El-Hasan El-Basri:
Prisežem pri Allahu, nikomur ni bilo dano niti eno tostransko dobro, katerega ni smatral za skušnjavo, da zatem ni odpovedal v dobrih delih: njegova vera je bila okrnjena in razum pomešan. In ni bilo nikogar, da ga je Allah džellešanuhu obvaroval pred tem svetom, on pa tega ni smatral dobrim za njega, da prav tako ni ostal brez dobrih del in pravilnega mišljenja.
Ni nobenega muslimana, ki je bil oskrbovan dan za dnevom, da tega ni smatral dobrim za njega, a da ni bil nemočen v mišljenju.
Zapomnil sem si ljudi, ki so se do tega sveta obnašali kot do emaneta, ki jim je bil zaupan v varstvo, tako da so ga na koncu vrnili resničnim lastnikom.
Zapomnil sem si ljudi, katerim se je ta svet nudil v polnem izobilju, vendar so ga zavrnili, boječ se odgovornosti.
Prisežem pri Allahu, noben človek ni dobil tega sveta, da ni izgubil dostojanstva in vere.
Nikomur se ne čudim kot človeku, ki misli, da zaljubljenost v ta svet ne spada med velike grehe. Prisežem pri Allahu, ljubiti ta svet spada med največje grehe! Mar se niso vsi ostali grehi izrodili iz tega sveta?! Mar se ne častijo kipi in se greši proti Milostnemu samo zato, ker se preveč ljubi ta svet in ker se mu služi bolj kot čemurkoli?!
Na Sodnem dnevu bodo ljudje oživljeni goli, razen tistih, ki so se odrekali temu svetu.
Prisežem pri Allahu, nihče ne bo povzdignil dinarja, da ga Allah džellešanuhu ne bo ponižal na Sodnem dnevu! Ko sta bila skovana dinar in dirhem, je Iblis, ki je preklet za vse čase, enega in drugega postavil na glavo rekoč: "Kdor vaju bo ljubil, je moj resnični suženj, katerega bom lahko obračal kakor me bo volja. Ko ljudje vzljubijo ta svet, potem me ne skrbi, da ne bodo častili kipov in si vzeli drugo božanstvo za svojega gospodarja, saj jih bo ljubezen do tostranstva odpeljala v največji propad."
Videli smo tiste, ki so delajoč za oni svet imeli tudi tega, vendar nismo videli, da bi nekdo delal za tega in imel tudi onega.
Allah džellešanuhu daje človeku tostranska dobra prepuščajoč ga samoprevari, odreka pa mu jih iz obzirnosti do njega.
Vernik ni določen za življenje le na tem svetu.
Jezus, naj je mir z njim, je rekel: "Ta svet je Iblisova njiva, katero mu obdelujejo tisti, ki na njej živijo."
Kdor je spoznal svojega Stvarnika in Gospodarja, ta Ga je vzljubil in dal prednost temu, kar je pri Njem.
Kdor je spoznal ta svet in njegovo prevaro, ta ga je zapustil.
Na vprašanje, če se Allaha džellešanuhu lahko vidi že na tem svetu, je Hasan odgovoril nikalno. Vendar je na vprašanje, če bo to mogoče na onem svetu, dal pritrdilen odgovor. Na vprašanje, zakaj je tako, je odgovoril:
- Ker je ta svet minljiv in vse, kar je na njem, je minljivo. Oni svet je večen, zato je večno vse, kar je njegovo. Poleg tega je z minljivim nemogoče doumeti večno, in s tistim, kar je nastalo, [nemogoče doumeti] tisto, kar je od vedno. Vendar bo na Sodnem dnevu Allah džellešanuhu iz obilja Svoje dobrote in iz počastitve do njih, Svojim sužnjem podaril večni vid, s katerim Ga bodo lahko gledali.
Omar ibn El-Khattab, naj je Allah zadovoljen z njim, je vstopil k Allahovemu Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem in ga našel na ležišču spletenem iz palmovega ličja. Na strani, na kateri je ležal, se je videla sled vrvi. Ko ga je Omar videl v takšni situaciji, je zajokal, pa ga je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem vprašal: "Zakaj jokaš, sin Khattabov?"
"Kako ne bi jokal, Allahov Poslanec?! Spomnil sem se bizantinskih kraljev in perzijskih carjev ter njihovih uživanj. Ti si Allahov poslanec, miljenec in izbranec, pa vseeno spiš na ležišču spletenem iz vrvi!"
"Ali nisi zadovoljen, da imajo oni ta svet, mi pa onega?" vpraša Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem.
"Zadovoljen sem, Allahov Poslanec," odgovori Omar.
"Jaz sem na tem svetu kot konjenik, ki jaha v poletnem dnevu in naenkrat zagleda drevo s hladno senco. Ustavi se in se za trenutek spočije, zatem pa vstane in zapusti senco," mirno doda Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem.
Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je živel običajno življenje, zelo skromno in enostavno; jahal je osla, nosil obleko iz grobega sukna, jedel je sedeč na tleh in pogosto ponavljal: "Jaz sem samo človek, jem kakor je običajen človek."
Na kamnu je ostalo zapisano: "Človek, ko bi videl tisto malo, kar ti je preostalo od življenja, bi takoj zapustil vse svoje želje, prizadevajoč si, da narediš čimveč dobrega. Tako bi zapustil pohlep in zvijačnost iz strahu pred kesanjem, ki bo prišlo jutri, ko bo nogam drselo, ko te bo družina predala, se ti bližnji odrekel, te prijatelj pozabil, ko boš na pomoč klical, a se nihče ne bo odzval."
Učeni so med nevedneži kot zdravniki med bolnimi.
Slišal sem Hadždžadža, kako govori prebivalcem Basre: "Modri Allah je določil, da je ta svet minljiv, a oni traja večno. Tisto, kar je narejeno za večnost, ne bo izginilo, niti ne bo brez konca tisto, kar ima konec. Zato naj vas nikakor ne preslepi to, ker ta svet je, a tisti še ni. In naj bodo vaša upanja primerna kratkosti življenja na tem svetu!"
- Ogromno čudo! Kako je Hadždžadž lahko doumel to, kar je spoznal, pa se vseeno oddaljil od Resnice!
Komentarji
Objavite komentar