STRADANJE DUŠE

Ko govorimo o revščini, moramo razumeti, da obstaja zunanja revščina in tudi notranja revščina. In ena od njiju je nevarnejša od druge. Medtem ko prva oblika revščine določa, kako živimo začasno, druga oblika določa, kako živimo večno. Na tem mestu bomo govorili o drugi obliki – notranja revščina je revščina duše. Opisuje dušo, ki je bila ustvarjena, vendar še vedno ni spoznala svojega namena. To je duša, ki živi življenje brez smisla. Medtem ko telo joka, krvavi in čuti bolečino vplivov iz materialnega sveta, je duša za vse te stvari neobčutljiva. Obstaja samo ena stvar, ki lahko poškoduje ali osiromaši dušo. Obstaja le ena stvar, ki jo lahko ubije, in sicer ko jo prikrajšamo za njeno edino resnično potrebo, da je blizu svojemu Stvarniku in Bogu.

Spiritualno stradanje je resnična revščina. Resnična revščina je stati reven na Sodnem dnevu. Kljub tej stvarnosti še naprej živimo to življenje, hraneč le svoja telesa in stradajoč svoje duše. Žalostna ironija te slike je, da je telo, ki mu služimo, minljivo, medtem ko je duša, ki jo zanemarjamo, večna. Ko telo umre, jokamo. Vendar smrt telesa ni resnična smrt, temveč le odstranitev lupine in selitev iz ene sfere v resničnejšo sfero. Jokamo za odhajajočimi telesi, vendar so naša srca brezbrižna do tistih teles, ki so še živa, vendar so njihova srca in duše že umrle, zaradi odtujenosti od tega, kar daje življenje – Bog.

Kaj osiromaši in ubije srce? Dovoliti srcu, da nekaj ljubi, kakor bi moralo ljubiti samo Boga. Srce je bilo ustvarjeno s točno določeno naravo in za točno določen smisel. Ko določene ustvarjene stvari ne uporabite za to, za kar je bila ustvarjena, se zlomi, utopi, propade in umre. Srce je bilo ustvarjeno od in za Boga. Srce je bilo ustvarjeno, da spozna in ljubi Boga. Srce je bilo ustvarjeno, da bi bilo podarjeno Bogu. Srce, ki je podarjeno nekomu ali nečemu drugemu, trpi najbolj boleče siromaštvo in smrt. To je srce, ki bije, vendar je že umrlo.

Človeško srce je kakor čoln v oceanu dunje (tega sveta, tostranstva). Čoln, ki dovoli, da vanj prodre voda, se zlomi in nato potopi. Človeško srce, ki dovoli, da vanj vstopi dunja, se zlomi, utopi in postane zasužnjeno s tem svetom. Zasužnjeno postane z našimi malenkostmi, razvedrili, modnimi dodatki, denarjem, močjo in statusom. Srce, ki je zasužnjeno s tem svetom, je zapornik najhujše vrste. Srce, ki je zasužnjeno z nekim drugim gospodarjem poleg Gospodarja vseh gospodarjev, je najšibkejši suženj. To je resnična tiranija, resnična smrt in resnična revščina.

Človeška bitja sama sebe zasužnjijo z različnimi stvarmi. Nekateri so zasužnjeni z denarjem, nekateri pa so svoja srca zasužnjili z drugimi ljudmi – ljubijo jih, kakor bi morali ljubiti samo Allaha. Spet drugi so zasužnjeni s statusom ali s karierami. Vprašajte se: Kaj najbolj ljubim? Seveda bo večina, ki verujejo v Boga, rekla, da najbolj ljubijo Boga. To govorimo s svojimi jeziki, to si govorimo v svojih mislih, vendar naša srca in dejanja govorijo nasprotno. Kako to ugotovimo? Vprašajte se: Kam se zatekate? Kam greste, ko ste razočarani? Kam se skrijete, ko vas je strah? Koga prosite, ko nekaj potrebujete? Česa se najbolj bojite? Kaj vas skrbi, ko ponoči ne morete spati? Kdo, kaj, vas najbolj razjoka? O čem največ razmišljate? O čem razmišljate v molitvi?

Ali je to resnično Bog?

Ali pa je oseba, ki vas je zapustila, denar, ki ste ga izgubili, kariera, ki je niste imeli, povišica, ki je niste dobili. Ali je to vaš mož, žena, denar ali služba? Ali je vaš imidž in postava? Ali je mnenje in govor drugih oseb o vas? Ko vam je na voljo izbira, kaj storite? Ko Allah pravi, naj se oblačimo in obnašamo na določen način, vendar družba pravi nasprotno, kaj izberete? Kdo definira lepoto? Kdo definira uspeh? Ko Allah pravi, da so obresti prepovedane, vendar vaše finančne ambicije in standard družbe za velikost vaše hiše ali za znamko vašega avtomobila pravi nasprotno, kaj izberete? Kdo definira bogastvo? Kdo definira revščino?

Allah je to vesolje ustvaril za točno določen smisel. Allah je tudi človeško srce ustvaril za točno določen namen. Ko spremenite ta namen in temu namenu nasprotujete, boste čutili bolečino, saj nasprotujete zakonu celotnega vesolja. Kaj je zakon vesolja? LA ILAHE ILLALLAH. To niso samo prazne besede, ki jih izgovarjamo. Ko izgovorite LA ILAHE ILLALLAH, pravzaprav izgovorite, da si nič ne zasluži biti postavljeno v središče življenja, razen Bog. Nič drugega poleg Boga si ne zasluži, da ves dan zaposluje moje misli. Nič drugega poleg Boga si ne zasluži, da je prva stvar, na katero pomislim, ko se zjutraj zbudim, ali zadnja stvar, na katero pomislim, preden grem spat. Nič drugega si ne zasluži biti tako pomembno, da me definira na tako globok način, razen Bog. To je tevhid (monoteizem). To pomeni biti musliman. Allah je vesolje, človeka in vse ostalo ustvaril okrog LA ILAHE ILLALLAH. Ko nasprotujete LA ILAHE ILLALLAH in vzamete denar ali karkoli drugega za svoj ilah (božanstvo), boste trpeli, saj nasprotujete zakonu vesolja. Ko neko stvar napolnite z nečim, za kar ni bila ustvarjena, se bo zlomila ali pokvarila. Naša srca so kot skodelica in to skodelico lahko napolnite s čemerkoli. Vendar če izberete, da ga boste napolnili z dunjo, denarjem in statusom, če izberete, da ga boste napolnili s tem, kaj si ljudje mislijo o vas, potem se bo ta skodelica zlomila. Takšno srce ne bo nikoli čutilo spokoja in miru, dokler se ne napolni s tem, za kar je bilo ustvarjeno, to pa je ljubezen do Allaha in čaščenje izključno Njega.

Poiščite zatočišče na edinem mestu, kjer zatočišče obstaja. Poiščite zatočišče pri Allahu. Ti in jaz poznava dan, ko sva bila rojena, vendar nihče od naju ne pozna dneva, ko bova umrla. In številni ljudje mislijo, da svoja življenja lahko živijo, kakor hočejo, pred smrtjo pa bodo le rekli LA ILAHE ILLALLAH in se rešili ter vstopili v Raj. Vendar v času smrti jezik ne bo mogel govoriti nič drugega, kot kar srce ukazuje. Kar je v srcu, bo prišlo ven. Revno srce v sebi ne bo imelo nič drugega kot ljubezen do dunje. Če so naša srca prazna ljubezni do Allaha v času življenja, kako bodo polna ljubezni do Allaha v času naše smrti? Če je naše srce polno ljubezni do tega sveta, statusa in imetja, bo pred smrtjo govorilo ali razmišljalo samo o tem. Če pa si v svojem življenju nosil samo LA ILAHE ILLALLAH, potem bo z Allahovim dovoljenjem ob smrti tudi jezik izgovarjal LA ILAHE ILLALLAH MUHAMMEDUN RESULULLAH.

In prosimo Allaha, naj nas uvrsti med takšne.