ZANAŠANJE NA ALLAHA

Zanašanje na Allaha (tevekul) je iskreno zaupanje v Vzvišenega Allaha pri prizadevanju, da se tako na tem kot na onem svetu doseže koristno in odstrani škodljivo. Vzvišeni Allah je za vsako dobro delo in njegovo stopnjo vnaprej določil nagrado, poleg tega pa človeku ponudil tudi Sebe, da mu pomaga in nudi zadostno oporo. V tem smislu Vzvišeni pravi:

In kdor se boji Allaha, njemu bo On našel izhod. (Kur'an; 65:2)

In kdor se zanaša na Allaha, njemu je On zadosti. (Kur'an; 65:3)

Poglej kakšna nagrada je obljubljena tistemu, ki se ne zanaša na druge poleg Allaha. To je zadosten dokaz, da je zanašanje na Allaha ne le najboljši način, da se nekaj uspešno zaključi, temveč tudi, da zanašanje na Allaha spada med Allahu najljubša dela. Zato Vzvišeni pravi: "Mar Allah ni zadosti Njegovemu sužnju?" (Kur'an; 39:36.) In na drugem mestu: "In zanesi se na Allaha. In Allah je zadosten Zaščitnik," (Kur'an; 33:3) iz česar izhaja, da oseba, ki poleg Allaha išče drugega zaščitnika, nima zadostnega zaupanja v Allaha.

Glede na to, da je Allah človeku zadosten zaščitnik, je edino On dostojen, da se človek na Njega zanaša, saj vse ostale stvaritve niso zadosti. Kdor se zanaša na nekoga od stvaritev s ciljem, da mu v nečem pomaga, se mora zavedati, da tega nihče mimo Allahove pomoči ni zmožen narediti, saj so tudi tisti, od katerih išče pomoč, nemočni. Zato ker je Vzvišeni Sebe opisal z lastnostmi zadostnega zaščitnika, je Svojim sužnjem dal jasno vedeti, da v doseganju tega, kar je za njih koristno in odstranjevanju tega, kar je za njih škodljivo, poleg Njega ne rabijo iskati drugega pomočnika, niti ne smejo dvomiti, da je On zadosten zaščitnik tudi v primeru, če ne bodo obvarovani vseh težav, saj bi jih dvom lahko napeljal na napačno misel; da zanašanje na Allaha ni koristilo pri doseganju koristnega in odstranjevanju škodljivega, ter da so se stvari odvijale enako, kot če zanašanja sploh ne bi bilo.

Prav tako je potrebno vedeti, da je zanašanje stvar srca, ne pa stvar organov telesa in da ni izključevanja med zanašanjem na Allaha in ravnanja po vzrokih. Sam Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem se je od vseh najbolj zanašal na Vzvišenega Allaha, pa vseeno vidimo, da sta bila zanašanje na Allaha in prevzemanje potrebnih ukrepov neločljiva od njegove prakse. Zato je tudi rečeno, da je neprevzemanje potrebnih ukrepov v mejah zmožnosti kršitev verozakona, verovanje samo v vzroke, brez zanašanja na Allaha, pa kršitev tevhida (monoteizma).

To pravimo zato, ker tisti, ki zagovarjajo neprevzemanje potrebnih ukrepov, na ta način hočejo dokazati, da so boljši od Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in njegovih družabnikov, od katerih nihče nikoli ni počel kaj takega, niti ni izpustil nečesa, kar je lahko ukrenil. Tako se je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem v bitki na Uhudu pojavil z dvema oklepoma. Na bojišče nikoli ni stopil golih prsi, kakor to počnejo tisti, ki ne vedo, kaj počnejo. Ko je delal hidžro iz Meke v Medino, je najel vodiča mnogobožca, ki je bil v veri svojih prednikov. To je naredil kljub temu, da je Allah preko njega usmeril svetove in mu predhodno obljubil, da ga bo zaščitil pred vsemi ljudmi. Svojim sostanovalcem je pripravljal enoletne zaloge hrane, čeprav se je od vseh najbolj zanašal na Allaha. Ko je odšel v borbo, na hadž ali na umro, je s seboj nosil hrano in opremo, kakor tudi vsi njegovi družabniki, ki so se resnično zanašali na Allaha.

Primeri Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in njegovih družabnikov je najboljše ogledalo in merilo tega, kaj je zdravo in kaj bolno. Njihovo razumevanje zanašanja na Allaha je pravilnejše od tistih, ki so prišli pozneje. Njihovo zanašanje na Allaha je bilo odpreti oči srcu s ciljem, da se Allahu služi po celem svetu, da vsi ljudje verujejo v Enega in Edinega Allaha in da iz njihovih src zasije svetloba resnične vere. In zahvaljujoč takšnemu zanašanju na Allaha so z usmeritvijo in vero resnično polnili srca ljudi, osvajali ozemlja nevere in jih spreminjali v ozemlje islama. Vetrovi in sapice z vonjem zanašanja na Allaha so kasneje zapihali tudi v srca naslednjih generacij, ki so po svetu širile varnost in vero. Namere ashabov so bile daleč od tega, da bi zanašanje na Allaha koristili za cilje, katere lahko dosežejo sami s svojim trudom in zavzemanjem. Glede na to je smisel zanašanja na Allaha zaupanje srca edino Njemu in iskanje varnosti, miru in spokoja edino pri Njem, ob predhodnem spoznanju, da so človekove potrebe, siromaštvo, nuja in vse blaginje edino v Allahovih rokah in nikjer drugje. Mar ima srce, ki spozna in se zave vsega tega, lahko drugo izbiro, kot da se zanese na Allaha?

ČLOVEŠKA DEJANJA SE DELIJO NA TRI VRSTE

1) Dejanja pokornosti in poslušnosti, katera je Vzvišeni Allah zapovedal Svojim sužnjem in jih naredil za razlog odrešitve od Ognja ter zaslugo za vstop v Raj. Te vrste zapovedi se morajo izvrševati z zanašanjem na Allahovo pomoč, saj ni sile niti moči razen z Allahom. Ko On nekaj hoče, to je, in ko On nečesa noče, tega ni. Kdor pri nečem od tega, kar je dolžan, odpove, si tako z vidika verozakona kot z vidika usode zasluži kazen na tem svetu in tudi na onem svetu. Jusuf ibn Esbat je v tem smislu rekel: "Delaj kakor človek, kogar lahko rešijo samo njegova dejanja, na Allaha pa se zanašaj kakor človek, kogar bo doletelo le tisto, kar mu je določeno z usodo."

2) Vsakodnevna dejanja na tem svetu, katera je Allah Svojim sužnjem ukazal v primeru potreb, kakor so jesti, ko postaneš lačen, se napiti, ko postaneš žejen, se umakniti v senco, ko je sončna pripeka premočna, se segreti, ko je mrzlo, in podobno. Tudi za ta dejanja je potrebno zavzemanje. Kdor jih namerno spregleda ali se jih izogiba do te mere, da škoduje samemu sebi, kljub temu da jih je zmožen storiti, pretirava in si zasluži Allahovo kazen.

3) Dejanja, katera je Allah dal ljudem v uporabo, s tem da imajo v nekaterih primerih možnost izbire, kakor je na primer jemanje raznoraznih zdravil. Učenjaki se ne strinjajo, ali je bolnemu bolje, da se zdravi, ali da ne vzame nikakršnega zdravila v želji, da se pokaže popolna predanost Allahu in zanašanje na Njega. O tem med islamskimi učenjaki obstajata dve različni mišljenji. Tako se iz imam Ahmedovih besed razume, da je tistemu, ki je tega zmožen, bolje zanesti se na Allaha. Kot dokaz navaja Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem besede: "Od mojih sledilcev bo v Raj vstopilo sedemdeset tisoč brez polaganja računa." Zatem je dodal: "To so tisti, ki se ne čarajo (tj ne recitira se jim rukja), niso vraževerni, se ne kavterizirajo in se zanašajo na svojega Gospodarja." (zabeležil El-Buhari)

Na drugi strani so tisti, pri katerih je pretehtalo mišljenje, da se je potrebno zdraviti in kot dokaz navajajo, da se je tudi Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem zdravil, on pa se je med dvema možnostma vedno odločil za boljšo. Navedeni hadis razumejo tako, da v njem vidijo obsodbo nedovoljenega čaranja, za katerega se je za bati, da bi lahko imel znake širka. Kot dokaz za svoje mišljenje navajajo, da sta v hadisu omenjena kavterizacija in vraževerje prav tako prepovedana.

Mudžahid, Ikrime, En-Neha'i in več drugih dobrih predhodnikov pravi: "Popolno izogibanje truda in zavzemanja pri nekem dejanju se dovoljuje samo tistemu, ki se v popolnosti izogiba zanašanja na druge stvaritve."

Vprašan, če je človeku dovoljeno, da se brez vsakršne oskrbe s hrano in pijačo poda skozi brezvodno puščavo, je Ishak ibn Rahevejh odgovoril: "Če je človek, kakor je Abdullah ibn Džubejr, se lahko poda skozi puščavo brez oskrbe s hrano in pijačo, če pa ni, se ne more."