Preskoči na glavno vsebino

SULTANAT MELAKA

Kot križišče trgovine med Indijskim oceanom in Vzhodno Azijo je bilo Malajsko otočje vedno bogata, raznolika in politično pomembna regija. Islam se je na tem območju začel širiti s trgovino, ne dolgo po smrti Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem. Po stoletjih, v katerih so ljudje Jugovzhodne Azije sprejemali islam, so začeli ustanavljati muslimanska mesta in vladavine. Morda najpomembnejša od teh vladavin je bil sultanat Melaka na Malajskem polotoku, ki je vrhunec dosegel v sredini 15. stoletja. Nadaljnjo širjenje islama na tem območju je bilo neločljivo povezano z vzponom te močne in vplivne vladavine. Vendar sultanat Melaka ni trajal dolgo, saj ga je leta 1511 osvojila nova močna Portugalska in tako začela stoletja dolgo obdobje evropske dominacije.

VZPON MELAKE

Ena od najpomembnejših trgovskih poti tistega časa je potekala skozi Malajski preliv, ki na severu meji na Malajski polotok, na jugu pa na otok Sumatra. To območje je bilo najpomembnejša morska povezava med Indijskim oceanom in Južnokitajskim morjem. Večina trgovskega prometa je potekala po tej morski ožini, na njenih obalah pa so nastajala bogata kraljestva. Okoli leta 1400 je na območju današnje Melake na severni obali Malajskega preliva lokalni kralj Iskender Šah ustanovil novo kraljestvo. V nekaj desetletjih je sultanat Melaka postal eden od glavnih promotorjev islama v regiji. Sultanat Melaka je kot močna in obsežna vladavina okoliškim regijam zagotovila skupno kulturo, katero so sosednje države poskušale sprejeti. Ta enotna kultura je prižgala iskro za širjenje islama po regiji. 

K širitvi islama je pripomogla tudi neprestana prisotnost indijskih in arabskih muslimanskih trgovcev, ki so prihajali z zahoda, s seboj poleg blaga prinašali religijo in jo širili med lokalnim prebivalstvom. Drug dejavnik so bili številni obiski kitajskega admirala Zheng Heja, v Jugovzhodni Aziji znanega kot Cheng Ho, ki je na Malajskem otočju pomagal širiti islam.

PRIHOD PORTUGALCEV

Ob koncu 15. stoletja je Portugalska začela iskati nove trgovinske priložnosti na odprtem morju. Namesto zanašanja na kopenske poti do azijskih tržišč z začimbami, katere so nadzirali Benečani, so se odločili poiskati pomorsko pot do Kitajske. Pomorščak Vasco da Gama je leta 1497 obplul Rt dobrega upanja, naslednje leto pa priplul v Calicut, Indija. S tem novim odkritjem je Portugalska v Indijskem oceanu hitro postala pomorska sila in poskušala prevzeti nadzor nad trgovino z začimbami. Po ustanovitvi trgovskih postojank v mestih Goa in Calicut so z namenom širjenja svoje trgovine pogledali na vzhod. Leta 1511 so se odločili osvojiti pomembno pristanišče Melaka, s katerim bi nadzirali trgovino s Kitajsko. 

Najprej so s sultanom Melake, Mahmudom Šahom, poskušali navezati prijateljski stik in si tako zagotovili oporišče v regiji. Vendar je sultan Mahmud, potem ko so ga opozorili in mu svetovali tamilski muslimani, ki so videli grozodejstva Portugalcev v Goi, zavrnil vstop Portugalcev v mesto. Kot rezultat tega je portugalski poveljnik Afonso de Albuquerque 25. julija 1511 začel napad na mesto. Kljub zavezništvu s sosednjimi muslimanskimi državami se sultanat ni mogel upirati naprednejšemu orožju Portugalcev in ob koncu avgusta je mesto padlo. Portugalci so začeli graditi utrdbo znano kot A Famosa, ki jim je pomagala pri odbijanju protinapadov Malajcev. Večina mestnega jedra je bila uničena, vključno z glavno mošejo in vladnimi stavbami, saj so potrebovali kamen za utrdbo. To je bil uradni konec sultanata Melaka, saj je regija prvič v svoji zgodovini prišla pod tujo nadvlado.

Portugalci so naslednjih 150 let nadzirali to pomembno in bogato regijo Malajskega preliva in poskušali podjarmiti Malajce. Poskusi spreobrnitve v katoličanstvo so bili na splošno neuspešni, vendar se je evropska gospodarska in politična prevlada v regiji, ki je kasneje postala znana kot Malezija in Indonezija, nadaljevala globoko v 20. stoletje in v obliki neokolonializma traja še danes. Po Portugalcih so v 17. stoletju prišli Nizozemci, v 19. stoletju pa Britanci.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...