ELEMENTI IMANA

Obstajata dve vrsti dejanj:

• Zunanja/vidna dejanja

• Notranja/skrita dejanja

Zunanja dejanja so govor in dejanja osebe, notranja dejanja (kot je verovanje, namen, spletkarjenje itn.) pa so skrita v srcu. Samo Vzvišeni Allah ve, kaj je skrito v srcu osebe, vendar pa nam nam On, Slavljeni in Vzvišeni omogoča, da imamo rahel vpogled v namene osebe preko njenih dejanj – saj dejanje manifestira, kar je skrito v srcu.

Glede na razumevanje Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem in njegovih družabnikov, iman pomeni verovanje v srcu, pričanje na jeziku in prostovoljno izvajanje tega verovanja ter pričanja z udi telesa. Brez skrbi lahko rečemo, da je vsako drugo razumevanje termina iman napačno. Iman je torej sestavljen iz (1) verovanja, (2) govora in (3) dejanj.

IMAN JE VEROVANJE V SRCU

Ko k tebi pridejo svetohlinci, govorijo: "Pričamo, da si ti resnično Allahov poslanec." In Allah ve, da si ti resnično Allahov poslanec in Allah priča, da so svetohlinci resnično lažnivci. (Kur'an; 63:1)

V zgoraj navedenem verzu Allah pravi, da se svetohlinci pretvarjajo, da imajo iman, z manifestiranjem islama v dejanjih, vendar v svojih srcih ne verujejo. Zato ni zadosti, da nekdo samo priča s svojim jezikom in izvaja dobra dela. Oseba mora tudi verovati v srcu. Allah v Kur'anu pravi:

Med ljudmi so ti, ki pravijo: "Verujemo v Allaha in v Sodni Dan!" - vendar niso verniki. Poskušajo varati Allaha in vernike, vendar ne varajo drugega kot sebe, toda tega ne občutijo. (Kur'an; 2:8-9)

Svetohlinci zase trdijo, da so verniki in v svojih dejanjih javno izkazujejo islam, vendar v sebi prikrivajo nevero in sovraštvo do islama ter šeriata. Allah nas obvešča, da bodo svetohlinci v globinah pekla, zato ker pričajo tisto, v kar ne verjamejo:

Resnično bodo svetohlinci v najnižjih globinah Ognja in za njih nikoli ne boš našel nobenega pomočnika. (Kur'an; 4:145)

V zelo znanem hadisu je zabeleženo, da je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Dejanja so glede na namero ..." (zabeležil El-Buhari) Ta hadis še enkrat potrjuje enostaven princip, da dejanja manifestirajo namen osebe. Torej ko oseba naredi nekaj kar je kufr (nevero), naša dolžnost ni pregledovanje njegovega srca ali preverjanje njegovega namena – to prepuščamo Allahu. Vendar je naša dolžnost, da sodimo po dejanju, saj je v tem hadisu rečeno, da je namen vsakega dejanja viden v dejanju samem.

Na primer, če sta dve neporočeni osebi ujeti pri nečistovanju in obstajajo zadostne priče (na islamskem sodišču), bosta oba posameznika kaznovana z udarci z bičem, ne glede na njune motive in namene. Če bi sodili po namenu – kaj če je bil namen prinesti veselje v srce druge osebe? Ali bi bila osvobojena Allahove kazni? Podobno, če je nekdo ujet pri kraji in trdi, da je bil njegov namen donirati revnim in potrebnim. Kljub temu mu bo sojeno po njegovem (vidnem) dejanju, če so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za izvršitev kazni in če za njeno izvršitev ni nobene prepreke.

Allah in Njegov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem nam nikoli nista naročila, naj ljudem sodimo po njihovih namenih, saj samo Allah ve, kaj je skrito v srcu. Torej naša dolžnost je, da sodimo dejanja ljudi in ne srca.

Od Ebu Hurejre je preneseno, da je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Kdor priča, da nihče nima pravice biti čaščen razen Allah in da je Muhammed Allahov poslanec, iskreno iz svojega srca, Allah mu bo prepovedal Pekel." (zabeležil El-Buhari)

Brez dvoma je eden od stebrov imana verovanje v srcu.

IMAN JE PRIČANJE Z JEZIKOM

Od Abdullaha ibn Omarja je preneseno, da je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem rekel svojemu stricu Ebu Talibu, ko je bil slednji na smrtni postelji: "O, stric, reci: 'La ilaha illallah,' in jaz bom na Sodnem dnevu pričal zate, da si vernik." (zabeležil Muslim) Njegov stric je odvrnil: "Samo zaradi tega, ker bi moji ljudje morda mislili, da sem se odvrnil od njih, drugače bi videl solze veselja."

Njegov stric Ebu Talib ni hotel pričati, čeprav je veroval v srcu. Allah je potem opomnil Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, da on nima moči usmeriti človeka, ampak da je Allah Tisti, ki usmerja.

Resnično ti ne moreš usmeriti tistega, kogar ljubiš, ampak Allah usmeri tistega, kogar hoče. In On najbolje pozna tiste, ki so usmerjeni. (Kur'an; 28:56)

Naslednji hadis, ki dokazuje, da je iman govor, je hadis v katerem je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Ukazano mi je, naj se borim proti ljudem, dokler ne rečejo la ilaha illallah in da je Muhammed Allahov poslanec in vzpostavijo salat in plačajo zekat. Pa če naredijo te stvari, je njihova kri in premoženje zaščiteno pred mano, razen v pravicah islama. In njihov obračun je pri Allahu." (zabeležil Muslim)

Imam En-Nevevi je v razlagi zgornjega hadisa rekel: "Zares je pogoj za iman verbalno pričanje šehadetov, verjeti v njiju in v vse s čimer je prišel Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem." (Šerh Sahih Muslim, vol. 1, str. 212)

Ibn Tejmijje je rekel: "Tisti, ki ne priča dveh šehadetov, medtem ko ima sposobnost, da to naredi, je kafir po soglasju muslimanov. On je kafir notranje (batinan) in zunanje (zahiran) – glede na selef tega ummeta, njegovih imamov in večine učenjakov." (Medžmu'ul-Fetava, vol. 7, str. 609)

IMAN JE PROSTOVOLJNO PRAKTICIRANJE Z UDI TELESA

Allah v Kur'anu pravi:

In Allah ne bo dal, da propade vaš iman. Resnično je Allah do ljudi ljubezniv, usmiljen. (Kur'an; 2:143)

Pomembno je poudariti, da Allah v tem verzu uporabi besedo iman, ko govori o molitvi. Ljudje so včasih molili proti Jeruzalemu, potem pa je Allah spremenil kiblo (smer molitve) proti Meki in bali so se, da so bile njihove prejšnje molitve zaman. To so okoliščine, zaradi katerih je bil razodet zgoraj navedeni verz. Imam El-Kurtubi je v tefsirju tega verza rekel: "Vaš iman v tem verzu pomeni vaš salat. Salat se imenuje iman (v tem verzu) zato ker (salat) zahteva nijjet (namero), besede in dejanje." (Tefsir El-Kurtubi, vol. 2, str. 157)

Imam El-Kurtubi v svojem tefsirju potem omeni izjavo imama Malika: "Kadar se spomnim tega verza, se spomnim na izjave murdžij, ki pravijo: 'Zares salat ni del imana.' " (Tefsir El-Kurtubi, vol. 2, str. 157)

Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Iman je sedemdeset in nekaj vej ali šestdeset in nekaj vej. Njegov najboljši del je izgovoriti 'la ilaha illallah', a najmanjši je odstranitev škodljive stvari s poti, a sramežljivost je veja imana." (zabeležila El-Buhari in Muslim) Ta hadis nedvoumno govori o tem, da je iman sestavljen iz dejanj, saj je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel, da je najnižja oblika imana odstraniti oviro s poti, kar je jasno dejanje.

V drugem hadisu je zabeleženo, da je Allahov Poslanec, sallallahu aleji ve sellem delegaciji Abdul Kajs rekel: "Ali veste kaj pomeni imeti iman v Allaha?" Rekli so: "Allah in Njegov Poslanec najbolje vesta." Rekel je: "Pomeni pričati la ilaha illallah muhamedur rasulullah, vzpostaviti salat, plačati zekat, post v Ramadanu in dajanje petine vojnega plena." (zabeležil El-Buhari)

Imam El-Bukhari ima v svoji knjigi tudi poglavje z naslovom "Zares, iman so dejanja" v Kitab El-Iman, Sahih El-Bukhari.

Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Ni imana za tistega, ki nima emaneta in ni religije za tistega, ki nima dogovora." (zabeležil Ahmed) Emanet pomeni zaupanje. Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem nas je obvestil, če izdaš zaupanje, potem nimaš imana. Če ne spoštuješ svojih dogovorov in pogodb, nimaš religije. Če dejanja ne bi bila del imana, izdaja zaupanja na iman ne bi imela vpliva.

V drugem hadisu je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Prisežem pri Allahu, ta ni vernik. Pri Allahu, ta ni vernik. Pri Allahu, ta ni vernik. Tisti, čigar sosed ni varen od njegovih slabih dejanj." (zabeležil El-Buhari) V tem hadisu je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem naredil jasno povezavo med imanom in dejanji s tem, ko je izjavil, da človek nima imana, če njegov sosed ni varen pred njegovimi slabimi dejanji.

Rekel je tudi: "Prešuštnik ni vernik, medtem ko prešuštvuje; in kradljivec ni vernik, medtem ko krade; in tisti, ki pije alkohol, ni vernik, medtem ko ga pije." (zabeležil Muslim) Iman je vzet iz srca prešuštnika, medtem ko počne to dejanje, vendar se vrne, ko preneha. Čeprav te noben od zgoraj navedenih grehov ne odpelje iz islama (razen če smatraš, da so dovoljeni), imajo kljub temu ogromen vpliv na tvoj iman.

V drugem hadisu je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Tisti, ki ima najpopolnejši iman izmed vernikov, je tisti z najboljšim ahlakom med njimi." (zabeležil Et-Tirmizi) Ahlak je vedenje, obnašanje, olika, osebnost in karakter – torej človekove vidne besede in dejanja. Glede na ta hadis človekov iman lahko postane popolnejši z besedami in dejanji.

Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Opravljanje vuduja (tj. abdest, obredno umivanje) je polovica imana." (zabeležil Et-Tirmizi)

ZAKLJUČEK

Ena izmed največjih napak pri prevodih je ta v pogledu termina iman. Veliko ljudi iman prevaja kot verovanje ali vera. Največji učenjaki ehli sunneti vel-džemata so razumeli, da je iman sestavljen iz treh stebrov, ki nikoli ne morejo biti ločeni – prepričanje, govor in dejanja. Velika napaka pri prevodih je prevajanje besede iman z besedo vera, kar odpira vrata eni od bolezni, ki so danes zadele muslimanski ummet, saj je termin vera ali verovanje omejen na srce in se ga ne povezuje z nobenimi dejanji udov. Zato se moramo kot pripadniki ehli sunneta vel-džemata izogibati temu terminu.

Ključno je, da iman razumemo, kakor so ga razumeli naši dobri predhodniki. Najprej zato, ker je Allah naredil našo dolžnost, da jim sledimo in verujemo kakor so verovali oni, in drugič, ker bo razumevanje imana vplivalo na vsa ostala dejanja.

Eden od razlogov, zakaj ljudje vztrajajo, da je iman samo v srcu (in ne v dejanjih) je, ker si zapirajo oči pred možnostjo, da preko svojih besed in dejanj postanejo neverniki. Verovanje v ločevanje dejanj od imana bo osebi dovolilo, da počne kar si želi in nikoli je ne bo skrbelo, da zapusti islam. Ta koncept ustreza svetohlincem in upornim grešnikom. Vendar, če veruješ, kakor so verovali Muhammed, sallallahu alejhi ve selllem in njegovi družabniki – da je iman govor in dejanje kakor tudi verovanje v srcu – boš vedno pazil na svoja dejanja in skrbel boš za to, da ne boš naredil kakega dejanja, s katerim bi negiral svoj tevhid (monoteizem) in iman v Allaha.