Poglejmo kakšne učinke ima verovanje v la ilaha illallah na življenje človeka, zakaj je posledica tega verovanja uspeh v življenju in zakaj je tisti, ki ga zanika, neuspešen tako na tostranstvu kot tudi na onostranstvu.
Vernik v ta šehadet nikoli ne more biti ozkogled. Veruje v Boga, ki je Stvarnik nebes in Zemlje, Gospodar vzhoda in zahoda, ter Oskrbovalec celotnega vesolja. Na vse v vesolju gleda kot na nekaj, kar ima istega Gospodarja kot on sam. Njegove simpatije, ljubezen in usluge niso omejene na neko točno določeno področje ali skupino. Njegova vizija se poveča in njegov intelektualni horizont se razširi. Kako to širino vizije in prostranost misli lahko doseže ateist, mnogobožec ali tisti, ki verjame v lažno božanstvo z omejenimi in pomanjkljivimi lastnostmi.
To verovanje v človeku proizvede najvišje stopnje samospoštovanja. Vernik se zaveda, da ima samo Allah vso moč in da mu nihče poleg Njega ne more koristiti niti škoditi, poskrbeti za njegove potrebe, mu vzeti življenje, oblast ali vpliv. Zaradi tega prepričanja postane brezbrižen, neodvisen in neustrašen pred vsemi močmi, razen pred Allahovo močjo. Nikoli se ne priklanja Allahovim stvaritvam. Veličina nobene stvaritve na njem ne pusti pretirano globokega vtisa, niti se ne pusti zastraševati. Takšnega uma in duha ne more proizvesti nobeno drugo verovanje, saj je neizbežno, da se bodo tisti, ki Allahu pridružujejo stvaritve ali Ga zanikajo, v pokornosti priklanjali stvaritvam in se na njih zanašali kot na nekoga, ki jim lahko koristi in škoduje, se ga bali in vanj polagali svoja upanja.
To verovanje v človeku skupaj s samospoštovanjem povzroči tudi občutek skromnosti in ponižnosti. Postane nebahav in preprost. Vernik nikoli ne postane ošaben, nadut in ohol. Razkazovalen ponos moči, bogastva in ugleda v njegovem srcu nima nobenega mesta, saj se zaveda, da mu je vse kar poseduje podaril Allah in da mu On to lahko tudi vzame. V nasprotju s tem nevernik, ki doseže nek materialen uspeh, postane ponosen in domišljav, saj verjame, da je ta uspeh njegova lastna zasluga. Na enak način je ponos in domišljavost nujen izid in spremljevalec širka, ker mušrik verjame, da ima nek poseben odnos s svojimi lažnimi božanstvi, ki ne obstaja med njimi in ostalimi ljudmi.
To prepričanje človeka naredi krepostnega in poštenega. Prepričan je, da ni nobenega drugega sredstva za uspeh in odrešitev, razen čistost srca in pravičnost v obnašanju. Veruje v Allaha, ki ne potrebuje ničesar in je pravičen v absolutnem smislu. To verovanje v njem vzbudi zavest, če ne bo živel pošteno in pravično, ne more uspeti in nobeno lobiranje ali podtalno delovanje ga ne bi moglo rešiti. V nasprotju s tem kafirji in mušriki vedno živijo v lažnem upanju. Nekateri verjamejo, da je Božji sin umrl za njihove grehe, nekateri mislijo, da so Božji ljubljenci in da ne bodo kaznovani, drugi verjamejo, da bodo njihovi svetniki za njih posredovali pri Bogu, medtem ko tretji prinašajo žrtve in podkupujejo svoja lažna božanstva, s čimer si pridobijo dovoljenje za to, da počnejo, kar so si zaželeli. Takšna zmotna prepričanja jih držijo ovite v greh in zla dejanja; zanašajo se na svoja lažna božanstva, se ne brigajo za svoje duše in ne živijo čistih poštenih življenj. Kar se tiče ateistov, ki ne verjamejo v Boga, kateremu bodo morali odgovarjati za svoja dobra in slaba dejanja, oni sami sebe smatrajo za neodvisne in svobodne, da počnejo karkoli si zaželijo. Njihova nagnjenja postanejo njihova lažna božanstva in živijo kot sužnji svojim željam ter strastem.
Vernik nikoli ne postane potrt. Ima trdno vero v Allaha, ki je Gospodar vseh zakladov na nebesih in na Zemlji; Njegova Moč je neomejena. To verovanje srcu daje tolažbo, ga napolni z zadovoljstvom in navdaja z upanjem na Allahovo milost. Čeprav se morda sooči z nasprotovanjem celega sveta, ga vera in zanašanje na Allaha nikoli ne zapustita in na podlagi tega nadaljuje s trudom ter borbo. Takšno globoko zaupanje ni posledica nobene druge religije ali ideologije. Mušriki, kafirji in ateisti imajo majhna srca; zanašajo se na omejene moči, zato jih v trenutkih težav hitro preplavi obup, pogosto pa tudi naredijo samomor.
To prepričanje v človeku proizvede močno stopnjo odločnosti, potrpežljive vztrajnosti in zaupanja v Allaha. Ko se odloči in posveti izvrševanju Allahovih ukazov, da bi si zagotovil Njegovo zadovoljstvo, je prepričan, da ima podporo in pomoč Gospodarja vesolja. To ga naredi močnega in čvrstega kakor gora in nobena težava, ovira ali opozicija ga ne more odvrniti od njegove odločitve. Širk, kufr in ateizem nimajo nobenega takšnega učinka.
Ta šehadet človeka navdihuje s pogumom. Obstajata dve stvari, ki človeka naredita strahopetnega: (1) strah pred smrtjo in ljubezen do varnosti, ter (2) ideja, da ima poleg Allaha še nekdo drug moč vzeti življenje. Verovanje v šehadet iz uma odstrani obe ideji. Prva ideja izgine, ker se zaveda, da njegovo življenje, premoženje in vse ostalo pripada Allahu, zato za Njegovo zadovoljstvo postane pripravljen žrtvovati vse. Druge ideje se znebi, ker se zaveda, da nobeno orožje, noben človek in nobena žival nima moči odvzeti življenja; samo Allah ima moč to storiti. Čas smrti je bil določen in nihče na tem svetu ga ne more prestaviti. Iz tega razloga nihče ni pogumnejši od tistega, ki veruje v Allaha. Nič ga ne more prestrašiti; niti najmočnejši vihar skušnjav, niti najmogočnejša vojska na svetu. Kje mušriki, kafirji in ateisti lahko dobijo tako močno odločnost? Življenje je njihova najljubša stvar na svetu, poleg tega pa verjamejo, da smrt prinese sovražnik in zato bežijo od njega.
Verovanje v la ilaha illallah ustvarja razpoloženje miru in zadovoljstva, izbriše ljubosumje, zavist in pohlep, ter vodi stran od skušnjave zatekanja k primitivnim in nepravičnim načinom za doseganje uspeha. Vernik razume, da je bogastvo v Allahovih rokah in razdeli ga kakor On hoče. Čast, moč, ugled in avtoriteta – vse – je podrejeno Njegovi volji in On vse to podeljuje komur hoče; človekova dolžnost pa je, da si prizadeva in se trudi na pošten način. Zaveda se, da je uspeh in neuspeh odvisen od Allahove volje; če On nekomu nekaj hoče podariti, Mu tega nihče ne more preprečiti, in če On tega noče ni nobene možnosti, da ta oseba to dobi.
Na drugi strani mušriki, kafirji in ateisti trdijo, da je uspeh ali neuspeh odvisen od njihovih naporov in pomoči ali nasprotovanja zemeljskih moči. Zato ostajajo sužnji pohlepa in zavisti. Ne oklevajo, ko je možnost za podkupovanje, laskanje, zaroto in druge vrste primitivnih ter nepravičnih načinov za dosego svojih ciljev. Ob uspehu drugih jih žre ljubosumje ter zavist in trudili se bodo, da pripomorejo k propadu uspešnega rivala.
Najpomembnejši učinek tevhida je ta, da se človek pokorava in upošteva Allahov zakon. Kdor ima takšno verovanje je prepričan, da Allah pozna vse; nam skrito in odkrito. Če v odmaknjenem kotu v mraku noči storimo greh, Allah to ve, saj pozna celo naše misli in namere, dobre in slabe. Lahko jih skrijemo pred vsakomer, a jih ne moremo skriti pred Allahom. Čvrstejše kot je človekovo verovanje v tem pogledu, pazljivejši bo v pogledu Allahovih ukazov; zavrgel bo kar je Allah prepovedal in izpolnjeval Njegove zapovedi, v samoti in ponoči, med ljudmi in podnevi, saj se zaveda, da Allahov nadzor nikoli ne preneha.
V učenju Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem je tevhid najpomembnejši in temeljni princip. To je osnova islama in gibalo njegove moči. Ostalo verovanje, ukazi in prepovedi stojijo na tem temelju. Vse ostalo prejema moč iz tega izvora. Ko človek izgubi verovanje v tevhid, ne ostane ničesar od njegovega islama.
Komentarji
Objavite komentar