Jusuf (Jožef) je bil mladenič izjemne lepote in suženj nemoralne ter razuzdane ženske. Ta ugledna in bogata ženska se je zanj posebno našminkala in uredila, zaklenila vsa vrata hiše in mu rekla: "Pridi k meni." Jusuf ji je odgovoril:
Zatekam se k Allahu! On je moj gospodar, dobro me je nastanil. Resnično krivičniki ne bodo uspeli. (Kur'an; 12:23)
Jusuf se ni hotel prikloniti strastem, saj tistega, ki sledi strastem, le-te zavedejo; kdor pa se jim zoperstavi, tega Allah okrepi.
Ibn Kajjim pravi: "Allah je spodobnost iskrenega Jusufa omenil v najlepši obliki. Lastnosti, ki so se nahajale pri Jusufu, se niso nahajale pri ostalih ljudeh. Bil je mladenič, mladeniča pa ponese strast. Bil je neporočen in daleč od svoje družine ter svojega rojstnega mesta. Znano je, da človek, ki je v bližini sorodnikov in prijateljev, pomišlja storiti nemoralnost. Vendar ko se od njih oddalji, te prepreke izginejo. Bil je suženj, suženj pa ne odbija tega, kar odbija svobodna oseba. Ženska je bila ugledna in bogata, to pa je bil še motiv več. Na greh ga je nagovarjala ona in mu s tem prizanesla tveganje pri pobudi iskanja in strah pred morebitno zavrnitvijo. Izrazila je popolno željo, z nagovarjanjem na greh pa je odstranila vsak pomislek, da gre za preizkus in test, s katerim njegovo neoporečnost želi razločiti od pokvarjenosti. Nahajal se je pod njeno oblastjo in v njeni hiši. Natanko je vedela, kdaj je najprimernejši čas za takšno dejanje in kdaj sta skrita pred očmi drugih. Poleg tega je zaklenila vsa vrata, da bi se s tem zavarovala pred nenadnim vstopom nekoga, uporabila pa je metodo nagovora in grožnje. Kljub vsemu temu ga je Allah ohranil čistega in on se ji ni pokoril. Allahovi pravici in pravici njegovega lastnika je dal prednost pred vsem ostalim. Ne ve se, kakšen bi bil odgovor kateregakoli drugega človeka poleg Jusufa, če bi bil postavljen na takšen test. V kolikor bi nekdo navedel sledečo konstatacijo: 'Tudi on si jo je zaželel,' bi se lahko odgovorilo na dva načina. Prvi je: on si je ni zaželel, vendar bi si jo zaželel, če ne bi videl jasnih znamenj svojega Gospodarja. To je komentar nekaterih komentatorjev Kur'ana.
Drugi in hkrati pravilnejši odgovor je sledeč: to mu je samo padlo na um, vendar je zaradi Allaha odstopil tudi od tega. Njena želja je bila želja upornosti, v katero je vložila ves svoj napor, po katerem pa vseeno ni prišla do želenega cilja. Njuna hotenja so si bila popolnoma nasprotna." (Revdatul-muhibbin, str. 318-319)
Ta dogodek ni trajal le nekaj trenutkov, v katerih bi Jusuf premagal samega sebe in visoko dvignil zastavo verovanja (imana). Provokacija, nagovarjanje, zavajanje in grožnja Jusufu ni bila usmerjena le od ministrove žene, temveč tudi od meščank. Ministrova žena jim je, potem ko so meščanke slišale, da se je noro zaljubila v svojega sužnja, pokazala Jusufovo lepoto in tako skušala opravičiti samo sebe:
Ko je slišala za njihove spletke, je poslala ponje in jim pripravila banket ter vsaki od njih dala nož in rekla (Jusufu): "Stopi prednje." Ko so ga videle, so ga občudovale in si porezale roke ter rekle: "Naj nas Allah obvaruje, to ni človek, to je plemenit angel." (Kur'an; 12:31)
Ko je ministrova žena videla navdušenje drugih žensk nad Jusufom, je pred njimi javno priznala:
To je ta, zaradi kogar ste me obtoževale. In zares sem ga skušala zavesti, vendar se je vzdržal. In če ne bo storil, kar mu ukazujem, bo zagotovo zaprt in ponižan. (Kur'an; 12:32)
Ministrova žena in meščanke so začele delati spletke in podtikati Jusufu, ki se je čvrsto držal svojega verovanja, iskoč zatočišče pri Milostnem:
Moj Gospodar! Zapor mi je ljubši od tega, k čemur me pozivajo. In če Ti ne odstraniš njihove spletke, jim bom morda postal naklonjen in postal od nevednežev. (Kur'an; 12:33)
V njegovih besedah se razkriva vrhunski primer moralnosti vernika pri številčnosti skušnjav. O sebi ni imel lepega mišljenja, temveč je imel o sebi slabo mišljenje. Priznal je svoje pomanjkljivosti, se obrnil h Gospodarju in Ga zaprosil, naj od njega odstrani vidne in nevidne skušnjave. Izgubil je vsakršno upanje v svojo moč, se obrnil k Allahu in zaprosil za pomoč. Vernik zastave nikoli ne spusti do polovice droga zaradi izgovora, da so skušnjave burne, strast pa razburkana. Prav nasprotno je njegova dolžnost, da visoko ponese zastavo islama, iskoč pomoč Milostnega.
Jusuf je izbral zapor svojega telesa, da njegovo srce ne bi bilo v zaporu strasti in poželenj.
Nekateri pravijo: "Zapornik je tisti, ki je zaprt pri svojem Gospodarju, ujetnik pa tisti, kogar zasužnji njegova strast."
Ta vrsta potrpežljivosti – in gre za prostovoljno potrpežljivost – je boljša od prisilne potrpežljivosti. Kljub dejstvu, da je zapor grob živih, je Jusuf v želji po obvarovanju pravilnosti svoje vere in čvrstega prepričanja, izbral življenje zapora pred življenjem na dvoru z razvratneži in grešniki. Oseba, ki spozna vero, najde ljubezen Milostnega; izbere okolje verovanja in oddaljenost od skušnjav, v katere padejo ujetniki strasti in šejtana; zavrne razkošno življenje, ki je izpolnjeno z grehom do Milostnega.
Šejhul islam Ibn Tejmijje je rekel: "Kaj mi moji sovražniki lahko naredijo? Moj raj je v mojih prsih, kamorkoli grem je z menoj. Če me zaprejo, to je moja osamitev z Allahom. Če me ubijejo, to je mučeništvo na Allahovi poti. Če me izženejo, to je moj turizem na Allahovi poti."
Verniku se v zaporu odprejo novi horizonti verovanja in novi vrednostni pomeni. V njem pridobi novo usmeritev na poti pokornosti in služenja Allahu. Tako njegov zapor postane rajski vrt. Ali kaj takega obstaja v življenju polnem razvrata, nemorale in grehov?!
Resnična sreča je sreča srca, resnična nesreča pa tuga srca. Srce ne more biti radostno brez Allaha, brez omenjanja Njega in pokornosti Njemu:
Tiste, ki verujejo in ob omenjanju Allaha v srcih najdejo zadovoljstvo. Brez dvoma srca v omenjanju Allaha najdejo zadovoljstvo. (Kur'an; 13:28)
Poglej kako se je Jusuf povzdignil z besedami:
Zatekam se k Allahu! On je moj gospodar, dobro me je nastanil. Resnično krivičniki ne bodo uspeli. (Kur'an; 12:23)
Moj Gospodar! Zapor mi je ljubši od tega, k čemur me pozivajo. In če Ti ne odstraniš njihove spletke, jim bom morda postal naklonjen in postal od nevednežev. (Kur'an; 12:33)
Jusuf je bil izpuščen iz zapora in postal lastnik zemljiških zakladnic ter primer neoporečnosti ter vzdržnosti. Allah je njegov celoten primer navedel v Svoji knjigi, da bi vernike podučil o čistoči, neoporečnosti, spoštovanju Allahovih prepovedi in dajanju prednosti pobožnosti pred telesnimi poželenji ter strastmi. Pripovedovanje se začenja z Allahovimi besedami:
Mi ti prenašamo najboljše pripovedi o tem, kar smo ti razodeli v tem Kur'anu, čeprav prej o tem nisi vedel ničesar. (Kur'an; 12:3)
Ibn Kajjim pravi: "Dobro razmisli o tem, kako ga je Allah nagradil za tesnobo v zaporu. Dal mu je oblast na zemlji, da se je lahko nastanil, kjerkoli je hotel. Pred njim je ponižal ministra in njegovo ženo, ki je z ostalimi ženskami javno priznala njegovo nedolžnost. To je Allahov zakon med ljudmi nekoč, sedaj in do Sodnega dneva. Ko je Sulejman (Soloman) poklal konje, ki so ga zadrževali, da je salatul-asr opravljal tik pred sončnim zahodom (tj. odlašal je z molitvijo do skrajnega dovoljenega trenutka), mu je Allah dal vetrove, ki so ga nosili, kamor je želel. Ko so prvi muhadžirji zapustili njim najljubše mesto in domove, jim je Allah v zameno odprl celoten svet in jim dal oblast nad vzhodom in zahodom." (Revdatul-muhibbin, str. 445)
Komentarji
Objavite komentar