Nekateri ljudje so zelo nastrojeni proti Muhammedu ibn Abdul-Vehhabu. Obtožujejo ga, da se je boril proti Otomanskemu imperiju in proti kalifu, ter bil zaradi tega sovražnik muslimanov. Ali to drži? Prav tako pravijo, da se je pogodil z angleško vojsko in se skupaj z njimi boril proti muslimanom. Komu verjeti? Na ta svet nobena oseba ni prinesla neke dobrote, ne da bi imela sovražnike med ljudmi in džinni. Celo Allahovi poslanci niso bili varni pred tem. Sovraštvo ljudi je bilo v preteklosti usmerjeno proti učenjakom, zlasti zagovornikom resničnega poziva v islam. Soočeni so bili z ostrim nasprotovanjem ljudi.
Primer tega je šejhul-islam Ibn Tejmijje; nekateri so bili ljubosumni nanj in dovolili prelitje njegove krvi, drugi pa so ga obtožili, da je v zablodi, odšel iz okrilja islama in postal odpadnik. Šejh Muhammed ibn Abdul-Vehhab je bil še eden izmed učenjakov, katere so ljudje krivično obtoževali, da bi s tem povzročali probleme. Motiv za takšno početje je bil v večini primerov ljubosumje in sovraštvo, skupaj z dejstvom, da je bil bida' (verske inovacije) čvrsto zakoreninjen v srcih ljudi, ali pa so bili nevedni in so slepo sledili svojim strastem ter željam.
Omenili bomo nekaj lažnih obtožb, ki so bile usmerjene proti šejhu, ter jih poskušai ovreči. Šejh Abdul-Aziz El-Abdul-Latif je rekel: "Nekateri nasprotniki selefi da've trdijo, da se je imam Muhammed ibn Abdul-Vehhab uprl Otomanskemu kalifatu, tako razcepil džemat (glavno telo muslimanov), ter zavrnil poslušanje in pokoravanje (vladarju)." (Da'va el-munavi'in li da'vat el-šejh Muhammed ibn Abdul-Vehhab; str. 233)
Rekel je: "Abdul-Kadim Zallum trdi, da je pojav vehabitov in njihovega poziva vzrok za padec kalifata. Rečeno je bilo, da so vehabiti oblikovali državo znotraj islamske države, pod vodstvom Muhammeda ibn Sauda in pozneje njegovega sina Abdul-Aziza, ki je bil obskrbovan z orožjem in denarjem od Britancev, ter da so krenili v prevzemanje nadzora nad drugimi ozemlji, ki so bili pod vladavino kalifata, motivirani z vnemo po širjenju svojih verovanj, tj. dvignili so svoje sablje proti kalifu in se borili proti muslimanski vojski, vojski emir el-mu'minina, s spodbudo in podporo Britancev." (Kajfa hudimat el-khilafah, str. 10)
Preden odgovorimo na lažno obtožbo, da se je šejh Muhammed ibn Abdul-Vehhab uprl kalifatu, moramo omeniti dejstvo, da je šejh verjel, da je poslušanje in pokoravanje voditeljem muslimanov obveznost, pa naj bodo pošteni ali pa nemoralni, dokler niso ukazovali nepokoravanja Allahu, saj je pokoravanje samo glede tega, kar je pravilno in primerno.
Šejh je v svojem pismu ljudem El-Kasima rekel: "Verjamem, da je poslušanje in pokoravanje voditeljem muslimanov obveznost, pa naj bodo pravični ali nemoralni, dokler ne ukazujejo nepokornosti Allahu. Kdor je postal kalif in so mu ljudje dali svojo podporo ter ga sprejeli, četudi je položaj kalifa pridobil s silo, se ga mora ubogati in upor proti njemu je haram." (Medžmu'at mu'allafat el-šejh, 5/11)
Prav tako je rekel: "Eden od glavnih principov enotnosti je poslušanje in pokoravanje tistemu, ki je določen nad nami, četudi je abesinski suženj." (Medžmu'at mu'allafat el-šejh, 1/394; citiran v Da'va el-munavi'in, 233-234)
Šejh Abdul-Aziz El-Abdul-Latif je rekel: "Potem ko smo navedli ta dejstva, ki razlagajo, da je šejh verjel v obveznost poslušanja in pokoravanja voditeljem muslimanov, pa naj bodo pravični ali nemoralni, dokler ne ukazujejo nepokornosti Allahu, se lahko obrnemo na pomembno zadevo, kot odziv na te lažne obtožbe. Obstaja pomembno vprašanje: Ali je bil Nedžd, kjer je ta poziv nastal in se najprej razvil, pod vladavino Otomanske države?"
Dr. Salih El-Abud je odgovoril na to: "Nedžd nikoli ni prišel pod otomansko vladavino, saj oblast Otomanske države nikoli ni segla tako daleč, noben otomanski guverner ni bil določen za to regijo in turški vojaki nikoli niso korakali skozi njena območja v obdobju pred pojavom poziva šejha Muhammeda ibn Abdul-Vehhaba. To dejstvo nam kaže dejstvo, da je bila Otomanska država razdeljena na administrativne province. To je znano iz turškega dokumenta z naslovom Kavanin el-usman mudamin daftar el-divan (tj. Zakoni Otomanov glede tega, kar vsebuje Zakonodaja), katerega je napisal Jamin Ali Effendi, ki je bil leta 1018 p.h./1609 n.š. zadolžen za konstitucijo. Ta dokument kaže, da je bila od začetka enajstega stoletja p.h. (tj. po hidžri) Otomanska država razdeljena na 23 provinc, od katerih je bilo 14 provinc arabskih in ozemlja Nedžda ni bilo med njimi z izjemo El-Ihsa, če El-Ihsa štejemo za del Nedžda." (Akidat el-šejh Muhammed ibn Abdul-Vehhab ve etharuha fil-alam el-islami (neobjavljeno), 1/27)
Dr. Abdullah El-Usejmin je rekel: "Kakorkoli, Nedžd nikoli ni izkusil direktne otomanske oblasti preden se je pojavil poziv šejha Muhammeda ibn Abdul-Vehhaba, kakor nikoli ni izkusil nobenega močnega vpliva, ki bi lahko imel vtis na dogodke znotraj Nedžda. Nihče ni imel nobenega takšnega vpliva, in vpliv Beni Džabra ali Beni Khalida v nekaterih delih ali Ešrafov na drugih delih je bil omejen. Nihče od njih ni bil zmožen prinesti politične stabilnosti, zato so se vojne med različnimi regijami Nedžda nadaljevale in obstajali so neprestani nasilni konflikti med različnimi plemeni." (Muhammed ibn Abdul-Vehhab hajetuhu ve fikruhu, str. 11; citiran v Da'va el-munavi'in, 234-235)
To diskusijo bomo zaključili s citatom Abdul-Aziza ibn Abdullaha ibn Baza, ki je odgovoril na te obtožbe: "Šejh Muhammed ibn Abdul-Vehhab se ni uprl Otomanskemu kalifatu, kolikor je meni znano, ker ni bilo nobenega področja v Nedždu, ki bi bilo pod turško oblastjo. Nedžd je bil sestavljen iz majhnih emiratov in razpršenih vasic, in vsakemu mestu ali vasici, ne glede kako majhni, je vladal neodvisni emir. To so bili emirati, med katerimi so bile borbe, vojne in spori. Tako se šejh Muhammed ibn Abdul-Vehhab ni uprl Otomanski državi, ampak se je uprl pokvarjeni situaciji na njegovem območju in se boril v džihadu za Allaha in vztrajal dokler se svetloba njegovega poziva ni razširila na druga ozemlja." (Pogovor posnet na kaseti; citiran v Da'va el-munavi'in, str. 237)
Če je zgoraj napisano odraz šejhovega odnosa do Otomanov, kako so Otomani gledali na poziv šejha Muhammeda ibn Abdul-Vehhaba?
Dr. Adžil El-Našmi je rekel: "Kalifat ni reagiral na nikaršen način in ni pokazal nobenega nezadovoljstva ali negodovanja za časa šejhovega življenja, čeprav so bili za časa njegovega življenja štirje otomanski sultani." (Madžallat el-mudžtama, izdaja 510)
Dr. El-Našmi je v odgovoru na to vprašanje rekel: "Pogled, katerega je imel kalifat na gibanje šejha Muhammeda ibn Abdul-Vehhaba, je bil zelo izkrivljen in nejasen, ker je kalifat poslušal samo tiste, ki so bili sovražni do gibanja šejha Muhammeda ibn Abdul-Vehhaba, pa naj je bilo to preko poročil poslanih od njihovih guvernerjev v Hidžazu, Bagdadu in drugje, ali pa preko nekaterih posameznikov, ki so prišli v Istanbul in prinesli novice." (El-Mudžtama, izdaja 504; citiran v Da'va el-munavi'in, str 238-239)
Glede trditev Zalluma, da je bil šejhov poziv eden od razlogov za padec kalifata in da so Angleži vehabitom pomagali pri njegovem rušenju, Mahmud Mehdi El-Istanbuli odgovarja: "Od tega pisca se pričakuje, da pridobi dokaz za to mnenje. Dolgo nazaj je pesnik rekel: Če trditve niso podprte z dokazom, jih samo bedaki uporabljajo za dokaz. Prav tako bi morali upoštevati, da nam zgodovina govori, da so bili Angleži že od začetka proti temu pozivu, boječ se, da bi lahko prebudil muslimanski svet." (El-šejh Muhammed ibn Abdul- Vehhab fi mar'at el-šark vel-garb, str. 240)
In rekel je: "Ironično dejstvo je, da ta profesor gibanje šejha Muhammeda ibn Abdul-Vehhaba obtožuje, da je bil eden od faktorjev, ki so vodili k uničenju Otomanskega kalifata, čeprav se je to gibanje začelo 1811 n.š., kalifat pa je bil odpravljen 1922 n.š." (Ibidem, str. 64)
To da so bili Angleži proti gibanju dokazuje dejstvo, da so poslali poveljnika Fosterja Sadlerja, ki je čestital Ibrahimu Paši na njegovem uspehu proti gibanju - med vojno Ibrahima Paše v Dar'ijju - in da izve, do kakšne mere je pripravljen sodelovati z britanskimi oblastmi, da zmanjšajo kar so oni imenovali vehabitsko piratstvo v Arabskem zalivu. To jasno odraža željo po vzpostavitvi dogovora med britansko vlado in Ibrahimom Pašo s ciljem popolnega uničenja gibanja. Med drugim lahko omenimo tudi napad Ibrahima Paše na Islamsko državo Fundž v Sudanu, kateremu je sledilo njeno popolno uničenje, vendar njegovih dejanj ne smemo v celoti pripisati Otomanskemu kalifatu, saj je imel kot vladar Egipta določeno avtonomijo. Na podoben način Muhammedu ibn Abdul-Vehhabu ne smemo pripisati delovanja in ureditve kasnejše in današnje kraljevine Saudske Arabije, saj ima ta država z učenji omenjenega učenjaka zelo malo skupnega.
Šejh Muhammed ibn Manzur El-Nu'mani je rekel: "Angleži so naredili večino sovražnosti, ki je obstajalo v Indiji proti šejhu Muhammedu ibn Abdul-Vehhabu in vsakogar, ki jim je nasprotoval in se jim postavil na njihovo pot, ali kogar so smatrali za nevarnega, so obtožili, da je vehabit ... Podobno so Angleži učenjake Deobanda v Indiji nazivali z vehabiti, zaradi njihovega odkritega nasprotovanja Angležem in pritiska na njih." (Di'aja mukaththafah didd el-šejh Muhammed ibn Abdul-Vehhab, str. 105-106)
Iz teh različnih citatov lahko vidimo neresničnost teh pomanjkljivih argumentov, ko se jih primerja z jasnimi akademskimi dokazi v esejih in knjigah učenjakov; ta neresničnost je prav tako jasna, ko se jo primerja z zgodovinskimi dejstvi, katere so zapisali pravični in resnicoljubni pisci.
Komentarji
Objavite komentar