Pogled na svetovno zgodovino zadnjih dveh stoletij nam pokaže sago o anglo-ameriški dominaciji. V tem zgodovinskem obdobju je človeštvo naredilo ogromne napore v razumevanju sveta okrog nas, tehnologija pa je proizvedla velikansko bogastvo. Vendar plodovi tehnologije niso dosegljivi celotnemu človeštvu in otoke izobilja obkrožajo oceani revščine. S tehnologijo je človek pridobil določeno moč, vendar jo je uporabil za proizvodnjo jedrskega orožja s takšno uničevalno kapaciteto, da je življenje na Zemlji postalo njegov talec. To je obdobje obljub in pohlepa. Koraki na področju kmetijstva in nadzora bolezni so nam obljubljali izkoreninjenje lakote in epidemij, vendar je pretiran pohlep posesal bogastvo in lakote ter bolezni so postale endemične.
Anglo-Američani temu zgodovinskemu obdobju dominirajo z jasnim namenom prisvojitve večinskega deleža svetovnega bogastva. Temu cilju je podrejena vsaka ideja; religija, demokracija, vojska, trgovina, celo zgodovina in sociologija sta postali orodji v rokah graditeljev ekonomskih imperijev. Tako imenovani muslimanski svet v tem obdobju ni bil sposoben sestaviti in razviti nobenega zadovoljivega odziva na izziv Zahoda. Obtičal je v medsebojnih sporih in obstal razdeljen, okupiran, koloniziran ter izkoriščan odzunaj in odznotraj. Njegov vpliv na mednarodne zadeve je blizu ničle. Njegova glavna funkcija je oskrbovanje industrijskih velesil z nafto in ostalimi resursi.
Leto 1799 - Napoleon je v Egiptu in na poti v Indijo, kjer se bo srečal z vojsko Tipuja Sultana in skupaj z njim Britance pregnal iz Indije. Vendar so Napoleona porazile združene turško-britanske sile v Palestini, Tipu pa je padel v bitki pri Seringapatamu (1799). Tako se je raztreščilo vsakršno upanje o francoski osvojitvi Azije. Napoleon se je umaknil v Evropo in kasneje napadel Rusijo. Ta kampanja se mu ni izšla in v kombinaciji hude ruske zime in odpora ruske vojske je bil poražen. Na koncu je izgubil tudi bitko pri Waterlooju (1815). Po napoleonskih vojnah so Anglija, Francija in Rusija spoznale, da pri kolonialnem plenu lahko več pridobijo z medsebojnim sodelovanjem kot z borbo za kolonizirana ozemlja. Med tremi silami se je rodilo zavezništvo glede delitve kolonij, včasih uradno in zapisano, drugič neuradno in prikrito. Rusija je okupirala Kavkaz in centralno Azijo; Francija je razširila svoj oprijem v Z Afriki; Velika Britanija pa utrdila svojo oblast v Indiji in Egiptu. Z bogastvom Indije se je Anglija dokončno vkrcala in zaplula po poti svoje industrijske revolucije, ter kombinacijo tehnološke superiornosti in ekonomskih zmožnosti uporabila za kolonizacijo ogromnih območij Azije in Afrike.
Pohlepu evropskih sil ni pobegnila niti Kitajska. Britanija je ob podpori Francije, Rusije, Japonske in Nemčije, Kitajsko prisilila v odpiranje svojih meja za trgovino z opijem in neovirano pridiganje krščanstva. Opij proizveden na SZ Indije in Afganistanu je bil Kitajski vsiljen, da bi jo oslabil odznotraj. To je bil morda najbolj odkrit primer trgovine z drogo v človeški zgodovini. Nastale so množice zasvojencev, kar je razbilo kitajske družbene, politične in ekonomske strukture.
Nizozemci so si zagotovili imperij na Javi in indonezijskih otokih, medtem ko so si Francozi pokorili Indokino. Nizozemski imperij je bil satelitski imperij Britanije, ki mu je nudila popolno podporo. Evropski imperiji so na ta način zgradili mednarodno mrežo, ki je zavijala skoraj celoten planet.
Medtem se je na drugi strani Atlantika pojavila nova sila, ki je razglašala enakost ljudi in poudarjala nedotakljivost osebne svobode, vendar se ob vsem tem aktivno ukvarjala s trgovino s sužnji. Obširna severnoameriška celina je bila njena trata, ogromen kmetijski potencial pa njeno bogastvo. Širne poljane onstran Mississipija so mežikale priseljencem, ki so dobesedno izbrisali domorodna ljudstva, ki so se jim postavila po robu. Na začetku dvajsetega stoletja so bile ZDA najmočnejša ekonomska sila na Zemlji.
Na poti evropske ekspanzije je stal Otomanski imperij, ki se je raztezal preko treh celin - Afrike, Azije in Evrope. Njegova lokacija je v novih mednarodnih odnosih postala njegova ranljivost. V političnem in vojaškem boju proti evropskim silam so Otomani izgubili. Ujeti med ruskim kladivom na severu in anglo-francoskim nakovalom na jugu so Otomani izgubili Alžirijo, Egipt, Libijo, Balkan in na koncu tudi bližnjevzhodno osrčje.
V senci vzpona evropskih imperijev je potekal tudi vzpon ekonomije obrestnih posojil. Vojne so bile drage in voditelji so se za financiranje svojih osvajalnih pustolovščin pogosto obrnili na bankirje. Bankirji so spretno izkoristili takšne priložnosti in velike evropske ekonomske sile so morale svoje monetarne politike predati manjšinskemu telesu bankirjev. Kasneje se je ta nadzor razširil tudi na Nemčijo in Združene države.
Britanija je svojo dominantno pozicijo v proizvodnji postopoma predala drugim narodom. Združene države so v mehiških vojnah (1846-48) zavzele JZ, preživele državljansko vojno (1861-65) in svojo ekonomijo povezale z železnicami od obale do obale, ter se tako povzpele na položaj dominantne ekonomije na svetu. Na Daljnem vzhodu je Japonska okupirala Korejski polotok in Mandžurijo ter zgradila močno vojsko. V centralni Evropi se je Nemčija, združena pod Bismarckom, industrializirala in naglo zasenčila proizvodno kapaciteto Velike Britanije.
Prva svetovna vojna se je začela kot serija napačnih odločitev evropskih sil. Avstro-Ogrska je napovedala vojno Srbiji, ki je za pomoč zaprosila svojo zaveznico Rusijo. Ko je Rusija v prepir vstopila kot zaveznica Srbije, ji je Nemčija napovedala vojno. Strah pred nemško dominacijo je v vojno pripeljal Veliko Britanijo in Francijo, ki sta za seboj povlekli tudi svoje kolonije.
Otomanski imperij je v vojni sodeloval kot skrajno neodločen in neučinkovit partner. V vojno je vstopil vojaško šibek in zdelan po balkanskih vojnah proti združenim vojskam Srbije, Grčije in Bolgarije, ter razdeljen po nedavni revoluciji mladoturkov. Ta vojna je bila za Otomane katastrofa. Imperij je bil razkosan in s Sykes-Pickotovim sporazumom (1916) razdeljen med Britanijo in Francijo. Britanija je okupirala Palestino in leta 1917 oznanila Balfourjevo deklaracijo za vzpostavitev judovske države v Palestini. Turki so se preoblikovali v sekularno nacionalno državo in odpravili sultanat (1924).
Nemčija je v veliki vojni izgubila. Zmagoviti zavezniki so ji naložili stroge povračilne ukrepe, ki so nemško ekonomijo spravili na kolena in na oblast pripeljali Hitlerja. Hitlerjeva vojna je bila nadaljevanje prve svetovne vojne. Japonska, ki je okupirala vzhodno Kitajsko, je na Pacifiku prišla v navskriž z ameriškimi interesi in tako sta ti dve sili v konflikt vstopili na nasprotnih straneh. Vojna se je končala z uničenjem Evrope in Japonske, dvema atomskima bombama ter brezpogojno kapitulacijo Nemčije in Japonske. Druga svetovna vojna je v Aziji sprostila politične sile ogromnih razsežnosti. Komunisti pod vodstvom Mao Cetunga so pregnali nacionaliste na čelu s Čang Kaj-Šekom in ustanovili Ljudsko republiko Kitajsko (1949). Kitajska je zgradila močno vojsko in se z Američani borila v dolgotrajni vojni na Korejskem polotoku (1950-53), ki vse do danes ostaja v pat poziciji.
Leta 1908 je bila v Iranu odkrita nafta in vse odslej narekuje politiko Bližnjega vzhoda in S Afrike. Nafta je spremenila način dela. Nadomestila je premog na ladjah, železnicah, avtomobilih in industrijskih strojih. Kasnejše odkritje nafte v Arabiji je to državo iz občinstva katapultiralo na sredino svetovnega odra. Druge pomembne najdbe so bile odkrite v Iraku, Libiji, Katarju, Zalivu, Kuvajtu in kasneje v Indoneziji ter Nigeriji. Nafta je črno zlato tega obdobja in geopolitika se vrti okrog norega prerivanja za nadzor nad njeno proizvodnjo in distribucijo. Muslimanska ozemlja so nenadoma oživela in postala predmet političnega manevriranja ter vojaškega nadzora.
Druga svetovna vojna je spremenila razmerje moči na svetu. Sovjetska zveza se je povzpela na položaj najmočnejše vojaške sile na Evrazijski celini, medtem ko so Združene države postale najbogatejša in najmočnejša država na svetu. Začela se je hladna vojna med komunističnimi Sovjeti in kapitalističnim Zahodom, kar je novonastalim državam ponudilo nekaj prostora za politične igre in pridobivanje vojaške prednosti. Združene države so iz druge svetovne vojne prišle z nepoškodovano proizvodno infrastrukturo. Kmalu so se znašle v konfliktu s komunisti na čelu s Sovjetsko zvezo in se proti njim borile v Koreji ter Vietnamu.
Kot zmagovalka hladne vojne je v osemdesetih letih ostala edina svetovna velesila. Vendar je precenila svoje industrijske sposobnosti in se iztrošila s posojili za dolgo in izčrpno vojskovanje v Iraku in Afganistanu. Odznotraj se sistem ruši pod težo pretiranega pohlepa, tako da so se znašli v finančnem jarku.
Dve svetovni vojni sta oslabili evropske kolonialne sile, tako da niso bile sposobne obdržati svojih kolonij in nastale so številne nove države. Vendar konec kolonizacije ni nujno pomenil tudi ekonomske neodvisnosti. Številne nove države so še naprej odvisne od bogatih držav, pogosto od njihovih bivših kolonialistov. Bančna elita je ustanovila Svetovno banko in IMF, domnevno za vzdrževanje stabilnosti svetovne finančne strukture in zagotavljanje razvojne pomoči revnejšim državam, vendar njihovi ukrepi v večini primerov povzročajo še večjo revščino in pomanjkanje v najrevnejših državah. Rezultat je povečana koncentracija svetovnega bogastva v rokah peščice in osiromašenje milijonov. Pojavilo se je je nekaj več milijonarjev in nekaj več milijonov revnih.
To je anglo-ameriška saga, v kateri sta glavno vlogo igrali najprej Anglija in zatem Amerika, stranski vlogi pa sta pripadli Rusiji in Franciji. Seveda je to obdobje zgodovine človeštva nemogoče zajeti v teh kratkih vrsticah, lahko pa jo razdelimo na tri dele: osvajanje in utrjevanje (1799-1914), konflikt (1914-1945), zaton in propad (1945-). Muslimanski svet je v tem obdobju zaposlen predvsem z agresivnim napadom z Zahoda in krčevitim branjenjem golega preživetja. Gledano skozi oči muslimana to obdobje zaznamujejo kompleksni in v večini primerov sovražni odnosi med Anglo-Američani in tako imenovanim muslimanskim svetom.
Komentarji
Objavite komentar