In trojici, ki je izostala, ko jim je zemlja postala tesna, čeprav je prostrana, in ko jih je stisnilo v dušah – a bili so prepričani, da ni zatočišča pred Allahom, razen pri Njem. On jim je zatem odpustil, da bi se pokesali. Resnično Allah sprejema kesanje in je Najbolj usmiljen. (Kur'an; 9:118)
Ti trije so bili: Ka'b ibn Malik, Hilal ibn Umejje El-Vakifi in Mirare ibn Er-Rebi' El-Umeri. Ka'b ibn Malik je dal prisego na Akabi na drugem sestanku, Mirare ibn Rebi' in Hilal ibn Umejje pa sta sodelovala v bitki na Bedru. Ti trije ashabi so brez upravičenega razloga izostali s pohoda na Tebuk in niso krenili z Allahovim Poslancem sallallahu alejhi ve sellem. Na tem pohodu so manjkali tudi svetohlinci. Ko se je Glasnik vere sallallahu alejhi ve sellem vrnil v Medino, so svetohlinci pohiteli z opravičevanjem za izostanek s pohoda in navajali različne razloge. Glasnik vere sallallahu alejhi ve sellem je sprejel, kar so povedali z jeziki, njihove namere in skrivnosti pa prepustil Vzvišenemu Allahu.
Vendar so trije omenjeni ashabi pred Allahovim Poslancem sallallahu alejhi ve sellem iskreno priznali, da niso imeli nikakršnega upravičenega razloga za izostanek s pohoda. Glasnik vere sallallahu alejhi ve sellem je njihov primer prepustil Vzvišenemu Allahu. Ashabom je ukazal, naj ne govorijo z njimi, da bi jim na takšen način dal lekcijo za njihov izostanek s pohoda brez upravičenega razloga. Ko je minilo 40 dni, jim je ukazal, da se ne smejo približevati niti svojim ženam, ashabi pa so se strogo pridrževali zapovedi Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem.
Ka'b ibn Malik je povedal: "Kar se tiče mojih dveh družabnikov, zaprla sta se v svoji hiši in jokala. Vendar sem jaz, ker sem bil mlajši in močnejši od njiju, odhajal ter z muslimani prisostvoval molitvam in odhajal na tržnice, vendar se nihče ni oziral name. Prihajal sem k Allahovemu Poslancu sallallahu alejhi ve sellem, ko je bil po molitvah v svojem meždlisu (druženju z ashabi), nazivajoč mu selam in v sebi govoreč: 'Ali je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem premaknil svoje ustnice, da mi odgovori na selam ali ne?' Klanjal sem blizu Poslanca sallallahu alejhi ve sellem in skrivoma gledal vanj. Ko sem bil v molitvi, me je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem pogledal, ko pa sem se obrnil k njemu, je svoj obraz obrnil od mene.
In tako je bilo neprestano, vse dokler mi ta grobost ljudi ni začela presedati. Zatem sem odšel do Ebu Katadejevega vrta, ki mi je bil najljubši in moj stric. Nazval sem mu selam, vendar mi on – prisežem pri Allahu – na selam ni odvrnil. Vprašal sem ga: 'Zaprisegam te z Allahom, ali me ne poznaš kot tistega, ki ljubi Allaha in Njegovega Poslanca?!' pa mi ni odgovoril. Ponovno sem ga zaprisegel z enakim vprašanjem, vendar on zopet ni odgovoril. Pa sem ga ponovno zaprisegel, nakar mi je rekel: 'Allah in Njegov Poslanec najbolje vesta.' Zajokal sem in odšel iz vrta.
Nekega dne, ko sem hodil po medinski tržnici, je nek Nabatejec iz Šama, ki je prišel prodajat hrano, vprašal zame. Ljudje so s prstom pokazali name. Ko je pristopil, mi je dal pismo gasanidskega kralja.
V njem je pisalo: 'Do mene je prišla vest, da te je tvoj prijatelj zapustil. Vendar Allah ne bo naredil, da v tej zemlji ostaneš ponižan in izgubljen. Pridruži se nam, enak nam boš v vsem.'
Ko sem prebral pismo, sem rekel: 'To je nova nesreča.' Odšel sem do peči in pismo zažgal. Ko je minilo štirideset od petdesetih noči, je prišel odposlanec Allahovega Poslanca in mi rekel: 'Allahov Poslanec ti ukazuje, da se ne približuj svoji ženi.' Vprašal sem ga: 'Ali se moram ločiti od nje ali kaj?' Rekel je: 'Ne. Vendar se ji ne smeš približati.' Enak ukaz je prišel tudi mojima dvema družabnikoma. Svoji ženi sem rekel: 'Pojdi k svoji družini in bodi pri njih, dokler Allah ne presodi tega primera.' "
Ka'b je nadaljeval: "Žena Hilala ibn Umejje je prišla k Allahovemu Poslancu in rekla: 'O, Allahov Poslanec. Hilal ibn Umejje je star in nemočen, nima pa niti služabnika. Ali mu prepoveduješ, da mu služim?' Rekel je: 'Ne, vendar naj se ti ne približuje.' Rekla je: 'Prisežem pri Allahu. On ničesar ne želi. Vse do sedaj samo neprestano joka.'
Nekateri so mi svetovali, naj tudi jaz od Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem zaprosim za dovoljenje, da mi moja žena lahko služi, kakor je tudi Hilalovi ženi dovolil, da služi njemu. Rekel sem: 'Prisežem pri Allahu. Ne bom iskal dovoljenja od Allahovega Poslanca za to! In ne vem, če bi mi Allahov Poslanec to sploh dovolil, saj sem mlad.'
Od tedaj je minilo deset noči. Tako se je število noči, odkar je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem prepovedal, da kdorkoli govori z nami, dopolnilo na petdeset. Ko sem klanjal jutranjo molitev (salatul-fedžr), in sicer po petdeseti noči, sem bil na plošči svoje hiše v prav takem stanju, kot ga Allah omenja: 'Ko jim je zemlja postala tesna, čeprav je prostrana, in ko jih je stisnilo v dušah.' Zaslišal sem človeka, ki je z visokim glasom kričal z vrha hriba Sel'a: 'Veseli se, o, Ka'b ibn Malik!' Padel sem na sedždo in vedel, da je prišla rešitev. Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je po klanjanju jutranje molitve oznanil Allahovo sprejemanje naše tevbe (kesanja). Ljudje so prihajali in nam prinašali radostne novice. K dvojici mojih družabnikov sta se napotila glasnika te radostne novice, k meni pa je jahal nek človek na konju, medtem ko je človek iz Eslema pohitel na hrib in z njega zakričal. Glas tega človeka je bil hitrejši od konja. Ko je k meni prišel tisti, ki me je s svojim glasom razveselil, sem slekel svoji dve ogrinjali in ga z njima ogrnil zaradi radostne novice, ki mi jo je prinesel, poleg teh dveh ogrinjal pa drugega nisem imel. Potem sem si sposodil drugo obleko in pohitel k Allahovemu Poslancu sallallahu alejhi ve sellem. Ljudje so me srečevali v skupinah in mi čestitali za tevbo govoreč: 'Naj ti bo prijetna Allahova tevba.' "
Ka'b nadaljuje: "Vstopil sem v mesdžid, kjer je sedel Allahov Poslanec in okoli njega ljudje. Vstal je Talha ibn Ubejdullah in pohitel k meni. Objel me je in mi čestital. Prisežem pri Allahu. Nihče drug od muhadžirjev ni vstal poleg njega in Talhi tega ne morem pozabiti.
Ko sem Allahovemu Poslancu sallallahu alejhi ve sellem nazval selam, mi je rekel, medtem ko se mu je obraz bleščal od sreče: 'Veseli se najboljšega dneva, ki ti je prišel, odkar te je mati rodila.' Rekel sem: 'Ali je od tebe, o, Allahov Poslanec?' Rekel je: 'Ne, temveč od Allaha.' A Poslančev sallallahu alejhi ve sellem obraz se je zasvetil, kadar je bil radosten in to smo o njem vedeli vsi.
Ko sem se usedel pred njega, sem mu rekel: 'Od moje tevbe je, da se odrekam svojega imetja kot miloščine za Allaha in Njegovega Poslanca.' Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je rekel: 'Pusti del imetja zase, to je bolje zate.' Rekel sem: 'Potem si bom pustil del s Hajberja.'
Rekel sem: 'Allahov Poslanec. Zares me je Allah rešil zaradi iskrenosti in od moje tevbe je, da bom govoril samo resnico, dokler sem živ.' In prisežem pri Allahu. Ne poznam nobenega muslimana, ki bi ga Allah tako lepo skušal zaradi govora resnice, kakor je skušal mene. Odkar sem to rekel Allahovemu Poslancu, pa vse do danes, nikoli nisem niti pomislil, da bi se zlagal. In upam, da me bo Allah obvaroval tudi do konca mojega življenja. Zatem je Allah Svojemu Poslancu sallallahu alejhi ve sellem razodel:
Allah je odpustil Glasniku vere in muhadžirjem ter ensarijam, ki so mu sledili v težkih časih, potem ko so srca skupine izmed njih skoraj skrenila – zatem jim je odpustil. Resnično je On do njih Milostljiv, Najbolj usmiljen. In trojici, ki je izostala, ko jim je zemlja postala tesna, čeprav je prostrana, in ko jih je stisnilo v dušah – a bili so prepričani, da ni zatočišča pred Allahom, razen pri Njem. On jim je zatem odpustil, da bi se pokesali. Resnično Allah sprejema kesanje in je Najbolj usmiljen. O, vi, ki verujete! Bojte se Allaha in bodite z resnicoljubnimi. (Kur'an; 9:117-119)
Prisežem pri Allahu. Po islamu me Allah ni počastil z večjo blagodatjo od moje iskrenosti do Allahovega Poslanca sallallahu alejhi ve sellem. Nisem bil neiskren do njega, pa nisem propadel, kakor so propadli tisti, ki so se mu zlagali. Vzvišeni Allah je o tistih, ki so lagali, rekel najhujše, ko je razodel:
Prisegali vam bodo pri Allahu, ko se vrnete k njim, da bi jih pustili na miru. Zato jih pustite na miru, saj so resnično nečisti – in njihovo prebivališče bo Pekel, povračilo za to, kar so si zaslužili. Prisegajo vam, da bi bili zadovoljni z njimi, a če ste zadovoljni z njimi, potem resnično Allah ni zadovoljen z grešnim narodom. (Kur'an; 9:95-96)"
Ka'b je nadaljeval: "Bili smo mi trije, katerih primer je bil preložen v odnosu do tistih, od katerih je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem sprejel opravičilo, ko so prisegali; od njih je vzel prisego in iskal odpuščanje zanje. Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem je preložil naš primer, vse dokler mu Allah o tem ni razodel presoje. Zato je Vzvišeni Allah rekel: 'In trojici, ki je izostala.' Pod tem, kar je Allah omenil, se ne misli na naš izostanek s pohoda, temveč da je naš primer preložil v odnosu na tiste, ki so mu prisegali in se mu opravičevali, pa nam je to sprejel."
Zaradi moči iskrenosti teh treh ashabov, je bila njihova tevba spuščena z neba, njihov primer o iskrenem kesanju pa postal del Kur'ana, ki se recitira. V tem pripovedovanju je tudi pojasnitev stanja vernika, ko greši proti Allahu; kako mu zemlja kljub prostranosti postane tesna in kako ga stisne v duši. V pripovedovanju je tudi potrditev, da je človekov najboljši dan, odkar ga je mati rodila, ko je sprejeto njegovo kesanje, saj je to začetek dobrega, tako na tem svetu kot tudi na bodočem. S tevbo se razširijo njegove prsi in njegov grob; z njo se doseže Džennet njegovega Gospodarja. Allaha prosimo, da nam podari tevbo, vrnitev, sprejetje in nagrado.
Komentarji
Objavite komentar