Septembra 2000 je Ariel Šaron v spremstvu dvatisočih policistov obiskoval sveta mesta v Jeruzalemu in vstopil tudi v mošejo Al-Aksa, eno od treh svetih islamskih mest. Ta provokacija je bila dovolj, da izzove izbruh negodovanja Palestincev in ponovno dvigne intifado (upor). Če se spomnimo judovskih napovedi, da bodo porušili mošejo Al-Aksa in na njenem mestu zgradili tempelj, je to dovoljšen pokazatelj, da se Izraelci trenutno počutijo superiorno in dobimo odgovor, zakaj je imel ta obisk tako negativen predznak. Na drugi strani je Jaser Arafat v maju istega leta napovedal razglasitev samostojnosti Palestine, kar je bilo preloženo na september z namenom, da se najavljena ideja opusti. Izjemno zapleteno politično sliko bližnjevzhodne regije lažje razumemo, če spoznamo na kakšen način je nastal Izrael, njegovo začetno idejo in realizacijo.
IDEJA DRŽAVE IZRAEL IN SIONIZEM
Najprej je treba povedati, da obstajata dve vrsti sionizma, verski in politični. Verski sionizem so pogosto izpovedovali judovski mistiki in je tesno povezan z upanjem judaizma. Po njihovem mnenju bo ob prihodu Mesije ob koncu časa nastalo nebeško kraljestvo človeštva, v čigar centru bodo tista mesta, na katera Biblija postavlja zgodbe o Abrahamu in Mojzesu. Verski sionizem je v zgodnjih časih povzročil judovska romanja v sveto zemljo, kamor so prihajali z namenom, da bi v Palestini živeli v skladu s svojo vero.
Politični sionizem je tesno povezan z idejo države Izrael. Njegov ustanovitelj je Theodor Herzl, ki je na Dunaju že leta 1882 postavil temelje za to gibanje in mu dal končno obliko leta 1896 v knjigi pod naslovom Der Judenstat (Judovska država). Že naslednjega leta je bil v Baslu, Švica, organiziran svetovni sionistični kongres, ki je označil začetek realizacije Herzlove ideje. Politični sionizem na jude gleda predvsem kot na narod v etničnem smislu in ne po definiciji religije. Osnovni Herzlovi zaključki so bili: "Judje so v vseh državah, kjer so živeli, odbijali asimilacijo z domačim prebivalstvom, kar je pripeljalo do sovražnosti proti njim in pojavljanja antisemitizma. Rešitev je, da se ustanovi judovska država, kamor bi bili pripeljani vsi judje. Ta država bi bila dom in duhovni center, iz katerega bi sijali judovska kultura in vera."
Državo bi bilo treba ustanoviti na praznem prostoru, vendar na samem začetku vprašanje lokacije države ni bilo tako pomembno. V mislih so imeli predvsem Argentino in Ugando. Herzl je od vseh območij dajal prednost Palestini, ker je hotel izkoristiti verske tradicije judov, v katere sam ni verjel.
Prva velika podpora ideji države Izrael je bila leta 1917 z Balfourjevo deklaracijo, s katero je britanska vlada podprla neke vrste nacionalno domovino judov v Palestini. Voditelji političnega sionizma so deklaracijo izkoristili v smislu namiga, naj iz Palestine ustanovijo judovsko državo, v kateri bi bilo domače prebivalstvo izgnano ali ubito. V praksi je sionizem že od samega začetka ignoriral obstoj Palestincev. Takšno stališče je eden od osnovnih temeljev političnega sionizma. To stališče je na začetku ostalo prikrito, a se je kasneje razkrilo. Leta 1969 je Golda Meir v svojem intervjuju za Sunday Times na vprašanje problema Palestincev odgovorila: "Palestinci niso obstajali in v tem je bistvo. To ni isto kot če bi palestinski narod obstajal in bi ga mi potem izgnali ter zavzeli njihovo ozemlje. Oni preprosto niso obstajali."
Druga svetovna vojna in nacistično preganjanje judov je dalo sionistom v upravičenosti ustanovitve judovske države Izrael še en argument več. Vendar, če je bilo potrebno poravnati škodo tisočim trpečim judom, potem bi morali dobiti del Nemčije in nikakor Palestine. Judje za svoje trpljenje radi uporabljajo besedo holokavst, a že sama beseda ima verski predznak in označuje versko žrtvovanje. V grški in rimski mitologiji holokavst pomeni vrsto žgalne daritve. Pri njej se darovana žival popolnoma sežge. Govoriti o holokavstu pomeni ločevati jude od mase Hitlerjevih žrtev, katerih število se vzpenja do 50 milijonov. Zakaj bi smrt imela sveti karakter samo za en del človeštva? Judje so vedeli, da lahko na račun lastnega trpljenja realizirajo idejo države Izrael.
USTANOVITEV DRŽAVE IN JUDOVSKI RASIZEM
29. november, 1947 – Generalna skupščina Združenih narodov je prinesla odločitev o delitvi Palestine. Judje so imeli takrat 32 % delež glede na celotno prebivalstvo, v lasti pa so imeli 5,6 % zemljišča. Dodeljeno jim je bilo 56 % najplodnejše zemlje. Med odločitvijo o delitvi in dejanskim koncem britanskega mandata 15. maja 1948, so sionistične skupine zavzele tudi ozemlja dodeljena Palestincem, kakor sta Jafa in Akra. Njihov cilj ni bil samo zavzetje ozemlja, ampak tudi etnično čiščenje.
9. aprila 1948 so judovske skupine pod vodstvom Menahema Begina pobile 254 oseb iz vasi Deir Jasin, moške, ženske, starejše in otroke. Begin je kasneje o tem dogodku zapisal: "Izraela ne bi bilo brez tistega, kar je bilo storjeno v Deir Jasinu." Šele 15. maja 1948 je generalni sekretar Arabske lige obvestil generalnega sekretarja Združenih narodov, da so arabske države prisiljene v intervencijo za zaščito Palestincev.
Združene vojske Egipta, Sirije, Jordanije, Libanona in Iraka so štele manj kot 22 tisoč ljudi, nasproti pa jim je stalo 65 tisoč judovskih vojakov. Arabci so doživeli poraz in po koncu vojne se je Izrael razširil na 80 % ozemlja Palestine. Po prvi arabsko-izraelski vojni leta 1949 je bilo iz Palestine izgnano več kot 700 tisoč Palestincev. Združeni narodi so imenovali grofa Folkeja Bernadotteja, naj obišče Palestino in naredi poročilo. Med drugim je zapisal: "Načela elementarnih pravic bi bila resnično poškodovana, če bi se nedolžnim žrtvam spopada prepovedala vrnitev na njihove domove, medtem ko judovski priseljenci stalno prihajajo v Palestino. Zanikati to pravico bi pomenilo sprejeti grožnjo permanentne razselitve arabskih beguncev, ki so stoletja dolgo živeli na tem ozemlju." Opisal je ropanja, plenjenja in uničevanja vasi, ki niso bile nikakršen vojni cilj. To poročilo je bilo v Združenih narodih predstavljeno 16. septembra in samo dan kasneje sta bila on in njegov pomočnik ubita v Jeruzalemu v delu pod sionistično okupacijo.
INTIFADA
Na vse te brezobzirne akcije je moral priti nekakšen odgovor. Palestinci rešitev problema vidijo v intifadi – uporu in neposlušnosti, s čimer se je Izrael zopet destabiliziral in s tem postal nevaren za življenje. Povečali so se neredi na ulicah in eksplozije v judovskih delih Jeruzalema. Velik problem za Palestince je bil ta, da je bila večina od njih zaposlenih v judovskem delu. Ob začetku intifade so začeli izgubljati delovna mesta, kar jim je še dodatno otežilo situacijo. Intifada je v štirih letih izčrpala obe strani, tako da je leta 1993 prišlo do mirovnih pogajanj v Oslu, Norveška, pod pokroviteljstvom ZDA in Rusije.
KLJUČI REŠITVE
Ob pogledu na ummet in trpljenje muslimanov po celem svetu je očitno, da ključi za rešitev problema Palestincev niso v rokah same Palestine. Od osiromašenega naroda Palestine je nerealno pričakovati, da bo porazil ZDA in Izrael ter vzpostavil kalifat. Nemogoče je vzpostaviti kakršnokoli islamsko državo, če se zanjo bori eden od tisočih delov ummeta in kot po pravilu tisti najšibkejši in najsiromašnejši, medtem ko najbogatejši in najmočnejši del uživa v razkošju. Morda se na koncu kdo vpraša, zakaj tudi muslimani ne bi imeli svoje vojaške sile, mobilne in vedno pripravljene, da kjerkoli na svetu zaščiti pravice muslimanov.
Komentarji
Objavite komentar