ALI JE BOG POSTAL ČLOVEK?

Ta članek je namenjen predvsem tistim, ki verujejo v Boga, naj v luči razuma in razodetja razmislijo o naravi svojih verovanj. Iskreno upamo, da bodo misli in diskusije bralcem koristile pri njihovem osebnem iskanju Boga, ali pa jih spodbudile k nadaljnjemu raziskovanju in razmišljanju, saj na tem svetu ni nič bolj pomembno od tega, da oseba najde Boga in živi v skladu z Njegovimi zakoni. Za tiste, katerih to iskanje ne zanima in nimajo namena živeti po Njegovi božanski resnici, lahko ponudimo le skromno molitev Bogu, naj jim pomaga najti pot nazaj k Njemu, preden se njihov čas na tem svetu izteče.

Bralci morajo biti opozorjeni, da so številne besede v tem članku v popolnem nasprotju z islamskim verovanjem, vendar je bilo zaradi predstavitve dejstev in verovanj različnih politeističnih religij potrebno predstaviti njihove dogme in temelje. Prosimo Allaha, da nas zaščiti pred prekletim hudičem in njegovim prišepetavanjem, ter nas oddalji od dejanskega verovanja v takšne zablodele ideje in koncepte.

Pričamo, da nihče nima pravice biti čaščen razen Allah in pričamo, da je Muhammed Njegov suženj in poslanec.

VEROVANJE V BOGA

Ogromna večina človeških bitij je vedno verovala v Boga; od najbolj starodavnih civilizacij, pa vse do današnjih družb. Religije so oblikovale temelje skoraj vseh človeških kultur. V bistvu je bilo v toku zgodovine, vse do vzpona komunizma v 20. stoletju, zanikanje Božjega obstoja (ateizem) omejeno na peščico posameznikov. Celo v današnjih sekularnih zahodnih družbah, v katerih moderni družboslovci, oboroženi z darvinističnimi teorijami, zagovarjajo, da je Bog samo plod človeške domišljije, se ogromna večina prebivalcev, tako laikov kot tudi znanstvenikov, trdno drži svojega verovanja v Boga.

Zato številčnost arheoloških podatkov, ki podpirajo obstoj Boga, nekatere antropologe vodi do zaključka, da mora biti verovanje v Boga prirojeno in ne naučeno. Čeprav večina družboslovcev trdi drugače, nekatera nedavna znanstvena odkritja podpirajo pogled, da je vera v Boga prirojena. V članku z naslovom 'God Spot is found in the Brain', objavljenim v The Sunday Times, 2. novembra 1997, je dr. Vilayanur Ramachandran z Univerze Kalifornija, San Diego (UCSD) rekel, da je fenomen religijskega verovanja v Boga "hard-wired" (tj. programiran, zapisan) v možganih.

Kljub temu novonastalemu znanstvenemu dokazu prav dejstvo, da so koncepti Boga v človeških družbah tako raznoliki, nekatere mislece – tudi tiste, ki verujejo v Boga – vodi do zaključka, da so religije človeško narejene. Vendar temeljita raziskava razkrije skupno nit, ki povezuje različne religije. Ta povezava je verovanje v 'vrhovno bitje', ki obstaja nad ostalimi božanstvi. Ta monoteističen temelj se lahko najde tudi v najbolj transparentnih politeističnih religijskih sistemih. Na primer, med današnjimi religijami je hinduističen koncept redek primer, ki podpira pogled, da so bila človeška bitja prvotno monoteistična in preko različnih degeneracijskih procesov postala politeistična. Kljub svojemu sistemu s številnimi božanstvi in idoli ima hinduizem samo enega vrhovnega boga, Brahmana.

Na drugi strani je večina antropologov zaključila, da se je religija preko različnih stopenj politeizma razvila v monoteizem. To se je začelo s prvotnim človekom, ki je naravne sile povzdignil v božanstva, potem je sledil postopen prehod v dualistično religijo, ki je naravne sile združila v dve glavni božanstvi (tj. bog dobrega in bog zla), končalo pa se je z verovanjem v enega Boga, monoteizem.

Torej po mnenju antropologov in družboslovcev religija nima božanskega izvora; to je le stranski produkt evolucije vraževerja zgodnjega človeka, kar je temeljilo na njegovem pomanjkanju znanstvenega znanja. Zato ti teoretiki verjamejo, da bo znanost sčasoma odklenila vse skrivnosti narave, zaradi česar bo religija postala neuporabna in nezmožna razložiti naravne fenomene, kar bo posledično vodilo k popolnemu izumrtju religije.

Vendar človekovo prirojeno verovanje v Boga podpira nasproten pogled in namesto tega predstavlja koncept, da je človek začel kot monoteist, vendar sčasoma skrenil v različne oblike politeizma. Ta pogled je še dodatno podprt z dejstvom, da vsa tako imenovana primitivna plemena gojijo verovanje v 'vrhovno bitje'. Ne glede na njihovo obliko politeističnega sistema, številni od njih vsebujejo verovanje v 'vrhovno bitje' nad vsemi ostalimi božanstvi in duhovi. Koncept enega 'vrhovnega bitja' v večini religij predstavlja indikator, da so množice iz monoteizma v politeizem skrenile zaradi pripisovanja Božjih lastnosti stvaritvam in jih v nekaterih primerih postavili na mesta nižjih božanstev, v drugih pa na mesta posrednikov. Vseeno je 'vrhovno bitje', v kakršnikoli obliki že je, jedro večine spiritualnih religij.

BOŽANSTVA

Vendar obstaja vidik verovanja v Boga, ki kljubuje vsakršni logiki in razumu, a je vseeno postalo temeljni kamen nekaterih religij. To je verovanje, da je Bog postal človek. Kjer je originalno monoteistično verovanje degeneriralo v verovanje v posrednike med Bogom in ljudmi, ki prenašajo človekove molitve ali delujejo kot zastopniki Boga na tem svetu, so ti posredniki postali objekti čaščenja. Posredniki so pogosto predstavljali duhove manifestirane v naravi. Posledično so ljudje začeli častiti duhove gozdov, rek, neba, zemlje itn; občasno je bila čaščena sama narava, občasno pa simboli, ki so predstavljali naravo. Religijski sistemi, ki so se razvili iz teh vrst verovanja, so bili lokalni in iz trenutnih zapisov človeške zgodovine lahko razberemo, da takšna verovanja nikoli niso imela mednarodnega vpliva.

Na drugi strani imamo primere, ko je monoteistično verovanje degeneriralo v personifikacijo Božjih moči v obliki ločenih posrednikov predstavljenih v podobah. Tako so idoli postali osrednji objekt čaščenja, Božje moči pa so postale božanstva. Takšna verovanja so višek dosegla v antičnih časih, prisotna pa so vse do današnjega dneva, in sicer v obliki politeističnih religij z mednarodnim vplivom. Antične egipčanske, grške in rimske religije so izumrle, ko je te imperije prevzelo krščanstvo. Vendar je indijsko izražanje hinduizma preživelo tako muslimansko kot tudi krščansko nadvlado in ostalo religija približno milijarde ljudi v Indiji. Različne oblike reformiranega hinduizma so pognale svoje korenine tudi na današnjem Zahodu.

ČLOVEK JE BOG?

Osnovni koncept hinduizma je, da je Bog vse; med Bogom in Njegovimi stvaritvami fundamentalno ni nobene razlike. V hindujski filozofiji ima vsako živo bitje jaz oziroma dušo imenovano atman. Na splošno se verjame, da je duša v bistvu Bog imenovan Brahman. Posledično je bistvo hindujskega verovanja ideja, da sta atman in Brahman eno in isto; z drugimi besedami, človeška duša je božanska. Še več, človeška družba je razdeljena na kaste oziroma klase, vsako pa predstavljajo človeška bitja, ki so v obstoj prišla iz različnih delov božanskega bitja, Brahmana. Zgornja kasta Brahminov je prišla iz glave Boga; medtem ko je spodnja kasta Šuder prišla iz stopal Boga. Čeprav so uradno le štiri glavne kaste, so v realnosti številne podkaste. Hindujci verjamejo, da bo oseba po smrti reinkarnirana. Atman, duša mrtve osebe, nikoli ne umre, ampak se neprestano ponovno rojeva. Če so ljudje v tem življenju dobri, bodo v svojem naslednjem življenju ponovno rojeni v višjo stopnjo kastnega sistema. Obratno, če so v tem življenju slabi, bodo ponovno rojeni v nižjo stopnjo.

Ko oseba po številnih reinkarnacijah doseže najvišjo kasto Brahminov, se krog ponovnih rojstev konča in atman se ponovno združi z Brahmanom. Ta proces ponovne združitve se imenuje moksha, v budizmu pa nirvana. Atman se ponovno združi z Brahmanom in tako človek postane Bog.

BOG POSTANE VEČ NJEGOVIH STVARITEV?

V hindujskem verovanju so lastnosti Brahmana manifestirane kot različna božanstva. Lastnost ustvarjanja postane božanstvo ustvarjanja – Brahma, lastnost ohranjanja postane božanstvo ohranjanja – Višnu in lastnost uničevanja postane božanstvo uničevanja – Šiva. Najpopularnejši od njih, Višnu, na različnih točkah v času postane inkarniran med človeškimi bitji. Ta inkarnacija se v sanskrtu (tj. staroindijski knjižni jezik) imenuje avatar, kar pomeni spust oziroma sestop. Predstavlja spust Boga v človeški svet, s tem da postane človeško bitje ali eno od ostalih bitij tega sveta. Prvenstveno se termin avatar nanaša na deset glavnih oblik božanstva Višnu. Med njimi je Matsja, inkarnacija božanstva kot ribe; Kurma kot želve; Varaha kot merjasca (divjega prašiča); Narasimhakot človeka leva; Vamana kot pritlikavca; in najbrž najbolj znana med njimi, človeška inkarnacija Rama, ki je tudi heroj v epu Ramajana. Drugo popularno božanstvo je Krišna, prav tako inkarnacija Višnuja kot človeškega bitja. Obstajajo različne variacije tega verovanja v smislu števila inkarnacij in privzetih oblik, vendar na splošno vsi sledijo tem manifestacijam. Včasih hindujci na osebe iz drugih religij gledajo kot na Višnujeva utelešenja, kar naj bi bili Buda, Jezus in Muhammed. Posledično je v hinduizmu človek Bog ali del Boga, razlika med Stvarnikom in Njegovimi stvaritvami pa je samo površinska.

Popularni budizem si s hinduizmom deli koncept inkarnacije, čeprav s svojimi lastnimi modifikacijami. Uči, da vsako zavestno bitje poseduje 'naravo Bude' in je zato sposobno postati Buda. Buda (tj. Sidharta Gautama) je bil glede na zgodnja učenja budizma človeški učitelj; človek, ki je živel in umrl. Vendar se je v mahajana budizmu razvila ideja o 'večnem Budi', kot poosebitvi absolutne resnice in na ta način je bil Buda povzdignjen na stopnjo božanstva. Zato da bi svoje sporočilo razkril človeštvu, je 'večni Buda' samega sebe občasno manifestiral kot zemeljskega Budo, Sidharta Gautama pa je postal samo ena od manifestacij 'večnega Bude'.

BOG POSTANE EN ČLOVEK?

Krščansko verovanje v Božjo inkarnacijo ima izvor v konceptu izvirnega greha, ob tem pa je bilo izmišljeno božansko žrtvovanje. Trdilo se je, da je Adamov greh, ki se je nakopičil v toku generacij, postal tako velik, da ga nobeno človeško žrtvovanje ne bi moglo odstraniti in zato je bilo potrebno božansko žrtvovanje. Tako je imel Bog človeškega sina, ki je bil tudi inkarnirani Bog. Božji sin je za celotno človeštvo umrl na križu, kot žrtev za Boga. Sin, ki je obenem tudi Bog oziroma del Boga, trenutno sedi na desni strani Božjega prestola in čaka, da bo ob koncu sveta sodil ljudem. Torej za kristjane je Bog postal en človek, na eni in edini točki v zgodovini tega sveta in verovanje v Njegovo inkarnacijo je eden od temeljev krščanstva.

ČLOVEK POSTANE BOG?

Z vidika Jezusove človeškosti lahko krščansko verovanje, da je bil Jezus Bog, dojamemo tudi kot povzdigovanje človeškega bitja do statusa božanstva. Takšna verovanja obstajajo tudi med številnimi ljudmi, ki se pripisujejo islamu in podobno kakor v hinduizmu in budizmu človeškim bitjem ponujajo priložnost, da postanejo Bog.

Izvor njihovih verovanj najdemo v misticizmu, katerega korenine so v grških Misterijih. Misticizem je lahko definiran kot izkušnja združevanja z Bogom in verovanje, da človekov glavni cilj v življenju leži v iskanju te združitve. Grški filozof Platon je ta koncept predložil v svojih delih, posebno v svojem Simpoziju. V njem opisuje, kako človeška duša lahko pleza po spiritualni lestvi in na vrhu postane eno z Bogom. Osnova tega verovanja je učenje, da so človeška bitja v bistvu deli Boga, ujeti v materialnem svetu; človeško dušo prekriva fizično telo. Po njihovem mnenju je duša božanska, ujeti del Boga pa se mora osvoboditi materialnega sveta in se združiti z Bogom.

Med tistimi, ki se pripisujejo islamu, so se pojavili ljudje, sekta, ki je promovirala prav takšno idejo. Njeni pripadniki se tradicionalno imenujejo sufiji, njihov sistem verovanja pa se imenuje sufizem. Ta termin se včasih prevaja kot misticizem ali islamski misticizem. Temelji na istem konceptu kot je bil tisti grških mistikov – da je človeška duša božanska in da je način za ponovno združitev z Bogom preko določenih spiritualnih praks. Različne skupine sufijev so se razvile v kulte imenovane tarikati (tj. poti ali smeri). Ponavadi je vsak kult poimenovan po svojem dejanskem ali domnevnem ustanovitelju in vsak ima svoj niz posebnih spiritualnih praks, katerih se morajo pripadniki čvrsto držati. Mnogi učijo, da potem, ko pripadniki opravijo predpisane spiritualne in fizične prakse, postanejo eno z Bogom. Ta enost se v arabščini imenuje fanaa ali vusul. Koncept 'enosti z Bogom' je bil s strani klasičnih islamskih učenjakov kategorično zavrnjen.

ZAKAJ?

Kaj vse te ljudi vodi v verovanje, da je Bog postal človek, ali da sta Bog in človek eno in isto? Temeljni razlog je njihova nezmožnost razumevanja in sprejemanja koncepta Božjega stvarjenja tega sveta iz ničesar. Boga dojemajo na način kot dojemajo sebe in da je ustvarjal iz nečesa, kar že obstaja. Ljudje stvari ustvarjajo s preurejanjem obstoječih stvari v drugačne oblike, stanja in funkcije. Na primer, lesena miza je bila nekoč drevo v gozdu, njeni žeblji in vijaki pa so bili železova ruda pod zemljo. Ljudje posekajo drevo in njegov les oblikujejo v desko ter noge; izkopljejo železovo rudo, jo stalijo, vlijejo v modele in tako proizvedejo žeblje ter vijake. Potem sestavijo dele in naredijo mizo. Podobno so bili plastični stoli, na katerih danes ljudje sedijo, nekoč tekoča nafta shranjena globoko pod zemljo. Vendar je preko človekove manipulacije s kemičnimi komponentami nafte proizvedena plastika in tako so narejeni stoli, na katerih ljudje sedijo. To je bistvo človekove aktivnosti; ljudje modificirajo in preoblikujejo, kar že obstaja. Ne ustvarijo dreves ali nafte. Ko govorimo o proizvodnji nafte mislimo na črpanje. Nafta je bila ustvarjena pred milijoni let z geološkimi procesi; potem jo ljudje črpajo iz zemlje in rafinirajo. Prav tako niso ustvarili dreves. Četudi so jih posadili, niso ustvarili semen.

Zato ljudje iz svojega neznanja, Boga pogosto dojemajo kot same sebe. Na primer, za hindujce je Purusa božanstvo ustvarjanja, Brahma v človeški obliki; in kakor ljudje ustvarjajo s preurejanjem materialnega sveta okrog njih, hindujci verjamejo, da tako ustvarja tudi Bog. Glede na hindujsko filozofijo je Purusa opisan s tisočimi glavami in tisočimi očmi. Iz njega nastane Virat, njegova ženska stran in par v procesu ustvarjanja. Iz Puruse so nastale tudi štiri tradicionalne družbene kaste. Brahmini so bili ustvarjeni iz Purusovih ust; Kšatriji iz njegovih rok; Vajšiji iz njegovih stegen in Šudre iz njegovih stopal. Nezmožnost razumevanja, da je Bog ta svet ustvaril iz ničesar, jih je vodila h konceptu, da je Bog svet ustvaril iz Samega Sebe, ljudi pa iz svojih delov telesa.

Človeška sposobnost razumevanja idej in konceptov je omejena. Verovanje, katerega je Bog učil Adama je, da je Bog ta svet ustvaril iz ničesar. Ko hoče, da nekaj obstaja, samo reče: "Bodi," in njegov ukaz pripelje v obstoj stvari, ki pred tem niso obstajale. Ta svet in njegova vsebina nista bila ustvarjena iz Njega. V bistvu koncept, da je Bog ta svet ustvaril iz Samega Sebe, Boga zniža na nivo Njegovih stvaritev, ki nekaj lahko ustvarijo samo iz nečesa drugega. Tisti, ki so imeli takšno verovanje, ali pa ga še vedno imajo, so nezmožni razumeti edinstvenost Boga. Nihče ni kakor On. Če bi On ustvaril svet iz Samega sebe, potem bi bil kakor Njegove stvaritve.

ALI JE BOG POSTAL ČLOVEK?

Ostaja vprašanje, če je Bog postal človek? Logično je odgovor nikalen, saj takšen koncept nasprotuje osnovnemu pomenu besede Bog. Ljudje običajno rečejo, da Bog lahko naredi vse stvari; karkoli hoče narediti, lahko naredi. V Kur'anu piše:

Zares ima Allah nad vsemi stvarmi moč. (Kur'an; 2:20)

V krščanski Bibliji piše: "Pri Bogu pa je vse mogoče." (Matej 19,26) In: "Kajti pri Bogu je vse mogoče." (Marko 10,27)

In hindujske knjige nosijo zapise s podobnimi pomeni.

Vsi večji religijski teksti vsebujejo splošne izjave glede osnovnega koncepta Božje vsemogočnosti. On lahko naredi, kar hoče. Ko se ta splošen koncept prenese v prakso, mora oseba najprej prepoznati in razumeti Božje lastnosti. Večina ljudi Boga dojema kot večnega, brez začetka in konca. Če bi na osnovi, da Bog lahko naredi vse stvari, postavili vprašanje, če Bog lahko umre, kakšen bi bil odgovor? Ker je umiranje del 'vseh stvari', ali lahko rečemo: "Če hoče?" Seveda tega ne moremo reči.

Bog je opisan kot večen, brez konca, smrt pa pomeni 'priti do konca'. Zato je vprašanje, če On lahko umre, nesmiselno vprašanje. Je samo po sebi kontradiktorno. Podoben absurd je vprašati, če je Bog lahko rojen, saj je bil Bog že opisan kot večen, brez začetka. Biti rojen pomeni imeti začetek oziroma priti v obstoj po tem, ko nekaj ni obstajalo. V takšnem stilu ateistični filozofi radi vprašajo teistične: "Ali Bog lahko ustvari kamen, ki je pretežak, da ga dvigne?" Če teist odgovori pritrdilno, to za njih pomeni, da Bog lahko ustvari nekaj večjega od Sebe. Če odgovori nikalno, pa za njih pomeni, da Bog ne more narediti vseh stvari.

Zato termin 'vse stvari' v frazi 'Bog lahko stori vse stvari' izključuje absurde. Ne vsebuje stvari, ki nasprotujejo Njegovim Božanskim lastnostim; stvari, ki bi ga naredile za manj od Boga, kakor je spanje, kesanje, hranjenje itn. Vključuje samo 'vse stvari', ki so skladne s tem, da je On Bog. To pomeni izjava 'Bog lahko stori vse stvari'.

Tudi trditev, da Bog lahko postane človek, je absurd. Ni primerno, da Bog prevzame človeške karakteristike, saj bi to pomenilo, da je Stvarnik postal Svoja stvaritev. Stvaritev je produkt Stvarnikovega stvarjenja. Če Stvarnik postane Svoja stvaritev, bi to pomenilo, da je Stvarnik ustvaril Samega Sebe, kar je očiten absurd. Če bi bil ustvarjen, bi to pomenilo, da sprva ni obstajal, če pa ni obstajal, kako bi potem lahko ustvarjal? Še več, če bi bil ustvarjen, bi to pomenilo, da je imel začetek, kar prav tako nasprotuje temu, da je večen. Že po sami definiciji stvaritev potrebuje Stvarnika. Zato da ustvarjene stvari obstajajo, morajo imeti stvarnika, ki jih je pripeljal v obstoj. Bog ne potrebuje stvarnika, zato ker je On Stvarnik. Torej v tem bi bila očitna kontradikcija v besedah, kot tudi pomenih. Trditev, da je Bog postal Svoja stvaritev, namiguje, da bi On potreboval stvarnika, kar je nesmiseln koncept. To je kontradikcija temeljnemu konceptu, da Bog ni ustvarjen, da ne potrebuje stvarnika in da je On Stvarnik.

ALI ČLOVEK LAHKO POSTANE BOG?

Človek je omejeno bitje (tj. stvaritev). Človek je rojen in umre. Ti dve karakteristiki ne moreta biti pripisani Bogu, saj Ga izenačujeta z Njegovo stvaritvijo. Zato Bog ni in nikoli ne bo postal človek. Na drugi strani tudi človek ne more postati Bog. Ustvarjeno ne more postati svoj stvarnik. Ustvarjeno na določeni točki ni obstajalo. V obstoj je prišlo z dejanjem Stvarnikovega ustvarjanja, ki je vselej obstajal.

ALI JE IMEL BOG SINA?

Če Bog ni postal človek, ali je imel sina? Ker lahko naredi vse stvari, bi lahko imel tudi sina. Vendar ta trditev Boga znižuje na status Njegovih stvaritev. Bitja se razmnožujejo z rojevanjem majhnih verzij samih sebe, ki kasneje zrastejo in se naprej razmnožujejo. Ljudje imajo otroke, mačke imajo mucke, krave teličke in psi kužke. Kaj bi imel Bog – majhne bogove?! Potem bi bogovi rojevali majhne bogove?! Za Boga ni primerno, da bi imel sina, saj bi Ga takšno dejanje izenačilo z Njegovimi stvaritvami.

Stvari pridejo v obstoj z Božjim ukazom, ne pa tako, da Bog postane Svoja stvaritev, ali da del Boga postane stvaritev. Bog ne postane Svoja stvaritev, niti Bog ne rojeva stvaritev. Bog je Bog, Stvarnik, medtem ko je človek Njegova stvaritev. Čeprav ljudje ne morejo dojeti koncepta ustvarjanja iz ničesar, prav to Bog dela. Samo On ustvarja iz ničesar, kar je ena od lastnosti, ki Ga naredi edinstvenega in drugačnega od Njegovih stvaritev.

ZAKLJUČEK

To sporočilo o edinstvenosti Boga je bilo sporočilo vseh resničnih poslancev in glasnikov vere, katere je Bog poslal človeštvu – Abrahama, Mojzesa, Jezusa, Muhammeda in vseh ostalih, katerih imena poznamo ali ne poznamo, naj je Božji mir in blagoslov z vsemi njimi. Danes je to natančno sporočilo najdeno samo v Kur'anu; zadnjem Božjem razodetju človeštvu. To sporočilo je v Kur'anu izraženo jasno in glasno, ter ostalo nespremenjeno vse od njegovega razodetja pred tisočštiristo leti pa do dandanes.

Bog tistim, ki ga opisujejo z lastnostmi Njegovih stvaritev ali obratno, v Kur'anu pravi:

Nič ni kakor On. (Kur'an; 42:11)

Tistim, ki mu pripisujejo sina, pravi:

Ni primerno za Er-Rahmana (tj. Najbolj Milostnega), da bi si vzel sina. (Kur'an; 19:92)

Ljudem, ki verjamejo, da je svet ustvaril iz Samega Sebe, odgovarja:

Njegov ukaz, ko želi stvar je, da ji reče: "Bodi," in to je. (Kur'an; 36:82)

Politeiste opozarja:

In z Njim ni nobenega boga. Takrat bi zagotovo vsak bog vzel, kar je ustvaril in zagotovo bi nekateri od njih premagovali druge. (Kur'an; 23:91)

Ateistom postavlja vprašanje, na katerega ne znajo odgovoriti:

Ali so bili ustvarjeni iz ničesar, ali so oni stvarniki? (Kur'an; 52:35)

Človeškost Jezusa in njegove matere Marije je potrdil z enostavno izjavo:

... oba sta jedla hrano ... (Kur'an; 5:75)

Koncept, da Bog ne more postati človek, je zelo pomemben in vsako človeško bitje se ga mora oprijeti, saj predstavlja temelj za odrešitev. V njem leži ena od temeljnih razlik med islamom in vsemi ostalimi religijami, ki so vsaka na svoj način človeku pripisale božanske lastnosti. Vse ostale religije imajo na takšen ali drugačen način izkrivljen koncept verovanja v Boga. Zelo pomembno je razumeti idejo, da Bog ni postal človek. Bog je edinstven in samo On ima pravico, da ga Njegove stvaritve častijo. Verovati, da je človek Bog, ali da je človek postal Bog, zatem pa častiti tega človeka, je največji greh in največje zlo, katerega človek lahko zagreši – politeizem (ar. širk).

Vendar samo verovanje ni ključ do odrešitve. Resnično in pravilno verovanje mora biti preneseno v prakso in ne sme ostati samo v domeni znanja. Oseba mora živeti pošteno življenje, ki temelji na pravilnem verovanju. Vseeno je začetna točka spoznanje Boga in razumevanje, da Bog nikoli ni in nikoli ne bo postal človeško bitje.