Ibn Abbas je prenesel, da je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Kdor živi življenje beduina, postane grob in kdor se zaposli z lovom, postane nemaren in kdor obiskuje vladarje, pade v fitno." (zabeležili Ebu Davud, Et-Tirmizi, En-Nesai in El-Bejheki; hadis je sprejemljiv)
Na človeka vplivata njegovo okolje in dejanja. Zato nas islam usmerja k temu, katera dejanja bi morali opravljati in katerih dejanj bi se morali izogibati, ter nas tudi uči, v kakšnem okolju bi morali živeti in s kakšnimi ljudmi bi se morali obkrožiti.
Delo, katerega oseba izbere, vpliva na njeno osebnost. Na primer osebne lastnosti, katere pridobi tisti v medicini, so drugačne od tistih, katere oseba pridobi v informacijski tehnologiji. Nekateri poklici ljudi naredijo grobe, medtem ko jih drugi naredijo nežne. V nekaterih poklicih je za uspeh na terenu prijaznost nujna, medtem ko je v drugih pravilo profanost in nevljudnost. Celo v istem poklicu oseba lahko najde razlike. Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel, da so pastirji koz in ovc usmiljeni, medtem ko so pastirji kamel ponosni.
V zgoraj citiranem hadisu je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem omenil tri dejanja in njihove posledice na osebo, ki jih opravlja:
Prvo je beduinsko življenje. Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel, da beduinsko življenje osebo naredi grobo in surovo v njegovem karakterju. Težavnost življenja v puščavi in surovo okolje zahtevata, da človek razvije lastnosti, ki so ustrezne za njegovo preživetje v takšnih pogojih.
Drugo dejanje je lov. Sposobnost najti plen in želja po zmagi nad njegovimi sposobnostmi varanja, skrivanja ter bežanja pred lovcem je vznemirljiva in lahko postane odvisnost. To osebo lahko vodi v opuščanje odgovornosti, katere ima in v slabost njegove vere. Zato je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel, da postanejo nemarni.
Tretje dejanje je obiskovanje vladarjev. Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel, da oseba, ki obiskuje vladarje, pade v fitno. V Avn El-Mabud, komentarju Sunena Ebu Davuda piše, da je tukaj pomen padanja v fitno izguba osebne vere.
V Tuhfat El-Ehuzi, komentarju Sunena Et-Timizija piše: "Da je tisti, ki obišče vladarja in se mu prilizuje, padel v fitno, vendar tisti, ki ga obišče in se mu ne prilizuje, ampak mu svetuje in ukazuje delanje dobrega ter prepoveduje delanje zla, potem njegov obisk pri vladarju postane največji džihad."
Tukaj se hadis nanaša na vladarje muslimanov, ki so bili muslimani, vendar so padli v hudodelstvo in zatiranje.
Kaj bi potemtakem morali reči za učenjake, ki obiskujejo današnje vladarje, ki so v celoti zapustili okrilje islama? Če hadis izjavlja, da oseba z obiskom tiranskega vladarja izgubi svojo vero, kaj bi se zgodilo z vero tistih učenjakov, ki obiskujejo zagovornike odpadništva in zaščitnike sovražnikov ummeta?
Vstop v svet vladarjev je fitna. Njihov svet je hinavski in varljiv, ko učenjaki pridejo iz nedolžnega in čistega okolja. Okolje učenjakov je pošteno ter odkrito, in jih ne pripravi na to, s čimer se soočijo v svetu prevar in laži kraljev. Ti vladarji učenjake varajo s svojimi besedami ter obljubami, in si s prijaznim odnosom ter "darili" pridobijo njihovo lojalnost. Mar Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem ni rekel: "Podarjajte si darila, pa se boste ljubili?"
Zares je srca nekaterih od teh učenjakov prevzela ljubezen do vladarjev, kakor je Izraelove otroke prevzela ljubezen do teleta.
Ti vladarji so v svoje mreže ujeli številne učenjake in jih rekrutirali za vlogo ščitenja njih, njihovih interesov in interesov njihovih gospodarjev, judov in kristjanov, namesto da bi ščitili Allahovo vero in muslimane.
Vendar bo v tem ummetu vedno skupina na resnici, ki bo ščitila Allahovo vero in obstajajo učenjaki, ki se zavzemajo za resnico in žrtvujejo zanjo. Danes obstajajo učenjaki, ki sledijo stopinjam Ahmeda ibn Hanbela, ki je se je sam zavzel za resnico in postal imam ehlis-sunneta vel-džemata.
Šejh Anwar Al-Awlaki
Komentarji
Objavite komentar