pravi:
17. Njihov primer je kot primer tistega, ki zakuri ogenj, in ko [ta] razsvetli okolico, jim Allah odvzame svetlobo in jih pusti v temah, da ne vidijo.
18. Gluhi, nemi in slepi so, ne bodo se vrnili [na pot resnice].
19. Ali kot nevihta z neba, kjer so teme, gromi in bliski. S prsti si mašijo ušesa zaradi strele, v strahu pred smrtjo. Allah pa obdaja nevernike.
20. Blisk jim skorajda ugrabi vid. Vsakič, ko se razsvetli, gredo po osvetljenem; ko pa se stemni, zastanejo. In če bi Allah hotel, bi jim odvzel tako sluh kot vid. Allah je zares zmožen narediti karkoli.
Allah je svetohlince primerjal z ljudmi, ki zakurijo ogenj, da bi pridobili svetlobo in korist, saj so bili ljudje na potovanju, ki so izgubili smer. Ko je ta ogenj zagorel in razsvetlil njihovo okolico, so bili zmožni videti pravo pot, zmožni so bili videti, kar bi jim koristilo in kar bi jim škodilo. Vendar je bila svetloba nenadoma utrnjena in bili so zapuščeni v temi. Vse tri poti do usmeritve so bile zapahnjene. "Gluhi, nemi in slepi so." Usmeritev k sužnju pride skozi tri vrata: kar sliši s svojimi ušesi, kar vidi s svojimi očmi in kar razume s svojim srcem. Srca teh ljudi niso sposobna razumeti, niso sposobni videti, niti so sposobni slišati. "Ne bodo se vrnili," na svetlobo, v kateri so videli pot usmeritve. Ko jih je svetloba zapustila, se niso vrnili k tej usmeritvi.
Previdno razmisli o Njegovih besedah: "In ko [ta] razsvetli okolico," kako je ta svetloba jasno prikazana kot oddaljena in ločena od njih, ker če bi bila svetloba resnična, tj. bistvena in njihova, jih ne bi zapustila. To je bila svetloba, ki jih je obkrožala, vendar ni vstopila vanje. Bila je nekaj bežnega, medtem ko je bila tema za njih nekaj trajnega in resničnega, tj. bistvenega. Tako se je svetloba vrnila k svojemu izvoru, tema pa je ostala pri svojem izvoru.
Previdno razmisli o Njegovih besedah: "Jim Allah odvzame svetlobo," kako On ni rekel: "Allah odvzame njihov ogenj." Zakaj je tako? Ogenj ima lastnost oddajanja svetlobe in lastnost žganja, zato je bila njegova lastnost svetlobe odvzeta, ostala pa je le lastnost žganja in škode.
Previdno razmisli, kako Allah pravi: "Jim Allah odvzame svetlobo," nato pa reče: "In jih pusti v temah." Svetlobo omeni v ednini, temo pa v množini. Resnica je ena in to je Allahova Prava pot, edina pot, ki vodi k Njemu – čaščenje Allaha Edinega v skladu s tem, kar je bilo predpisano na jeziku Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, ne z lastnimi strastmi in novotarijami. Vendar je poti zablode mnogo in zato Allah omeni resnico v obliki ednine, a zablodo v množini.
Allah je zaščitnik tistih, ki verujejo, vodi jih iz tèma v svetlobo. Zaščitniki tistih, ki ne verujejo, pa so taguti; vodijo jih iz svetlobe v tème. Takšni so pripadniki Ognja, v njem bodo večno. (Kur'an; 2:257)
In to je Moja Prava pot, zato ji sledite in ne sledite [ostalim] potem, pa da vas ločijo od Njegove poti. To vam je predpisano, da bi postali bogaboječi. (Kur'an; 6:153)
Avtentično je zabeleženo, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem na tla narisal ravno črto in rekel: "To je Allahova pot," potem pa narisal črte levo in desno od te črte ter rekel: "To so ostale poti, na čelu vsake poti pa je hudič, ki poziva nanjo." Nato je recitiral verz: In to je Moja Prava pot, zato ji sledite in ne sledite [ostalim] potem, pa da vas ločijo od Njegove poti. To vam je predpisano, da bi postali bogaboječi. (Kur'an; 6:153) (hadis je zabeležil Ahmed od Ibn Mes'uda)
Dejstvo, da so bili zapuščeni v temi, nezmožni videti, pomeni, da so se premaknili iz stanja, v katerem so lahko videli znanje in usmeritev, v stanje dvoma in nevere.
Po predložitvi te prilike o ognju, Allah za svetohlince predloži naslednjo priliko, tokrat o vodi. Tukaj je bila usmeritev, s katero je On usmeril Svoje sužnje, povezana z vodo, ker usmeritev srcem daje življenje, kakor voda daje življenje zemlji. Delež, katerega svetohlinci dobijo od te usmeritve, je enak kot pri tistemu, ki je ujet v ta nevihten oblak, ampak od njega ne dobi ničesar razen temo, grom in blisk; nima nobene predstave o njegovih številnih koristih, kot je življenje za zemljo – njene živali in rastline, po dežju pa se pojavljajo tudi izviri. Tema, grmenje in strela v nevihtnem oblaku niso stvari, ki so zaželene same po sebi, ampak so stvari, ki vodijo k dovršitvi tega, kar se želi od tega oblaka. Nevednežu zadostuje le videnje zunanjih efektov tega oblaka; tema, grmenje, strela, mraz in dejstvo, da mu je preprečeno potovanje, vendar nima nobene slutnje o ogromnih koristih, ki prihajajo kot rezultat dežja.
To je resnica o vsaki kratkovidni in topoglavi osebi; njena percepcija ne gre globlje od videnja zunanjih oblik stvari in ne vidi tistega, kar je za njimi. To je stanje večine stvaritev, razen peščice med njimi. Ko kratkoviden vidi težave in napor, katerega najdemo v džihadu, ko vidi dejstvo, da bi bil lahko ranjen, grajan s strani določenih ljudi in vzbudil sovražnost drugih, ne gre v džihad. Ni zmožen prodreti globlje in dojeti velikih koristi, hvalevrednih ciljev in velikanskih nagrad, katere vsebuje. Ko nekdo od njih želi opraviti romanje in vidi muke naprtene na potovanju, zapuščanje udobja svojega doma, ter težave, s katerimi se je potrebno soočiti, ne zmore videti, kaj na koncu potovanja leži onstran tega in se kot takšen obotavlja, pa ga ne opravi.
To je stanje tistih, katerim primanjkuje spiritualnega vpogleda in imajo šibek iman. Ko vidijo grožnje, obljube, zapovedi in prepovedi najdene v Kur'anu, so predpisi pretežki za njihov ego, ki hrepeni samo po sledenju svojih poželenj. V resnici pa ti predpisi ego odvrnejo od njegovih primitivnih strasti, kar je resnično težko za otroka; in vsi ljudje so otroci v odnosu do svojega razuma, z izjemo tistih, ki so se odvrnili od teh strasti in jih uravnali, ter kot takšni po poti znanja in dejanj spoznali resnico. Takšni ljudje so sposobni videti, kaj je za nevihtnim oblakom; kaj je za temo, grmenjem in strelo; takšni ljudje razumejo, da je ta nevihtni oblak vir za obstanek življenja.
Obe priliki vsebujeta velikanske modrosti:
• Tisti, ki išče svetlobo, svetlobo išče v nečem drugem, ne v sebi; ko ta svetloba odide, ostane v prvotni temi. To je stanje svetohlinca; vero potrjuje s svojim jezikom, vendar ne veruje in v svojem srcu nima ljubezni do Allaha. Kakršnokoli svetlobo pridobi kot takšen, je kot rezultat tega sposojena.
• Ogenj potrebuje gorivo, da ostane prižgan. To gorivo je primerljivo s hrano, ki je potrebna, da vzdržuje življenje. Podobno svetloba vere potrebuje gorivo, da se obdrži: koristno znanje in dobra dejanja. Če je to gorivo odvzeto, umre.
• Tema je dveh vrst: tema, pred katero ni bilo svetlobe in tema, ki sledi svetlobi. Druga od teh dveh je za tistega, ki je soočen z njo, hujša. Tema nevernikov je prve vrste, saj nikoli niso videli svetlobe, tema svetohlincev pa je druge vrste, saj so videli svetlobo in se vrnili ter potopili v temo.
• Ta prilika kaže na njihovo stanje na onostranstvu, saj jim bo tam dana površinska svetloba, kakor je bila površinska njihova svetloba na tostranstvu. Potem bo v trenutku, ko bodo svetlobo najbolj potrebovali, nenadoma ugasnila. Zaustavili se bodo pri Mostu (sirat) in ga ne bodo mogli prečkati, saj ga bodo lahko prečkali samo tisti s stalno svetlobo. Ta svetloba je stalna samo s koristnim znanjem in dobrimi dejanji. Tako prilika, ki opisuje njihovo stanje na tostranstvu, ustreza njihovemu stanju na onostranstvu. Ko bo ljudem pred Mostom dodeljena svetloba, bo svetloba vernikov ostala, svetloba svetohlincev pa ugasnila.
• Prva prilika je o tem, kako pridobivajo temo, ki je prispodoba za zablodo in zmedo, nasprotje tega pa je usmeritev. Druga prilika je o pridobivanju strahu, nasprotje česar je mirnost in varnost. Svetohlinci niso usmerjeni niti varni. Prispodoba za svetohlinstvo teh ljudi je oseba, ki je v temni noči ob strašni priložnosti zakurila ogenj. Ogreje se, vidi kaj je okrog nje in je varna pred tem, česar se boji. V tem stanju je ogenj nenadoma ugasnjen in zopet ostane v temi, v stanju strahu in zmede. Svetohlinci so s svojim zunanjim pričanjem vere obvarovali svoja premoženja, poročajo se z verniki, dedujejo od njih in dobijo del vojnega plena. To je njihova svetloba, ko pa umrejo, se ponovno vrnejo v temo in strah. Svetloba, ki jim sveti, pomeni njihovo odhajanje k muslimanom in usmeritvi. Odvzem njihove svetlobe pomeni njihovo odhajanje k mnogobožcem in zablodi.
Komentarji
Objavite komentar