V luči nedavnih dogodkov je pomembno osvetliti, kako izgleda življenje pod islamsko vladavino, o tem pa priča več kot tisoč let zgodovine in kot boste videli o tem pričajo tudi objektivni nemuslimani.
ISLAMSKE VREDNOTE V PRAKSI
Islamska vladavina v osnovi temelji na pravici in sočutju. To sta osrednji islamski vrednoti, ki se izražata preko iskrenega verovanja v obstoj enega Boga in preko truda ter delovanja na način, s katerim je On zadovoljen. Z ločevanjem Boga v čaščenju in ob zavedanju posameznikove odgovornosti, se muslimana bodri, da opravlja poštena in pravična dejanja. Kur'an je glede tega jasen:
O, vi, ki verujete! Bodite pokončni za Allaha, pričajte po pravici in naj vas sovraštvo do nekega naroda ne zanese, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti. In bojte se Allaha, saj Allah zares vè vse, kar počnete. (Kur'an; 5:8)
O, vi, ki verujete! Stalno ravnajte pravično, pričajte zaradi Allaha, čeprav v škodo samim sebi, staršem ali sorodnikom; naj je nekdo bogat ali reven - Allah je boljši Zaščitnik obema. Zato da bi pravično postopali, ne sledite strastem. In če popačite ali zavrnete (pričanje) - Allah zares ve za vse, kar počnete. (Kur'an; 4:135)
In mar ti veš, kaj je strma pot? Osvoboditi človeka (sužnja) ali nahraniti (nekoga) na dan hude lakote, sirote v sorodstvu ali siromaka v veliki bedi, poleg tega biti od tistih, ki verujejo, ki drug drugega spodbujajo k potrpežljivosti in spodbujajo k usmiljenju. (Kur'an; 90:12-17)
MANJŠINE POD ISLAMSKO VLADAVINO
V preteklosti, ko so se te vrednote prakticirale, so muslimani, ki so imeli politično oblast, ustvarili družbo brez primere v zgodovini. Razmislite o odnosu do manjšin, kakršni sta judovska in krščanska. Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem je v Medinski pogodbi rekel: "Obveza vseh muslimanov je pomagati in izkazovati prijetne odnose z judi, ki so vstopili v ta dogovor z nami. Proti njim se ne sme zagrešiti nikakršno zatiranje, niti se ne sme pomagati njihovemu sovražniku proti njim."
Popularna zgodovinarka Karen Armstrong je izpostavila, kako so te vrednote vzpostavile soobstoj brez primere: "Muslimani so vzpostavili sistem, ki je judom, kristjanom in muslimanom omogočil, da so v Jeruzalemu prvič živeli skupaj."
Judovski akademski zgodovinar Amnon Cohen pojasnjuje praktično uporabo islamskih vrednot in kako so bili judje v Jeruzalemu svobodni ter sodelovali v družbi: "Nihče se ni vmešaval v njihovo notranjo organiziranost ali njihove zunanje kulturne in ekonomske aktivnosti ... Judje Otomanskega Jeruzalema so uživali versko ter administrativno avtonomijo znotraj Islamske države in kot konstruktiven, dinamičen element lokalne ekonomije ter družbe so lahko – in tudi so – sodelovali pri njenem funkcioniranju."
Omar ibn El-Khattab, družabnik Poslanca Muhammeda sallallahi alejhi ve sellem in drugi kalif islama, je kristjanom v Palestini zagotovil versko svobodo, varnost in mir. Njegova pogodba s palestinskimi kristjani izjavlja: "To je zaščita, ki jo Allahov služabnik, emirul-mu'minin (vodja vernikov), podeljuje prebivalcem Palestine. Ta zaščita velja za njihova življenja, lastnino, cerkev, križ, za zdrave in bolne ter za vse njihove sovernike. Na takšen način njihove cerkve ne bodo spremenjene v bivališča, niti ne bodo porušene. Nobena poškodba ne bo storjena njihovim prostorom niti križu in nič ne bo odvzeto od njihovega bogastva. Glede njihovih verskih obredov ne bo storjenih nobenih omejitev."
Leta 869 je jeruzalemski patriarh Theodosius potrdil, da se muslimani držijo Omarjeve pogodbe. Ta zgodovinska poročila niso zgodovinska naključja, temveč so osnovana na brezčasnih islamskih vrednotah tolerance in milosti.
NASILNO SPREOBRAČANJE
Nasilno spreobračanje je v islamu popolnoma prepovedano in muslimanom pod nobenim pogojem ni dovoljeno nasilno spreobrniti osebe. To je zaradi naslednjega kur'anskega verza:
Ni prisile v vero, saj je razlika med Pravo potjo in zablodo jasna. (Kur'an; 2:256)
Michael Bonner, strokovnjak za zgodovino zgodnjega islama, pojasnjuje zgodovinsko manifestacijo zgoraj navedenega verza: "Predvsem ni bilo nikakršnega nasilnega spreobračanja, nobene izbire med ''islamom in sabljo''. Islamsko pravo, ki sledi jasnemu kur'anskemu principu (2:256) prepoveduje vsako tako stvar: zimmijem (nemuslimanom pod islamsko oblastjo) mora biti dovoljeno prakticiranje njihove religije."
De Lacy O'Leary, eden od vodilnih zgodovinarjev na temo islama, razkriva mite, ki so pripisani islamskemu učenju: "Vendar je zgodovina jasna, da je legenda o fanatičnih muslimanih, ki pometajo po svetu in osvojenim narodom s sabljo vsiljujejo islam, eden od najbolj neresničnih in absurdnih mitov, ki so jih zgodovinarji kdajkoli ponovili."
DAVEK ZA NEMUSLIMANE: DŽIZIJA
Islamsko upravno telo, ki temelji na različnih verskih odredbah, nemuslimane obdavči z obliko davka. Ta davek – znan kot džizija – ni bil breme in je bil običajno manjši od tega, kar bi morali kot davek plačati muslimani. Davek je bil obvezen vsem odraslim moškim, vendar so bile ženske, otroci, bolni in revni izvzeti. Plačal se je ob koncu vsakega leta. Če nekdo tega davka ni bil zmožen plačati, jim ni bilo treba plačati ničesar.
Pravzaprav so morale oblasti obvezno zagotoviti, da so imeli nemuslimanski državljani dovolj za preživljanje svojih družin in da so ohranili spodoben standard življenja. Na primer, Omar ibn Abdul-Aziz, eden od islamskih kalifov, je svojemu predstavniku v Iraku napisal: "Na svojem območju poišči ljudi z dogovorom, ki so ostareli in nezmožni delati ter jih oskrbi z redno pokojnino iz zakladnice, da poskrbijo za svoje potrebe."
Praktična manifestacija davka za nemuslimane se lahko najde v sledečem pismu, ki ga je leta 1453 napisal rabin. Svoje sovernike je spodbujal, naj odpotujejo na muslimansko ozemlje, ko so bili judje v Evropi preganjani, in da so bili ekonomsko neodvisni: "Tukaj na ozemlju Turkov se ne pritožujemo nad ničemer. Posedujemo ogromna bogastva; veliko zlata in srebra je v naših rokah. Nismo obremenjeni s težkimi davki in naša trgovina je prosta ter neovirana. Bogati so plodovi zemlje. Vse je poceni in vsi živimo v miru in svobodno."
VARNOST IN ZAŠČITA
Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem je v avtentični predaji rekel: "Kdor škoduje osebi z dogovorom, ali mu zaračuna več, kot je zmožen, proti njemu bom nastopil na Sodnem dnevu." In: "Kdor škoduje zimmiju (nemuslimanu pod zaščito muslimanov), škoduje meni."
Al-Qarafi, pravnik iz 13. stoletja, praktično pojasnjuje zgoraj navedena poslanska učenja: "Dogovor o zaščiti nam nalaga določene dolžnosti do ehlul-zimma (nemuslimanov pod zaščito muslimanov). Oni so naši sosedje, pod našim zatočiščem in pod zaščito z garancijo od Allaha, Njegovega Poslanca in religije islam. Kdor prekrši te dolžnosti proti nekomu od njih, pa četudi le z žaljivo besedo z skrunjenjem njegove časti, ali s povzročanjem neke poškodbe ali pomočjo pri tem, je prekršil garancijo od Allaha, Njegovega poslanca sallallahu alejhi ve sellem in religije islam."
V luči zgoraj navedenega, ali je sploh čudno, da Kur'an Poslanca sallallahu alejhi ve sellem opisuje kot milost vsem svetom (Kur'an; 21:107) in da Allahova milost obsega prav vse. (Kur'an; 7:156)
Ko so bile v zgodovini te vrednote vzpostavljene, so bile manjšine zaščitene, uživale so v miru in hvalile oblast muslimanov. Na primer, Bernard Modri (Bernard the Wise), menih in romar, je v času vladavine Al-Mu'tazza (866-869) obiskal Egipt in Palestino ter rekel naslednje: "Kristjani in pogani (tj. muslimani) imajo takšen medsebojen mir, da če bi odšel na potovanje in bi na poti moja kamela ali osel, ki je nosil mojo prtljago, umrl, in bi moral svojo prtljago pustiti brez čuvaja ter oditi v mesto po drugo tovorno žival, ko bi se vrnil, bi svojo lastnino našel nepoškodovano. Takšen mir obstaja tam."
Zaradi takšnega vpliva in efekta islamskih vrednot, so imeli številni ljudje rajši milost in toleranco islama. Reinhart Dozy, strokovnjak za zgodnjo islamsko Španijo pojasnjuje: "Upoštevati moramo tudi neizmerno toleranco Arabcev. V verskih zadevah niso pritiskali na nikogar ... Kristjani so imeli rajši njihovo oblast kot tisto Frankov (tj. katolikov)."
Profesor Thomas Arnold, britanski zgodovinar in orientalist, je ob komentarju nekega islamskega vira izjavil, da so bili kristjani ob islamu srečni in pomirjeni do te mere, da so "klicali blagoslove nad glave muslimanov".
ISLAM IN MEDRASNO SODELOVANJE
Islam je daleč od tega, da bi bil vir rasnega konflikta. Ponudil je živ model medrasnega sodelovanja temelječega na islamskih učenjih. Kur'an zgovorno pravi:
O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in je Poznavalec vsega. (Kur'an; 49:13)
Poslanec Muhammed sallallahu alejhi ve sellem je pojasnil, da rasizem v islamu nima nobenega mesta: "Vsi ljudje so iz Adama in Eve. Arabec nima nobene prednosti pred ne-arabcem, niti ne-arabec nima nobene prednosti pred Arabcem. Tudi bel nima nobene prednosti pred črnim, niti črn nima nobene prednosti pred belim, razen s pobožnostjo in dobrimi dejanji."
Kakor je izjavil zgodovinar orientalizma Hamilton A. R. Gibb: "Vendar islam še naprej lahko služi in prispeva k idealom človeštva. Navsezadnje stoji bližje resničnemu Vzhodu kot Evropa in poseduje sijajno tradicijo medrasnega razumevanja ter sodelovanja. Nobena druga družba nima takšnega dosežka združevanja v enakopravnosti statusa, možnosti in prizadevanja med tako številnimi in tako različnimi rasami človeštva ... Islam ima še vedno moč, da uskladi navidezno nezdružljive elemente rase in tradicije. Če se bo kdaj nasprotovanje velikih družb Vzhoda in Zahoda zamenjalo s sodelovanjem, je posredovanje islama nepogrešljiv pogoj. V njegovih rokah v veliki meri leži rešitev problema, s katerim se Evropa sooča v odnosu do Vzhoda. Če se združita, se upanje za miren izhod neizmerno poveča. Če pa se Evropa z zavrnitvijo sodelovanja z islamom vrže v roke svojih rivalov, potem je izhod lahko le uničevalen za oba."
Spoštovan zgodovinar A. J. Toynbee prav tako potrjuje: "Izumrtje rasne zavesti, kakršno obstaja med muslimani, je eden od pomembnih dosežkov islama in kakor vidimo v sodobnem svetu obstaja kričeča potreba po propagiranju islamskih odlik."
Morda eden od najbolj jasnih povzetkov o veličini islamske civilizacije je govor bivše izvršne direktorice Hewlett-Packarda, Carly Fiorina: "Nekoč je obstajala civilizacija, ki je bila največja na svetu. Sposobna je bila ustvariti celinsko superdržavo, ki se je raztezala od oceana do oceana in od severnih podnebnih pasov do tropov in puščav. V njenem gospostvu je živelo na stotine milijonov ljudi različnih veroizpovedi in etničnih porekel. Eden njenih jezikov je postal univerzalni jezik večine sveta; most med ljudmi stotih dežel. Njene vojske so bile sestavljene iz ljudi številnih narodnosti in njena vojaška zaščita je zagotovila stopnjo miru ter blaginje nikoli znane.
To civilizacijo je bolj kot karkoli drugega gnala iznajdba. Njeni arhitekti so oblikovali stavbe, ki so kljubovale težnosti. Njeni matematiki so ustvarili algebro in algoritme, ki so omogočili nastanek računalnikov in oblikovanje šifriranja. Njeni zdravniki so preučili človeško telo in odkrili nova zdravila za bolezni. Njeni astronomi so pogledali v nebo, poimenovali zvezde in tlakovali pot za potovanje v vesolje ter njegovo raziskovanje. Njeni pisatelji so ustvarili na tisoče zgodb; zgodbe o pogumu, romancah in magiji.
Ko so se drugi narodi bali idej, je ta civilizacija cvetela na njih in jih ohranjala pri življenju. Ko so cenzorji grozili z uničenjem znanja preteklih civilizacij, je ta civilizacija znanje ohranjala pri življenju in ga prenesla na druge. Medtem ko si sodobna zahodna civilizacija deli številne te lastnosti, je civilizacija, o kateri govorim, islamski svet od leta 800 do 1600, ki vključuje Otomanski imperij in dvore Bagdada, Damaska in Kaira, ter razsvetljene vladarje kot Sulejman Veličastni.
Čeprav se pogosto ne zavedamo našega dolga tej drugi civilizaciji, so njena darila v veliki meri del naše dediščine. Tehnološka industrija ne bi obstajala brez prispevka arabskih matematikov. Voditelji, kot je bil Sulejman, so prispevali k našim idejam tolerance in civilne oblasti. In morda se iz tega primera lahko kaj naučimo: to je bilo vodstvo, ki je temeljilo na meritokraciji, ne dediščini. To je bilo vodstvo, ki je izkoristilo polne sposobnosti zelo raznolike populacije, ki je vključevala krščanstvo, islamske in judovske tradicije. Takšno razsvetljeno vodstvo – vodstvo, ki je negovalo kulturo, vzdržnost, raznolikost in pogum – je vodilo v 800 let iznajdb in blaginje."
Komentarji
Objavite komentar