HASAN EL-BASRI

Prvo stoletje islama, v katerem je živel Hasan El-Basri (642-728/21-109), se v glavnem doživlja kot čisto, nepokvarjeno, idealno obdobje življenja Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in njegovih ashabov; obdobje shranjeno v hadisih in pripovedih o zvestobi in preprostosti Ebu Bekra, pravičnosti in skromnosti Omarja, darežljivosti in pobožnosti Osmana, srčnosti in hrabrosti Alija, včasih pa kot obdobje povečanega uživanja, ki je shranjeno v zgodbah o Jezidu I, Velidu II, Jezidu II in umajjidskih kalifih, katerim je "tisoč in ena noč" drugo ime. To je bilo obdobje, ko so se spremenili geografski, demografski in ideološki zemljevidi sveta.

Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem se je na onostranstvo preselil leta 632. Basra je bila osnovana leta 637. Bitka na Siffinu je bila leta 657, Kabul je bil osvojen 704, Buhara in Samarkand od 710 do 712, Sind – spodnja dolina reke Ind v letih 711 in 712, Carigrad je bil oblegan leta 716, Kartagina osvojena 698, obale Atlantskega oceana okoli leta 680, Andaluzija (Španija) 711 ...

Sto let po hidžri je ime Allaha in Njegovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem odmevalo z minaretov na prostoru večjem od Rimskega imperija v njegovem največjem obsegu, na prostoru od Biskajskega zaliva do meja reke Ind in Kitajske, od Aralskega jezera do spodnjih slapov reke Nil. Srečali in pomešali so se številni narodi, rase, jeziki, vere, kulture, tradicije, običaji, znanja in navade. Svet se je srečal z islamom, islam pa se je srečal s svetom; hebrejsko tradicijo, perzijsko bistroumnostjo, krščansko teologijo in helenistično razumnostjo.

Svežina in polnost islama se je iz arabskega vedra razlila na vse strani in zaplavala po novih ter močnih valovih prostora in duha. Od takrat se beleži vpliv Arabskega polotoka na zunanji svet in tudi vpliv zunanjega sveta na Arabski polotok. Takrat začeti medsebojni odnosi v različnih oblikah in okvirih trajajo do dandanes. Islam se je dotaknil vseh vidikov življenja, ljudem ponudil nov smisel in jih vključil v skupnost nastajajoče celote.

Začel se je tok nove kulture in civilizacije, katero je določala predanost Edinemu Bogu. Ta tok misli je svetovni dediščini podaril velika dela na področju arhitekture, književnosti, umetnosti, znanosti ...

V islamska središča se je zlivalo do takrat nikoli videno bogastvo, moč in potencial, razvila se je ekonomija in administracija. Tu so začetki novih smeri mišljenj (haridžije, ši'ije, murdžije, mu'tezile) in tudi korenine različnih pravnih mišljenj. V tem obdobju so nastale nove znanosti (tefsir, fikh, hadis). Razvile so se jezikovne, zgodovinske in racionalne znanosti. Vzniknili so pozivi k bogatejšemu in razkošnejšemu življenju, na drugi strani pa klici k asketizmu, odrekanju od tega sveta. Vse to je ta nov sistem vrednot in ta nov svetovni nazor postavilo na preizkus. Islamska vizija mora odgovoriti na vse te izzive sveta in življenja.

Ebu Se'id El-Hasan ibn Ebi El-Hasan Jessar El-Basri se je rodil leta 642 v Medini v hiši Umm Seleme, žene Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem. Njegov oče Jessar je v času Omarjeve vladavine zapustil svoj rodni Mejsam, mesto na severu Iraka in se nastanil v Medini. Za Hasana se govori, da ga je dojila Poslančeva, sallallahu alejhi ve sellem žena Umm Seleme in da je pil vodo iz Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem čaše. Tradicija blizu njega govori, da ga je Aiša slišala govoriti in rekla, da govori z jezikom Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem. Zato ne preseneča njegovo odlično poznavanje hadisov. Okrog leta 656 se je Hasan nastanil v Basri in tako tudi dobil ime El-Basri. Tam je ostal do konca življenja (728).

Njegova duhovna osebnost je bila zaznamovana z rojstvom v hiši Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem žene, kjer se je učil Allahove ajete in modrost, kakor je v Kur'anu priporočeno Poslančevim, sallallahu alejhi ve sellem ženam. Prestal je običajno pot izobraževanja z učenjem čistega jezika v puščavi in s preučevanjem Kur'ana, hadisov in fikha (prava) od najboljših učiteljev – družabnikov Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem.

Ker je bil zelo premišljen, dostojanstven, blag, uvideven, odprt, požrtvovalen, lepega videza, iskren, urejen in preprost, je Hasan El-Basri izzival spoštovanje in si pridobil številne simpatije. To mu je omogočilo, da je pridobil položaj moralne avtoritete. Njegovo besedo sta poslušali obe strani, četudi bi bila neprijetna in ostra. Zdi se, da je bil njegov položaj "vesti družbe" odločilen, da je preživel čas neusmiljenega in grobega Hadždžadža.

Ni znano, da je Hasan El-Basri zapustil pisana dela. Kar je danes znano od njega, so le deli zapiskov njegovih učencev in poslušalcev, ali biografov znamenitih osebnosti, v prisotnosti katerih je včasih govoril. Iz tega razloga ni mogoče imeti popolnega vpogleda v celoto njegove misli.

Hasan El-Basri je prava poosebitev islamskega polihistorja, asketska linija pa je najizrazitejša stran njegove osebnosti.

Zapletenost časa in dogodkov je določila življenjsko pot El-Basrija in njegovo zgodovinsko vlogo. Karakter, s katerim je prišel v svet in razumen duh, katerega je nosil, sta izoblikovala izredno osebnost in ga postavila v vlogo moralnega sidra njegovega obdobja. Hasan El-Basri je doživel uboj Osmana, spopad Alija in Muavija ter tragične dogodke na Karbali. Umik El-Basrija iz teoloških razprav in njegovo držanje ob strani od administracije ni pomenilo njegove brezbrižnosti do islamske misli, ampak njegov protest proti suhemu racionalizmu mu'atezil, oportunističnemu konformizmu murdžij in prisiljenemu utopizmu haridžij, kakor tudi proti pravnemu formalizmu, ki je že jemal zalet. Zato je svoje delovanje usmeril k živi prisotnosti pri dogodkih po poti predavanj v glavni džamiji Basre in po poti posebnih predavanj v svoji hiši. Odprto in ob vsaki priložnosti je kritiziral vse ničvredno.

Največja odlika El-Basrija je sposobnost, da na del življenja, posamezen postopek ali besedo, gleda kot na del celote, neločljiv od nje, kar tudi je sam islam. El-Basri je obnavljal to trajno misel, večno resnico življenja, katero so Božji poslanci redno ponavljali, kasnejši rodovi pa stalno pozabljali, ko so življenje delili na sedaj in kasneje, na sveto in profano, na pomembno in nepomembno. Razumel je, da je vprašanje smisla vsakega postopka in celotnega življenja v prihodnosti, kakor ogledalo, pred katerega stopimo, ko odidemo ven, saj ne vemo, kdo smo, če ne vemo, kaj bomo bili.

V zgodovini so bile redke osebe sposobne spoznati tekoče dogodke v perspektivi prihodnosti, še redkejše pa tiste, ki so to lahko spoznale v perspektivi večnosti. Ko se temu doda osebni karakter in moralno ter intelektualno avtoriteto zgrajeno na doslednosti, potem ta redkost prehaja v izjemnost. Točno to je Hasan El-Basri!

Osnovna misel El-Basrija – življenje posvečeno Bogu preko aktivnega sodelovanja v tokovih tega sveta – je določena z zuhdom (asketizmom), vendar z njegovo uporabno vrednostjo, ne pa končnim ciljem. Svet je treba zmerno koristiti, ne pa mu biti podrejen niti mu služiti. Ta misel ni končala v ekstremnem asketizmu ali meništvu, ampak je povzročila močno in dosledno spraševanje o smislu življenja na splošno in o deviacijah muslimanske skupnosti v prvem stoletju islama. Njegovo stališče je bil protest vesti in glas razuma v prvih vrtincih valovanja islamskega sistema vrednot, ki ravnodušnih ni pustil ne vladarjev ne podanikov, ne učenih ne neukih, ne bogatih ne revnih ...

Njegova sublimacija, natančnost in lahkotnost v izražanju meji že na fino poezijo. Resnično poznavanje duha Kur'ana in hadisov ter zavedanje realnosti življenja sta mu dala izjemno vrednost in ga umestila med najboljše poznavalce in učitelje etike, bontona, retorike, pedagogike in islamske spiritualnosti na splošno.