HVALEŽNOST

Pod hvaležnostjo se misli na hvaljenje in slavljenje tistega, ki je naredil neko dobro delo. Zato da bi bila človekova hvaležnost veljavna, mora vsebovati tri osnovne elemente, in sicer priznanje storjene dobrodelnosti v tajnosti, govorjenje o njej v javnosti in pomaganje z njo pri dokazovanju pokornosti. Hvaležnost je vezana za srce, jezik in telo, pri čemer srce služi za spoznanje in kazanje naklonjenosti, jezik za slavljenje in hvaljenje, telo pa za dokazovanje pokornosti tistemu, komur se zahvaljuje in vzdržanje od nepokornosti le-temu. Postavljajoč hvaležnost in verovanje na isto raven nam Vzvišeni Allah daje vedeti, da Svojih sužnjev ne bo kaznoval, če se Mu bodo zahvaljevali in verovali v Njega. To se razume iz besed Vzvišenega: "Zakaj bi vas Allah kaznoval, če ste hvaležni in verujete," (Kur'an; 4:147) tj. Allah vas ne bo kaznoval, če izpolnite dva cilja, zaradi katerih ste ustvarjeni – če boste hvaležni in če boste verovali.

Vzvišeni pravi, da hvaležne izmed Svojih sužnjev zasipava z milostjo: "In tako preizkušamo ene z drugimi, da bi rekli: 'Ali je te izmed nas Allah obdaril?' Mar Allah ni najboljši poznavalec hvaležnih?" (Kur'an; 6:53)

Vzvišeni Allah vse ljudi deli na dve vrsti, in sicer na hvaležne in nehvaležne. To potrjujejo besede Vzvišenega: "Resnično smo ga Mi usmerili na [pravo] pot, če bo hvaležen ali nehvaležen." (Kur'an; 76:3)

Vzvišeni v Svoji Knjigi navaja, da je Sulejman, naj je mir z njim, v tem smislu dejal: "To je od blagodati mojega Gospodarja, da me preizkusi, če bom hvaležen ali nehvaležen." (Kur'an; 27:40)

Vzvišeni pravi: "In ko je vaš Gospodar razglasil: 'Če boste hvaležni, vam bom zagotovo povečal. In če boste nehvaležni, resnično je Moja kazen stroga.' " (Kur'an; 7:7) Vzvišeni je torej povečanje blagodati pogojeval s povečano hvaležnostjo Njegovih sužnjev.

Na številnih mestih v Kur'anu, kjer se govori o nagradi, uslišanju molitve, oskrbi, sprejemanju kesanja, odpuščanju grehov in podobno, Vzvišeni Allah Svojo voljo izpostavlja kot predpogoj za sprejetje. Tako je tudi v sledečih ajetih:

Allah vas bo obogatil s Svojo blagodatjo, če hoče. (Kur'an; 9:28)

Pa odstrani tisto, za kar ste Ga prosili, če hoče. (Kur'an; 6:41)

Allah pa oskrbuje kogar hoče, brez računa. (Kur'an; 2:212)

In Allah sprejema kesanje od kogar hoče. (Kur'an; 9:15)

Za razliko od ajetov, v katerih se govori o nagradi za hvaležnost, ko volja ni poudarjena na takšen način. To se najbolje vidi iz besed Vzvišenega:

In Allah bo nagradil hvaležne. (Kur'an; 3:145)

In nagradili bomo hvaležne. (Kur'an; 3:144)

Ko je Iblis videl, kako cenjena je pri Allahu hvaležnost in kot takšna ena od najboljših človekovih vrlin, si je postavil cilj, da ljudi odvrača od hvaležnosti in jih spodbuja k nehvaležnosti. To se vidi iz njegovih besed: "Potem zagotovo bom k njim pristopal spredaj in zadaj in z desne in z leve, in večino njih boš našel nehvaležne." (Kur'an; 7:17)

Govoreč o hvaležnih Vzvišeni pravi, da jih je med Njegovimi sužnji malo: "In malo je izmed Mojih sužnjev hvaležnih." (Kur'an; 34:13)

Vzvišeni Allah je prvega poslanca, ki je bil poslan Allahovim sužnjem na Zemlji, pohvalil in zanj rekel, da je bil hvaležen: "Potomci tistega, kogar smo nosili z Noetom. Resnično je bil hvaležen suženj." (Kur'an; 17:3)

Izpostavljajoč Noeta Vzvišeni Svoje sužnje spominja, da se morajo kot Noetovi potomci po njem zgledovati, saj je on njihov drugi oče, kajti Allah je dal, da vsi ljudje po Potopu vodijo poreklo od Noeta in njegovih potomcev, kakor stoji v besedah Vzišenega: "In njegove potomce smo pustili pri življenju." (Kur'an; 37:77)

Zato Vzvišeni Noetovim potomcem ukazuje, naj bodo kakor njihov oče, tj. hvaležni, saj je bil hvaležen suženj tudi on. Ko Vzvišeni govori o tem, kdo Mu največ služi, v prvi vrsti navaja hvaležne, kar pomeni, da nehvaležni niso naklonjeni služenju. V tem smislu Vzvišeni pravi: "In bodite hvaležni Allahu, če resnično častite Njega." (Kur'an; 2:172)

Vzvišeni pravi, da je Njegovo zadovoljstvo v hvaležnosti, ki se Mu izkazuje: "In če ste hvaležni, je zadovoljen z vami." (Kur'an; 39:7)

Ko Vzvišeni govori o Abrahamu, ga pohvali in izpostavlja njegovo hvaležnost za Allahove blagodati: "Resnično je bil Abraham vzor, pokoren Allahu, pravoveren in ni bil od mnogobožcev. Hvaležen za Njegove blagodati. Izbral ga je in usmeril na pravo pot." (Kur'an; 16:120-121)

Vzvišeni je Abrahama navedel kot zgled, ki je bil pokoren Allahu, vztrajen v dobrem, pravi vernik popolnoma posvečen Allahu in da se ni oziral na druge poleg Njega, potem pa na koncu posebno izpostavil hvaležnost Gospodarju za Njegove blagodati.

Govoreč o hvaležnosti Vzvišeni Allah navaja, da je to eden od glavnih življenjskih ciljev človeka, zaradi katerega ga je njegov Gospodar tudi ustvaril: "In Allah vas je pripeljal iz trebuhov vaših mater, da ne veste ničesar. In vam dal sluh, vid ter srce, da bi se zahvaljevali." (Kur'an; 16:78)

Od Glasnika vere, sallallahu alejhi ve sellem se v Buharijevem in Muslimovem Sahihu navaja, da je tako dolgo stal na kijamu v nočni molitvi, da bi mu zatekla stopala, pa mu je bilo rečeno, zakaj to počne, če pa so mu vnaprej odpuščeni prejšnji in kasnejši grehi, na kar je odgovoril: "Mar naj ne bom hvaležen suženj?"

Od njega se v verodostojni predaji prenaša, da je Mu'azu rekel: "Prisežem pri Allahu, rad te imam, pa ne pozabi, da po vsaki molitvi recitiraš: 'O, Allah! Pomagaj mi, da se Te spominjam, da se Ti zahvaljujem in da Ti služim, kakor je najlepše.' " (zabeležil Ebu Davud) 

Muslim v svojem Sahihu od Glasnika vere, sallallahu alejhi ve sellem beleži, da je rekel: "Allah je zadovoljen s Svojim sužnjem, ko poje zalogaj, pa se zahvali Allahu, ali popije požirek, pa se zahvali Allahu."

Zaradi vsega navedenega je za hvaležnost Allahu nagrada Njegovo zadovoljstvo, to pa je najboljša nagrada, kakor stoji v ajetu: "Vendar je Allahovo zadovoljstvo največja [nagrada]." (Kur'an; 9:72)

Poleg tega je hvaležnost predpogoj za pridobivanje blagodati in njihov neusahljiv tok, kakor je Omar ibn Abdul-Aziz rekel: "Pazite na Allahove blagodati z zahvaljevanjem Allahu zanje."

Ibn Ebi Ed-Dunja od Alija ibn Ebi Taliba navaja, da je nekemu človeku iz Hemedana rekel: "Blagodat se podaljšuje s hvaležnostjo. Bolj ko se zahvaljuje, večja je blagodat. Blagodat in hvaležnost gresta ena z drugo. Allah ne bo prenehal povečevati blagodati, vse dokler se suženj ne preneha zahvaljevati."

El-Hasan je rekel: "Čimveč omenjajte blagodati, saj je njihovo omenjanje hvaležnost zanje. Allah je Svojemu Glasniku vere ukazal, naj govori o blagodatih svojega Gospodarja z besedami: 'In pripoveduj o blagodatih svojega Gospodarja.' (Kur'an; 93:11)"

Vzvišeni Allah ima rad, da na Svojem sužnju vidi sledi Svojih blagodati, saj je omenjanje Allahovih blagodati sužnjeva hvaležnost zanje. 

Šurejh je rekel: "Nobenega sužnja ne zadane nesreča, da z njo od Allaha ne pridejo tri blagodati: da ne doživi skušnjave v veri, da se izogne težji nesreči od zadete in da se zgodi to, kar se je moralo zgoditi."

Od Sufjana se prenaša, da je v zvezi z besedami Vzvišenega: "Postopoma jih bomo približevali odkoder ne vedo." (Kur'an; 68:44) rekel: "To pomeni zasipavati jih z blagodatmi in jih motiti, da na njih ne vračajo s hvaležnostjo," medtem ko je nekdo drug rekel: "Tako jim bom, ko storijo greh, vrnil z neko blagodatjo."

Pripoveduje se, da je nekdo vprašal Ebu Hazima: "Ebu Hazim, v čem se vidi hvaležnost oči?" pa je odgovoril: "V tem, če vidiš nekaj lepega, govoriš, a če vidiš nekaj grdega, skriješ." Nato je ta vprašal: "V čem se vidi hvaležnost ušes?" pa mu je odgovoril: "V tem, če slišiš neko dobro, si zapomniš, a če slišiš kako zlo, zavržeš in greš mimo, kot da nisi slišal." Zatem je vprašal: "V čem se vidi hvaležnost rok?" pa mu je odgovoril: "V tem, da z njimi ne prijemaš, kar ni tvoje in da ne odrekaš tega, kar je v njih in kar si pred Allahom dolžan dati." Zatem je vprašal: "V čem se vidi hvaležnost trebuha?" pa mu je odgovoril: "Da je na dnu hrana, a na vrhu znanje." Zatem je vprašal: "V čem se vidi hvaležnost sramnih mest?" pa mu je citiral besede Vzvišenega: "In tisti, ki čuvajo svoj sram, razen pred svojimi ženami ali pred tem, kar posedujejo desnice, pa takšni niso vredni graje, kdor pa išče preko tega, takšni so prestopniki." (Kur'an; 70:29-31) Zatem je vprašal: "V čem se vidi hvaležnost nog?" pa mu je odgovoril: "V tem, če zavidaš nekomu od umrlih, greš po njegovih stopinjah in delaš, kar je delal on, a če preziraš nekoga od umrlih, ne delaš tega, kar je delal on in si Allahu hvaležen za to."

Kdor tako dela je hvaležen Allahu, za razliko od tistega, ki se zahvaljuje le z jezikom in ne z vsemi organi telesa. Tako spominja na tistega, ki ima obleko, vendar je ne obleče, ampak se ogrne le z njenimi konci, pa se z njo ne more zaščititi ne od vročine ne od mraza, niti od snega niti od dežja.