Potem ko so v ameriški osvobodilni vojni porazile Britanske sile, je trinajst zveznih držav Severne Amerike oblikovalo Združene države Amerike. Ameriška državljanska vojna leta 1865 je dokončno določila smer te države in njenega ekonomskega sistema. Potrebe po oborožitvi v tej državljanski vojni so položile temelje moderni industriji Združenih držav. Potrebe so stimulirale proizvodnjo in pospešile ekonomski proces temelječ na izkoriščanju železa, pari in električni energiji, kakor tudi napredku znanosti. Od sredine osemdesetih let 19. stoletja so bile Združene države vsako leto vodilna ekonomija sveta.
Združene države so se iz naroda imigrantov spremenile v današnji narod, ki proizvede več bogastva kot naslednje štiri države skupaj. S svojo vojsko dominirajo kopnemu in nadzirajo svetovne oceane. Politično so vpletene v največ mednarodnih zadev in sporov. Ameriška podjetja so vodilna v večini sektorjev svetovnega gospodarstva, ameriške blagovne znamke in simboli pa so med najbolj priznanimi na svetu.
Amerika se je kot svetovna velesila pojavila po 2. svetovni vojni. Njeno sodelovanje v konfliktu na Pacifiku in njena sposobnost proizvodnje industrijske ter vojaške opreme za zaveznike je odločilno vplivala na zaključek vojne, saj je bila Velika Britanija povsem iztrošena zaradi direktnega spopada z Nemčijo. Združene države so s pol milijona vojakov okupirale Japonsko, z Rusijo in Britanijo pa so si delile okupacijo Nemčije.
Vojne so bile za razvoj Amerike osrednjega pomena. George Friedman je to izpostavil v svoji knjigi z naslovom The Next 100 Years: "Praktično vsaka druga industrializirana sila na svetu je v 20. stoletju izkusila vojskovanje. Združene države so bile v vojni, vendar je Amerika sama ni nikoli izkusila. Vojaška moč in geografska stvarnost sta ustvarili ekonomsko realnost. Ostale države so izgubile čas z obnovo po vojni. Združene države ga niso. Pravzaprav so rasle zaradi njih." (George Friedman, The next 100 years, A forecast for the 21st century; Doubleday publishers 2009)
Združene države so oblikovale povojni svet. Z uporabo najsodobnejšega izuma tistega časa – nuklearnim orožjem, s katerim so z enim samim udarcem končale 2. svetovno vojno – je bila Amerika v dobrem položaju za diktiranje ostalim državam. Le Sovjetska zveza je predstavljala nekakšno oviro. Medtem ko je konferenca na Jalti razdelila vojni plen med zmagovalce, je konferenca v Bretton Woodsu ustvarila IMF, Svetovno banko in GATT (Splošni sporazum o trgovini in carinah), poleg tega pa je dolar postal svetovna rezervna valuta – vse to je institucionaliziralo vpliv Združenih držav, kar je Evropa morala sprejeti, saj je bila opustošena od vojne. Brookings Institution je to potrdil v poročilu: "Združene države so na vse multilateralne organizacije, vključno s Svetovno banko, gledale kot na uporabne instrumente zunanje politike, s katerimi lahko podprejo specifične cilje Združenih držav ... Pogledi Združenih držav na to, kako bi morala biti organizirana svetovna ekonomija, kako bi morali biti razporejeni resursi in kako bi morale biti dosežene odločitve o naložbah, so bili varno spravljeni v listino in operativno politiko banke." (Catherine Gwin, U.S. relations with the World Bank, 1945-1992; Brookings Institute 1994)
Medtem ko se je gradil nov povojni svet, se je začela nova vojna – hladna vojna. Združene države in Sovjetska zveza sta tekmovali med seboj. Amerika se je odločila, da bo Japonsko in Nemčijo spremenila v uspešni kapitalistični državi, kot protiutež širitvi komunizma. Medtem ko je Evropa preko Marshallovega načrta prejemala pomoč za rekonstrukcijo, sta imeli Japonska in Nemčija dostop do ameriške tehnologije, kar jima je pomenljivo pomagalo pri naglem razvoju gospodarstva.
Hladna vojna je prinesla napredek v vojaški tehnologiji, saj sta Amerika in Sovjetska zveza tekmovali v oboroževalni in vesoljski tekmi. Združene države so ustvarile zahodni blok, katerega so sestavljale liberalne demokracije, deloval pa je kot protiutež vzhodnemu bloku. To je Združenim državam omogočilo, da so svojo kulturo raztrosile po svetu. Hollywood je postal osrednjega pomena za ameriški način življenja, ki je počasi pricurljal v misli svetovnega občinstva. Ameriški potrošnik je postal ideal, ameriški filozofi in misleci pa so postali vodilni na področju političnih ter filozofskih idej.
POSTAMERIKANIZEM
Ob koncu 20. stoletja so bile Združene države svetovna velesila brez tekmeca, saj so porazile komunizem, ustanovile in vodile NATO kot osnovno svetovno varnostno organizacijo, dominirale so svetovni ekonomiji ... Bilo je zelo verjetno, da bo svet v prihajajočih desetletjih še naprej opeval in pisal o tako imenovanih ameriških sanjah.
Vendar so Združene države 21. stoletja drugačna svetovna sila od tiste v 20. stoletju.
Amerika je zakrvavela iz dveh odprtih ran v Iraku in Afganistanu, ki še vedno ne kažeta znakov celjenja. Ameriška vojska, morda celo najsodobnejša vojska v dosedanji zgodovini človeštva, je bila nezmožna poraziti peščico pogumnih mudžahidinov, ki uporabljajo orožje izdelano v šestdesetih letih 20. stoletja. Kot rezultat tega se mora zanašati na različne zastopnike in marionete, da bi se izognila zadregi in sramoti. Iraška in afganistanska vojna ter dejstvo, da se Američani iz tega nikakor ne morejo diskretno izkopati, je primerljiva z bursko vojno leta 1899, katero nekateri smatrajo za začetek konca Britanskega imperija. Podrobnosti te vojne nosijo številne podobnosti z ameriško vojno v Iraku in Afganistanu.
BURSKA VOJNA
Britanci so tako kot danes Američani predstavili svoje razloge za vojno. Imperij je navedel razlog, da morajo biti obvarovane pravice angleško govorečih ljudi, s katerimi naj bi bilo v burskih državah Oranje in Transvaal ravnano kot z drugorazrednimi državljani. Vendar je bil resnični razlog za vojno odkritje zlata v Transvaalu. Bure zlato ni zanimalo, saj so bili kmetovalci. Toda na zlatonosna polja so se začeli zgrinjati tujci, večinoma Britanci. Poleg zlata so ob rekah Oranje in Vaal okrog Kimberleya našli diamante, in to je še podžgalo pohlep britanskih kolonizatorjev.
Imperij se je soočil s približno 88.000 borci iz Transvaala in Svobodne države Oranje, ki so znali braniti svojo zemljo. Imeli so podporo domorodcev in koristno uporabili taktiko gverilskega bojevanja, katerega Britanci niso mogli zajeziti. V obupu se je Imperij zatekel k brutalnim taktikam, ki so vključevale požige celotnih vasi, ustanavljanje koncentracijskih taborišč in usmrtitve.
Buri so zdržali do leta 1902, ko so se predali. Četudi so Britanci to vojno uradno dobili, saj so porazili sovražnika, so v resnici izgubili. Ob koncu vojne je imela Britanija na tleh 450.000 vojakov, jih izgubila okrog 45.000, se povsem izčrpala in svojo vojsko raztegnila do kritične točke. Brutalne taktike so okrnile njihov ugled tako doma kot tudi po svetu. Potem ko so bile le-te razkrite, je bila pod vprašaj postavljena tudi britanska vloga v svetu, saj nihče ne verjame tvojemu razlogu za vojno, v kateri pobijaš množice, da bi jim dal svobodo.
Prevrtimo v današnji čas in podobnosti so očitne. Združene države so lagale o orožju za množično uničevanje in hitra zmaga se je umaknila dolgi okupaciji. Amerika je plačala visoko ceno in jo še naprej plačuje. Taborišče Guantanamo je uničilo glavno ameriško izvozno idejo, na katero so se zanašali in z njo varali svet v zadnjih nekaj desetletjih – človekove pravice. Podobno je tudi ameriška vojska raztegnjena in njena pozicija nevzdržna.
IZZIV
Poleg vsega tega se Amerika sooča še s številnimi izzivi v različnih regijah sveta, katere je še pred dobrim desetletjem nadzirala popolnoma sama. Svet se odmika od Združenih držav kot unipolarne sile, ki uživa nesporno hegemonijo, k multipolarnemu svetu, v katerem ostale sile kljubujejo ameriški nadvladi. Sedaj si morajo Združene države deliti svetovno nafto z ostalimi silami, katerih apetit ne kaže znakov zmanjšnja. Kitajska, Indija, Japonska in Evropska unija tekmujejo za svetovno nafto, katero je Amerika desetletja nadzirala praktično sama. Medtem ko je gospodarstvo Združenih držav največje na svetu, se njen delež v globalni ekonomiji zmanjšuje, saj države kot so Kitajska, Indija, Brazilija, Mehika, Turčija in Rusija nadaljujejo s svojo rastjo.
Tudi ameriški simboli so se zamenjali. Danes je najvišja stavba v Dubaju in nič več v Ameriki. Najbogatejši človek ni več Američan, ampak Mehičan. Največje svetovno trgovinsko podjetje je na Kitajskem, največje letalo pa so izdelali Rusi in Ukrajinci. Največja svetovna filmska industrija ni več Hollywood, ampak Bollywood v Indiji. London je postal največji finančni center na svetu, Peking ima največji trgovski center, največji kazino pa je v Macau. Še pred desetimi leti so bile Združene države na vrhu večine podobnih lestvic.
Zato se postavlja vprašanje, če je status Združenih držav kot supersile ubranljiv?
• Združene države se soočajo z vrsto mednarodnih zadev, kar jih bo iztrošilo, to pa pomeni, da bodo morali nekatere zadeve zanemariti. Vsaka zadeva, s katero se soočajo Združene države, bo vedno bolj kompleksna, saj imajo ostale države večjo besedo v mednarodnih odnosih. Te zadeve med drugim vključujejo svetovno trgovino, podnebne spremembe, Bližnji vzhod, iranski nuklearni program, Severno Korejo itn. Amerika se bo morala sprijazniti z izgubo delovnih mest zaradi kitajskih delavcev in tekmovati z rusko porabo energetskih resursov za njene lastne politične cilje. Medtem ko se je Amerika v preteklosti lahko simultano ukvarjala z različnimi zadevami, danes nima več tolikšnega vpliva. Način, kako se bo Amerika soočila s tem izzivom, bo določil, če bo še naprej ostala svetovna velesila.
• Vzpon ostalih držav pomeni, da bo trenutni, po ameriških notah oblikovan mednarodni sistem, najbrž postavljen pod vprašaj, saj bodo druge države hotele oblikovati lastne sisteme, s katerimi bodo skušale širiti svoj vpliv in zaščititi svoje interese. Na reševanje mednarodnih konfliktov v Združenih narodih, finančnih problemov preko Svetovne banke in IMF, trgovinskih sporov preko WTO, se je začelo gledati z nezaupanjem, saj Združene države teh organizacij ne upoštevajo kadar gre za njihove lastne strateške interese. Rusija in Kitajska imata ekonomsko in energetsko prednost pred Združenimi državami. Sposobni sta, če si to zaželita, oblikovati lastne alternativne sisteme. Združene države bi morale tekmovati s tema državama, ki imata že sedaj močno podporo po svetu, npr. Kitajska v Afriki.
• Ravnotežje med svetovnimi silami, katerega Amerika neprestano skuša ohraniti, da bi tako lahko zaščitila svoj vpliv, se sooča s pomembnimi izzivi, saj ga ostale sile skušajo porušiti. Amerika je uporabila Izrael in zalivske države, da je zaustavila vzpon Irana. Severno Korejo uporablja za zadrževanje Kitajske, to strategijo pa je okrepila z dobrimi odnosi z Avstralijo ter Japonsko. Podobno je skušala bivše sovjetske republike v Srednji Aziji uporabiti za zadrževanje Rusije in povečala svoj vpliv v bivših sovjetskih republikah v Vzhodni Evropi. Prav tako je uporabila svoje vezi s Turčijo, da je ohranila svoj vpliv na Kavkazu. Vse te politike ohranjanja ravnotežja so doživele pomenljivo nazadovanje in se slabšajo iz dneva v dan, Amerika pa za njih porabljala vedno več sredstev. Ko je bila Amerika zaposlena v Iraku in Afganistanu, je Rusija pridobila nazaj številne bivše sovjetske republike v Srednji Aziji, medtem ko je v Evropi uporabila energetska sredstva, da je regijo pripeljala nazaj v svoje vplivno območje. Na Daljnem vzhodu je Kitajska uporabila svojo trgovino in finance, da je razrahljala ameriške odnose z Indijo, Avstralijo in Japonsko. Združene države vsem tem zadevam niso mogle nameniti potrebne pozornosti, zaradi okupacij Afganistana in Iraka. Ob dejstvu, da je bil ameriški vojaški stroj ponižan, bodo ostale sile postale agresivnejše in samozavestnejše. Amerika se sooča z nekaterimi težavnimi odločitvami. Ali si bo delila svetovno moč, kar bi pomenilo upadanje njenega vpliva, ali pa bo nadaljevala s trenutno strategijo, da ostane edina velesila in se sooči z morebitnimi posledicami? Odgovori na takšna vprašanja bodo definirali Združene države v 21. stoletju.
• Kitajsko-ameriški odnosi postajajo vse bolj kompleksni ter medsebojno odvisni, Združene države pa v teh odnosih ne sedijo več na voznikovem sedežu, od koder bi same nadzirale položaj. Ameriška industrija se krči, saj se enake dobrine v kitajskih tovarnah naredijo po nižji ceni, medtem ko nagla gospodarska rast povečuje kitajske potrebe po nafti. Medtem ko bi pred desetimi leti Amerika narekovala takšne odnose, danes temu ni tako. Ameriški poskus ustanovitve G2 je Kitajska zavrnila, saj je niso prepoznali kot enakovrednega partnerja. Kako se bo Amerika soočila s temi odnosi bo ključnega pomena. Z upadanjem ameriškega vpliva bi Kitajska, če bi imela politično voljo ter motiv, lahko močno škodovala Ameriki.
Debakel v Iraku in Afganistanu je močno opraskal ameriški ugled v očeh sveta. Spodkopal je mit o moči ameriške vojske, ki je bila dolgo časa simbol njihovega uspeha. Združene države so raztegnjene, utapljajo se v dolgu, za dosego svojih ciljev pa se morajo vedno bolj zanašati na sodelovanje z drugimi državami. Če je to začetek konca Združenih držav kot svetovne velesile, je v veliki meri odvisno ne le od Združenih držav samih, temveč tudi od delovanja ostalih sil.
Komentarji
Objavite komentar