Primerov resničnega in iskrenega verovanja plemenitih ashabov ne najdemo pri nobeni drugi generaciji tega ummeta. Brez dvoma so bili njihovi motivi moč verovanja, ljubezen do Milostnega in sledenje Poslančevega sallallahu alejhi ve sellem zakona (šeriata). Poslančev sallallahu alejhi ve sellem, ummet je vse ostale ummete prekosil v duhovnem pogledu, koristnem znanju in dobrih delih, ashabi pa so v tem prekosili vse ostale generacije ummeta, zato je Allah zadovoljen z njimi in naredil, da so oni zadovoljni z Njim.
***
Ibn Ishak je govoreč o pohodu na Bedr rekel: "Do njega je prišla novica, da so Kurejši krenili, da bi zaščitili svojo karavano. Od prisotnih je poiskal nasvet in jih obvestil o premikih Kurejšev. Ebu Bekr je vstal in povedal lepe besede. Zatem je vstal Omar ibn El-Khattab in tudi on povedal lepe besede. Potem je vstal El-Mikdad ibn Amr in rekel: 'Allahov Poslanec! Kreni tja, kamor te je Allah usmeril. Mi smo s teboj. Prisežemo pri Allahu, ne bomo ti rekli, kakor so Izraelovi otroci rekli Mojzesu, naj je mir z njim: 'Pojdita ti in tvoj Gospodar, pa se bojujta. Mi bomo tukaj sedeli,' temveč ti pravimo: 'Pojdita ti in tvoj Gospodar, pa se bojujta in mi se bomo bojevali z vama.' Prisežem pri Tistem, ki te je poslal z resnico, če bi nas popeljal do Berkul-Gamada (tj. mesto v Jemnu), bi zdržali s teboj, vse dokler ne prideš do njega.' Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je odvrnil z lepimi besedami, v katerih je Allaha zaprosil, naj mu podari vsako dobro.
Zatem je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem rekel: 'Ljudje! Svetujte mi,' misleč na ensarije, zaradi njihove številčnosti in zaradi prisege, ki so mu jo dali na Akabi, v kateri so rekli: 'Allahov Poslanec, mi nismo odgovorni zate, dokler ne prideš v naše mesto. Ko prideš k nam, si naša skrb. Branili te bomo, kakor branimo svoje otroke in žene.' Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je bil v skrbeh, da ensarije obvezo branjenja smatrajo le v primeru sovražnega napada na Medino, vendar ne v primeru, ko morajo pred sovražnika stopiti izven Medine. Ko je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem to rekel, mu je Sa'd ibn Muaz odgovoril: 'Prisežem pri Allahu, kakor da misliš na nas, Allahov Poslanec?' 'Seveda,' mu je odgovoril Poslanec. 'Verjamemo vate. Smatramo te iskrenim. Pričali smo, da je resnica to, s čimer si poslan. Z dogovorom in dano obljubo smo se obvezali na poslušnost in pokornost. Pojdi kamor hočeš, Allahov Poslanec. Mi smo s teboj. Prisežem pri Tistem, ki te je poslal z resnico, če bi nas popeljal k morju in zabredel vanj, bi tudi mi zabredli s teboj. Nihče od nas ne bo izostal, niti nam ni mrzko, da se jutri skupaj z nami spopadeš s sovražnikom. Mi smo potrpežljivi v vojni, a iskreni v srečanju. Morda ti Allah pri nas pokaže to, kar te bo razveselilo. Popelji nas z Allahovim blagoslovom.'
Poslanec sallallahu alejhi ve sellem se je močno vzradostil Sa'dovih besed, kar ga je opogumilo. Zatem je rekel: 'Pojdite in veselite se. Vzvišeni Allah mi je obljubil eno od dveh skupin. Prisežem pri Allahu, kakor da s svojimi očmi gledam mesto sovražnikove pogube.' " (Siretu Ibn Hišam me'a er-revdil unufi (3/33-34))
Če primer verovanja plemenitih ashabov pred odhodom v boj s sovražnikom primerjamo z besedami Izraelovih otrok usmerjenih Mojzesu, ko jih je pozval, naj vstopijo v Sveto zemljo: "O, Mojzes! Resnično nikoli ne bomo vstopili, dokler so oni v njej. Zato pojdita ti tvoj Gospodar, pa se bojujta. Mi bomo tukaj sedeli," (Kur'an; 5:24) razlika med ashabi in vsemi ostalimi sledilci prejšnjih glasnikov vere postane jasna. Vzvišeni Allah je rekel: "Vi ste najboljši narod, ki se je pojavil med ljudmi." (Kur'an; 3:110)
Res je, da ima ta verz splošen pomen, vendar so ashabi ti, katerim se direktno obrača. Nedvomno se verz na splošno nanaša na celoten ummet, vendar prav tako ni nikakršnega dvoma, da so plemeniti ashabi najboljši del tega splošnega dobrega. Omar ibn El-Khattab o tem verzu pravi: "Razodet je o nas."
***
Od Enesa se prenaša, da je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem očeta ensarijke zaprosil za Džulejbiba. Oče je rekel: "Počakaj, da se posvetujem z njeno materjo." Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel: "V redu, naj bo tako." Človek je odšel in o tem obvestil ženo. Žena je to odločno odbila, dekle pa je reklo: "Mar bosta odbila Poslančevo sallallahu alejhi ve sellem zapoved?! Če je on zadovoljen z njim, ga oženita [z menoj]!" To je pomirilo starša, ki sta rekla: "Prav imaš." Človek je odšel k Poslancu sallallahu alejhi ve sellem in mu rekel: "Strinjamo se." Poslanec sallallahu alejhi ve sellem mu je rekel: "Tudi jaz sem zadovoljen z njim." Enes je rekel: "Tako se je omožila s Džulejbibom, ki je s Poslancem sallallahu alejhi ve sellem odšel na enega od njegovih pohodov, na katerem je bil ubit, okrog njega pa so bili mnogobožci, katere je ubil on." Enes je rekel: "Ona je bila kasneje ena od najbogatejših oseb v Medini."
V drugi predaji se pravi: "Med ensarijkami ni bilo ženske z obilnejšo oskrbo od nje." (Mehasinut-te 'vil (13/262) Hadis je zabeležil Ahmed)
Ibnul-Esir je rekel: "Džulejbib je ensarij, ki se omenja v hadisu, ki ga prenaša Ebu Berze El-Eslemi o Poslančevi omožitvi neke ensarijke. Bil je nizke rasti in čokat, kar ni bilo všeč dekletovim staršem. Ko je dekle slišalo za Poslančevo sallallahu alejhi ve sellem željo, je zrecitirala Allahove besede: 'In ni za vernika niti vernico, ko Allah in Njegov Poslanec nekaj določita, da bi imeli pri tem izbiro.' (Kur'an; 33:36) Rekla je: 'Zadovoljna sem in predajam se tistemu, s komer je zadovoljen Allahov Poslanec.' Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je zaradi tega zrecitiral naslednjo molitev: 'Gospodar moj, zasuj jo z vsakim dobrim in ne naredi ji življenja težkega.' Bila je ena od najbogatejših ensarijk." (lbnul-Esir El-Džezeri, Usdul-gabeti (1/348))
To je primer resničnega in iskrenega verovanja v ljubezni, poslušnosti in zadovoljstvu s Poslancem sallallahu alejhi ve sellem. Junakinja tega primera je ženska ensarijka, ki je bila zadovoljna s Poslančevo sallallahu alejhi ve sellem izbiro in ki je oporekla nezadovoljstvu svojih staršev s tem predlogom. Džulejbib je bil nizke rasti, vendar Allah ne gleda videza ljudi, temveč njihova srca in dejanja. Džulejbib je bil dostojen te ensarijke, lastnice tega resničnega in iskrenega primera verovanja.
***
Posamezni ashabi, med katerimi je bil tudi Omar ibn El-Khattab, so zaradi odpadništva od islama (riddeta) nekaterih beduinov Arabcev zahtevali, da se ta Osamova vojska, ki jo je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem sestavil pred svojo smrtjo, ne odpošlje.
Ibn Kesir pravi: "Poglavje o odpošiljanju Osamove vojske. Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je ukazal premik proti mestu Tehumul Beka v Šamu, v katerem so bili ubiti Zejd ibn Harise, Džafer in Ibn Revaha, s ciljem napada na to mesto, zatem pa utaboritve v mestu imenovanem El-Džeref. V tej vojski je bil tudi Omar. Nekateri trdijo, da je bil v njej tudi Ebu Bekr, vendar je znano, da je njega Poslanec sallallahu alejhi ve sellem izvzel s tega pohoda, da bi namesto njega ashabom klanjal kot imam. Tam so bili, ko je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem močno zbolel. Novico o njegovi smrti so težko sprejeli. Stanje je postalo težko: Po Medini se je širilo svetohlinstvo, okoliška mesta so odhajala iz islama; spet drugi pa Ebu Bekru niso hoteli dati zekata ... Džuma molitev se je klanjala samo v haremih Medine in Meke. El-Buhari je od Ibn Abbasa zabeležil, da je bila vas Džuvejs v Bahrajnu prva vas, v kateri se je klanjala džuma molitev, potem ko so se ljudje vrnili k resnici. Pleme Sekif iz Taifa je bilo vdano islamu in se v teh težkih dogodkih ni odvrnilo od islama, kakor ostali. Tukaj se želi reči sledeče: Mnogi so Ebu Bekru svetovali, naj po vseh teh nemilih dogodkih ne odpošlje vojske na čelu z Osamo, ampak naj jo uporabi za to, kar mu je koristnejše, saj je bila ta vojska pripravljena v času normalnih okoliščin. Omar je bil eden od tistih, ki so menili tako. Vendar je Ebu Bekr odločno zavrnil takšno možnost, rekoč: 'Prisežem pri Allahu, ne bom odvezal niti enega vozla, ki ga je zavezal Poslanec sallallahu alejhi ve sellem, četudi bi nas kljuvale ptice ujede ali po Medini hodile divje zveri, četudi bi psi hodili pred nogami mater vernikov! Pripravil bom Osamovo vojsko in ukazal čuvajem, naj bedijo nad Medino!' Odpošiljanje te vojske je predstavljalo veliko pridobitev za muslimane, kljub situaciji v okviru katere se je vse to zgodilo. Ta vojska je v vsako mesto, skozi katerega je šla, vnesla strah, prebivalci pa so govorili: 'Ti so prišli samo zato, ker so krepki in močni.' Vojska je izven Medine ostala štirideset, po nekaterih predajah pa sedemdeset dni. Vrnili so se kot zmagovalci in z bogatim plenom. Potem jih je z ostalimi muslimani poslal v borbo proti odpadnikom in tistim, ki niso hoteli predati zekata." (El-bidaje ven-nihaje (6/343))
To je primer resničnega in iskrenega verovanja Iskrenega, Ebu Bekra, ki je bil eden od najbolj podučenih ashabov o namerah Poslanca sallallahu alejhi ve sellem in oseba, ki ga je spoštovala v največji meri. Številni ashabi, med katerimi je bil tudi Omar, naj je Allah z njim zadovoljen, so smatrali, da je koristnejše, če se Osamova vojska ne pošlje na sever Arabskega polotoka, dokler ne obračuna z odpadniki od vere. Vendar je Iskreni (Es-Siddik) zavrnil neizvršitev katerekoli Poslančeve sallallahu alejhi ve sellem odredbe. Blagoslov Ebu Bekrovega spoštovanja Poslančevega sallallahu alejhi ve sellem ukaza je bil v tem, da se je vse dogajalo tako, kakor si je Ebu Bekr zamislil in načrtoval. Osamova vojska je prestrašila arabska plemena, nakar so se številna vrnila pod okrilje islama.
***
Tako se to dogaja: prepuščanje Poslančevemu sallallahu alejhi ve sellem ukazu in tudi spoštovanje Sunneta muslimanom prinaša le blagoslov in dobro, čeprav se razumu – s pomočjo katerega merimo korist in škodo – to včasih prikaže drugače. Ljudje preveč nalahko smatrajo sledenje Sunneta in spoštovanje tega, kar šeriat spoštuje. Kakšen je interes v nečem, kar nasprotuje Sunnetu, ko pa vemo, da je Vzvišeni Allah rekel:
Zato naj se pazijo tisti, ki nasprotujejo njegovim zapovedim, da jih ne doleti skušnjava ali zadanejo boleče muke. (Kur'an; 24:63)
Komentarji
Objavite komentar