HADŽ

Hadž ali romanje v Meko je dolžnost, katero mora vsak, ki je fizično in finančno sposoben, opraviti vsaj enkrat v življenju.

Hadž je v bistvu uprizarjanje obredov vseh velikih poslancev in učiteljev verovanja. Romarji simbolično podoživijo izkustvo Adama in Eve, potem ko sta bila pregnana iz Raja, tavala po Zemlji, se zopet srečala in v dolini Meke prosila za odpuščanje. Prav tako sledijo razburjenim stopinjam Abrahamove žene Hagare, ko je tekla med hriboma Safa in Merva ter iskala vodo za svojega žejnega dojenčka, na kar je Bog odgovoril z izvirom Zemzem. Na koncu se romarji spominjajo tudi Abrahamove pripravljenosti, da v imenu Boga žrtvuje svojega sina. Bog je nato Abrahamovega sina zamenjal z ovnom.

Opravljanje obredov hadža nas opominja, kako so veliki poslanci in učitelji vere vzpostavili globok in oseben odnos z Bogom. Ko romar prosi Boga, spozna, da prosi istega Boga, ki je odgovoril na molitve tistih pred njim. Ti opomini so pomemben del krepitve osebne vere, zaupanja ter zanašanja na Boga.

Verna oseba upa, da ji bo hadž prinesel globoko spiritualno transformacijo, s katero bo postal ali postala boljša oseba. Če se takšna sprememba v notranjosti ne zgodi, potem je bil hadž le fizičen in materialen obred, oropan vsakršnega spiritualnega pomena. Kakor učijo vse velike religije, smo ljudje veliko več kot le fizična bitja, saj posedujemo bistvo, ki je iznad materialnega sveta. Prav zato imajo vse velike religije tradicijo romanja. V islamski tradiciji hadž zajame prav to spiritualno potovanje k temu bistvu. Hadž osebo nauči iskrenosti in ponižnosti v odnosu do Boga. Rezultat uspešnega hadža je bogat notranji mir, ki se na zunaj manifestira v vrednotah pravičnosti, poštenosti, spoštovanja, plemenitosti, prijaznosti, odpuščanja, milosti in sočutja.