Po prihodu Mojzesa je faraon zbral vrače in ljudem hotel pokazati, da tudi Mojzes sam ni nič drugega kot vrač. Faraon je ukazal, naj se vrači zberejo iz vseh mest, narodu pa je bilo rečeno: "Ali se boste zbrali, da bi bili priče njihovi zmagi?" Vrači so prišli s svojimi prepričanji in optičnimi prevarami ter z ljubeznijo do strasti in materialnih dobrin. Ko so se zbrali, so rekli faraonu:
Ali bomo nagrajeni, če bomo zmagali? (Kur'an; 7:113)
Faraon se je zavedal njihove pomembnosti, saj so prav oni vzdrževali njegovo vladavino in ščitili njegovo kraljestvo, zato jih je pomiril in razveselil:
Da, in resnično mi boste blizu. (Kur'an; 7:114)
To pomeni, da bodo dobili vse, kar bi si zaželeli od materialnih dobrin, podaril pa bi jim tudi visoke položaje in s tem svojo bližino. Ko so dobili faraonovo obljubo, da bodo dobili materialne dobrine, so rekli:
O, Mojzes! Ali boš [prvi] vrgel ti, ali bomo [prvi] vrgli mi? (Kur'an; 7:115)
Mojzesu so javno ponudili izbiro, naj pokaže, kaj zmore in niti malo jih ni zanimalo, kdo bo to storil prvi. Mojzes jim je odgovoril: "Vrzite vi." To je kultura tistega, ki se ga izziva na nekaj, saj bo tako on pokazal vse, kar lahko.
Ko so vrgli, so ljudem začarali oči, jih prestrašili in prišli z veliko magijo. (Kur'an; 7:116)
Na nekem drugem mestu v Kur'anu Vzvišeni pravi:
Pa je Mojzes v sebi začutil strah. Rekli smo: "Ne boj se, ti boš zares povzdignjen. In vrzi to, kar imaš v desnici, pogoltnila bo, kar so naredili. Naredili so samo zvijačo čarovnika in čarovnik ne bo uspel nikjer, kamor pride." (Kur'an; 20:67-69)
V suri El-Araf Vzvišeni nadaljuje:
In navdihnili smo Mojzesa: "Vrzi svojo palico," in naenkrat je pogoltnila, kar so začarali. (Kur'an; 7:117)
Mojzesova palica se je pretvorila v ogromno kačo, ki je začela goltati njihove vrvi in palice, s katerimi so občinstvo prepričali, da so resnične kače. Vrači so vrači, vendar so dojeli, da to s čimer je prišel Mojzes, ni čarovnija, temveč nadnaravno delo poslancev. Zato so čarovniki padli na sedždo in rekli: "Verujemo v Gospodarja vseh svetov, Mojzesovega in Aronovega Gospodarja." (Kur'an; 7:120-122)
Uzurpatorji in nasilneži, ki imajo oblast nad telesi ljudi, pa ubijajo, zapirajo in izganjajo, kogar hočejo, mislijo, da imajo oblast tudi nad dušami ljudi, pa menijo, da srcem ni dovoljeno zadrhteti iz verovanja in se premakniti iz ljubezni do Usmiljenega, razen kadar jim to dovolijo oni. Tako je faraon rekel sledeče:
Faraon je rekel: "Verujete Vanj preden sem vam dovolil?! To je zagotovo spletka, ki ste jo spletli v mestu, da bi iz njega odpeljali prebivalce. A hitro boste izvedeli. Zagotovo vam bom odsekal roke in noge navzkriž, potem pa vas bom vse križal." (Kur'an; 7:123-124)
Tako se dogaja z vsemi prevaranti v vseh obdobjih in situacijah: kadar je njihovo učenje omajano z jasnimi dokazi in praktičnimi primeri, se poslužujejo sile in mučenja.
Poglej vrače, kako so postopili, ko so bila njihova srca zamajana z verovanjem: postali so čvrsti pripadniki in zmagovalci svojega primera. Ponesli in vzdignili so zastavo verovanja, žrtvujoč svoja telesa. Niso odstopili od stopnje, ki jim jo je Allah pokazal s sprejetjem verovanja. Faraon jim je nato rekel:
Zagotovo vam bom odsekal roke in noge navzkriž, potem pa vas bom vse križal. Rekli so: "Resnično se bomo vrnili k svojemu Gospodarju." (Kur'an; 7:124-125)
Na drugem mestu v Kur'anu se navaja, da so rekli:
Zato se odloči, kakor se boš odločil. Odločaš lahko le v življenju tostranstva. (Kur'an; 20:72)
Tako se z verovanjem menjajo srca. Tako se z verovanjem menjajo besede in dejanja. In tako se z verovanjem menjajo cilji in vizije. Ali ne pravimo, da vera premika gore, ko menja besede, dejanja in cilje.
Profesor Sejjid Kutb pravi: "Kazni, pohabljanja in mučenja so sredstvo tiranov pri zoperstavljanju resnici, vendar nimajo možnosti in sredstva, da bi se ji zoperstavili z jasnimi dokazi. To je orožje tiranov pri zoperstavljanju nedvomni resnici."
Ko se človeški duši razsvetli stvarna slika verovanja, nadvlada vse zemeljske sile in pripravljena se je zoperstaviti vsaki tiraniji in tiranu. Čvrsto verovanje nadvlada željo po življenju in oseba smatra nevrednim polaganje upanja v minljivost, ko pred seboj vidi večnost. Takrat ne povprašuje: "Kaj bo vzeto in kaj zapuščeno? Kaj zadržati in kaj zavreči? Kaj bo izgubljeno in kaj pridobljeno?" Ali: "Kaj bom na tej poti srečal od dobrega ali težav?" Pred osebo je jasna svetloba, ki jo vodi, in na tej poti se ne ozira na nič drugega. Sejjid Kutb nadaljuje in pravi: "To je odločujoča stopnja v človeški zgodovini in potrditev zapuščanja vsega minljivega, tj. vsega tega, kar so maloprej pričakovali od faraona in vsega tega, kar jim je bilo obljubljeno od pridobitve faraonove bližine, če zmagajo. Verovanje je nadvladalo faraonove grožnje in obljube. V tem trenutku so vsa mučenja, grožnje in kazni postale ničevne, saj je svetloba verovanja osvetlila njihovo pot, pa se na vse to niso ozirali niti za trohico, niti niso bili v dvomu." (Fi zilalil-Kur'an (3/1351-1352))
Komentarji
Objavite komentar