Srednjeveške čase si običajno predstavljamo kot temačne, surove, zatohle in nečiste; pomislimo na prizore odprte kanalizacije, bolezni, ostudnosti in umazanije. Vendar ne v islamskem svetu, kajti produkti v kopalnicah in higiena takratnih muslimanov bi lahko tekmovala z današnjo. Vera muslimana temelji na čednosti in čistoči, tako fizični kot spiritualni. Od njega se pričakuje, da se umije, ko se prebudi iz spanca in preden gre spat, kakor tudi pred in po jedi. Prav tako mu je ukazano, naj se pred molitvijo umije, kar je znano kot vudu (abdest). Ob petkih je za muslimana obvezno, da se stušira preden odide na glavno skupinsko molitev.
V 13. stoletju je živel izjemen strojni inženir z imenom El-Džezari, ki je napisal knjigo z naslovom Knjiga o znanju in domiselnih mehanskih napravah. Ta knjiga je postala dragocen pripomoček za ljudi z različnih področij strojništva. V njej so opisane strojne naprave vključno z napravo za vudu. Ta naprava za vudu je bila mobilna in je bila pripeljana pred goste kakor pav na pladnju. Gost je rahlo udaril po glavi in voda je pritekla v osmih kratkih curkih, kar je dovolj za vudu. Ta metoda je hkrati varčevala z vodo, nekateri od teh robotov pa so imeli dodatno funkcijo za brisačo.
Muslimani so se želeli resnično umiti in ne le škropiti z vodo, zato so naredili milo, tako da so olje (ponavadi olivno olje) zmešali z al-kali. To so kuhali do pravilne mešanice, jo pustili do strditve in nato uporabljali v hammamih ali zdraviliških domovih. Milo je v Evropo prišlo s križarji, vendar ni bilo priljubljeno. Do 18. stoletja je izdelava mila postala pomembna industrija, posebej v Siriji. Izdelovala so se obarvana, dišeča toaletna mila, kakor tudi zdravilna mila.
Poleg umivanja so šli muslimani v srednjem veku tako daleč tudi v videzu, saj so zdravniki pisali knjige o lepoti. Eden od njih je bil El-Zahravi, priznan zdravnik in kirurug iz Kordobe v južni Španiji. Navdihnjen je bil s hadisi Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem, ki se nanašajo na čistočo, oblačenje in nego las ter telesa. V svoji zbirki z naslovom Kitab El-Tasrif je v devetnajsto knjigo vključil poglavje, ki govori o kozmetiki. Pred tisoč leti je bilo to prvo originalno muslimansko delo o kozmetiki, saj jo je El-Zahravi smatral za vejo medicine in jo imenoval medicina lepote.
Opisal je nego in olepševanje las, kože, zob in ostalih delov telesa, vse to v mejah islama. Dlesni so se ojačale in zobje pobelili, saj je bilo zobozdravstvo običajna praksa. Vključil je pršila za nos, ustne vodice, kreme za roke in celo predlagal, naj se obleke hranijo v s kadili napolnjenem kotičku, da bodo oddajale prijeten vonj. Razmišljal je o hranitvi dišav, zavite in stisnjene v posebne modelčke, podobno kakor so danes shranjeni dezodoranti. Poimenoval je kozmetiko, ki se ukvarja z odstranjevanjem las, kakor tudi barvanjem s blond na črno barvo in losjone, ki so poravnali zavozlane ali skodrane lase. Razpravljal je o koristih losjonov za sončenje, kakor tudi o njihovih sestavinah. Vse to je šlo v takšne podrobnosti, kar je precej neverjetno glede na to, da se je to dogajalo pred tisoč leti.
El-Kindi je napisal knjigo o dišavah z naslovom Knjiga o kemiji dišav in destilacije. Rojen v Kufi, današnjem Iraku, je bil najbolj znan po filozofiji, vendar je bil tudi zdravnik, lekarnar, oftalmolog, fizik, matematik, geograf, astronom in kemik. Njegova knjiga je vključevala več kot sto receptov za dišeča olja, mazila, aromatične vode in za nadomestke ali imitacije dragih zdravil. Na začetku so te stvari uporabljali le premožni, kasneje pa so postale dostopne vsem. Njegova knjiga iz 9. stoletja opisuje 107 metod in receptov za izdelavo dišav, in celo potrebno opremo, kakor je destilator (alembic, ki v angleščini še danes nosi arabsko ime). Stoletja dolga tradicija izdelovanja parfumov je trenutno zelo popularna, vse to pa so omogočili muslimanski kemiki s svojimi metodami destilacije, ko so izdelovali dišave in substance za terapevtsko farmacijo.
Ti procesi in ideje muslimanov so v Evropo prišle po številnih poteh, kar vključuje trgovce in popotnike, v obliki daril in tudi s križarji. V BBC-jevem dokumentarnem filmu What the Ancients Did for Us: The Islamic World, se navaja, da so ideje muslimanov prišle v Haute Provence na jug Francije, ki ima idealno podnebje in pravilno vrsto prsti, tako da tam parfumska industrija cveti še danes po sedemstotih letih.
Slab zadah in ostanki hrane v zobeh ni le nekaj, kar spravlja v zadrego, ampak je tudi nehigienično, zato je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem v šestem stoletju pred vsako molitvijo svoje zobe drgnil z vejico misvaka. Švicarsko farmacevtsko podjetje Pharba Basle Ltd je na misvaku (ali salvadora persica) izvedlo eksperimente in odkrili so, da vsebuje antibakterijske substance, ki v ustih uničujejo škodljive bacile, ki povzročajo okužbe dlesni in gnitje zob.
Za današnje muslimane je prav tako pomembno, da so čisti in izgledajo dobro, kakor je bilo to pomembno za muslimane takrat. Oseba, ki bi uporabljala vse te tisoč let stare proizvode, tudi danes ne bi bila zastarela in bi bila elegantna v restavraciji vsakega kozmopolitanskega mesta 21. stoletja.
Komentarji
Objavite komentar