Preskoči na glavno vsebino

ISLAM – RELIGIJA ČLOVEŠTVA

Islam je poslednje Božje razodetje človeštvu in kot tak mora biti univerzalen ter sprejemljiv za celotno človeštvo. Narava njegovega sporočila mora biti takšna, da odgovarja človeštvu v vseh dobah in generacijah. Osebnost in karakter Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem sta morala biti idealna, da vsak človek v njem lahko najde popoln vzor, čigar svetloba nas bo vodila skozi življenje.

Kot popoln model je Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem v Kur`anu predstavljen kot ideal moralnosti: "In resnično si ti na visoki stopnji morale." (Kur'an; 68:4) Zato da bi celotno človeštvo pristopilo k njemu kot vzorniku, Allah kaže znake njegove dostopnosti ljudem: "Če pa bi bil grob ter trdega srca, bi zagotovo odšli od tebe." (Kur'an; 3:159)  Celotni cilj najvišjega ideala človeške dobrote je Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, ki nam je podan z besedami: "In Mi smo te poslali zgolj kot milost vsem svetovom." (Kur'an; 21:107) Če ga Allah imenuje s poslancem milosti vseh svetov, potem je nemogoče njegov poziv omejiti samo na Arabce. To jasno kažejo njegove besede, ki so objavljene tudi v Kur'anu: "O, ljudje! Resnično, jaz sem za vse vas poslanec od Allaha." (Kur'an; 7:158)

Pred islamom je bila situacija povsem drugačna. Poslanci, ki jih je Allah pošiljal narodu Izraela, so se obračali izključno okolju, v katerem so živeli. Njihovi pozivi so se slišali v Siriji, Egiptu, Iraku, nikoli pa tudi širše. Zgodovinsko je potrjeno, da je ideja o univerzalnosti krščanstva prišla šele po Jezusovi smrti, zaradi prisotnosti Rimskega imperija. Potemtakem je jasno, da prejšnji poslanci svojega sporočila niso prinašali celotnemu človeštvu.

Pomenljive so besede dr. Sulejmana En-Nadavija: "Sinovi Izraela so svet prisvajali samo zase. Svet je za njih pomenil tisto, kar je bilo v mejah njihove države. Zato so trdili, da je Gospodar vseh svetov v bistvu samo njihov Bog in da pravica, da imajo Edinega, Resničnega Boga, pripada samo njihovi naciji. Še danes Mojzesov, judovski zakon velja samo za jude in njihov poziv v vero vključuje samo njih."

O tem, da so bila sporočila prejšnjih poslancev lokalne narave, pričajo številni verzi v Kur'anu:

In poslali smo Noeta njegovemu ljudstvu. (Kur'an; 29:14)

In (narodu) Ad smo poslali njihovega brata Huda. (Kur'an; 7:65)

In Semudu smo poslali njihovega brata Saliha. (Kur'an; 11:61)

In v Midjan (smo poslali) njihovega brata Šu’ajba. (Kur'an; 29:36)

Kur'an trdi: "In vsako ljudstvo ima svojega poslanca." (Kur'an; 10:47) Kur'an edino islamu, razodetju s katerim je prišel Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem daje status univerzalnosti. Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem se je povsem zavedal te univerzalnosti. Vemo, da je vzpostavljal pogovore z judi, da je v Medini sprejemal delegacije kristjanov in da je pošiljal svoje odposlance s pozivom v islam vsem vladarjem takrat znanega sveta.

Dihja El-Kelbi je bil odposlan rimskemu imperatorju Heraklu, Hatib bin ebi Belta koptskemu suverenu Mukavkasu, Abdullah bin Huzejfa vladarju Perzije, Omar bin Ummeje v Abesinijo, Amr bin el-As omanskim suverenom, El-Ala bin Hadremi kralju Bahrajna Munziru in še bi lahko naštevali.

Jasno je, da Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem ne bi pošiljal svojih ambasadorjev po vsem svetu, če se ne bi zavedal univerzalnosti Božjega sporočila, ki ga je prejel. Če je vera univerzalna, potem so univerzalne tudi karakterne lastnosti tistega, ki jo je z besedami in dejanji prenesel človeštvu. Praktičen dokaz univerzalnosti islama je njegova fleksibilnost. V vseh dobah je našel pot k srcu povsem različnih skupin ljudi. Poenotil je, kar se je zdelo nezdružljivo, ustvaril je ideal enakosti med ljudmi. Edina razlika med ljudmi je v tem, koliko posamezen človek želi ugajati Allahu. To pa se kaže skozi dobrodelnost do drugih ljudi in vsemu, kar posameznika obkroža.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...