Zahodni voditelji pogosto poudarjajo, da je širjenje demokracije edini način, s katerim lahko porazijo terorizem na Bližnjem vzhodu in širšem muslimanskem svetu. Te opazke nato odmevajo po množičnih medijih, ki jih prenesejo na prebivalce – zmaga svobode nad terorizmom. Vendar z imenovanjem tega boja kot boj svobode proti terorizmu, se kot po pravilu izogibajo odgovorom na vprašanja, kaj je terorizem, kdo so teroristi, kdo je sovražnik? Mnogi so izpostavili, da je termin "vojna proti terorizmu" zavajajoč in predlagali, naj se postavi večji ideološki poudarek proti islamu. Drugi so predlagali, da bi morala biti vojna označena kot vojna proti političnemu islamu.
Kakršnekoli razlike obstajajo med zahodno politično elito glede naziva te vojne, so te razlike med ljudmi zelo majhne. Zahvaljujoč islamofobičnim korporativnim medijem večina Američanov, ne glede na njihovo politično orientacijo, na vojno proti terorizmu gleda kot na vojno proti islamu. Enako vzdušje je tudi v Evropi. Pomanjkanje drznosti pri delu evropske politične elite, da se pri teh vprašanjih zoperstavi Ameriki, skupaj z islamofobičnimi mediji, je povprečnega Evropejca prepričalo, da je njegov novi sovražnik islam in muslimani.
Na ameriške intervencije v muslimanskem svetu so muslimani že pred 11. septembrom gledali kot na del neprestanega boja med islamom in Zahodom. Dogodki po 11. septembrom so služili le kot okrepitev tega pogleda. Danes velika večina muslimanov nedvoumno verjame, da je vojna proti terorizmu v resnici vojna proti islamu in muslimanom.
Torej za vsem tem pompom borbe proti terorizmu leži borba med islamom in Zahodom, ki se je razplamtela na vse strani. Ta boj se bije na številnih frontah. Najpomembnejša od vseh je ideološka borba. Zmagovalec te bitke bo odločil, ali prihodnost pripada islamu ali zahodnemu sekularnemu liberalizmu. Zato se postavlja vprašanje, kdo zmaguje v tej bitki idej? Odgovor je, da je Zahod ideološko vojno proti islamu izgubil že dolgo nazaj. To trdimo iz sledečih razlogov:
1) Zahod se zadnjih dvesto let bori proti islamski miselnosti v upanju, da muslimane odvrne od islama. Kampanja se je začela z orientalisti, ki so preučili islam in napadli njegovo verovanje ter pravila. Na primer, napadli so Božanski izvor Kur'ana, džihad, poligamijo, islamski kazenski sistem in kalifat. Vendar se Zahod kljub organiziranemu naporu, da muslimane odvrne od islama, sooča z oživitvijo islama v življenju muslimanov doma kot tudi v tujini.
Na Zahodu je islam najhitreje rastoča religija tako med priseljenci kot domačim prebivastvom. Glede na statistiko Združenih narodov je med leti 1989 in 1998 populacija muslimanov v Evropi narasla za več kot 100%, na 14 milijonov, kar je približno 2 odstotka celotne populacije. In tudi Amerika ni imuna na ta fenomen.
2) V preteklosti je Zahod najel številne moderniste, kot so Rifa'a Et-Tahtavi (1801-1873), Muhammed Abduh (1849-1905) in Taha Hussein (1889-1973), ter jih postavil na čelo kampanje, da muslimanom pod plaščem islama predstavijo zahodno kulturo. Njihov učinek ni bil le izničen, ampak celo kontraproduktiven.
Danes so se modernisti v tako imenovanem muslimanskem svetu znašli v negotovi situaciji. Muslimani jih prezirajo, saj na njih gledajo kot na orodje kulturnega imperializma, s katerim Zahod želi klevetati islam, v očeh Zahoda pa so preveč islamski, zato jim nič več ne zaupajo odgovornosti, da muslimane odvrnejo od islama. Odločitev Amerike, da prekličejo vizo Tarika Ramadanija, in medijsko ogorčenje ob Kardavijevem obisku Velike Britanije, povzame nezaupanje Zahoda do modernistov. Med muslimani so diskreditirani, zato so v tej bitki idej med islamom in Zahodom postali nepomembni.
3) Hud udarec Zahoda muslimanom se je zgodil 3. marca 1924, ko so Britanci preko svoje lutke Mustafe Kemala uničili Osmansko državo. Zatem so evropske sile razrezale islamska ozemlja in si jih medsebojno razdelile, nad muslimani pa vzpostavili direktno kolonialno oblast. Muslimani so bili prvič v svoji zgodovini izpostavljeni zahodnjaškim idejam in konceptom, vse od ekonomskih rešitev, ki so oplenile njihovo bogastvo, do izobraževalnega sistema, ki jih je ločil od njihove zgodovine, islam omejil na določene rituale in jih naučil, kako razmišljati kot zahodnjak. Še več, islam je bil izbrisan iz vsakodnevnega življenja in zamenjan s sekularno vladavino. Kasneje je Zahod tem tako imenovanim muslimanskim državicam, katerih meje je sam določil, podaril nekakšno psevdoneodvisnost, za voditelje pa postavil lojalne služabnike, ki so varovali zahodne interese in muslimanom vladali v njihovem imenu.
Če je Zahod mislil, da bo osemdeset let sekularizma dovolj, da muslimane odvrne od političnega islama, potem so se globoko zmotili. Silnost in smer današnjega islamskega preporoda je pritegnila pozornost zahodnih voditeljev. Vladimir Putin, Tony Blair in Donald Rumsfeld so se leta 2004 pridružili velikemu zboru zahodnih voditeljev, ki so govorili o nevarnosti ponovne vzpostavitve kalifata. To je vešče povzel Henry Kissinger, ko je rekel: "Kar v Združenih državah imenujemo terorizem, je v resnici vzpon radikalnega islama proti sekularnemu svetu in proti demokratičnemu svetu, zavoljo ponovne vzpostavitve nekakšnega kalifata." (Hindustan Times, november 2004)
4) Obstaja naravna napaka v ideologiji sekularizma, kar je vodilo v njegovo predvideno zavrnitev v muslimanskem svetu, saj sekularizem vztraja pri omejitvi islama le na osebno čaščenje, politične odločitve o vodenju družbe pa se prepuščajo ljudem. To neposredno nasprotuje doktrini muslimanov, ki politiko smatrajo za nepogrešljiv del islama, tj. za muslimane je politika islam. Bernard Lewis je podal podobno oceno, ko je dejal: "Odsotnost prvotnega sekularizma v islamu in splošna zavrnitev uvoženega sekularizma navdihnjenega s krščanskim primerom, se lahko pripiše določenim temeljnim razlikam v verovanju in izkustvu dveh religijskih kultur." (What Went Wrong? 2003)
Še več, sekularizem vedno pusti spiritualno praznino, zlasti ko so ljudje soočeni s problemi, katerih niso zmožni rešiti. Ločevanje Boga od vsakodnevnih zadev ta občutek še poglobi. Prav ta intelektualna šibkost sekularizma je prispevala k dramatičnemu vzponu političnega islama v državah s sekularno avtokratsko vladavino, ki prežema večino tako imenovanega muslimanskega sveta.
Zahod bi se moral učiti od nezmožnosti komunizma, da muslimane odvrne od islama. Komunizem, ki je bil ideološko precej močnejša sila od zahodnega sekularnega liberalizma, prav tako ni uspel prepričati muslimanov v materializem in človeško narejene zakone.
5) Hinavstvo Zahoda pri promoviranju zahodnih vrednot v muslimanskem svetu je močno spodkopalo njihovo kredibilnost, zlasti po 11. septembrom, ko so dvojna merila Zahoda dosegla višek. Dogodki kot so Abu Graib in Guantanamo so razkrili resnični obseg dvoličnosti in sovraštva do muslimanov.
Zahodne ideje, kot so svoboda, demokracija in človekove pravice, so doživele uničujoč udarec, vendar ne od muslimanov, ampak od tako imenovane velike branilke svobode, Amerike. Celo marionete v muslimanskem svetu so ob teh zločinih težko dihale in Amerike nikakor niso mogle opravičiti za ta grozodejstva, ki jih je zagrešila.
Amerika je s svojimi lastnimi rokami na en mah trajno poškodovala svoj položaj v muslimanskem svetu in močno oslabila tiste ideje, ki predstavljajo temeljni kamen zahodne civilizacije, tako da se že nekateri nemuslimani sprašujejo o validnosti teh idej in sleparskem obnašanju njihovih vlad doma in po svetu. Sedaj se zahodne vlade soočajo z izzivom, ko morajo svoje državljane prepričevati, zakaj morajo te iste vrednote omejevati doma, a jih nasilno potiskati med muslimane v tujini.
To so nekateri razlogi, ki so pripomogli k temu, da je muslimanski svet zavrnil zahodno kulturo in njeno sekularno liberalno filozofijo.
Današnja realnost, s katero se soočajo zahodne vlade je, da je muslimanski ummet zmagal v bitki idej. Poglavje ideološkega bojevanja med muslimanskim ummetom in Zahodom je bolj kot ne zaključeno. Vendar je poglavje političnega bojevanja še naprej na široko odprto. Zahod in njegove marionete nimajo nobene politične legitimnosti v muslimanskem svetu. Te marionete ostajajo pri življenju samo zaradi vztrajne in sitne podpore zahodnih sil. Tako Zahod s svojimi lutkami stoji osamljen pri priganjanju ummeta k zahodnim vrednotam, medtem ko ummet čvrsto stoji pri zavračanju zahodne kulture, hkrati pa poziva v vzpostavitev globalne islamske države. Ti dve poziciji sta nezdružljivi in nespravljivi, polarizacija v pogledih med režimi in ljudmi pa ne more trajati v nedogled. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo muslimani strmoglavili sekularno vladavino, ki jim je bila krivično vsiljena.
Sedaj, ko je Zahod začutil neuspeh marionet pri zadrževanju političnega islama, pod pretvezo vojne proti terorizmu, ponovno poskuša okupirati muslimanska ozemlja in tako okrepiti svoje vrednote ter obvarovati svoje materialne interese.
Resnično se zahodnjakom ni treba bati tistih, katere njihove vlade in mediji imenujejo z islamisti, ampak se morajo bati svojih lastnih vlad, ki se v imenu vojne proti islamu počasi a vztrajno odmikajo od samih temeljev njihove civilizacije.
Komentarji
Objavite komentar