ASASINI

Več kot tisoč let preden so moderni narodi ustanovili obveščevalne agencije, je bila v zahodni Aziji izpopolnjena umetnost političnih atentatov. Arhitekt te umetnosti je bil Hasan ibn Es-Sabah, oseba zavita v eksotično skrivnost, o kateri je do nas prišlo toliko resničnih informacij kot napačnih. Seldžuki so na Bližnjem vzhodu razmerje moči odločilno nagnili na stran Sunitov. Zmaga Togrula bega nad združenim izzivom Fatimidov in Bujidov (1056-1060) označuje prelomnico v tem boju. S to zmago se je plima Fatimidov umaknila nazaj v Kairo in Abbasidi v Bagdadu so bili obvarovani. Od tega trenutka naprej je muslimanski zgodovini dominirala ortodoksna vizija islama s pridihom hanefijskih in eša'rijskih komponent. To ni nikakršno presenečenje, saj so Turki sprejeli in branili hanefijski fikh in eša'rijski filozofski pogled.

Odgovor Fatimidov na debakel v Bagdadu je bila smrtonosna tajna vojna usmerjena proti vodstvu muslimanov. Uporabljali so tehniko političnih atentatov. Arhitekt gibanja Asasinov je bil sošolec Nizama El-Mulka, Hasan ibn Es-Sabah. Hasanove ambicije po visokem položaju v administraciji Seldžukov so bile poteptane. Bodisi iz prepričanja bodisi iz kljubovanja je postal Fatimid in ob soglasju voditeljev iz Kaira svoje bodalo usmeril proti vodilnim figuram sunitskega establišmenta.

Hasan ibn Es-Sabah se je umaknil na odročne gorske predele Mazandarana in na gradu Alamut vzpostavil svoj centralni štab. Struktura njegovega tajnega gibanja je bila piramidalna s Hasanom na konici piramide. Naslednji v hierarhiji so bili daiji, ki so bili usposobljeni za propagiranje gibanja. Pod daiji so bili fedaiji, ki so bili izšolani v resnične vernike Hasanovega nauka in delovali kot agenti svojega gospodarja. Prav oni so bili zadolženi za izvrševanje atentatov tudi na najoddaljenejših predelih islamskega sveta.

Termin asasin (it. assasino, fr. assasin) prihaja iz arabske besede haššašin - kdor konzumira hašiš - saj so fedaiji uživali hašiš in svoje umore izvrševali omamljeni. Hašiš je bil večinoma uvožen iz Indije, nekaj pa so ga pridelali tudi doma.

V dolini blizu svojega centralnega štaba je Hasan uredil lažni raj s sadovnjaki, vrtovi in prelepimi mladimi ženskami. Rekruti so bili močno omamljeni s hašišem in nato pripeljani v dolino. Ko so se v vrtovih prebudili v družbi prelepih deklet, so mladeniči resnično mislili, da so v raju in tako prejeli močno dozo indoktrinacije v gibanje Asasinov. Od vpeljanega se je zahtevala popolna pokornost ukazom njihovega gospodarja. Maturanti so bili izpuščeni v širni svet kraljev in sultanov, katerim so se maščevali za poraz Fatimidov.

Tarče atentatorjev so bili voditelji muslimanov. Na stotine uglednežev, vezirjev in generalov je padlo pod bodalom Asasinov ali zastrupljeno skodelico fedaijev. Glavni od ubitih je bil Nizam El-Mulk, veliki vezir seldžuškega sultana Malika Šaha. Nizam El-Mulk je bil nedvomno eden od najsposobnejših administratorjev med muslimani. Prav on je seldžuški ladji zagotovil stabilno sidro. Ustanavljal je univerze, na katerih so se učile najpametnejše glave tistega obdobja. Gradil je bolnišnice, ceste in kanale, spodbujal kmetijstvo, ojačal vojsko ter pospeševal mednarodno trgovino s Kitajsko in Indijo. Seldžuški imperij je cvetel in Bagdad je zopet postal prestolnica sveta. Eden od najbolj znanih učenjakov, ki so učili na univerzi El-Nizamijja v Bagdadu, je bil imam El-Gazali.

Univerze niso bile le veliki centri za učenje, ampak so bili tudi centri za propagando. Politično rivalstvo med Abbasidi in Fatimidi se je odražalo pri učenju na univerzah v Bagdadu in Kairu. Fatimidi so leta 970 ustanovili El-Azhar, ne le kot veliko univerzo, ampak tudi kot center za fatimidsko propagando. Univerze v Bagdadu so služile kot protiutež tistim v Kairu. Univerza El-Nizamijja v Bagdadu ni bila le velik center znanosti, gramatike in fikha, ampak je bila tudi propagandni center za muslimane.

Umor Nizama El-Mulka leta 1091 je bil ogromen udarec za islamski svet. Seldžukom ni odvzel le prvovrstnega administratorja, ampak je tudi pospešil centrifugalne sile v seldžuškem imperiju. Po smrti Nizama El-Mulka se je moč Seldžukov razpršila, imperij pa je razpadel na manjše oblasti. Pojavili so se prepiri med emirji, kar se je sčasoma razvilo v odprto bojevanje.

V to razdeljeno muslimansko politično telo so križarji leta 1096 izstrelili svojo moč. Seldžuki so večkrat poskušali razbiti gibanje Asasinov, vendar so bili vedno znova neuspešni.

Okoli leta 1256 so Mongoli pod vodstvom Hulagu Kana napadli in uničili utrdbo Alamut. Knjižnica je bila povsem uničena in tako so izginili ključni ter podrobnejši viri informacij o Asasinih. Vendar razbitje centralnega štaba Asasinov za islamski svet ni bila nikakršna tolažba, saj so bili Mongoli na poti v Bagdad, kjer so v srce islamske civilizacije zapičili še veliko hujše bodalo (1258). Asasini so preživeli na določenih severnih področjih Sirije in Iraka. Okoli leta 1265 so zadnje utrdbe Asasinov v Siriji padle v roke mameluškega sultana Bejbersa.