V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega. Pred natanko štirimi leti tega meseca sem končeval svojo delovno izmeno v lokalni bolnišnici. Hodil sem proti svojemu avtu in približala sta se mi dva zvezna agenta. Rekla sta mi, da moram narediti izbiro: Lahko izberem lažjo pot, ali pa izberem težjo pot. Lahka pot je bila, kakor sta pojasnila, da bi postal ovaduh za vlado in če bi storil tako, potem nikoli ne bi videl notranjosti sodne dvorane ali zaporniške celice. Kar se tiče težke poti ... To je to. Tukaj sem. Od takrat sem večino štirih let preživel v samici velikosti majhne omare, v kateri sem vsak dan zaklenjen 23 ur. FBI in ti tožilci so zelo pridno delali – in vlada je zapravila milijone davkoplačevalskih dolarjev – da so me dali v to celico, pridržali, dali na sodni proces in na koncu postavili pred vas, da bi bil obsojen na še več časa v celici.
V tednih pred tem trenutkom so mi številni ljudje ponujali predloge o tem, kaj bi vam moral povedati. Nekateri so rekli, naj prosim za milost in upam na blažjo kazen, medtem ko so drugi govorili, da bom v vsakem primeru močno udarjen. Vendar hočem le nekaj minut govoriti o sebi.
Ko nisem hotel postati ovaduh, je vlada odgovorila z obtožbami za zločin podpiranja mudžahidinov v borbi proti okupaciji muslimanskih držav okrog sveta. Ali kot jim radi rečejo, teroristov. Seveda se nisem rodil v muslimanski državi. Rodil in vzgojen sem bil tukaj v Ameriki in to številne ljudi jezi: Kako sem lahko Američan in verjamem stvari, katere verjamem, zavzemam stališča, katera zavzemam? Vse čemur je človek izpostavljen v svojem okolju postane sestavina, ki oblikuje njegov pogled na življenje in jaz nisem nič drugačen. Torej takšen kakršen sem, sem zaradi Amerike in to iz več kot enega razloga.
Ko sem bil star šest let sem začel zbirati veliko zbirko stripov. Batman je v moje misli vcepil koncept in me predstavil vzorcu, kako je svet postavljen: obstajajo zatiralci, obstajajo zatirani in obstajajo tisti, ki vstanejo v obrambo zatiranih. To je v meni tako odmevalo, da sem v preostanku svojega otroštva težil k vsaki knjigi, ki je odražala ta vzorec – Uncle Tom's Cabin, The Autobiography of Malcolm X in videl sem celo etično dimenzijo v The Catcher in the Rye.
Ko sem začel hoditi v srednjo šolo in izbral predmet zgodovine, sem se učil, kako resničen je bil na svetu ta vzorec. Izvedel sem za domorodne Američane in kaj jih je zadelo z rokami evropskih kolonistov. Izvedel sem, kako so bili potomci teh evropskih kolonistov vsi po vrsti zatirani pod tiranijo kralja Georgeja III. Bral sem o Paulu Revereju, Tomu Painu in kako so Američani začeli oborožen upor proti britanskim silam – upor katerega sedaj praznujemo kot ameriško revolucionarno vojno. Kot otrok sem celo hodil na šolske izlete samo nekaj ulic stran od mesta, kjer sedaj sedimo. Izvedel sem za Harrieto Tubman, Nata Turnerja, Johna Browna in borbo proti suženjstvu v tej državi. Izvedel sem za Emmo Goldman, Eugena Debsa in boj delavskih združenj, delavske klase in revnih. Izvedel sem za Anno Frank, naciste in kako so preganjali manjšine ter zapirali odpadnike. Izvedel sem za Roso Parks, Malcolma X, Martina Luthra Kinga in bojevanje za državljanske pravice. Izvedel sem za Ho Chi Minha in kako so se Vietnamci desetletja borili, da so se osvobodili izpod enega zavojevalca za drugim. Izvedel sem za Nelsona Mandelo in borbo proti apartheidu v Južni Afriki. Vse kar sem se naučil v teh letih je potrdilo, kar sem se začenjal učiti pri šestih: da je skozi zgodovino vedno obstajala konstantna borba med zatiranimi in zatiralci. Ob vsaki borbi, o kateri sem se učil, sem bil vedno na strani zatiranih in vedno sem spoštoval tiste, ki so vstali, da bi jih branili – ne glede na narodnost, ne glede na religijo. In nikoli nisem vrgel stran svojih zapiskov. V trenutku, ko to govorim, so urejeni na kupu v moji omari v spalnici.
Od vseh zgodovinskih osebnosti, o katerih sem se učil, je eden stal nad drugimi. Prevzele so me številne stvari v povezavi z Malcolmom X; predvsem sem bil prevzet z idejo o transformaciji, njegovi transformaciji. Ne vem, če ste videli film X od Spika Leeja? Dolg je preko tri ure in pol, in Malcolm na začetku je drugačen od Malcolma na koncu. Začne kot nepismen kriminalec, vendar konča kot soprog, oče, zaščitniški in govorniški voditelj svojih ljudi, discipliniran musliman, ki opravi hadž v Meko in na koncu mučenik. Malcolmovo življenje me je naučilo, da islam ni nekaj dednega; ni kultura ali etničnost. To je način življenja, stanje duha, katerega lahko izberejo vsi, ne glede na to od kod prihajajo ali kako so bili vzgojeni. To me je vodilo, da globlje pogledam v islam in bil sem ujet. Bil sem le najstnik, vendar mi je islam odgovoril na vprašanja, o katerih največje znanstvene glave niso imele pojma, vprašanje, ki bogate in slavne vodi v depresijo in samomor, saj niso zmožni odgovoriti nanj: Kaj je smisel življenja? Zakaj obstajamo v tem vesolju? Odgovoril je tudi na vprašanje, kako bi morali živeti. In ker ni nobene hierarhije ali duhovščine, sem se lahko direktno in nemudoma zakopal v tekste Kur'ana in učenja Poslanca Muhammeda (sallallahu alejhi ve sellem), da bi začel potovanje razumevanja za kaj gre pri tem; implikacije islama zame kot človeškega bitja, kot posameznika, za ljudi okrog mene, za svet; in bolj ko sem se učil, bolj sem cenil islam kot košček zlata. To je bilo, ko sem bil najstnik, vendar tudi danes, kljub pritisku v zadnjih nekaj letih, tukaj pred vami in vsemi drugimi v tej sodni dvorani stojim kot zelo ponosen musliman.
S tem se je moja pozornost obrnila na to, kaj se dogaja drugim muslimanom na različnih delih sveta. Kamorkoli sem pogledal, sem videl sile, ki poskušajo uničiti, kar sem imel rad. Izvedel sem, kaj so Sovjeti naredili muslimanom Afganistana. Izvedel sem, kaj so Srbi naredili muslimanom Bosne. Izvedel sem, kaj Rusi počnejo muslimanom Čečenije. Izvedel sem, kaj je Izrael naredil v Libanonu – in kaj še vedno počne v Palestini – s polno podporo Združenih držav. In izvedel sem, kaj muslimanom počne sama Amerika. Izvedel sem za Zalivsko vojno in izpraznjene uranske bombe, ki so ubile tisoče in povzročile, da je v Iraku stopnja za rakom obolelih poskočila v nebo. Izvedel sem za ameriške sankcije, ki so hrani, zdravilom in zdravniški opremi preprečevale vstop v Irak in kako je – glede na Združene narode – kot rezultat tega propadlo preko milijon otrok. Spominjam se intervjuja Madeline Albright iz prispevka 60 minutes, kjer je izrazila svoj pogled, da so se smrti teh otrok splačale. Na 11. september sem gledal kot na skupino ljudi, ki so se počutili prignane, da zaradi svojega ogorčenja ob smrti teh otrok ugrabijo letala in se zaletijo v stavbe. Gledal sem, kako je Amerika direktno napadla in zavzela Irak. Videl sem posledice (operacije) 'Shock & Awe' prvega dneva invazije – otroci v bolnišničnih sobah, katerim so iz čela štrleli šrapneli ameriških izstrelkov (seveda nič od tega ni bilo pokazano na CNN). Izvedel sem za mesto Haditha, kjer so ameriški marinci ustrelili in razstrelili 24 muslimanov – vključno s 76-letnim moškim na invalidskem vozičku, ženskami in celo racajočimi otroki – ko so spali v svojih posteljah. Izvedel sem za Abiro El-Džanabi, 14-letno iraško deklico, katero je skupinsko posililo pet ameriških vojakov, zatem njo in njeno družino postrelili v glavo, nato pa zažgali njihova trupla. Hočem izpostaviti, da muslimanske ženske tujemu moškemu ne pokažejo niti svojih las. Poskusite si zamisliti to mlado deklico iz konservativne vasi, s katere je bila strgana obleka in katero je spolno napadlo ne eden, ne dva, ne trije, ne štirje, ampak pet vojakov. Tudi dandanes sedim v svoji zaporniški celici in berem o napadih z brezpilotnimi letali, ki še naprej vsakodnevno pobijajo muslimane na mestih, kakor je Pakistan, Somalija in Jemen. Prejšnji mesec smo vsi slišali za sedemnajst afganistanskih muslimanov, večinoma matere s svojimi otroki ustreljene s strani ameriškega vojaka, ki je prav tako zažgal njihova trupla. To so le zgodbe, ki pridejo na naslovnice, vendar je eden od prvih konceptov, katerega sem se naučil o islamu, lojalnost, bratstvo – da je vsaka muslimanka moja sestra, vsak musliman moj brat, skupaj pa smo veliko telo, ki mora varovati drug drugega. Z drugimi besedami nisem mogel gledati, da se te stvari počnejo mojim bratom in sestram – vključno z Ameriko – in ostati nevtralen. Moja simpatija do zatiranih se je nadaljevala, ampak je bila sedaj bolj osebna, kakor tudi moje spoštovanje do tistih, ki jih branijo.
Omenil sem Paula Revera – ko je odšel na svojo nočno ježo, je bil razlog opozarjanje ljudi, da Britanci korakajo v Lexington, da aretirajo Sama Adamsa in Johna Hancocka, nato pa naprej v Concord, da od domobrancev zasežejo tam shranjeno orožje. Ko so prišli v Concord so videli, da jih domobranci že čakajo z orožjem v rokah. Začeli so streljati na Britance, se borili proti njim in jih premagali. Iz bitke je nastala ameriška revolucija. Obstaja arabska beseda, ki opisuje, kaj so na tisti dan storili domobranci. Ta beseda je džihad in o tem je bil moj proces. Vsi tisti videi in prevodi, ter otročje pričkanje v smislu 'oh, prevedel je ta odlomek' in 'oh, uredil je ta stavek', ter vsi tisti dokazni materiali, so se vrteli okrog ene same teme: muslimani, ki se branijo pred ameriškimi vojaki, ki delajo točno to, kar so Britanci delali Ameriki. Na procesu je bilo kristalno jasno izpostavljeno, da prav nikoli nisem načrtoval pobijanja Američanov v nakupovalnih centrih ali kakršnakoli je že bila zgodba. Vladine lastne priče so to trditev ovrgle in na prostor za priče smo postavljali strokovnjake za strokovnjaki, ki so ure dolgo razčlenjevali vse moje napisane besede, ki so razlagale moje verovanje. Še več, ko sem bil na prostosti je vlada poslala agenta pod krinko, da bi me spodbudil v njihov majhen teroristični načrt, a nisem hotel sodelovati. Vendar skrivnostno, porota nikoli ni slišala za to.
Torej ta proces ni bil o mojem stališču do muslimanov, ki pobijajo ameriške civiliste. Bil je o mojem stališču do Američanov, ki pobijajo muslimanske civiliste, ki pa je, da bi morali muslimani svoja ozemlja braniti pred tujimi zavojevalci – Sovjeti, Američani ali Marsovci. V to verjamem, v to sem vedno verjel in v to bom vedno verjel. To ni terorizem in to ni ekstremizem. Prav to predstavljajo puščice na tistem pečatu nad vašo glavo: obramba domovine. Zato se ne strinjam s svojimi odvetniki, ko pravijo, da se vam ni potrebno strinjati z mojim verovanjem. Ne! Vsak z zdravim razumom in humanostjo nima druge izbire, kot da se strinja z mano. Če nekdo vlomi v vaš dom, da vas oropa in škoduje vaši družini, logika narekuje, da naredite vse potrebno, da napadalca preženete iz svojega doma. Vendar, ko je ta dom muslimansko ozemlje in ta napadalec ameriška vojska, se standard iz ne vem katerega razloga nenadoma spremeni. Zdrav razum se preimenuje v terorizem in ljudje, ki se branijo pred tistim, ki je preko oceana prišel, da jih pobija, postanejo teroristi, ki pobijajo Američane. Mentaliteta, da je bila Amerika žrtev, ko so britanski vojaki hodili po teh ulicah dva in pol stoletja nazaj, je enaka mentaliteti, da so muslimani žrtve, ko danes ameriški vojaki hodijo po njihovih ulicah. To je mentaliteta kolonializma. Ko je narednik Bales prejšnji mesec postrelil tiste Afganistance je bilo v medijih celotno osredotočenje na njem – njegovo življenje, njegov stres, njegov PTSD (tj. posttravmatske stresne motnje), hipoteka na njegovi hiši – kakor da je bil žrtev on. Zelo malo simpatij je bilo izraženih do ljudi, katere je ubil, kakor da niso resnični, da niso ljudje. Na žalost je ta mentaliteta prevarala vse v družbi, pa naj se tega zavedajo ali ne. Celo z mojimi odvetniki je bilo potrebno skoraj dveletno razpravljanje, pojasnjevanje in razlaganje, preden so bili sposobni razmišljati izven škatle in vsaj navidezno sprejeti logičnost tistega, kar sem govoril. Dve leti! Če je pri tako inteligentnih ljudeh, katerih naloga je bila moja obramba, tako dolgo trajalo, da se reprogramirajo, potem me vreči pred slučajno izbrano poroto pod predpostavko, da so oni moji enakorodni ljudje brez predsodkov ... Mislim, dajte no! Ni mi bilo sojeno pred poroto enakorodnih ljudi, ker zaradi pretresene mentalitete v Ameriki danes nimam nobenih enakorodnih ljudi. Vlada me je obtožila računajoč na to dejstvo – ne zato, ker bi me morali, ampak enostavno zato, ker so me lahko.
Pri predmetu zgodovine sem izvedel še eno stvar: Amerika je v zgodovini podpirala najbolj nepravično politiko proti svojim manjšinam – prakse, ki so bile zaščitene celo z zakonom – samo da bi se kasneje ozrli nazaj in se vprašali: "Le kaj smo mislili?" Suženjstvo, Jim Crow, internacija Japoncev med 2. svetovno vojno – vse to je bilo v ameriški družbi široko sprejeto, vse to je vrhovno sodišče branilo. Vendar je čas mineval in Amerika se je spremenila. Tako ljudje kot sodišča so se ozrli nazaj in se vprašali: "Le kaj smo mislili?" Nelsona Mandelo je južnoafriška vlada smatrala za terorista in dana mu je bila doživljenjska ječa. Vendar je čas mineval, svet se je spremenil in spoznali so, kako zatiralska je bila njihova politika; da sploh ni bil terorist in izpustili so ga iz zapora. Postal je celo predsednik. Torej vse to je subjektivno – tudi ta celotna zadeva terorizma in kdo je terorist. Vse je odvisno od časa, prostora in od tega, kdo je v trenutku velesila.
V vaših očeh sem terorist in povsem logično je, da tukaj stojim v oranžnem pajacu. Vendar se bo nekega dne Amerika spremenila in ljudje bodo ta dan prepoznali za tisto, kar je. Videli bodo, kako je ameriška vojska v tujih državah pobila in pohabila na stotine in tisoče muslimanov, vendar nekako jaz odhajam v zapor zaradi kovanja pobojev in pohabitev v tistih državah – zato ker podpiram mudžahidine, ki branijo tiste ljudi. Ozrli se bodo nazaj na to, kako je vlada potrošila milijone dolarjev, da me zaprejo kot terorista. Vendar, če bi nekako lahko pripeljali Abiro El-Džanabi nazaj v življenje v trenutku, ko so jo skupinsko posiljevali vaši vojaki in bi jo postavili na prostor za priče ter vprašali, kdo so teroristi, zagotovo ne bi pokazala name. Vlada pravi, da sem bil obseden z nasiljem, obseden s pobijanjem Američanov. Vendar si kot musliman živeč v teh časih, ne morem zamisliti bolj ironične laži.
Tarek Mehanna 12. 4. 2012
Komentarji
Objavite komentar