Njegovo polno ime je Ebu Hanife Nu'man ibn Sabit ibn Nu'man ibn Merzuban, znan pa je predvsem po vzdevku Ebu Hanife. Rojen je bil 80. leta po hidžri in to je letnica, katero omenjajo skoraj vsi avtorji, ki so pisali o tem islamskem geniju, pomembnem imamu in ustanovitelju hanefijskega mezheba. Dobil je nazive kot so El-imamu-l-azam (največji imam) ali kakor ga je poimenoval El-Kattani, Imamu-l-eimme (imam imamov). Hafiz Ez-Zehebi ga je poimenoval Fekihu-l-milleti (pravnik religije), šejh El-Kasimi pa Fekihu-l-ummeti (pravnik ummeta).
Obstaja nesoglasje v pogledu letnice njegove smrti. Nekateri navajajo 150., nekateri 151., nekateri pa 153. leto po hidžri. Večina avtorjev se glede na dostopne podatke strinja, da je umrl 150. leta po hidžri in da je dopolnil sedemdeset let življenja. (Tarihu Bagdad, 13/452-453; Sijeru ažlami-n-nubelaž, 6/403; El-Bidaje ven-nihaje, 10/116) Ob novici o njegovi smrti so ljudje v skupinah prihajali na njegov pogreb. Prvo dženazo mu je klanjalo 50.000 ljudi. (Shibli Nužmani, str. 57)
NEKAJ SVETLIH PRIMEROV IZ NJEGOVEGA ŽIVLJENJA
Ebu Hanife je bil zelo prijazen človek, vedno razpoložen v družbi. V njegovi družbi se je vsakdo počutil prijetno in nikogar ni utrujal niti opravljal, tudi svojih nasprotnikov ne. Govoreč o tem je eden od njegovih prijateljev rekel: "Slišal sem, ko je Abdullah ibn El- Mubarak rekel Sufjanu Es-Sevriju: 'Ebu Abdullah, nikogar nisem videl, ki bi se tako pazil opravljanja, kakor Ebu Hanife. Nikoli ga nisem slišal, da je omenil nekoga v odsotnosti, celo svojega nasprotnika ne.' Na to mu je Sufjan rekel: 'Ebu Hanife je prepameten, da bi sebi lahko dovolil nekaj, kar kvari njegova dobra dela.' "
***
Prenaša se, da je Ebu Hanife nekoč vstopil k imamu Maliku, pri katerem je bila skupina prijateljev. Ko je Ebu Hanife odšel, se je imam Malik obrnil k njim in jim rekel: "Ali veste kdo je bil to?" pa so rekli, da ne vedo. Odgovoril jim je: "To je bil En-Nu'man bin Sabit, človek, ki bi, če bi za ta steber rekel, da je iz zlata, lahko navedel toliko argumentov, dokler ne bi dokazal, da je tako, kakor je rekel."
***
Imam Malik ni pretiraval, ko je to rekel za Ebu Hanifa, saj je resnično izredno dobro obvladal argumentacijo in hitrost reagiranja, imel je izostren spomin in prirojeno pronicljivost. Strani v knjigah zgodovine, letopisih in biografijah so polne primerov njegovih sijajnih razprav s svojimi nasprotniki z drugačnim načinom razmišljanja in verovanja. Vse to so veljavni dokazi njegove modrosti in inteligence, kakor je priznal tudi sam imam Malik, ko je rekel: "Če bi ti hotel dokazati, da zemlja pred tabo ni zemlja, ampak zlato, bi našel dovolj dokazov, da te prepriča, da je resnica to, kar govori. Ali si potem lahko zamisliš kakšen je bil, ko je razpravljal in dokazoval nekaj, kar je točno?"
***
Prenaša se, da je nek človek iz Kufe v očeh nekaterih ljudi še vedno užival ugled in spoštovanje, čeprav je zašel s prave poti in med drugim trdil, da je Osman ibn Affan rojen kot jud in da je v judovski veri ostal tudi po pojavitvi islama.
Ko je Ebu Hanife slišal za njegove trditve, je odšel k njemu in mu rekel: "Prišel sem prosit za roko te in te tvoje hčerke za enega svojega prijatelja," pa mu je ta odvrnil: "Dobrodošel! Mar se nekomu kot je Ebu Hanife takšna ponudba lahko odbije? Vendar mi vseeno povej za koga jo prosiš?" Na to mu je Ebu Hanife rekel: "Za človeka, ki je v svojem narodu znan po svojem plemiškem poreklu, bogastvu, plemenitosti, darežljivosti in iznad vsega, po svojem dobrem poznavanju Allahove knjige. Tako pobožen je, da zna celo noč stati v molitvi in jokati od strahu pred Vzvišenim Allahom." "Ah, ah, Ebu Hanife, dovolj je. Ni potrebno, da še kaj našteješ, ker samo del tega, kar si rekel, snubca dela primernega, da zaprosi tudi hčerko vladarja pravovernih."
"Vendar ti moram nekaj povedati," je nadaljeval Ebu Hanife: "Mladenič ima eno pomanjkljivost." "Kakšno pomanjkljivost?" je vprašal človek, pa mu je Ebu Hanife rekel: "Ni musliman, ampak je jud." Na to se je človek razbesnel in vprašal: "Kaj si rekel? Jud? Ebu Hanife, ali od mene lahko iščeš, da svojo hčerko omožim za juda? Prisežem pri Allahu, ne bi mu je dal za ženo, tudi če bi zbral vse vrline prejšnjih in kasnejših generacij!" Na to mu je Ebu Hanife rekel: "Jeziš se in ne bi dal svoje hčerke judu, a trdiš, da je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem svoji dve hčerki omožil za juda?!" Ko je to slišal, je človek od strahu začel drhteti in govoriti: "O Allah, odpusti mi, ker sem izgovoril tako debele besede! O Allah, kesam se zaradi laži, katero sem izgovoril, pa se me usmili in mi odpusti!"
***
Prav tako se prenaša, da je k Ebu Hanifi nekega dne prišel haridži po imenu Ed-Dahhak Eš-Šari in rekel: "Ebu Hanife, pokesaj se!" pa ga je vprašal: "Zaradi česa naj se pokesam?" Rekel je: "Zato ker trdiš, da je po šeriatu pravilna arbitraža v sporu med Alijem in Muavijem." "Dobro, ali hočeš, da o tem razpravljava?" ga je vprašal Ebu Hanife, pa je haridži rekel, da hoče. "A kaj, če se v nečem ne strinjava, kdo nama bo presodil?" je vprašal Ebu Hanife.
"Izberi kogar hočeš," je odgovoril haridži. Potem se je Ebu Hanife obrnil, pogledal enega haridžijevega prijatelja, ki je bil z njim in rekel: "Če se ne moreva strinjati, potem nama ti presodi!" Zatem se je obrnil k haridžiju in mu rekel: "Jaz se strinjam, da nama presodi ta tvoj prijatelj. Ali se ti strinjaš?" pa se je haridži razveselil in mu rekel, da se strinja. Na to mu je Ebu Hanife rekel: "Težko tebi, njemu dovoljuješ, da bo sodnik v sporu med mano in tabo, a isto oporekaš dvema družabnikoma Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem." Nato je haridži, ne da bi lahko izustil besedo, ostal kot zalit.
Komentarji
Objavite komentar