ZAPOVEDOVANJE DOBREGA IN PREPOVEDOVANJE ZLA

Zapovedovanje dobrega in prepovedovanje zla je osrednji steber vere, zaradi katerega je Allah poslal vse svoje glasnike vere. Če tega ne bi bilo, niti znanja ter dela po tem, bi se prekinilo glasništvo, izginila bi vera, prišlo bi do splošnega zastoja, zavladale bi zablode, prevladalo bi neznanje, povsod bi se razširil nered, ozemlja bi bila opustošena in ljudje bi propadli, vsega tega pa do Sodnega dneva sploh ne bi opazili. Na žalost se je zgodilo prav to, česar smo se najbolj bali – in mi smo Allahovi in k Njemu se vračamo – da je znanje ter delo po tem stebru izumrlo, zato je srcem zavladalo prilizovanje stvaritvam in iz njih izginilo razmišljanje o Stvarniku. Ljudje so se kot živali vdali slepemu sledenju strasti ter poželenj, in na Zemlji težko najdemo iskrene vernike, ki se na Allahovi poti ne bojijo nikogaršnje graje. Ti se trudijo, da preprečijo dekadenco in nadoknadijo zamujeno, tako da nase prevzemajo to obveznost in poskušajo obuditi izvrševanja tega Sunneta. Na svojih ramenih nosijo breme in zavihali so rokave pri oživljanju te prakse, katero je čas omrtvil. Vzvišeni Allah pravi: 

In naj bo med vami skupina, ki bo pozivala k dobremu, zapovedovala dobro in prepovedovala zlo – takšni bodo uspeli. (Kur'an; 3:104)

V navedenem Kur'anskem ajetu je v besedah Vzvišenega: "In naj bo med vami," pojasnjena obveznost zapovedovanja dobrega in prepovedovanja zla, v besedah: "Takšni bodo uspeli," pa nam je dano vedeti, da brez tega ni uspeha. V njem je tudi dokaz, da je to skupna obveznost vseh vernikov (fard kifaje) in ne vsakega posameznika (fard ajn), kar pomeni, če ena skupina izvrši to obveznost, potem obveznost pade z ostalih, saj Vzvišeni ni rekel, da moramo vsi pozivati k dobremu, ampak je rekel: "In naj bo med vami skupina." Dokler posamezniki ali skupina vernikov izpolnjuje to obveznost, potem ta pade z drugih, s tem da so tisti, ki jo izpolnjujejo, na koncu ajeta opisani z besedami: "Takšni bodo uspeli." Vendar če nihče med ljudmi ne bi izpolnjeval te obveznosti, bodo odgovornost zagotovo nosili tisti, ki so jo bili zmožni izpolniti, vendar je niso. Vzvišeni pravi: 

In verniki ter vernice so zaščitniki eni drugim. Zapovedujejo dobro in prepovedujejo zlo, in vzpostavljajo molitev. (Kur'an; 9:71)

Tudi v tem ajetu je Vzvišeni vernike opisal, da zapovedujejo dobro in prepovedujejo zlo, kar pomeni, da tisti, ki ne zapovedujejo dobrega in ne prepovedujejo zla, ne spadajo med vernike opisane s tem ajetom.

Vzvišeni zatem pravi:

Z jezikom Davida in Jezusa, Marijinega sina, so prekleti tisti, ki niso verovali od Izraelovih otrok, zato ker niso ubogali in so pretiravali. Niso prepovedovali zla, ampak so ga počeli. Zares je zlo, kar so počeli. (Kur'an; 5:78-79) 

Kako stroga obveznost je prepovedovanje zla se najbolje vidi v navedenem ajetu, v katerem se razlog zasluženega prekletstva navaja njihovo neprepovedovanje zla. Na drugi strani se iz besed Vzvišenega:"Vi ste najboljši narod, ki se je pojavil med ljudmi – zapovedujete dobro in prepovedujete zlo in verujete v Allaha," (Kur'an; 3:110) jasno vidi vrednost zapovedovanja dobrega in prepovedovanja zla, saj so muslimani prav zaradi tega postali najboljši narod, ki se je kdajkoli pojavil.

Vzvišeni zatem pojasnjuje, da se odrešitev zasluži s prepovedovanjem zla in pravi: "Ko pa so pozabili na to, s čim so bili opomnjeni, Smo rešili tiste, ki so prepovedovali zlo in s hudo kaznijo zajeli tiste, ki so delali krivico, ker so grešili." (Kur'an; 7:165)

Od Ebu Se'ida El-Khudrija se prenaša, da je rekel: "Slišal sem Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, da je rekel: 'Kdor od vas vidi nekaj slabega, naj ga odstrani s svojo roko. Če ne more, potem z jezikom. Če tudi tega ne more, potem vsaj s srcem, vendar je to najslabši iman.' " (zabeležil Muslim) Ta hadis nakazuje, da je obsodba zla in prepovedovanje zla obveznost v takšni meri, v kakršni je mogoča. V skrajni meri se mora obsoditi s srcem, ker če se ne obsodi niti s srcem, je to znak, da ni imana. Ibn Mes'ud je nekega človeka slišal govoriti: "Propadel je tisti, ki ne zapoveduje dobrega in ne prepoveduje zla," pa mu je rekel: "Propadel je tisti, čigar srce se ne razveseli ob dobrem delu in ne obsodi slabega dela." To pomeni, da je prepovedovanje zla z jezikom (tj. z besedami) in z rokami (tj. z dejanji) obvezno samo toliko, koliko se lahko stori, medtem ko je odobravanje dobrih del in obsodba slabih del s srcem stroga obveznost (fard ajn), ki ne pade z nikogar, zato je propadel tisti, ki ne stori niti tako malo.

Od Ibn Mes'uda se prenaša, da je rekel: "Kdor od vas bo preživel, bo kmalu s svojimi očmi gledal, kar ni dobro, vendar ga ne bo mogel odstraniti, a Allah ve, da bo to obsojal s srcem."

Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem besede: "Kdor od vas vidi nekaj slabega," so dokaz, da se pod obsodbo misli na obsodbo tega, kar se je videlo z očmi in da se v tisto, kar se je slišalo, vendar ni videlo, ni potrebno spuščati, niti kopati po tem, kar je Allah skril. Tako je Ibn Mes'ud, ko mu je bilo za nekega človeka rečeno, da je njegova brada pokapljana z vinom, rekel: "Allah nam je prepovedal, da vohunimo za drugimi." Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem besede: "Vendar je to najslabši iman," so dokaz, da v lastnosti imana spada zapovedovanje dobrega in prepovedovanje zla, ter da je oseba, ki je zmožna preprečiti zlo in ga tudi prepreči, boljša od tiste, ki tega ni zmožna in ga ne prepreči. Na to usmerjajo tudi Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem besede v zvezi z dnevi hajza (menstruacije) pri ženski: "A kar se tiče okrnjenosti njene vere, dneve in noči preživi brez molitve." (zabeležil El-Buhari) Čeprav ji je v teh dnevih prepovedano moliti, je to opisano kot okrnjenost v njeni veri. Z drugimi besedami to pomeni, da je tisti, ki je zmožen izvrševati obveze in jih izvršuje, boljši od tistega, ki jih ni zmožen izvrševati, pa jih zaradi tega ne izvršuje, čeprav ima za neizvrševanje le-teh upravičen razlog.

Od Glasnika vere, sallallahu alejhi ve sellem se prenaša, da je rekel: "Prisežem pri Tistem, v Čigar roki je moje življenje, ali boste zapovedovali dobro in prepovedovali zlo, ali pa bo Allah od Sebe nad vas poslal kazen, pa Ga boste prosili, vendar vam ne bo uslišano." (zabeležil Et-Tirmizi)

Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je v neki drugi situaciji rekel: "Primer tistega, ki ne izvršuje in tistega, ki izvršuje Allahove zapovedi, je kot primer skupine ljudi, od katerih so se eni, metajoč kocko med seboj, namestili v spodnji, drugi pa v zgornji del ladje. Nekdo od spodnjih je vznemirjen zaradi odrekanja vode s strani zgornjih vzel sekiro in začel luknjati ladjo na dnu, nakar so prišli in ga vprašali: 'Kaj ti je? Kaj delaš?' on pa jim je odgovoril: 'Delate mi krivico. Tudi jaz moram priti do vode.' Če mu preprečijo, bodo rešili njega in sebe. Če ga pustijo [da preluknja ladjo], bo nastradal on in tudi oni." (zabeležil El-Bukhari)

Ibn Mes'ud prenaša, da je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Allah pred menoj niti enega glasnika vere ni poslal svojemu narodu, da ni imel pomočnikov in družabnikov, ki so ga poslušali in sledili njegovi praksi. Zatem so za njimi prišli drugi potomci, ki so govorili, kar niso delali in delali, kar jim ni bilo ukazano. Kdor se bo proti takšnim boril s svojo roko, je vernik. Kdor se bo proti takšnim boril s svojim jezikom (tj. besedami), je vernik. Kdor se bo proti takšnim boril s svojim srcem (tj. obsojal), je vernik. Kdor ne naredi nič od tega, nima imana kolikor je trohica." (zabeležil Muslim)

Od Ebu Bekra se prenaša, da je Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Ni nobenega naroda, ne glede na svojo moč in številčnost, ki dovoli, da se med njimi delajo slaba dejanja, a jih ne poskušajo preprečiti, da jih Allah zaradi tega vseh skupaj ne bo kaznoval." (zabeležil Ebu Davud)

Potrebno je naglasiti, da imajo pri tem vprašanju dve vrsti ljudi napačen pristop:

Prva vrsta so tisti, ki ne izvršujejo svoje obveze, tj. ne zapovedujejo dobrega in ne prepovedujejo zla, napačno si razlagajoč besede Vzvišenega: "Varujte sami sebe. Ne bo vam škodil tisti, ki je zablodil, ko ste usmerjeni," (Kur'an; 5:105) saj je več ashabov reklo, da se to nanaša na tiste, ki bodo živeli pred koncem sveta, ne pa na njihov čas.

V tem smislu se od Mekhula prenaša, da je rekel: "Ni še prišel čas, o katerem se govori v tem ajetu. To je čas, ko se bo tisti, ki svetuje, bal, a tisti, komur se svetuje, oporekal. V kolikor doživiš ta čas, takrat se brigaj zase. Takrat ti, če boš na pravi poti, ne bo mogel škoditi tisti, ki je zablodil."

Druga vrsta so tisti, ki s svojim jezikom in roko hočejo zapovedovati dobro in prepovedovati zlo, vendar izključno s silo, brez vsakršnega razumevanja, milosti in strpnosti, ne ozirajoč se na korist in škodo, niti na objektivno uresničljivost. Mislijo, da je to dokazovanje pokornosti Allahu in Njegovemu Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem, vendar je to v bistvu prekoračitev Allahovih predpisov. Tako se danes v svojem zapovedovanju in prepovedovanju postavljajo številni, ki v vero vnašajo novotarije in sledijo svojim strastem, od njihovega delovanja pa je več škode kot koristi.

Zato da bi bilo zapovedovanje dobrega in prepovedovanje zla pravilno ter uspešno, se mora vsak, ki se hoče temu posvetiti, odlikovati s tremi sledečimi vrlinami: znanjem, blagostjo in potrpežljivostjo.

1) Znanje

Pod znanjem se misli na dobro poznavanje tega, kar se zapoveduje in prepoveduje. Oseba mora razlikovati eno od drugega, kakor mora poznati tudi stanje osebe, kateri zapoveduje dobro in prepoveduje zlo, saj je znanje predpogoj za pravilnost vsakega dejanja. V tem smislu je Omar ibn Abdul-Aziz rekel: "Tistemu, ki brez znanja časti Allaha, čaščenje bolj škodi kot koristi (tj. zasluži si več grehov kot nagrad)."

Od Mu'aza se prenaša, da je rekel: "Znanje je pred dejanji, saj se dejanja vežejo nanj. To je več kot očitno, saj so dejanja, ki so storjena brez znanja, neznanje, zabloda in sledenje strastem."

V kolikor človek ve, da bo zaradi odstranitve nekega zla prišlo do še večjega zla, potem ga je prepovedano odstraniti. Najboljši primer za to je, da je Glasnik vere sallallahu alejhi ve sellem pustil nekaznovanega Abdullaha ibn Ubejja ibn Selula in njemu podobne kolovodje svetohlincev, ki so imeli številne somišljenike. Če bi jih na kakršenkoli način kaznoval, bi bilo to na škodo večjega interesa, ker bi se v tem primeru uprli njegovi pristaši in razpihali plamen razkola, svet pa bi začel govoriti, da Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem pobija svoje družabnike.

To pomeni, da se mora pred zapovedovanjem dobrega in prepovedovanjem zla razmisliti o posledicah in jih primerjati s tem, ali bo od tega večja korist ali škoda.

2) Blagost

Pri zapovedovanju dobrega in prepovedovanju zla moraš biti skrajno pazljiv in obziren, prav tako kakor je rekel Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem: "Čemurkoli se pristopi z blagostjo, bo to polepšala, in čemurkoli se pristopi z grobostjo, bo to pokvarila." (zabeležil Muslim) V neki drugi situaciji je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Allah je Blag in ljubi blagost. On za blagost daje tisto, česar ne daje za strogost." (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Od Džerira se prenaša, da je rekel: "Slišal sem Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, da je rekel: 'Kdor je prikrajšan za blagost, je prikrajšan za dobro.' " (zabeležil Muslim)

Imam Ahmed je priporočal blagost in ponižnost, če pa bi mu povedali nekaj grdega, se ni jezil niti reagiral, kakor bi se hotel maščevati sam sebi, medtem ko so Ibn Mes'udovi družabniki, ko so hodili mimo tistih, ki počnejo nekaj, kar ni dobro, govorili: "Počasi, naj se vas Allah usmili! Počasi, naj se vas Allah usmili!"

Sufjan Es-Sevri je govoril: "Le tisti lahko zapoveduje dobro in prepoveduje zlo, ki se odlikuje s tremi vrlinami: z blagostjo, ko zapoveduje dobro in tudi ko prepoveduje zlo, s pravičnostjo, ko zapoveduje dobro in tudi ko prepoveduje zlo, in z znanjem, ko zapoveduje dobro in tudi ko prepoveduje zlo."

3) Potrpežljivost

Kdor hoče svetovati drugim, mora biti do njih tudi milosten in potrpežljiv ob vznemirjanju, s katerim se bo zagotovo soočil. Tako je modri Lukman svojemu sinu svetoval z besedami: "Vzpostavi molitev in zapoveduj dobro ter prepoveduj zlo in potrpi ob tem, kar te doleti. Resnično so to odločilne stvari."(Kur'an; 31:17)

Zato je Vzvišeni od Svojih poslancev in izbranih ljudi zahteval, naj bodo pri svojem zapovedovanju dobrega in prepovedovanju zla potrpežljivi. Nagovarjajoč Svojega poslednjega poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem, Vzvišeni pravi: "O, ti, pokriti! Vstani in opozarjaj. In poveličuj svojega Gospodarja. In očisti svoja oblačila. In izogibaj se umazanije. In ne prigovarjaj, da je veliko. In potrpi zaradi svojega Gospodarja," (Kur'an; 74:1-7) in začel z ajeti zapovedi, naj druge opozarja, in končal z ajeti zapovedi, naj bo pri tem potrpežljiv.

Vzvišeni prav tako pravi:

In bodi potrpežljiv pri Allahovi sodbi, ker si resnično pod Našimi očmi. (Kur'an; 52:48)

In potrpi ob tem, kar govorijo, in izogni se jim na prikladen način. (Kur'an; 73:10)

In bodi potrpežljiv, a tvoja potrpežljivost je od Allaha. (Kur'an; 16:127)

Torej navedene tri stvari: znanje, blagost in potrpežljivost so nujne, in sicer znanje pred zapovedovanjem dobrega in prepovedovanjem zla, blagost v toku tega in potrpežljivost po zaključku.

Poleg tega je potrebno vedeti, da se številnim ljudem ravnanje po vseh treh navedenih vrlinah pri zapovedovanju dobrega in prepovedovanju zla zdi pretežko, pa pomislijo, da tega niso dolžni storiti, kar je še nevarnejše od samega zapovedovanja in prepovedovanja brez navedenih predpogojev, saj je neizvrševanje obveze greh, kakor je greh tudi delati tisto, kar je Allah prepovedal. Še hujše od tega je z enega greha prehajati na drugega, saj to spominja na tistega, ki se pred vročino hoče zaščititi z ognjem.

Vedi, da so motivi za zapovedovanje dobrega in prepovedovanje zla lahko različni. Včasih je to želja po nagradi, včasih pa strah pred kaznijo, če se tega ne bi počelo. Včasih je ogorčenost zaradi nespoštovanja Allahovih svetinj, včasih pa želja svetovati vernikom iz milosti do njih ter upanja, da se bodo na tem kot tudi na bodočem svetu obvarovali Allahove jeze. Seveda je ob vsem tem tudi želja, da bi ljudje več slavili, poveličevali in ljubili Vzvišenega Allaha. Allah je edini dostojen, da se Mu človek pokorava in da Mu ni nikoli nepokoren, da Ga neprestano omenja in nikoli ne pozabi Nanj, da Mu je neprestano hvaležen in da Mu nikoli ni nehvaležen. Ničesar mu ni žal žrtvovati, da se Allahove svetinje ne bi žalile, prav tako kakor je nekdo od dobrih predhodnikov rekel: "Rad bi, da so vsi ljudje Allahu pokorni, pa četudi bi se moje meso peklo na ognju."

V tem smislu je Abdul-Melik ibn Omar ibn Abdul-Aziz svojemu očetu govoril: "Rajši bi videl, da sva jaz in ti v imenu Vzvišenega Allaha vržena v vrelo vodo, kakor da sva to doživela." Kdor se zaveda tega primera in tistega pred njim, mu bo lažje prenesti vznemirjanja na Allahovi poti, pa bo morda Allaha zaprosil, naj odpusti tudi tistemu, ki ga vznemirja.