljil samo z lepo vizijo enakosti, ampak je tudi v praksi izpeljal enakost med vsemi narodi in rasami. V Islamu nihče nima prioritete pred drugim razen v pobožnosti. Islam ni samo osvobodil temnopoltih od suženjstva, ampak jim je priznal vse pravice in lahko so se dvigali na najodgovornejša mesta v islamski državi. Kot svobodni ljudje so postajali vodje islamske države. Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, je rekel: "Poslušajte in pokoravajte se, četudi vam je postavljen na oblast črn suženj, vse dokler se on med vami drži Božje knjige."
Kako lahko današnji svet ignorira sporočilo Islama, ko pa je zadet z zlom imperializma in tiranije z vsemi njunimi nečloveškimi lastnostmi? Islam se zoperstavlja imperializmu in vsem formam eksploatacije. Islamski postopek z narodi osvojenih držav je bil tako plemenit in dostojanstven, da oči "civilizirane" Evrope in Amerike težko vidijo do te točke. Glede tega lahko navedemo odločitev kalifa Omarja ibn El-Khattaba, da se biča sin Amra ibn El-Asa, generala in guvernerja Egipta, ker je neupravičeno udaril egipčanskega Kopta.
Ali obstaja večje zlo od kapitalizma, ki je onesnažilo celotno zemljo? Islam zahteva ukinitev kapitalizma in osvoboditev človeštva od njegovih posledic. Islam prepoveduje obresti in nastanek velikih prihrankov, kar je temelj kapitalistične ekonomije.
V svetu, kjer vlada materialistična in ateistična filozofija, je potreben Islam, saj on uresničuje in vzdržuje socialno pravičnost na najvišji stopnji in obenem ne izčrpava duhovnega izvira v človeškem življenju in srcu. Človeka ne omejuje na ozki svet čutil. Iznad vsega Islam svojega lastnega verovanja noče uvajati z železno roko:
Ni prisile v vero, saj je razlika med Pravo potjo in zablodo jasna. (Kur'an; 2:256)
Svet se mora obrniti k Islamu - edini poti, ki lahko vzpostavi in vzdržuje mir na Zemlji.
Nova islamska era je na svojem začetku. Prihodnost Islama je prav tako sijajna kakor tudi njegova preteklost.
Komentarji
Objavite komentar